| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Postulacijska sposobnost v pravdnem postopku
Zala Sirše, 2018, diplomsko delo

Opis: Civilni pravdni postopek je postopek, kjer sta v ospredju stranki, tožnik in toženec. Stranka je tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine ter tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo. Za potek postopka zakon zahteva, da ima stranka izpolnjene pogoje za sposobnost biti stranka, pravdno sposobnost in postulacijsko sposobnost. Postulacijska sposobnost je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Gre za predpostavko opravljanja procesnih dejanj, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Če postulacijska sposobnost ni podana, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Zakon o pravdnem postopku v 86. členu določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopkih pred prvostopenjskem sodiščem lahko stranke opravljajo procesna dejanja same ali po pooblaščencu. Uveljavljen je t.i. sistem popolne postulacijske sposobnosti. Če ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče v posebnih primerih zahteva od nje, da se sama izjavi o določenih dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v pravdi. To pomeni, da ima pred sodiščem na prvi stopnji vsaka stranka postulacijsko sposobnost, drugače pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma lahko opravlja procesna dejanja sama, če ima opravljen pravniški državni izpit ali če ga ima opravljenega njen zakoniti zastopnik. V Sloveniji je tako uveljavljeno obvezno zastopanje po odvetnikih. Takšno ureditev imamo predvsem zaradi javnega interesa, prav tako pa je obvezno zastopanje po odvetnikih v korist strank samih. Pripomore k manjši obremenjenosti sodišč in k hitrejšem reševanjem sporov, hkrati pa pomaga strankam pri uspešnem uveljavljanju njihovih interesov, ker v večini primerov stranke same niso dovolj vešče prava. Vloge sestavljene s strani odvetnikov so preglednejše, procesno gradivo jasneje opredeljeno, kar pripomore k hitrejšim postopkom in boljši kakovosti sojenja. Na takšen način se prepreči tudi, da so vložene očitno neutemeljene tožbe in tako ne obremenjujejo že preobremenjenih sodišč.
Ključne besede: civilni pravdni postopek, postulacijska sposobnost, sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost, obvezno zastopanje po odvetniku, izredna pravna sredstva, odvetništvo, pravniški državni izpit, sodna praksa
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 1359; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (244,77 KB)

2.
Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do izjavljanja z analizo sodne prakse
Klara Živko, 2018, diplomsko delo

Opis: Civilni pravdni postopek temelji na različnih načelih. Načelo kontradiktornosti ali načelo obojestranskega zaslišanja strank je eno od najpomembnejših temeljnih načel civilnega pravdnega postopka. Načelo kontradiktornosti pride še posebej do izraza na glavni obravnavi, zato mora potekati tako, da je strankama zagotovljena možnost, da se izjavita. To pomeni, da ima stranka pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi o trditvah in navedbah nasprotne stranke. Pravica do izjavljanja strank se lahko uresniči le, če je stranki prej zagotovljeno, da bo izvedela za procesna dejanja, glede katerih ima pravico se izjaviti. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjave je pravica do informacije, ki jo zagotavlja procesni institut vročanja. V diplomski nalogi bom obravnavala najpomembnejše procesne institute, v katerih se uresničuje načelo kontradiktornosti, in sicer: pravica do informacije, jamstva v dokaznem postopku, pravica do izjavljanja in pravna vprašanja, učinek sodbe na osebo, ki v postopku ni bila stranka, obveznost do opredelitve sodišča do navedb strank, institut vrnitve v prejšnje stanje, pravica do izjavljanja glede vmesnih procesnih sklepov, pravica do izjave v postopku za izdajo začasne odredbe, prekluzije glede navajanja dejstev in novih dokazov. Pomembno je tudi, da se v pravdnem postopku zagotovi enakopravnost pravdnih strank. Obravnavala bom tudi izjeme od načela kontradiktornosti, ki sta v pravem pomenu besede le dve. Omejitev načela kontradiktornosti pa se nanaša na posebni postopek izdaje plačilnega naloga. Predstavim tudi kršitve načela kontradiktornosti, ki je absolutna bistvena kršitev postopka, osredotočila se bom na pritožbeni postopek in postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, načelo kontradiktornosti, procesni instituti, plačilni nalog.
Objavljeno: 03.07.2018; Ogledov: 2307; Prenosov: 214
.pdf Celotno besedilo (625,78 KB)

3.
Glavna obravnava - načelo javnosti in koncentracije
Anita Sever, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava eno izmed najpomembnejših faz civilnega pravdnega postopka, glavno obravnavo in dve temeljni načeli, ki prideta na glavni obravnavi še posebej do izraza. To sta načelo javnosti in načelo koncentracije postopka. Vsako izmed obeh načel je v diplomski nalogi podrobno analizirano, in predstavljeno tudi skozi aktualno novelo ZPP-E. S pomočjo strokovne literature, sodne prakse, zakonov in tudi nekaterih, za to temo pomembnih internetnih virov, pa je razložen tudi sam pomen glavne obravnave skozi spremembe, ki jih je prinesla že prej omenjena novela. V povezavi z načelom javnosti so opisani primeri, v katerih pride do izključitve le te. Veliko pozornosti pa sem namenila predvsem novelirani ureditvi nekaterih institutov, ki so posredno povezani s tem načelom. Drugo posebno načelo pravdnega postopka, ki ga zajema ta diplomska naloga, pa je načelo koncentracije postopka. V diplomski nalogi sem predstavila sam razvoj tega načela skozi različne novele Zakona o pravdnem postopku. Poudarek pa je na trenutno aktualni ureditvi načela po noveli ZPP-E. Na kratko sem omenila tudi pomen omenjenega načela v posebnih postopkih in opisala posledice kršitve načela.
Ključne besede: civilni pravdni postopek, glavna obravnava, novela ZPP-E, načelo javnosti, poslovna skrivnost, tajni podatki, načelo koncentracije, program vodenja, pripravljalni narok
Objavljeno: 22.09.2017; Ogledov: 1248; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (319,27 KB)

4.
Postopek zavarovanja dokazov po ZPP
Luka Pehnec, 2016, diplomsko delo

Opis: Civilno procesno pravo je veja civilnega prava, ki obravnava procesna ravnanja subjektov, ki se znajdejo v sporu glede določene pravice. Temeljni zakon, ki ureja to materijo je ZPP, ki na področju civilno pravdnega postopka določa pravila postopanja v pravdi oz. kategorizira pristojnosti in naloge razdeljene med procesnimi subjekti. Ena od bistvenih faz postopka je faza dokazovanja. V njem se na podlagi predloženih dokazov, ki jih predlagajo stranke in tudi včasih sodišče po uradni dolžnosti, ugotavlja resnično dejansko stanje tako, da se spoštuje načelo pravičnosti in da je končna odločitev o sporni pravici oz. predmetu enaka resničnemu dejanskemu stanju. V diplomski nalogi bom s pomočjo strokovne literature, zakona in sodne prakse predstavil segment civilnopravdnega postopka, natančneje zavarovanje dokazov pred pravdo ali tekom pravde, pa tudi potem, ko postane odločba, s katero je postopek končan, pravnomočna, če se postopek nadaljuje z izrednimi pravnimi sredstvi, v kolikor grozi, da se določen dokaz oz. sredstvo kasneje iz kakršnihkoli razlogov ne bi mogel izvesti ali grozi bojazen, da se dokaz lahko uniči ali izgubi, kar bi imelo lahko posledico za potek pravdnega postopka. Na področju zavarovanja dokazov pa ni samo relevantna domača zakonodaja, ki določa predpostavke in procesna pravila pri uporabi tega instituta, temveč daje svoje smernice in argumentacije prav tako mednarodna skupnost, natančneje Uredba Sveta Evrope. Uredba se navezuje tudi na postopke dokazovanja, natančneje opredeljuje postopke zavarovanja dokazov, kadar se postopek v posamezni državi članici razširi na področje druge države članice in se zahteva mednarodna solidarnost in pomoč pri reševanju konkretne zadeve.
Ključne besede: civilno procesno pravo, ZPP-1, civilni pravdni postopek, dokazi, ogroženost dokazov, zavarovanje dokazov, Uredba o dokazih
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 1725; Prenosov: 293
.pdf Celotno besedilo (791,64 KB)

5.
Institut vrnitve v prejšnje stanje v pravdnem postopku s primeri iz sodne prakse
Ksenija Kumelj, 2016, diplomsko delo

Opis: Vrnitev v prejšnje stanje je institut civilnega pravdnega postopka, ki temelji na načelu kontradiktornosti oziroma načelu zaslišanja obeh strank. Zakon daje strankam in drugim udeležencem v postopku možnost uveljavljanja svojih interesov. Če stranka zamudi narok ali rok za določeno procesno dejanje, zaradi česar izgubi pravico opraviti to dejanje (prekluzija), ji sodišče na njen predlog dovoli, da opravi to procesno dejanje tudi kasneje. Institut vrnitve v prejšnje stanje torej omogoča odpravo posledic zamude in vrnitev pravde v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo. S tem se v pravdnem postopku zagotovi sodno varstvo tistemu, ki je pravi nosilec pravice materialnega prava, hkrati pa se poskrbi, da sodna odločba ni le posledica strankine nezakrivljene zamude. Gre torej za vzpostavitev ravnovesja med zagotavljanjem sodnega varstva ter med pospešitvijo postopka. V diplomski nalogi predstavim teoretična izhodišča omenjenega instituta, načela pravdnega postopka, ki so preko instituta vrnitve v prejšnje stanje v pravdnem postopku okrepljena. preučim relevantno sodno prakso in predstavim glavne značilnosti ureditve instituta v hrvaški zakonodaji. Zaključim, da med slovensko in hrvaško zakonodajo na tem področju ni večje diskrepance, kar je glede na skupno zakonodajo iz časa Jugoslavije pričakovati. Slednja namreč glede ureditve vrnitve v prejšnje stanje ni bila deležna večjih sprememb. Predstavim pa tudi, kako se v slovenski zakonodajni ureditvi krepi pomen načela kontradiktornosti.
Ključne besede: vrnitev v prejšnje stanje, načelo kontradiktornosti, civilni pravdni postopek, zamuda procesnega dejanja, prekluzija
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1372; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (842,98 KB)

6.
STRANSKA UDELEŽBA V UPRAVNEM IN PRAVDNEM POSTOPKU
Tomaž Hromc, 2016, diplomsko delo

Opis: Upravni in pravdni postopek sta dva bistveno različna postopka. Upravni poteka v okviru javne uprave in ga izvajajo »organi«, s katerimi so mišljeni organi državne uprave in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pa tudi pristojni nosilci javnih pooblastil. Bistvo upravnega postopka je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Po drugi strani civilni pravdni postopek poteka znotraj sodne veje oblasti, v njegovem okviru pa redna sodišča razrešujejo civilne spore, to je odločajo o spornih pravnih razmerjih oziroma o spornih civilnih pravicah. Temeljne značilnosti obeh postopkov, pa tudi upravnega spora, sem povzel v II. poglavju naloge. V obeh postopkih je (poleg organa oziroma sodišča) nujni subjekt stranka, v upravnem postopku najmanj ena (aktivna ali pasivna), v pravdnem pa vsaj dve (aktivna in pasivna). Poleg strank(e) se lahko tako enega kot drugega postopka udeležujejo tudi stranski udeleženci. Stranski udeleženec upravnega postopka pridobi položaj stranke, ne pa tudi lastnosti stranke. V pravdnem postopku pa je intervencija lahko dveh vrst, navadna ali enostavna in sosporniška. Pri sosporniški intervenciji intervenient dobi položaj enotnega sospornika (in s tem položaj stranke), stranski intervenient pa z vstopom v postopek postane pomočnik stranke, za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresiran – ne pridobi pa položaja stranke. Prav razmerjem na relaciji stranka – stranski udeleženec/intervenient – sosporniški intervenient – enotni sospornik – nujni sospornik je posvečena vsebina te diplomske naloge, s tem, da je osrednja pozornost namenjena stranski udeležbi v obeh postopkih. V III. poglavju naloge (podpoglavja 1. – 6.) sem stransko udeležbo v obeh postopkih proučil predvsem z naslednjih vidikov: • Opredelitev stranske udeležbe. • Namen stranske udeležbe. • Procesne in materialne predpostavke stranske udeležbe. • Vstop stranskega udeleženca v postopek. • Pravni položaj stranskega udeleženca v postopku ter njegovo pravno razmerje s stranko, kateri se je v postopku pridružil, oziroma za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresan. • Specifične značilnosti posameznega postopka. Na področju upravnega postopka sem bolj podrobno prikazal tudi pravna sredstva stranskega udeleženca ter stroške stranske udeležbe. Na podlagi ugotovljenih značilnosti stranske udeležbe v obeh postopkih sem nato v 7. podpoglavju analiziral podobnosti in razlike stranske udeležbe v obeh postopkih ter opravil krajšo primerjavo med stransko udeležbo v slovenskem in nemškem upravnem in pravdnem postopku. V IV. poglavju sem povzel ugotovitve predhodnih poglavij naloge ter se osredotočil na razloge ugotovljenih podobnosti in razlik stranske udeležbe, pri čemer sem izhajal predvsem iz ciljev, ki jih zasledujeta Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o pravdnem postopku, iz temeljnih načel obeh postopkov, pa tudi iz načel Ustave, povezanih z obravnavanima postopkoma. Dotaknil pa sem se tudi vprašanj, ki v zvezi s stransko udeležbo ostajajo odprta v strokovni javnosti. Menim, da sem cilje naloge, navedene v »Opredelitvi problema«, dosegel, saj so se v okviru njene vsebine dovolj jasno pokazali odgovori na vprašanja, ki sem si jih zastavil kot problem naloge.
Ključne besede: stranska udeležba, stranski udeleženec, intervenient, stranska intervencija, sosporniška intervencija, stranka, lastnost stranke, položaj stranke, upravni organ, sodišče, pravni interes, javni interes, upravni postopek, splošni upravni postopek, posebni upravni postopek, civilni pravdni postopek
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 3755; Prenosov: 630
.pdf Celotno besedilo (704,87 KB)

7.
DOKAZOVANJE Z LISTINAMI V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKU
Mateja Bagari, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava dokazovanje v civilnem pravdnem postopku in listino kot dokaz oziroma dokazno sredstvo. Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, z drugimi besedami razrešitev civilnega spora. Ker so v listinah zapisane misli trajnejše narave in so rezultat tehtnejšega premisleka, je dokazovanje z listinami zato preprosto, hitro in učinkovito. Listina se kot dokaz lahko uporabi pod pogojem, da je pristna. Pristnost je dejstvo, ki ga je potrebno ugotavljati in dokazovati takrat, če stranka pristnost zanika, ali če obstaja dvom v pristnost javne listine. Glede pristnosti zasebnih listin, nosi dokazno breme stranka, ki se na listino sklicuje, glede pristnosti javnih listin pa tisti, ki listino predlaga kot dokaz. Stranki imata pravico tudi do posebne tožbe na ugotovitev (ne)pristnosti listine. Od pristnosti listin je odvisna njihova dokazna moč. Vendar, če je listina pristna, še ne pomeni, da je resnična tudi njena vsebina. Stranka mora hkrati z navedbo dejstev ponuditi sodišču dokaz z listino, s čimer se dokaz z listino izvede. Ponudba dokaza z listino mora poleg vseh pomembnih okoliščin, ki listino identificirajo, obsegati tudi označitev listine po imenu in glede na kraj nastanka ter izdaje. Stranka mora listino, na katero se sklicuje, predložiti ali navesti, kje se ta nahaja. Kadar stranka listine nima v posredni ali neposredni posesti in z njo ne more razpolagati, mora sodišču predlagati, da si listino priskrbi od pristojnega državnega organa ali osebe z javnim pooblastilom ali naloži nasprotni stranki ali tretjim osebam, da jo predložijo. Če stranka listine ne predloži, se s tem izpostavi nevarnosti, da bodo njene trditve o dejstvih ostale nedokazane. Tuja javna listina se kot dokaz v postopku uporabi pod pogojem, da je legalizirana. Po predpisih overjene tuje javne listine imajo ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine.
Ključne besede: dokazni postopek, dokazno sredstvo, civilni pravdni postopek, listina, dokazno breme, pristnost, dokazna moč, edicijska dolžnost, tuja javna listina, legalizacija
Objavljeno: 17.05.2016; Ogledov: 1991; Prenosov: 253
.pdf Celotno besedilo (783,20 KB)

8.
Podeljena sposobnost v pravdnem postopku z analizo sodne prakse
Sergeja Podvršnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Civilni pravdni postopek temelji na sistemu dveh strank – tožnika in toženca. Stranka je tista, ki od sodišča zahteva pravno varstvo določene vsebine, ter tista, proti kateri se zahteva pravno varstvo. Za stranko so pomembne tri sposobnosti, in sicer sposobnost biti stranka, to je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v pravdnem postopku, pravdna ali procesna sposobnost, ki je sposobnost veljavno in samostojno oblikovati procesna dejanja, in postulacijska sposobnost, ki je sposobnost dati lastnim procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Sodišče jih upošteva po uradni dolžnosti. Kršitev njihovih pravnih pravil pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarek diplomskega dela je na proučevanju sodne prakse, in sicer kdaj sodišče podeli sposobnost biti stranka, torej katere okoliščine so pomembne za podelitev sposobnosti, podelitev na aktivni in pasivni strani ter katerim oblikam združevanja sodišče največkrat podeli sposobnost biti stranka. Sposobnost biti stranka je podobna pravni sposobnosti, vendar širši pojem. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 76. člena določa, da se s posebnimi predpisi določi, kdo je še lahko pravdna stranka zraven fizičnih in pravnih oseb. V istem členu v tretjem odstavku pa določa, da sme pravdno sodišče izjemoma s pravnim učinkom v določeni pravdi priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku istega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. Pristop sodišča mora biti v tem primeru restriktiven. Podelitev sposobnosti biti stranka je namenjena oblikam združevanja ljudi in premoženja, ki nimajo ločene subjektivitete od svojih članov, njen namen pa je olajšati sodno varstvo v primerih, ko bi na aktivni ali pasivni strani moralo nastopati več oseb, pa te niso znane ali ne želijo sodelovati.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, podeljena sposobnost biti stranka, stranka v pravdnem postopku, sposobnost biti stranka, pravdna ali procesna sposobnost, postulacijska sposobnost, podelitev sposobnosti na aktivni in pasivni strani, pogoji za podelitev sposobnosti biti stranka, sodna praksa, poseben sklep, ki ga izda sodišče.
Objavljeno: 13.05.2016; Ogledov: 2363; Prenosov: 266
.pdf Celotno besedilo (809,33 KB)

9.
VLOGA PRIČE V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKU
Špela Mlakar, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je v celoti posvečeno vlogi priče v civilnem pravdnem postopku. Priča kot dokazno sredstvo sodišču omogoča, da se prepriča o resničnosti trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v civilnem sporu. Kot priče se smejo zaslišati le osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo, torej vsaka fizična oseba, tudi mladoletniki, osebe z raznimi telesnimi hibam, a vse to pod pogojem, da so pred sodiščem sposobni pojasniti svoje zaznave, dejstva, ki so pravno oziroma dokazno pomembna. Na izpovedbo in na zanesljivost priče vplivajo predvsem zaznava, spomin in spominska reprodukcija, do napak pa lahko prihaja pri vseh treh. Zakon o pravdnem postopku že na začetku poglavja o pričah določa, da mora vsak, kdor je povabljen za pričo priti, in če ni z zakonom drugače določeno, tudi pričati. Splošna dolžnost pričanja vsebuje tri dolžnosti, in sicer dolžnost prihoda, dolžnost izpovedbe in dolžnost govoriti resnico. Vendar pa nekaterih oseb ni mogoče zaslišati kot priče, nekatere so oproščene pričanja, v določenih primerih pa lahko priča odkloni odgovor na posamezno vprašanje. Kot priča tako ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Privilegirane priče so priče, ki lahko pod zakonsko določenimi pogoji, odrečejo pričanje. Njihovo pričanje je odvisno od njihove volje, če želijo lahko odrečejo pričanje, če želijo lahko pričajo. Takšne priče namreč same ocenijo ali bodo varovale zaupnost razmerja oziroma poklicno skrivnost ali pa bodo dale prednost pravici stranke do sodnega varstva. Zakon daje priči tudi možnost, da odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge. Stranka mora v dokaznem predlogu natančno opredeliti, katera dejstva se naj s pomočjo predlaganega dokaza ugotovijo ter kako bi lahko dokazni predlog (izpoved priče) pripomogel k ugotovitvi določenega dejstva. Sodišče mora pričo opozoriti, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, hkrati pa jo mora opozoriti tudi na posledice krive izpovedbe. Priče se nato zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, na vprašanja pa odgovarjajo ustno. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, dokazovanje, dokazi, priča, privilegirana priča, dolžnost pričanja.
Objavljeno: 10.05.2016; Ogledov: 3025; Prenosov: 365
.pdf Celotno besedilo (667,74 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici