| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Obravnava pacienta s Crohnovo boleznijo
Rebeka Gornik, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena obravnava pacienta s Crohnovo boleznijo po operativnem posegu ter aktivnosti zdravstvene nege. Predstavili in opisali smo enajst funkcionalnih vzorcev zdravega obašanja Marjory Gordon. Izvedli smo študijo primera pacienta, ki je bil obravnavan po modelu Marjory Gordon.
Ključne besede: Crohnova bolezen, študija primera, zdravstveno- vzgojno delo, pacient, Marjory Gordon, aktivnosti zdravstvene nege
Objavljeno: 10.06.2010; Ogledov: 2806; Prenosov: 769
.pdf Celotno besedilo (568,19 KB)

2.
POLIMORFIZMI V IZBRANIH APOPTOZNIH GENIH KOT NAPOVEDNI DEJAVNIK ZA ODZIV NA ADALIMUMAB PRI BOLNIKIH S CROHNOVO BOLEZNIJO
Maja Sušec, 2010, diplomsko delo

Opis: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen, ki se lahko pojavi predvsem kot Crohnova bolezen (CB) ali kot ulcerozni kolitis (UK). Na razvoj bolezni vplivajo tako okoljski kot tudi genetski dejavniki. Bolniki, ki so oboleli za KVČB, zelo različno odgovarjajo na različna zdravila, zato zdravljenje poteka v več stopnjah. Najprej se preizkusijo 5-aminosalicati, nato kortikosteroidi in nazadnje imunosupresivi. Pri Crohnovih bolnikih, ki so neodzivni na omenjena standardna zdravila, se v zadnjem času uporabljajo nove biološke učinkovine, kot sta infliximab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Remicade) in najnovejše zdravilo adalimumab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Humira), ki inhibirajo provnetni citokin TNF-. Namen dela je bil poiskati farmakogenomske biooznačevalce, ki bi potencialno služili kot napovedni dejavniki odziva na biološko učinkovino adalimumab pri bolnikih s Crohnovo boleznijo. V nalogi smo se osredotočili na analizo polimorfizmov v izbranih apoptoznih genih TIMP-1 (SNP +372C/T oz. rs4898), CASP-9 (SNP 93C/T oz. rs4645983), FCGR3A (SNP 158V/V oz. rs396991 in FAS (SNP -670C/T oz. rs1800682), ki so predhodno pokazali povezavo z odzivom na infliximab. Namen je bil tudi ugotoviti ali so ti polimorfizmi v apoptoznih genih povezani tudi s tveganjem pri slovenskih bolnikih s Crohnovo boleznijo, ki ne odgovarjajo na standardno terapijo oziroma je bila standardna terapija prekinjena zaradi prehudih stranskih učinkov. Prav tako smo želeli raziskati ali obstaja in kakšna je korelacija med polimorfizmi v zgoraj navedenih genih in kliničnimi značilnostmi bolnikov. Vzorci krvi za izolacijo DNK ter za določitev laboratorijske krvne slike in drugih parametrov so bili odvzeti pred prvim odmerkom zdravila in nato še po 4., 12., 20. in 30. tednih. Pri vsakem odvzemu se je stanje bolezni analiziralo še z indeksom IBDQ. Genetske analize izbranih polimorfizmov smo izvedli z metodo RFLP in analizo fragmentov na agaroznem gelu ter s KASPar tehniko. Ugotovili smo povezavo polimorfizma v genu CASP-9 z odzivom na adalimumab. Bolniki z genotipom C/C so imeli slabši odziv opažen predvsem po štirih (p = 0,05) in 20 tednih (p = 0,031) zdravljenja kot bolniki z genotipom C/T ali T/T. Rezultat naše študije je skladen s študijo pri zdravljenju z infliximabom, kjer so bolniki s C/C genotipom v genu CASP-9 prav tako imeli slabši odziv. Pri ostalih 3 analiziranih genih povezava ni bila statisično značilna. Nadalje smo ugotovili povezavo polimorfizmov v genih CASP-9 (SNP rs4645983) in FCGR3A (SNP rs396991) pri slovenskih CB bolnikih vključenih v študijo. Frekvenca alela C na SNP-u rs4645983 gena CASP-9 je pri bolnikih s CB signifikantno nižja (0,68) v primerjavi s frekvenco kontrolne skupine (0,86, p = 9,9*10-5). Prav tako je frekvenca genotipa C/C nižja pri bolnikih s CB (60,22%) v primerjavi z zdravimi posamezniki (78,41%, p = 0,01). Pri primerjavi alelne frekvence SNP-a rs396991 na genu FCGR3A smo ugotovili, da je frekvenca alela T signifikantno nižja pri bolnikih s CB (0,54) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,67, p = 0,01), prav tako se signifikantno razlikuje frekvenca genotipa in sicer 33,3% genotipa T/T pri CB bolnikih v primerjavi s 45,06% pri kontrolni skupini (p = 0.010). Ugotovili smo povezavo med polimorfizmom v genu CASP-9 in trajanjem bolezni, vendar samo v skupini bolnikov, ki so bili dobri odzivniki na adalimumab. Bolniki s T/T genotipom v skupini dobrih odzivnikov so imeli dalj časa diagnosticirano bolezen kot bolniki z genotipom C/C ali C/T (p = 0,002). Boljši odziv na adalimumab je bil tudi pri mlajših bolnikih ne glede na genotip. Naša študija je pokazala, da bi analiza polimorfizma v genu CASP-9 pomagala pri napovedi odziva Crohnovih bolnikov na adalimumab, analiza genov CASP-9 in FCGR3A pa pri napovedi odziva na standardna zdravila za Crohnovo bolezen.
Ključne besede: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, farmakogenomika, biološka zdravila
Objavljeno: 12.07.2010; Ogledov: 3305; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

3.
Asociacijska analiza nekaterih genov vključenih v regulacijo aktivacije T celic pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo
Andrej Sovec, 2011, magistrsko delo/naloga

Opis: Kronično vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna genetska bolezen. Dva glavna tipa KVČB sta Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UC). Za Crohnovo bolezen je značilno, da je vnetje razširjeno po celotni prebavni cevi, pri ulceroznem kolitisu pa je omejeno na debelo črevo in danko. Namen magistrskega dela je bil s podatkovnimi zbirkami genske ontologije in ustreznimi bioinformatskimi orodji ugotoviti najpomembnejše biološke procese in poti, v katerih sodelujejo geni, ki so jih v asociacijskih študijah statistično značilno povezali s KVČB; ugotoviti, v katerih molekularnih funkcijah sodelujejo ti geni in katere celične komponente sestavljajo proteini, ki jih kodirajo ti geni; s podatkovnimi zbirkami genske ontologije poiskati gene, ki so vključeni v biološki proces Regulacija aktivacije T celic in jih analizirati kot kandidatne gene za asociacijsko študijo pri slovenskih bolnikih s KVČB. S pomočjo podatkovne zbirke HuGE Navigator smo izdelali seznam 180 genov, ki so jih v asociacijskih študijah na podlagi polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP) statistično značilno povezali s KVČB, in ga uporabili za identifikacijo najpomembnejših bioloških procesov, molekularnih funkcij, celičnih komponent in bioloških poti v patogenezi KVČB. S pomočjo podatkovnih zbirk genske ontologije (DAVID 6.7, Gene Ontology, KEGG in BioCarta) in ustreznih bioinformatskih orodij ter seznama KVČB genov smo najprej identificirali 380 bioloških procesov, 18 molekularnih funkcij, 10 celičnih komponent in 15 bioloških poti v KEGG in 12 bioloških poti v BioCarti. Med njimi smo v nadaljnji raziskavi z uporabo istih podatkovnih zbirk in bioinformatskih orodij kot najpomembnejše v patogenezi KVČB identificirali 12 bioloških procesov, 2 molekularni funkciji, 2 celični komponenti in 10 bioloških poti. Z uporabo podatkovnih zbirk Gene Ontology in HuGE Navigator smo v biološkem procesu Regulacija aktivacije T celic izbrali 5 kandidatnih genov in 2 izmed njih, IL10 in IL12A, na podlagi SNP-jev (rs3024505 in rs17810546), statistično značilno povezali, P<0,05, s fenotipskimi podtipi slovenskih bolnikov s KVČB.
Ključne besede: Kronično vnetna črevesna bolezen (KVČB), Gene Ontology (GO), DAVID 6.7, biološki proces, biološka pot, molekularna funkcija, celična komponenta, asociacijska študija, BioCarta, KEGG, HuGE Navigator, ulcerozni kolitis (UC), Crohnova bolezen (CB)
Objavljeno: 06.01.2012; Ogledov: 2263; Prenosov: 267
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

4.
Primerjava med porazdelitvijo izbranih genetskih profilov pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo in pri kontrolni skupini zdravih posameznikov
Igor Sovec, 2013, magistrsko delo

Opis: Kronično vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna avtoimunska bolezen, na razvoj katere vplivajo številni dejavniki, med njimi tudi polimorfizmi v številnih genih. Namen magistrskega dela je bil na temeljih znanih rizičnih genotipov za polimorfizme posameznega nukleotida (SNP-jev) v oz. bližini kandidatnih genov, ki smo jih povezali s slovenskimi bolniki s KVČB, CB, CBr in UC, izdelati genetske profile pri bolnih in zdravih posameznikih ter na podlagi analize razlik v porazdelitvah ugotoviti, pri katerih pragih, številu oz. deležu genotipov z rizičnimi aleli, genetski profili najbolje napovejo tveganje za razvoj KVČB, CB, CBr in UC v slovenski populaciji. V ta namen smo pri različnih pragih računali parametre za ugotavljanje napovedne moči diagnostičnega testa. V magistrskem delu smo 16 kandidatnih genov in 2 genetska lokusa od 30 na podlagi 19 kandidatnih SNP-jev od 32 statistično značilno, P ≤ 0,05, povezali s slovenskimi bolniki s KVČB in/ali s CB, CBr in UC. Med njimi tudi gen PTGER4, ki smo ga na podlagi SNP-ja rs10512734, za katerega smo gensko tipizacijo izvedli sami, povezali s CBr in UC. Pri pragih, pri katerih je imelo 16 genetskih profilov največjo napovedno moč, je bila specifičnost visoka, saj se je gibala med 82 % in 98 %, vendar pa je bila takrat občutljivost nizka in se je gibala med 9 % in 38 %. LR+ genetskih profilov pri teh pragih se je gibal med 1,75 in 3,65, razen v primeru genetskega profila za napoved povečanega tveganja za razvoj CBr, kjer je bila pri pragu ³ 5 homozigotnih genotipov z rizičnimi aleli vrednost LR+ 15,10, zaradi česar je to genetski profil z največjo napovedno močjo. Na podlagi genetskih profilov, izdelanih na testni populaciji, smo ugotovili, da se tveganje za razvoj KVČB, CB, CBr in UC poveča pri posameznikih z večjim številom genotipov z rizični aleli, vendar pa je njihova napovedna moč prešibka, Youdenov indeks se je gibal med 0,07 in 0,24, za napoved tveganja v splošni slovenski populaciji, v kateri je prevalenca KVČB in njenih podtipov nizka. Vseeno pa lahko rečemo, da je naša raziskava pomemben korak k razvoju napovednih modelov, ki bi jih z nadaljnjim raziskovanjem in vključitvijo večjega števila vzorcev, dodatnih SNP-jev ter kombinacije biooznačevalcev s kliničnimi lastnostmi v prihodnosti lahko uporabili za napovedovanje tveganja.
Ključne besede: kronično vnetna črevesna bolezen (KVČB), Crohnova bolezen (CB), refraktorna oblika Crohnove bolezni (CBr), ulcerozni kolitis (UC), genetski profil, diagnostični test, polimofizem posameznega nukleotida, genotip, homozigot, heterozigot, alel, asociacijska analiza, prag
Objavljeno: 16.05.2013; Ogledov: 1093; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (9,33 MB)

5.
Povezava polimorfizmov in izražanja izbranih genov z odzivom na zdravljenje bolnikov s Crohnovo boleznijo z adalimumabom
Urška Gabor, 2014, magistrsko delo

Opis: Crohnova bolezen (CB) je avtoimunska motnja neznane etiologije. Trenutno največ potenciala za uspešno obvladovanje bolezni izkazujejo biološka zdravila, med katera spada tudi adalimumab (ADA). Klinične raziskave so pokazale, da je ADA varno in učinkovito zdravilo. Farmakogenetske raziskave pa so za ADA še v začetni stopnji. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti ali obstaja povezava med odzivom na zdravljenje z ADA in izbranimi polimorfizmi posameznega nukleotida (ang.: SNP za »Single Nucleotide Polymorphism«) oziroma izražanjem izbranih genov pri slovenskih bolnikih s CB. Izbrali smo polimorfizme in gene, ki so v predhodnih študijah pokazali močno povezavo s CB, so vključeni v metabolizem zdravil, so povezani z imunskim odzivom in vnetjem ali s sorodnimi kompleksnimi boleznimi. Genotipe za izbrane polimorfizme smo pridobili iz rezultatov genotipizacije z uporabo mikromreže »Immunochip«. Izražanje genov smo merili v 0., 4., 12. 20. in 30. tednu od začetka zdravljenja z verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (ang.: »Real-time PCR«). Pri primerjavi demografskih podatkov bolnikov smo ugotovili, da je med dobrimi odzivniki signifikantno manjši odstotek kadilcev v primerjavi s slabimi odzivniki (p = 0,042). Pri asociacijski analizi pri izključno CB bolnikih, zdravljenimi z ADA, smo za SNP rs2395185 (gen HLA-DQA1) ugotovili, da je frekvenca alela G (67,5%) in genotipa G/G (44,2%) signifikantno nižja pri bolnikih v primerjavi s kontrolami (77,6% in 60,6%, p = 0,023 in p = 0,011). Predpostavljamo, da alel G (oziroma genotip G/G) zmanjšuje tveganje za bolezen. Pri SNP-jih rs10919563 (gen PTPRC) in rs2241880 (gen ATG16L1) smo ugotovili, da imajo dobri odzivniki statistično nižjo frekvenco genotipa G/G v 30. tednu (p = 0,045 za rs10919563 in p = 0,025 za rs2241880) v primerjavi s slabimi odzivniki. Z Mann-Whitneyevim neparametričnim testom smo primerjali izražanje genov pred ter po tednih zdravljenja. Opazili smo, da je pri genih SLC22A4, PSMD3, AHSA2, RPRD2 in PUS10 bilo izražanje med dobrimi in slabimi odzivniki spremenjeno že pred začetkom zdravljenja. Pri treh genih (ATG16L1, RPRD2 in PUS10) je bilo izražanje glede na 0. teden signifikantno spremenjeno čez celoten potek opazovanega zdravljenja. Najbolj statistično signifikantne rezultate smo dobili za gen ATG16L1, kjer je bila p-vrednost znašala od 1,0×10-6 do 2,2×10-18. Pri primerjavi izražanja genov med dobrimi in slabimi odzivniki glede na indeks ∆IBDQ, smo ugotovili statistično signifikantne razlike med skupinama za gen ATG16L1 in gen SLC22A5. V raziskavi smo ugotovili, da so določeni preiskovani polimorfizmi in geni povezani z odzivom na ADA, potrebne pa so še nadaljnje raziskave, da bi se dokazala njihova vloga farmakogenomskih označevalcev.
Ključne besede: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, izražanje genov, farmakogenomika, biološka zdravila, adalimumab
Objavljeno: 11.09.2014; Ogledov: 1294; Prenosov: 250
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

6.
MOLEKULARNE SPREMEMBE IN FARMAKOGENOMSKI OZNAČEVALCI ZA ZDRAVLJENJE CROHNOVE BOLEZNI Z MONOKLONSKIMI PROTITELESI ZA INHIBICIJO TNF-α
2015

Opis: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen in se pojavlja v dveh podtipih, kot Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UK). CB lahko prizadene celoten prebavni trakt, medtem ko UC prizadene skoraj izključno danko in debelo črevo. Na potek in razvoj bolezni pomembno vplivajo tako okoljski dejavniki kot tudi genetska zasnova posameznika. Asociacijske študije na celotnem genomu (GWA študije) so do danes identificirale 163 lokusov na človeškem genomu, ki so povezani z nastankom KVČB. Zdravljenje KVČB poteka v več stopnjah. Navadno začnemo z aminosalicilati, nadaljujemo s kortikosteroidi in imunosupresivi. Če zdravljenje s standardno terapijo ni uspešno, pa si v zadnjem času pomagamo z biološkimi zdravili in sicer zaviralci provnetnega citokina TNF-α, katerih prva predstavnika sta infliksimab (IFX) in adalimumab (ADA). Terapija z zaviralci TNF-α je naredila izjemen napredek v zdravljenju ne samo CB, ampak tudi ostalih oblik KVČB. V naši študiji smo se osredotočili na zdravljenje bolnikov s CB z adalimumabom (ADA). ADA je humano monoklonsko protitelo. Z odmerjanjem vsaki drugi teden dosegamo zelo dober odziv, v indukcijski kot tudi vzdrževalni terapiji, z zelo solidnim procentom bolnikov v remisiji, vendar se kljub temu približno tretjina bolnikov ne odziva na terapijo z zaviralci TNF-α. Cilj naloge je bil izvesti prospektivno farmakogenetsko raziskavo, pri čemer bi odkrili genetske biooznačevalce, s katerimi bi lahko vnaprej napovedali, kakšen bo izid zdravljenja z ADA pri posameznem bolniku. Dodatno smo želeli ugotoviti ali obstaja povezava med odzivom na terapijo z ADA in izražanjem genov pri bolnikih s CB, pri čemer smo ugotovili, da prav tako izstopa gen ATG16L1, pri katerem se je izražanje statistično značilno spreminjalo skozi celotno obdobje zdravljenja. Prav tako smo v nalogi analizirali potencialne povezave med imunološkimi, biokemijskimi in hematološkimi parametri. V študijo smo zajeli 102 bolnika s CB. Bolnike smo spremljali tako, da smo jim pred terapijo ter po 4., 12., 20., in 30. tednu odvzeli kri, izmerili vrednost C-reaktivnega proteina (CRP) kot pokazatelja vnetja ter ovrednotili uspešnost zdravljenja z IBDQ vprašalnikom, ki poleg vprašanj kliničnega značaja zelo dobro odraža psihološko stanje in počutje bolnika. Glede na število točk IBDQ vprašalnika smo ovrednotili uspešnost terapije, tako da je število nad 170 ali relativni dvig IBDQ za 22 točk pomenilo remisijo. Uspešnost terapije smo ovrednotili tudi z vrednostjo CRP in sicer smo menili, da je terapija uspešna, v kolikor se je CRP zmanjšal za 25% glede na začetno stanje pred zdravljenjem oz. je CRP dosegel normalne vrednosti. DNA polimorfizme posameznega nukleotida (SNP) in kandidatne gene smo izbrali po sledečih kriterijih: SNP-ji, močno povezani s KVČB v posameznih kandidatnih študijah, SNP-ji, ki so jih potrdile GWA študije za KVČB, ter SNP-ji, ki so bili v predhodnih študijah povezani z odzivom na IFX. Skupno smo genotipizirali 33 izbranih SNP-jev in izmerili izražanje 5 genov, predhodno povezanih s KVČB ter primerjali genotipe izbranih SNP-jev in nivo izražanja genov z odzivom na zdravljenje z ADA. Gensko tipizacijo polimorfizmov SNP v izbranih genih/lokusih smo izvajali z metodo analize talilnih krivulj visoke ločljivosti (HRM, ang. high resolution melting) in tehniko polimorfizmov dolžin restrikcijskih fragmentov (RFLP, ang. restriction fragment length polymorphism). Ugotovili smo, da je bil pozitivni odziv na zdravljenje z ADA merjen z IBDQ po 4 tednih pri 62.9% bolnikov, po 12 tednih 68%, po 20 tednih 66% in po 30 tednih 71%. V primeru merjenja odziva z CRP pa je imelo po 4 tednih pozitivni odziv 82,6% bolnikov, po 12 tednih 71,9% , po 20 tednih 72,7% in po 30 tednih 72,5% bolnikov. Najmočnejšo povezavo smo našli med polimorfizmom SNP rs10210302 v genu ATG16L1 in biološkim odgovorom na terapijo z ADA, merjenim s CRP, pri čemer so imeli bolniki z genotipom TT boljši odgovor po 12, 20 in 30 tednih zdravljenja v primerjavi z bolniki z genotipom CC (p=8.11E-04, p (po korekciji za multiplo testiranje = 0,027)). Nadalje smo močno povezavo odkrili med polimorfizmom SNP rs10512734, ki je lociran v genski puščavi na kromosomu 5p13.1 in za katerega je bilo dokazano, da vpliva na izražanje gena PTGER4 ter odgovorom na ADA, pri čemer so imeli bolniki z genotipom GG boljši odgovor v primerjavi z bolniki z genotipom AA po 12 tednih zdravljenja (p=4.62E-03). Ostale statistično najbolj značilne povezave smo ugotovili med SNP-ji v genih CASP9, IL27, CCNY, C11orf30, NR1I2 in IL13 ter odzivom na zdravljenje z ADA. V skladu s predhodnimi kliničnimi študijami smo tudi v naši študiji potrdili povezavo med nekaterimi kliničnimi značilnostmi bolnikov in odzivom na zdravljenje. Bolniki, ki predhodno še niso bili zdravljeni z IFX, so se signifikantno boljše odzvali na terapijo. Glede vzporedne terapije s standardnimi zdravili nismo našli značilnih povezav z odzivom na zdravljenje. Boljši odziv na zdravljenje smo opazili pri bolnikih, ki so bili predhodno kirurško zdravljeni. In boljši odziv na terapijo je bil opažen tudi pri nekadilcih. Bolniki, ki so bili ob postavitvi diagnoze mlajši, so se na terapijo boljše odzivali. Rezultati naše študije kažejo, da je odziv na zdravljenje z ADA deloma genetsko pogojen s polimorfizmi SNP, povezanimi z nastankom CB, pri čemer se je kot najbolj obetaven kandidatni gen za odgovor na zdravljenje z ADA izkazal gen ATG16L1. Glede na to, da smo našli številne povezave z drugimi polimorfizmi SNP ter odgovorom na ADA, bodo v prihodnje potrebne nadaljnje farmakogenetske študije, ki bi te povezave potrdile na večjem številu bolnikov s CB s ciljem razviti molekularne biološke označevalce in napovedne modele, s katerimi bi lahko načrtovali individualizirano zdravljenje bolnikov.
Ključne besede: kronična vnetna črevesna bolezen, Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, adalimumab, farmakogenomika, biooznačevalci
Objavljeno: 16.07.2015; Ogledov: 965; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (4,76 MB)

7.
STATISTIČNI PRISTOPI ZA ODKRIVANJE POVEZAV MED BIOKEMIJSKIMI, GENETSKIMI IN KLINIČNIMI PODATKI Z ODZIVOM NA ZDRAVLJENJE BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJO Z ADALIMUMABOM
Jasmina Rebernak, 2015, magistrsko delo

Opis: Naredili smo celovito študijo s podatki iz članka (Koder et al., 2015) in doktorata (Koder, Silvo 2015). Namen naše raziskave je bila uporaba različnih statističnih pristopov (t-test neodvisnih vzorcev, anova, test dveh neodvisnih vzorcev, test k neodvisnih vzorcev, korelacije, linearna in logistična regresija) in z njimi odkriti povezave med biokemijskimi, kliničnimi in genetskimi podatki z odzivom na zdravljenje bolnikov s CB z adalimumabom. Uporabili smo programsko orodje SPSS in test normalne porazdelitve ShapiroWilk za izvedbo statističnih analiz. Odziv smo merili z vprašalnikom IBDQ in biokemijskim parametrom C-reaktivni protein (CRP). Za vsakega pacienta (N = 97) smo beležili 24 biokemijskih, 34 kliničnih in 34 genetskih podatkov. S kliničnim odzivom IBDQ se je dvakrat ponovilo pet polimorfizmov pri posameznemu genu. Trikrat so se ponovili trije biokemijski in šest kliničnih parametrov. Najbolj signifikantne povezave smo zaznali s PTGER4, CASP9, CCNY, sakroileitisom in alkalno fosfatazo. Z biološkim odzivom CRP se je dvakrat ponovilo devet povezav s polimorfizmi pri posameznem genu. Trikrat sta se ponovila dva biokemijska in eden klinični parameter. Za najbolj signifikantne so se izkazale povezave z ATG16L1, IL27, NR1|2 in c11orf30 ter albuminom. Z uporabo linearne in logistične (binarne) regresije smo izdelali napovedne modele za IBDQ in CRP. Z linearno regresijo smo dobili model z najvišjim R2 (0,691) za IBDQ v tridesetem tednu (natančnost: 69,32 %). Medtem ko smo najboljšo natančnost dobili za IBDQ v dvanajstem (76,00 %, R2 = 0,619) in dvajsetem (75,68 %, R2 = 0,567) tednu. Modeli za CRP so imeli R2 nad 0,980, vendar je njihova natančnost pod 61 %. Pri logistični regresiji je največjo natančnost imel model za IBDQ v četrtem tednu (R2 = 0,912; natančnost: 81,48 %). Natančnost modelov za odziv v dvanajstem (R2 = 0,482), dvajsetem (R2 = 0,465) in tridesetem (R2 = 0,653) tednu je znašala 71,43 %, 68,75 % in 64,10 %. Natančnost modelov za odziv CRP je znašala nad 70 %, vendar je to posledica manjkajočih podatkov in s tem manj veljavnih vzorcev. Ob koncu študije smo izdelali tabelo, s katero smo predstavili izbiro statističnega testa glede na biokemijske, klinične in genetske podatke.
Ključne besede: Crohnova bolezen, adalimumab, statistične metode, Mann-Whitney, Fisher's Exact test, Chi square test, test neodvisnih vzorcev, linearna regresija, logistična regresija, napovedni model
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 835; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (2,47 MB)

8.
Kakovost življenja pacienta s Crohnovo boleznijo
Mihaela Kralj, 2016, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Crohnova bolezen spada med kronične vnetne črevesne bolezni. Bolezen prizadene končni del ileuma, obolijo pa tudi drugi deli prebavne cevi. Simptomi in znaki bolezni se kažejo kot bolečina v trebuhu, driske, bruhanje in izguba telesne mase. Kvaliteta njihovega življenja je omejena, saj je moteno njihovo poklicno in osebno življenje. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti značilnosti Crohnove bolezni in z raziskavo ugotoviti kakovost življenja pacienta. Želeli smo ugotoviti kakšen vpliv ima Crohnova bolezen pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih in kako vidijo sprejemanje svoje bolezni pri svojcih in sodelavcih. Metodologija: Za teoretični del diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela, kjer smo opisali Crohnovo bolezen, v raziskovalnem delu pa smo uporabili analitično metodo dela, kjer smo uporabili kvantitativno metodologijo, ki smo jo uporabili za potrditev raziskovalnih vprašanj in kjer so predstavljeni tudi rezultati raziskave. Rezultati: V raziskavi je 16 (33 %) anketirancev mnenja, da se prehitro utrudijo zaradi prisotnih bolečin med vsakodnevnimi aktivnostmi, medtem ko 20 (41 %) anketirancev meni, da čuti pomanjkanje energije. Bolezen je ovira pri vsakodnevnih aktivnostih, sta odgovorila 2 (4 %) anketiranca, medtem ko 9 (18 %) anketirancev meni, da jih bolezen ovira tudi pri športnih dejavnostih. Na podlagi raziskave smo ugotovili, da jih 21 (81 %) anketirancev meni, da so svojci in bližnji pozitivno sprejeli njihovo bolezen. Sklep: Za Crohnovo bolezen je značilen kroničen, doživljenjski potek. Na nastanek bolezni vplivajo številni dejavniki, kot so genetski dejavniki, dejavniki okolja, prehrana, okužbe in neprimeren imunski odziv na sestavine običajne črevesne vsebine. Najpogostejše težave, ki so jih navedli so: kri na blatu, večkratno odvajanje na dan, bolečine pri odvajanju ter prisotnost diareje.
Ključne besede: Crohnova bolezen, Društvo kroničnih bolnikov, anketa, kvaliteta življenja, dietna prehrana
Objavljeno: 22.03.2016; Ogledov: 1098; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (933,85 KB)

9.
IZRAŽANJE GENOV TNFAIP6, S100A8, IL11, G0S2 IN S100A9 V KRVNIH LIMFOCITIH IN ČREVESNI SLUZNICI BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJO KOT NAPOVEDNI BIOOZNAČEVALEC ODZIVA NA ZDRAVLJENJE Z ADALIMUMABOM
Alja Gabor, 2016, magistrsko delo

Opis: Faktor tumorske nekroze alfa (TNFα) je glavni provnetni citokin, ki je vključen v imunski odgovor pri Crohnovi bolezni (CB). Za zdravljenje CB se v primerih, ko standardna terapija s kortikosteroidi in antibiotiki ni uspešna, uporabljajo zdravila, ki delujejo proti citokinu TNFα (antiTNF), kot sta infliksimab (IFX) in adalimumab (ADA), vendar pa se približno tretjina bolnikov na takšno terapijo ne odziva. Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti, ali izražanje genov TNFAIP6, S100A8, IL11, G0S2 in S100A9 v krvnih limfocitih in črevesni sluznici slovenskih bolnikov s CB vpliva na odziv na terapijo z ADA in ali je možno z izbranimi geni napovedati odziv na zdravljenje, kar bi lahko bil korak naprej k personaliziranemu zdravljenju CB. Izražanje izbranih genov smo izmerili z verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (rt-PCR) pred terapijo in v 4., 12., 20. in 30. tednu terapije. Genotipe za izbrane polimorfizme smo pridobili iz mikromreže »Immunochip«. Odziv na terapijo smo ocenili s pomočjo IBDQ vprašalnika in nivoja CRP v krvi. Za statistično obdelavo smo uporabili statistični paket SPSS. Ugotovili smo signifikantno spremenjeno izražanje gena S100A8 pri primerjavi izražanja gena pred terapijo z izražanjem v 4. (p = 5×10-5, Z = -3,975) in 12. tednu (p=0,050). Signifikantno povišano ekspresijo gena S100A9 smo ugotovili po štirih tednih zdravljenja (p = 0,012). Pri primerjavi izražanja genov pred terapijo in v posameznih tednih med terapijo pri istem bolniku smo ugotovili dve signifikantni povezavi v okviru 95 % intervala zaupanja. Za gen S100A8 smo po 4 tednih terapije ugotovili signifikantno višje izražanje tega gena, saj je razlika median 2-ddct znašala 0,519 (p = 0,009), po 20. tednih zdravljenja z ADA pa smo ugotovili signifikantno nižje izražanje gena S100A9 (p = 0,045). Na podlagi IBDQ vprašalnika in izmerjene ekspresije izbranih genov smo ugotovili povečano ekspresijo gena G0S2 po 30. tednih zdravljenja z ADA (p = < 1×10-8, Z = -5,745), signifikantno nižje pa je bilo tudi izražanje gena TNFAIP6 pri dobrih odzivnikih na terapijo po 20. tednih terapije. Glede na kriterij CRP smo ugotovili signifikantno višjo ekspresijo gena G0S2 po 20. tednih terapije z ADA pri dobrih odzivnikih (p = 0,022). Ugotovili smo, da so proučevani geni in SNP-ji povezani z odzivom na ADA pri bolnikih s CB in nedvoumno predstavljajo dobre kandidate za potencialne napovedovalce odziva na zdravljenje CB z ADA. V prihodnosti je potrebno identificirati še večje število genov za napoved odziva in jih združiti v ustrezen napovedni model.
Ključne besede: Crohnova bolezen, adalimumab, antiTNF, genska ekspresija, napoved odziva, biološka zdravila
Objavljeno: 05.09.2016; Ogledov: 847; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

10.
VLOGA RECEPTORJEV ENDOKANABINOIDNEGA SISTEMA CB1 IN CB2 PRI INHIBICIJI CITOKINA TNF-e1 V MONONUKLEARNIH LIMFOIDNIH CELICAH BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJO
Žan Hribar, 2016, diplomsko delo

Opis: Kronično vnetna črevesna bolezen (KVČB) je avtoimunska kompleksna bolezen, ki lahko prizadene celoten prebavni trakt pri človeku. Pojavlja se v obliki Crohnove bolezni (CD), ulceroznega kolitisa (UC) ter intermedialnega kolitisa (IK). Sama patogeneza bolezni še ni povsem pojasnjena, so pa različne študije že identificirale kar nekaj potencialnih genov, ki bi lahko sodelovali pri tej bolezni. Velik problem te bolezni se kaže predvsem v tem, da še ni zdravila, ki bi absolutno odpravilo vzroke bolezni, pa tudi simptomatsko zdravljenje je pogosto neučinkovito, z mnogimi stranskimi učinki. Zadnje čase je za zdravljenje KVČB v uporabi humanizirano monoklonsko protitelo adalimumab (ADA), ki specifično in z visoko afiniteto veže dejavnik tumorske nekroze-α (TNF). TNF je osrednji citokin vnetnega in imunskega odziva, torej ADA deluje protivnetno in zmanjšuje imunski odziv telesa. Vendar je već kliničnih študij pokazalo, da je zdravljenje z ADA uspešno le pri približno dveh tretjinah bolnikov. O genetskih in biokemijskih razlogih za neodziv na zdravljenje z ADA je znanega zelo malo, se pa v tem pogledu zdi endokanabinoidni sistem (EKS) kot zelo verjeten vzročni dejavnik, saj je njegovo sodelovanje pri vnetnih in imunskih procesih dobro poznano. Glavna cilja naše raziskave sta bila proučiti povezanost polimorfizmov enega nukleotida (SNP) ter gensko ekspresijo endokanabinoidnih receptorjev (CB) 1 in 2, na eni strani z dovzetnostjo za posamezen podtip KVČB, in na drugi strani z odzivom bolnikov s CD na zdravljenje z ADA. V ta namen smo v mononuklearnih celicah periferne krvi iz 276 zdravih posameznikov, 61 bolnikov z ulcerativnim kolitisom, 113 bolnikov s Crohnovo boleznijo na standardni terapiji (CB) in iz 119 bolnikov s Crohnovo boleznijo, zdravljenih z ADA genotipizirali 6 SNP v CNR1 in CNR2 ter izmerili njuno gensko ekspresijo. Na osnovi rezultatov smo naredili dva tipa asociacijskih analiz, ti. "case-control" in farmakogenomsko asociacijsko študijo. Za potrditev ekspresije CNR1 in CNR2 na proteinskem nivoju smo v vzorcih najbolj očitnih odzivnikov in neodzivnikov na zdravljenje z ADA izvedli analizo s prenosom western. "Case-control" študija je pokazala signifikantne razlike v frekvencah genotipov med kontrolami in posameznimi kohortomi bolnikov. Genotipa CT in TT rs4237 (PITHD1) sta bila povezana z večjo dovzetnostjo za razvoj hujših oblik CD, katere je potrebno zdraviti z biološkimi zdravili, medtem ko je bil genotip CC rs13197090 (RARS2) povezan z večjo dovzetnostjo za pojav oblik CD in UC, za zdravljenje katerih zadostuje klasična terapija. Starost ob diagnozi ni bila povezano z nobeno od genskih ekspresij CNR1 in CNR2, sta pa obe bili v signifikantni medsebojni korelaciji v vseh kohortah, z izjemo bolnikov z UC. Farmakogenomska študija je pokazala signifikantne razlike med frekvencami alelov in genotipov odzivnikov in neodzivnikov v 4. tednu zdravljenja z ADA. Bolniki z genotipom GG rs1049353 (CNR1) oz. genotipoma CCTT in TTTT rs35761398 (CNR2) so se v večjem deležu odzvali na zdravljenje z ADA. V 30. tednu zdravljenja je bila genska ekspresija CNR2 signifikantno nižja pri odzivnikih na zdravljenje z ADA v primerjavi z neodzivniki.
Ključne besede: kronična vnetna črevesna bolezen, Crohnova bolezen, kanabinoidi, adalimumab, genotipizacija, genska ekspresija, asociacijska analiza
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 597; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici