1. Sodna delitev solastnine (primerjalni vidik z avstrijskim in hrvaškim pravnim redom)Majda Karajković, 2018, magistrsko delo Opis: Solastnina, kot ena izmed osnovnih oblik lastninskega razmerja več oseb na isti nerazdeljeni stvari, v sebi pogosto skriva nasprotujoče si interese solastnikov ter predstavlja izvor nesoglasij in sporov (communio est mater rixarum), ne glede na to, ali je nastala na podlagi zakona ali po volji solastnikov. V primerih kadar v solastninski skupnosti ni več mogoče doseči učinkovitega upravljanja stvari, solastniki pa zaradi medsebojnih nesporazumov ne morejo uresničevati svojih interesov ali ustvariti koristi, ki bi jo sicer lahko ali jo pričakujejo od svoje lastnine, ima vsak solastnik zakonsko neodtujljivo in nezastarljivo pravico zahtevati delitev solastnine in s tem prenehanje solastniške skupnosti. Kljub dejstvu, da gre za institut, ki je v našem pravnem prostoru že vrsto let, se sodišča v sodnem delitvenem postopku pogosto soočajo z vprašanji brez enoznačnih in jasnih odgovorov, ki pa privedejo do različnih rešitev. Kompleksnost postopka razdružitve solastninske skupnosti pa se kaže tudi v realizaciji delitve oziroma sklepa o delitvi, kjer se največ težav pojavi prav pri izvršitvi sklepa o civilni delitvi nepremičnine v solastnini, saj sta postopka prostovoljne in prisilne sodne prodaje pomanjkljivo in nekonsistentno pravno urejena ter kot taka neučinkovita za vse udeležence postopka. Ključne besede: solastnina, prenehanje solastnine, sodna delitev, fizična delitev, civilna delitev, delitev na etažno lastnino, deljivost stavbe, nepravdni postopek za delitev stvari, izvršitev sklepa o delitvi, postopek za cenitev in prodajo stvari, avstrijski in hrvaški pravni red Objavljeno v DKUM: 14.12.2018; Ogledov: 1854; Prenosov: 259 Celotno besedilo (1,10 MB) |
2. Cenitev in dejavniki vrednosti nepremičnin ter dejavniki lastnih pričakovanj potencialnih kupcev stanovanjskih nepremičnin v mestni občini mariborBratko Zavrnik, 2017, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava značilnosti stanovanjskih nepremičnin v primerjavi z drugimi produkti na prostem trgu, načine njihovega vrednotenja in dejavnike, ki so za kupce pomembni pri odločitvah o njihovem nakupu. V teoretičnem delu so predstavljeni definicija, pojem lastništva, značilnosti, lastnosti in vrste nepremičnin. Predstavljene so tudi značilnosti in zakonitosti trga nepremičnin ter postopki vrednotenja. V empiričnem delu je na vzorcu opravljena raziskava treh sklopov lastnih pričakovanj potencialnih kupcev nepremičnin v Mestni občini Maribor: fizičnih dejavnikov, dejavnikov bivalnega okolja in socioekonomskih dejavnikov. Rezultati raziskave kažejo, da so za kupce najpomembnejši lokacija, dobre prometne povezave in občutek varnosti. Ključne besede: nepremičnine, stanovanjske nepremičnine, trg nepremičnin, cenitev nepremičnin, Mestna občina Maribor, dejavniki lastnih pričakovanj potencialnih kupcev nepremičnin Objavljeno v DKUM: 08.03.2018; Ogledov: 1561; Prenosov: 190 Celotno besedilo (1,56 MB) |
3. POLOŽAJ, POMEN IN VLOGA INSTITUTA NEPREMIČNINSKE AGENCIJE PRI PROMETU Z NEPREMIČNINAMI V SLOVENSKEM PRAVNEM PROSTORUMatej Džordžević, 2016, diplomsko delo Opis: Skozi analiziranje pravnih virov, ki urejajo konstituiranje in delovanje nepremičninskih agencij v slovenskem pravnem prostoru sem ugotovil, da pravni viri, ki urejajo področje konstituiranja in delovanja nepremičninske družbe urejajo to področje na zelo ustrezen način in, da je možno relativno hitro, to je v nekaj tednih, ustanoviti nepremičninsko družbo in jo seveda tudi vpisati v sodni register ter jo narediti sposobno za delovanje na trgu. Hitrost je v veliki meri odvisna predvsem od pripravljenosti samega ustanovitelja in od njegovega sprejemanja odločitev za izpolnitev zakonskih predpostavk, ki so nujne za samo ustanovitev firme in njeno delovanje na trgu. Ugotovil sem tudi, da lahko nepremičninska agencija hitro po vpisu v sodni register postane v celoti sposobna opravljati svojo dejavnost na trgu, ker lahko vse dokumente, ki jih predpisujejo posamezni pravni viri pripravi relativno zelo hitro in jih ni veliko. Seveda je to v veliki meri odvisno od znanja subjektov, ki vodijo to podjetje, največkrat od ustanoviteljev samih. Prav tako sem ugotovil, da se je stanje na področju nepremičninskega posredovanja po sprejemu Zakona o nepremičninskem posredovanju(v nadaljevanju ZNPosr. Ur.l.RS št.42/2003) vsekakor zelo izboljšalo, ker je zakon določil nepremičninskim družbam in nepremičninskim posrednikom pogoje za opravljanje posredovanja, pravila za varno in skrbno poslovanje pri nepremičninskem posredovanju, pristojnosti ministrstva za okolje in prostor, javne evidence o posredovanju z nepremičninami, strokovne podlage za ocenjevanje tržne vrednosti nepremičnine in inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakona(1.člen ZNPosr.). V času, ko je bil sprejet Zakon o nepremičninskem posredovanju sem bil direktor nepremičninske agencije in sem se na trgu srečeval z nepremičninskimi agenti, katerih znanje je bilo zelo pomanjkljivo, tako, da sem na svoje oči videl kako neurejeno je bilo stanje na tem področju pred sprejetjem ZNPosr. Večji del poslov nepremičninskega posredovanja je bil v domeni sive ekonomije. To neurejeno stanje je za uporabnike in nepremičninske družbe pomenilo bistveno večjo nevarnost poslovanja in implementacija (ZNPosr.) pomeni za vse sodelujoče na trgu nepremičnin zelo veliko. Natančna določitev pogojev za delo nepremičninskim agencijam je prinesla na to področje predvsem več reda in dala možnost inšpekcijskim službam, da veliko učinkoviteje izvajajo kontrolo poslovanja. To posledično pomeni, da so potencialni uporabniki storitev nepremičninskih podjetij dobili na drugi strani veliko bolj verodostojne pravne subjekte, na katere se lahko pri opravljanju predmetnih storitev veliko bolj zanesejo. Iz prakse lahko trdim, da ta zakon pomeni za integriteto nepremičninskih posrednikov in agencij zelo veliko. Nepremičninske družbe morajo imeti po (ZNPosr) sklenjena zavarovanja, ki krijejo odgovornost nepremičninske družbe za ravnanja vseh nepremičninskih posrednikov in drugih oseb, ki za nepremičninsko družbo bodisi na podlagi pogodbe o zaposlitvi bodisi na drugi pravni podlagi opravljajo posle v prometu z nepremičninami(3. Točka 6. člena ZNPosr.) , kar daje njihovim strankam zagotovilo, da bodo v primeru storjenih napak pri posredovanju izvedenega pravnega posla s strani nepremičninske agencije dobile za to primerno odškodnino. Osebe, ki opravljajo dejavnost posredovanja morajo pridobiti licenco za opravljanje posredovanja v prometu z nepremičninami, kar pomeni, da gredo posredniki, ki delajo za nepremičninske agencije, skozi nek relativno kvaliteten sistem izobraževanja, sploh pa morajo že na začetku imeti zadostno stopnjo izobrazbe, ker drugače sploh ne morejo pristopiti k opravljanju izpita. Dejansko stanje nepremičnine morajo ugotoviti nepremičninske agencije s posebno skrbnostjo, kar pomeni, da morajo na podlagi skrbnega ogleda preveriti ali ima nepremičnina očitne napake oziroma pomanjkljivosti, ki vplivajo na uporabnost oziroma ceno nepremičnine(2. točka 23. člena ZNPosr). Ključne besede: nepremičninska družba, nepremičninska agencija, Zakon o nepremičninskem posredovanju, posredovanje v prometu z nepremičninami, dejansko stanje nepremičnine, položaj instituta nepremičninske agencije, notar, odvetnik, fizična oseba, preverjanje dejanskega stanja nepremičnine, cenitev nepremičnine, preverjanje pravnega stanja nepremičnine Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1795; Prenosov: 125 Celotno besedilo (1,23 MB) |
4. Problematika določanja davčnih osnov v posebnih primerihMaja Goltes, 2016, magistrsko delo Opis: Problematika odmere davka v posebnih primerih obravnava postopke, ko lahko davčni organ v davčno inšpekcijskem nadzoru ugotavlja davčno osnovo s cenitvijo davčne osnove. Cenitev davčne osnove je poseben ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva in pridobivajo dokazi, ki so pomembni za preučevanje in ugotavljanje poslovnih dogodkov v preteklosti, na podlagi katerih davčni organ lahko določi verjetno davčno osnovo. Oceno davčne osnove lahko opravi davčni organ potem, ko so izčrpana vsa druga razpoložljiva sredstva in informacije, da bi se ugotovila dejanska davčna osnova za obdavčenje. Če davčni organ ugotovi da podatki, listine in davčne napovedi, ki jih je predložil zavezanec za davek ne ustrezajo dejanskemu stanju, se davčna osnova in odmera davka lahko ugotavljata s cenitvijo davčne osnove. Pri ugotavljanju davčne osnove z oceno mora biti izpolnjen vsaj eden izmed predpisanih pogojev po določilih 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki je edina pravna podlaga, ki določa v katerih primerih davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve z oceno davčne osnove in na tej podlagi odmeri davek. Postopek cenitve davčne osnove je izjema, kjer je zakonodajalec kot merilo za oceno davčne osnove določil verjetnost, ter s tem pooblastil davčni organ, da lahko odstopa od temeljnega načela davčnega procesnega prava – načela materialne resnice. ZDavP-2 ne določa metod ocene davčne osnove, ravno tako jih ne določa noben drug zakon. Davčni organ ima v okviru diskrecijske pravice v ugotovitvenem postopku možnost izbrati eno ali več metod cenitve davčne osnove, zavezanec za davek pa ne more vplivati ali sodelovati pri izboru metode ocene davčne osnove. Pri dokazovanju dejstev, ki bi mu znižala verjetno davčno osnovo, ima zavezanec za davek možnost dokazovanja le z listinskimi dokazi. To ga v inšpekcijskem postopku ocene davčne osnove nekako postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z davčnim organom. Pravna varnost zavezancev za davek bi lahko bila višja s spremembami na zakonodajnem in sodnem področju. Ključne besede: odmera davka v posebnih primerih, cenitev, zavezanec za davek, davčni nadzor, metoda cenitve davčne osnove, davčna načela, listinski dokazi, pravna varnost. Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2140; Prenosov: 228 Celotno besedilo (991,99 KB) |
5. ANALIZA IN VREDNOTENJE POSTOPKA CENITVE MOTORNIH VOZIL V CESTNEM PROMETUHerman Jakolič, 2016, diplomsko delo Opis: S sprostitvijo trga motornih vozila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je skokovito narasla prodaja motornih vozil in s tem tudi promet na naših cestah. S tem, ko je rasla prodaja novih vozil se je posledično povečala ponudba rabljenih vozil. Z rastjo prodaje se je povečal tudi promet na slovenskih cestah in posledično število prometnih nesreč.
Vsa registrirana vozila morajo imeti sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ki ga predpisuje država. S tem zavarovanjem se v primeru prometne nesreče krije škoda, ki jo je povzročil lastnik vozila. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti ni mogoče sanirati škode, ki je nastala v nesreči, ki jo je povzročil lastnik. V teh primerih je potrebno dodatno skleniti še zavarovanje avtomobilskega kaska, ki med drugim krije škodo na lastnih vozilih, ki jo povzroči lastnik. Zaradi intenzitete nezgod in zaradi konstrukcijskih izboljšav na vozilih v prid varnosti potnikov v vozilu in ostalih udeležencev v prometu, se v škodnih primerih vedno pogosteje srečujemo s škodami, ki presegajo vrednost vozila. V takšnih primerih se oškodovancu za nastalo škodo na vozilu obračuna t.i totalka. Vzrok za oceno totalne škode je lahko v obsegu poškodb na vozilu ali v vrednosti samega vozila. V primerih, ko je vrednost vozila zaradi starosti ali ostalih faktorjev tako nizka, da minimalna materialna škoda na vozilu presega njegovo vrednost se škoda obračuna po sistemu ekonomske totalke. Zato je uvedba klasifikacija vozil s totalno škodo nujna za njihovo vključevanje v promet in za varnost udeležencev v prometu. Ključne besede: motorno vozilo, nesreča, zavarovanje, totalka, kasko zavarovanje, škoda, zavarovalna polica, cenitev, cenilni zapisnik, vrednotenje, Eurotax, Audatex Objavljeno v DKUM: 04.10.2016; Ogledov: 1940; Prenosov: 207 Celotno besedilo (13,30 MB) |
6. ZADOLŽENA ZAPUŠČINAMirjana Horvat Pogorelec, 2016, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi predstavljamo institut zadolžene zapuščine. Zapuščina – hereditas je predmet dedovanja in kot takšna predstavlja celoto vseh pravnih odnosov, vseh pravic in obveznosti, celoto aktive in pasive, ki na osnovi pravnih predpisov prehajajo na dediče. Zapustnikovi dediči v trenutku zapustnikove smrti vstopijo v vsa pravna razmerja zapustnika, v katerih se je nahajal v trenutku smrti. V primeru, da se je zapustnik v trenutku smrti nahajal tudi v pasivnih razmerjih, je zapustil zadolženo zapuščino. V praksi se pogosto dogaja, da dediči v trenutku zapustnikove smrti oz. tekom zapuščinske obravnave še niso seznanjeni z obstojem zapustnikove pasive. Slednje lahko povzroči precej težav, saj zapustnikovi dediči za zapustnikove obveznosti odgovarjajo pro viribus hereditas, torej z vsem svojim premoženjem, vendar omejeno do višine vrednosti podedovanega dednega deleža. Odgovornosti za zapustnikove obveznosti se lahko razbremenijo le tako, da se odpovedo dedovanju. Za dediče je zato zelo pomembno, da so v času podaje dedne izjave seznanjeni s celotno zapuščino. ZD ne pozna instituta convocatio creditorum – oklic upnikov, ki ga je poznal ODZ in ki je dedičem omogočal, da so se pred podajo dedne izjave seznanili s celotno zapuščino. ZD sicer pozna institut popisa in cenitve zapuščine, katerega namen je ugotovitev vrednosti zapuščine, vendar ta institut v praksi slovenskih sodišč ni zaživel. Prav tako ZD pozna institut ločitve zapuščine in stečaj zapuščine, s pomočjo katerih dediči dosežejo omejitev odgovornosti zgolj na zapuščino, vendar lahko ločitev zapuščine predlaga le upnik, stečaj zapuščine pa se izvede le v primeru, ko je zapuščina prezadolžena. Nemška dedno pravna ureditev ureja drugačno ureditev odgovornosti dedičev za zapustnikove obveznosti, dediči odgovarjajo za zapustnikove obveznosti ultra vires hereditas, torej neomejeno z vsem svojim premoženjem, imajo pa preko instituta popisa in cenitve zapuščine in upravitelja zapuščine, možnost doseči omejitev svoje odgovornosti zgolj na zapuščino.
V magistrski nalogi smo preučili institut popisa in cenitve zapuščine, institut ločitve zapuščine, institut skrbnika zapuščine ter ostale s temi instituti povezane institute, sodno prakso zapuščinskega oddelka Okrajnega sodišča v Mariboru, nato pa svoje ugotovitve primerjali z ureditvijo teh ali podobnih institutov v nemški dedno pravni ureditvi. Po opravljeni primerjavi smo prišli do ugotovitev, da bi bilo treba v našo dedno pravno ureditev uvesti institut oklica upnikov, institut popisa in cenitve zapuščine spremenit v obvezno fazo zapuščinskega postopka v primeru zadolžene zapuščine, dedičem omogočiti podajo predloga za ločitev zapuščine in v primeru ločitve zapuščine urediti obvezno postavitev skrbnika zapuščine ter urediti njegovo odškodninsko odgovornost in odškodninsko odgovornost dedičev v primeru, da bi bili seznanjeni s prezadolženostjo zapuščine in ne bi predlagali stečaja zapuščine. Ključne besede: dedič, zapustnik, zadolžena zapuščina, ločitev zapuščine, popis in cenitev zapuščine, skrbnik zapuščine in stečaj zapuščine. Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 2114; Prenosov: 414 Celotno besedilo (1,46 MB) |
7. IZVRŠBA NA NEPREMIČNINE S POSEBNIM POUDARKOM NA PRAKTIČNIH VIDIKIH POSTOPKA CENITVE IN PRODAJE NEPREMIČNINTina Peček, 2016, diplomsko delo/naloga Opis: Diplomsko delo o izvršbi na nepremičnine, ki se nanaša na cenitev in prodajo nepremičnin, je nastalo zaradi povečanja števila izvršb te vrste v praksi. Glede na to, da se vedno več ljudi v praksi sooča s tem problemom, saj samega postopka ne poznajo, sem se odločila, da omenjeno tematiko podrobneje predstavim v tem diplomskem delu.
V uvodu sem predstavila splošne pojme, ki jih srečamo v samem izvršilnem postopku, v osrednjem delu pa sem se osredotočila na izvršbo na nepremičnine, torej na cenitev nepremičnine, zaznambo v zemljiški knjigi, prodajo in posledice prodaje, ter analizirala glavno problematiko na tem področju. Analiza problematike se nanaša predvsem na čas trajanja samega postopka, ki je zaradi vmesnih procesnih dejanj zelo zamuden, na povečane izvršilne stroške, ki jih vsako vmesno dejanje dodatno povzroči, in na vprašanje »bagatelnih terjatev« pri tej vrsti izvršbe. Namreč, zakonodaja ne določa minimalne višine terjatve, kdaj se upnik lahko odloči za to sredstvo izvršbe, in posledično se dolžniki zaradi tega sklicujejo na kršitev oz. neupoštevanje načela sorazmernosti v izvršilnem postopku, čeprav je »krivda« za nastanek dolga oziroma terjatve še vedno na njihovi strani.
Teoretični del diplomske naloge sem podkrepila s primeri iz sodne prakse, pri praktičnem delu, konkretneje pri sami cenitvi nepremičnine, pa mi je bil v veliko pomoč cenilec za gradbeništvo, g. Milan Križaj. Ključne besede: izvršba, nepremičnine, zaznamba, zemljiška knjiga, cenitev, prodaja, sodna praksa, sodni cenilec Objavljeno v DKUM: 17.05.2016; Ogledov: 2529; Prenosov: 504 Celotno besedilo (933,12 KB) |
8. Postopek odmere davka v primeru premoženja nepojasnjenega izvoraSara Lipovšek, 2015, diplomsko delo Opis: Cilj instituta prijave premoženja in odmere davka od nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb je predvsem zmanjšanje obsega davčnih utaj, ki se v zadnjih letih pojavljajo na področju plačevanja davkov od dohodkov oz.dohodnine.
Načelo davčne pravičnosti je najpomembnejše načelo davčnega prava, v skladu s katerim naj bi davek plačevali vsi, ki so ekonomsko sposobni (primerno njihovi ekonomski moči).
V smislu uresničevanja zgoraj navedenega načela je bil v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku − novela 2G (Uradni list RS, št. 111/13) dodan nov, 68. a člen (odmera davka od nenapovedanih dohodkov), s katerim se posebej ureja cenitveni postopek v primeru, če sredstva davčnega zavezanca – fizične osebe precej presegajo dohodke, ki jih je ta za isto obdobje napovedal davčnemu organu.
Zakonski poudarek je v precejšnjem nesorazmerju med vrednostjo sredstev za privatno potrošnjo, s katerimi zavezanec razpolaga, in pojasnjenimi dohodki davčnega zavezanca, ki utemeljeno pričajo o precejšnjih davčnih utajah v preteklosti, zato z vidika enake obravnave davčnih zavezancev ni primerno niti sprejemljivo, da se takega zavezanca obravnava na enak način kot davčnega zavezanca, ki spoštuje pravni red. Iz teh razlogov je bila uvedena davčna stopnja v višini 70 %.
Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov pri fizičnih osebah se lahko uvede za obdobje desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden.
Kot pomoč pri ugotovitvi dejanskega razkoraka davčni organ uporablja institut prijave premoženja, predpisan v 69. členu ZDavP-2. Davčni organ sme zahtevati od davčnega zavezanca – fizične osebe, da predloži prijavo premoženja v primeru, če najprej sam zbere podatke o obsegu sredstev za zasebno potrošnjo, s katerimi je zavezanec v določenem obdobju razpolagal, ter podatke o zavezančevih obdavčljivih in neobdavčljivih dohodkih in ugotovi precejšnje nesorazmerje. Zavezanca za davek pa se ne pozove le k prijavi premoženja, temveč tudi k prijavi virov tega premoženja; torej tudi dohodkov in prejemkov, od katerih se davek ne plačuje. Ključne besede: davčna načela, cenitev davčne osnove, 68.a člen ZDavP-2, prijava premoženja, nenapovedani dohodki, metode cenitve davčne osnove Objavljeno v DKUM: 02.11.2015; Ogledov: 2962; Prenosov: 289 Celotno besedilo (822,97 KB) |
9. Obvladovanje delovne zastarelosti strojev in opreme: količnik ozdravljivosti delovne zastarelosti kot osnova za odločitve o obnovi ali zamenjavi strojev in opremeIgor Pšunder, 2006, strokovni članek Opis: Delovna zastarelost strojev in opreme se velikokrat pojavlja v senci fizične obrabe oziroma gospodarske (ekonomske) zastarelosti. Na teh oblikah poslabšanja, torej v odvisnosti od fizičnega stanja strojev in opreme oziroma v odvisnosti od zunanjih vplivov (npr. spremembe predpisov), temeljijo tudi odločitve o obnovi ali zamenjavi strojev in opreme. Taksne odločitve praviloma niso podprte s studijami ekonomske upravičenosti. Ekonomsko utemeljene obnove ali zamenjave strojev in opreme pa se opirajo predvsem na preučitev njihove delovne zastarelosti. V tem prsipevku podrobno obravnavamo vlogo delovne zastarelosti v postopku odločanja o obnovi ali zamenjavi strojev in opreme. Posebno pozornost smo namenili merjenju njene ozdravljivosti. V ta namen smo vpeljali tako imenovani količnik ozdravljivosti delovne zastarelosti, ki temelji na razmerju med sedanjo vrednostjo ovrednotenih učinkov delovne zastarelosti ter med vložkom, ki je potreben za njeno odpravo. Ključne besede: delovna zastarelost, količnik ozdravljivosti, stroji, oprema, obnova, zamenjava, cenitev Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1671; Prenosov: 50 Povezava na celotno besedilo |
10. PREISKOVANJE NEPRAVILNOSTI PRI PRIJAVI PREMOŽENJA IN OBRNJENO DOKAZNO BREMETomaž Kuralt, 2013, magistrsko delo Opis: Raziskoval sem različne vidike projekta Prijava premoženja, ki ga izvaja Davčna uprava Republike Slovenije. Postopek davčnega nadzora pri tem projektu je opisan na razumljiv način, da lahko bralec dobi občutek, za kako zapleten in poseben postopek gre. Kljub temu da je pravna podlaga strnjena zgolj v dveh členih, je vodja projekta s smiselno uporabo zakonodaje izpeljal zakonit in učinkovit postopek za preprečevanje davčnih utaj s področja davka od dohodka. Preseneča pa je ugotovitev, da davčni zavezanci v postopkih posebne odmere davka fizičnih oseb niso inkriminirani. Zelo podobne ali celo enake postopke poznajo tudi ostale evropske države, vendar s to razliko, da so sankcije veliko strožje. S podrobno analizo zapisnikov in odločb davčnega organa so bili ugotovljeni zanimivi statistični in vsebinski vidiki davčnih postopkov. Analiza celotne sodne prakse s področja Prijave premoženja pa ponuja odgovore na večino spornih vprašanj. Ključne besede: DURS, posebna odmera davka fizičnih oseb, Prijava premoženja, davčna preiskava, cenitev davčne osnove, obrnjeno dokazno breme, sodna praksa Objavljeno v DKUM: 30.08.2013; Ogledov: 2240; Prenosov: 435 Celotno besedilo (1,18 MB) |