| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SODNI POSTOPKI PRED IN PO LETU 1830 (SODNI RED CESARJA JOŽEFA II. IN FRANCA II. )
Antonio Poštenjak, 2014, diplomsko delo

Opis: Sodni postopki predstavljajo izjemno široko pojmovno usmeritev samega dogajanja in postopanja pred sodiščem. Sam pojem, vsebina, sam potek, način sojenja, pristojnosti, kazni, sama funkcija sodišča, ter uporaba prava se je skozi zgodovino izjemno spreminjala. Pojem sodnih postopkov opredeljuje pravni terminološki slovar, ki kot "sodne" navaja določena zaključena pravna dejanja ali postopanja pred sodišči, za "postopke" pa pravi, da gre za določen proces ali skupek dejanj. Postopanja pred sodišči ali sodne postopke je potrebno za boljše razumevanje ter neko sistematično obdelavo umestiti v zgodovinsko obdobje. Omeniti je potrebno krvno sodstvo (Blutgericht), ki se je pojavilo šele nekje v poznem srednjem veku, kot oblika sodnih procesov, za katere pa je bilo značilno, da se je odločalo o življenju in smrti obdolženega, ki pa je bil v večini primerov storilec težkih kaznivih dejanj. Za krvno sodstvo je bilo značilno še posebej okrutno mučenje obdolžencev, kar je največkrat pripeljalo do priznanj kaznivih dejanj, nemalokrat pa je bilo priznanje izsiljeno, ter plod nečloveških muk in trpljenj, med samimi mučenji. V tem času je poleg navedenega bila aktualna še tortura (torture), je oblika nasilnega poseganja v pravice posameznika, v psihični in (ali) fizični sferi. Zaradi takratne miselnosti ljudi, ki je visoko cenila priznanje so organi sodnega postopka morali doseči priznanje z kakršnimikoli metodami. Do omilitve teh strahotno krutih postopkov pride leta 1507 s sprejemom Bamberške odredbe, ki omili kruto metodiko in same kazni. Dokončno omilitev pa je s Constitutio Criminalis Carolina upeljal cesar Karel V. Habsburški leta 1532. V letu 1514 je prišlo do podelitve pomembne pravice Ljubljančanom v obliki Malefičnega privilegija, ki jim je omogočal izvrševanje krvnega sodstva v primerih težjih kaznivih dejanj, sodišča pa so tako dobila status privilegiranih deželnih sodišč. Čarovniški procesi in preganjanje čarovnic so še en element srednjeveškega sodstva. Kaznovanje se je razlikovalo v odvisnosti od obtožbe, vendar je Kazenski zakonik Karla V. že podrobno urejal kaznivo dejanje čarovništva, čaranja ali veščarije. Če so bili navedeni dejavniki izpolnjeni je prišlo do zaslišanja in posledično do same torture. Za vodenje samega čarovniškega procesa je bilo potrebno privilegirano sodišče ali pa prisotnost deželnoknežjega krvnega sodnika. Zanimiva je tudi tajnost postopka, ki pozna le javno razglasitev sodbe, brez možnosti pritožbe. Do končnega konca tega sramotnega obdobja zgodovine je prišlo šele s spremembo miselnosti ljudi v času Marije Terezije, ki je čarovništvo "ukinila". Po koncu obdobja čarovništva pridemo do gorskih pravd in gorskega prava, ki je bilo nek skupek pravnih pravil, ki so urejala pravna razmerja na gorah. V primeru nesoglasij je prihajalo do gorskih pravd, sodnih postopkov skupnosti na gori, ki so lahko sodile v premoženjskih, upravnih in manj pomembnih kazenskih zadevah. Deloma novejše obdobje se je začelo z obdobjem pravnega absolutizma in Jožefa II., okrog leta 1700 z razvojem manufaktur. Glavne značilnosti obdobja so pragmatična sankcija ter ustanavljanje različnih upravnih uradov. Jožef II. s svojimi številnimi reformami loči sodstvo od uprave z ustanovitvijo vrhovnega pravosodnega urada, ki je v njegovi dobi postalo prvo tretje instančno sodišče, na katero so se vlagale pritožbe, v primeru, da se stranke niso strinjale z razsodbo, ter so želele vložiti pravno sredstvo. Jožef II. je opisane dogodke nadgradil s sprejemom Zakona o kriminalnih zločinih in kriminalnih kaznih s katerim je uvedel prvo jasno formulacijo načela, da je za kaznovanje potreben naklep in prosta volja, ter pomembno omejil uporabo smrtne kazni. V njegovem zakoniku so se pojavila posebej obdelana kazniva dejanja zoper vladarja in državo. Dodatno pojasnilo in še novejši zakonik je bil sprejet leta 1803 v okviru Zakonika o zločinih in težkih policijskih prestopkih, ki prvi uvede institut olajševalne okoliščine zara
Ključne besede: Krvno sodstvo, Malefični privilegij, Constitutio Criminalis Carolina, Constitutio Criminali Theresiana, Marija Terezija, Jožef II., Franc II., Code penal, ODZ
Objavljeno: 02.12.2014; Ogledov: 843; Prenosov: 236
.pdf Celotno besedilo (874,61 KB)

2.
Smrtna kazen v obdobju cesarice Marije Terezije
Maša Šafarič, 2015, diplomsko delo

Opis: Smrtno kazen so si ljudstvo, cerkev in oblast skozi vrsto obdobij razlagali na različne načine in jo vzporedno z njihovo miselnostjo tudi izvajali. Pravna zgodovina nas tako docela podrobno seznanja s številnimi bolj ali manj nehumanimi in grozljivimi pristopi pri kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Čeprav za sedanji čas nesprejemljiv način kaznovanja, je takrat takšna vrsta kazni imela velik pomen kot tudi vpliv. Zločin je bil osrednja točka, ki je zahtevala pokoro, zastraševanje in kaznovanje, kateri je sledilo maščevanje v obliki grozljive javne usmrtitve, ki je bila v poduk ljudstvu. Na tak način so »osveščali« morebitne delikvente kaj sledi v primeru storitve kaznivega dejanja in jih tako posredno odvračali od takšnih dejanj. Take vrste dejanj, ki so posegala v človekovo telo, so takratni nasprotni označevali z barbarstvom. Vendar moč in želja po mučenju in nasilju nista ugasnila in pridih zgodovine ostaja marsikje po svetu še danes. Smrtni kazni tako ni bilo videti konca, saj se ji še dolgo niso imeli namena odpovedati. Bili so mnenja, da se lahko le z kaznovanjem zločina z grozljivim javnim razkazovanjem (le-to je bilo stalnica kaznovalnega vsakdana) doseže pravica. Vendar je v 18. stoletju že bilo moč zaznati določeno popuščanje kaznovanju v primerjavi s 16. in 17. stoletjem. Pomemben mejnik za takraten nadaljnji razvoj v kazenskem pravu je bilo krvno sodstvo. Krvno kazensko sodstvo so tako zaznamovale številne usmrtitve, med katerimi sta prevladovali smrtni kazni v obliki obglavljenja in obešanja. Namen takšnega načina izvajanja sankcij v primeru kaznivih dejanj je bil v zagotovitvi ohranjanja oblasti, ki je predstavljala moč in božjo pravičnost. Veliko vlogo k takšnemu postopanju je imelo tudi zanimanje javnosti. Javna usmrtitev je bila edina, ki je temeljito in nazorno prikazala izvršitev te kazni. Okrutna oblika nasilja nad človeškim telesom je bila zelo nadrobno prikazana, saj je s tem vzporedno sporočala bodočim storilcem posledice njihovega dejanja. S časoma so začeli dajati velik pomen priznanju storilca (confessio regina probationum), velikokrat pa so posegali tudi po torturi. Šele z Bamberško odredbo iz leta 1507, ki je sprejela določene spremembe, so se nekoliko omilile zelo krute in nečloveške kazni ter same metode izvajanja. Cesar Karel V. Habsburški pa je z letom 1532 objavil kazenski zakonik in postopnik, s katerim je vpeljal dokončno omilitev kazni, ki je po njem dobil ime Constitutio Criminalis Carolina (CCC). Pred cesarico Marijo Terezijo se je tako za poenotenje pravnega reda zavzemal prav on. Vendar so sprejemom Karoline posamezne dežele kljub tem še naprej razsojale na svoj način. Še naprej je bil v uporabi Malefični red, ki ga je predpisal cesar Maksimiljan leta 1514. Leta 1769 je terezijansko obdobje zaznamoval sprejem novega kazenskega zakonika cesarice Marije Terezije, Constitutio Criminalis Theresiana (CCTh). Pomembna novost le-tega je bilo poenotenje kazenskega reda za vse dedne dežele. Vendar se je pravica še vedno izkazovala z izživljanjem nad telesi storilcev kaznivih dejanj in kljub temu, da je cesarica Marija Terezija veljala za reformatorko in razsvetljenko, ni odpravila te krute oblike kazni. Cesarica Marija Terezija je tako obdržala inkvizicijsko maksimo, torturo in krute kazni. Tortura je bila do podrobnosti normirana, z natančnimi risbami in merami so bila predpisana mučilna orodja, le samovolja je bila nekoliko omejena. Tako je bil zakonik Theresiana veliko razočaranje za takratne razsvetljence, ki so nasprotovali barbarskemu mučenju teles in se zavzemali za bolj civilizirane kazni. Bistvenega pomena po Theresiani je bilo priznanje obtoženca, vendar do tega niso zmeraj prišli pa lahki poti. Sodna praksa je tako razvila tri faze postopka priznanja dejanja. Prva faza je imela zastraševalni učinek obsojenca. Rabelj je pred morebitnim storilcem kaznivega dejanja nazorno razstavil mučilne pripomočke h katerim je sledilo pojasnilo uporabe teh instrumentov.
Ključne besede: Krvno sodstvo, tortura, Constitutio Criminalis Carolina, Constitutio Criminalis Theresiana, cesarica Marija Terezija, Cesar Jožef II., Cesare Beccaria
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 536; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici