| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, diplomsko delo

Opis: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Ključne besede: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 741; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (944,76 KB)

2.
MESTO CELJE V DRUGI POLOVICI 15. STOLETJA
Nataša Potočnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Druga polovica 15. stoletja je čas, ki je pomenil za Celje velike spremembe. Spremembe so se začele že leta 1451, ko jim je Friderik II. Celjski podelil mestne pravice, čeprav se je Celje kot mesto omenjalo že v listinah o pokneženju Celjskih iz leta 1436. Poleg mestnih pravic jim je določil še pomerij, oprostil jih je tlake in plačila davkov pri prodaji vina ter jim podelil hišo v kateri so si uredili rotovž. Leta 1455, po smrti Friderika, je Ulrik II. to listino potrdil in jo dopolnil s pravico meščanov do izvolitve lastnega sodnika. Leta 1456, ko je umrl še zadnji predstavnik Celjskih grofov, je prišlo do bojev za njihovo dediščino, mesto Celje pa je nato prešlo pod oblast Habsburžanov, na kar je nakazovala že obojestranska dedna pogodba med rodbinama leta 1443. Pod novim vodstvom je prišlo do sprememb v sami upravi mesta, glavno besedo so še vedno imeli sodniki, Habsburžani pa so v mesto postavili še vicedoma, ki je bil vmesni element med vodstvenimi organi Celja ter deželnim knezom. Pod vodstvom Habsburžanov so do konca zgradili obzidje, prestavili špital v mesto, gradili so mostove čez Savinjo in skrbeli za to, da hiše niso bile zapuščene in zanemarjene. Na področju gospodarstva so jim podelili privilegije, kot so bili prosto lovljenje rib in ptic (kar jim je omejila domača oblast), uvedli so obvezno skladiščenje v Celju za vse, ki so mimo tovorili trgovsko blago, zmanjšali število krčem v okolici in uvedli obvezno uporabo mitnic. Pomembna novost pa je bila tudi vodenje računskih knjig.
Ključne besede: Celje, 15. stoletje, Celjski grofje, Habsburžani, privilegiji.
Objavljeno: 27.05.2016; Ogledov: 1473; Prenosov: 135
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

3.
4.
KARTUZIJA PLETERJE V LISTINAH CELJSKIH GROFOV
Mateja Jordan, 2014, diplomsko delo

Opis: Listine so neprecenljiv vir srednjeveških dokumentov in predstavljajo zapis o nekem preteklem pravnem dejanju. Njihov pomen je predvsem v vsebinsko – pravnem pogledu. Nenehno združevanje z Bogom je bil osnovni ideal kartuzijanov in namen njihovega življenja. Razmišljanje o smrti, čaščenje Boga, obhajanje aniverzarija v samostanskih cerkvah, vnaprejšnja zagotovitev pokopa v želeni cerkveni ustanovi in večne maše so bili razlogi ustanoviteljev samostanov, da so izdajali listine s takšno vsebino. Z listinami je bila vzpostavljena simbolna povezava med izstaviteljem in Bogom. S slovenskimi kartuzijami so bili kot njihovi dobrotniki in zaščitniki izredno tesno povezani pripadniki rodbine Žovneških, kasneje grofje Celjski, ki so jim s svojimi darovnicami in privilegijskimi listinami omogočali podlago za njihovo eksistenco, z njihovim izumrtjem in s splošno krizo verskega življenja pa so le-te pričele gospodarsko in duhovno nazadovati. J. Mlinarič je v monografiji Kartuzija Pleterje ugotovil, da je tudi Hermana II., skladno s posvetnimi in religioznimi nagibi darovalcev, k ustanovitvi pleterske kartuzije, kjer bi našel svoj poslednji mir vodila misel, da je na svetu vse minljivo, da ima človek vsako posest le od Boga v fevdu in da so njegova prava lastnina le njegova dobra dela...
Ključne besede: listine, celjski grofje, samostani, Kartuzija Pleterje, srednji vek, darovanja, posest, pečati
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 1135; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (302,65 KB)

5.
POMEN IN VLOGA SREDNJEVEŠKIH GRADOV V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
Katja Ožek, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so predstavljeni srednjeveški gradovi v Spodnji Savinjski dolini ter družine, ki so na njih bivale oziroma jih imele v lasti. V prvem delu smo s proučevanjem virov in literature prišli do ugotovitve stanja gradov v srednjem veku, njihove strateške vloge, odnosov med plemiškimi družinami, političnimi ambicijami ter vzponi in propadi posameznih družin na področju Spodnje Savinjske doline. Na terenu pa smo spoznali dejansko stanje gradov v današnjem času in to s fotografijami tudi dokumentirali. Ugotovili smo, da se je začela mreža gradov gostiti v 12. in 13. stoletju na račun ministerialnih gradov. Pri gradnji je bila zelo pomembna izbira lokacije, ki je zagotavljala varnost. Zlasti pri najstarejših gradovih opažamo, da so bili postavljeni na prepadnih stenah, vrhovih hribov s strmimi pobočji, predvsem pa tam, kjer je bil dostop zelo težaven. Velikost gradov pa je bila vedno odvisna od položaja grajskega gospoda. Pri nastajanju gradov sta bila odločilna deželno-obrambni in gospodarsko-strateški pomen. Želja plemstva je bila širiti svoje ozemlje in oblast. Nekaterim se je to uresničilo s političnimi kupčijami, porokami ali pa boji. V Spodnji Savinjski dolini je prevladovala mešana družba različnih gospodov in njihovih družin. Zaradi strateške pomembnosti omenjenega ozemlja je prihajalo v 14. stoletju do boja za prevlado med različnimi dinastijami in gospodi. To se je kazalo v vojni za vovbrško dediščino kot alodifikacijo žovneških in cerkvenih gospostev s strani deželnega kneza od leta 1308 naprej ter fajdami med Ptujskimi in Celjskimi. Največ gradov so z dedovanjem in širitvijo posesti pridobili gospodje Žovneški, kasnejši grofje Celjski. Nobena druga srednjeveška rodbina vse do prevlade Habsburžanov okrog leta 1500 ni neposredno obvladovala tako velikega ozemlja današnje Slovenije kot grofje Celjski. V diplomski nalogi je opisan tudi vzpon, moč ter propad Celjskih, ki je bil povezan s smrtjo zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456. Tedaj je ogromna posest prešla v roke Habsburžanov, ti pa se za gradove niso zanimali, zato so začeli propadati. Danes so od nekaterih ostale le ruševine, redki izmed njih pa dobivajo novo podobo.
Ključne besede: grad, plemiči, ministeriali, gospodje Žovneški, grofje Celjski.
Objavljeno: 12.06.2014; Ogledov: 2344; Prenosov: 348
.pdf Celotno besedilo (1,81 MB)

6.
UMETNOSTNA NAROČILA GROFOV CELJSKIH NA OBMOČJU SEVEROZAHODNE HRVAŠKE
Tea Plaftak, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava umetnostna naročila grofov Celjskih na območju severozahodne Hrvaške s poudarkom na sakralni arhitekturi. Zaradi boljšega razumevanja teme je na začetku predstavljena kratka zgodovina grofov Celjskih in njihov odnos do pavlincev. Sledi kratka predstavitev zgodovinskih dogajanj na prostorih današnjega Medmurja pred prihodom Celjskih, za tem pa še opredelitev bivanja grofov Celjskih na prostoru severozahodne Hrvaške, med drugim tudi posesti v lasti družine Celjskih. To je pomembno za kontekst nastanka sakralnih objektov po njihovem naročilu. Sledi predstavitev umetnostnih naročil na območju severozahodne Hrvaške. Pavlinski samostan v Lepoglavi je bil zgrajen kot eno izmed prvih naročil grofov Celjskih in je povezan s tako imenovano parlerjansko gotiko na Hrvaškem in v Sloveniji. Pavlinski samostan Sv. Jelene (Helene) v Šenkovcu je nastal nekaj let pred prihodom Celjskih, največji posegi na samostanu pa so bili izvedeni v času njihovega bivanja v Medmurju. Tretje pomembno naročilo je bila nekdanja cerkev sv. Mihaela v Mihovljanu. Za lažje razumevanje bom pri vsaki od sakralnih stavb predstavila tudi kratko zgodovino le-te in upodobitve stavbe na slikah. Ker je od večine naštetih stavb danes ostalo zelo malo, se bom v svojem raziskovanju naslonila predvsem na arhivske vire ter fragmente iz obdobja, ko so le-ti nastali. Poskusila bom med seboj primerjati obstoječe primere in v njih najti značilnosti istega ali podobnega stila. S tem bom tudi odprla vprašanje avtorstva, s katerim se v zadnjem času ukvarja veliko raziskovalcev.
Ključne besede: Grofje Celjski, Medmurje, samostan Sv. Jelene v Šenkovcu, cerkev Sv. Mihaela v Mihovljanu, pavlinski samostan Lepoglava, pavlinci, pavlinski samostan, gotika, arhitekturna plastika, parlerjanske delavnice
Objavljeno: 19.09.2013; Ogledov: 1371; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

7.
Privilegiji mesta Celje do konca srednjega veka
Martina Bezovšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Zgodnjesrednjeveško Celje se je razvijalo zelo počasi in razmeroma pozno pridobilo trški oziroma mestni status. Celje pridobi status trga v 13. stoletju v času grofov Vovbrških. Po njihovem izumrtju leta 1322 Celje postopoma popolnoma preide v roke gospodov Žovneških iz Savinjske doline. V 14. in 15. stoletju se skupaj s celjskimi grofi vzpenja tudi Celje, ki postane eno pomembnejših mest v srednji Evropi. Uspešna in ambiciozna rodbina grofov Celjskih je v kratki dobi svoje vladavine Celju vtisnila neizbrisen pečat. S svojo preračunljivostjo, spretno politiko in ženitvami so si nenehno večali bogastvo, vpliv in oblast. Po pokneženju celjskih grofov leta 1436 je Celje v listinah prvič poimenovano kot mesto, pa čeprav formalnopravno to še ni bilo. 11. aprila 1451 je Friderik II. Celjski na prošnjo celjskih meščanov priznal Celju vse pravice štajerskih mest. Določil mu je pomerij, oprostil meščane plačila davka od prodaje vina, jih odvezal obvezne prodaje dvorskega vina in tlake, še vedno pa so morali sodelovati pri gradnji obzidja. V tem času se je Celje pričelo hitreje razvijati. Razvoj je bil viden tako z arhitekturnega kot tudi s (samo)upravnega vidika. Zgodba o celjskih mestnih pravicah je hkrati zgodba o boju meščanstva za svoj prostor v družbi. Mesto je bilo prestolnica celjske kneževine, sedež vicedoma, okrožno glavarstvo, sedež četrti in sedež sodne oblasti za vso slovensko Štajersko. V diplomskem delu so transliterirane in analizirane listine, ki so mestu Celju in njegovim meščanom podeljevale svoboščine in privilegije do konca srednjega veka. Prične se s podelitvijo mestnih pravic grofa Friderika II. dne 11. aprila 1451, sledi ponovna potrditev in razširitev pravic grofa Ulrika II. z dne 6. oktobra 1455. Po izumrtju celjskih grofov leta 1456 je njihovo ozemlje prešlo pod Habsburžane. Tako v prihodnjih letih izdaja listine s potrditvami obstoječih pravic ter dodatnimi pravicami cesar Friderik III. in nato njegov naslednik, Maksimiljan I., ki sta se poleg potrjevanja že obstoječih pravic in privilegijev ukvarjala predvsem s pritožbami meščanov in urejanjem gospodarske in trgovinske problematike.
Ključne besede: Ključne besede: grofje Celjski, Celje, mestne pravice in privilegiji, srednji vek.
Objavljeno: 11.06.2012; Ogledov: 3453; Prenosov: 430
.pdf Celotno besedilo (8,94 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici