| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
REOLOGIJA JEKLENO - BETONSKIH SOVPREŽNIH MOSTOV
Mihael Peternelj, 2009, diplomsko delo

Opis: Osnovni namen diplomske naloge je predstaviti reološke vplive betona na sovprežno konstrukcijo (kot njen sestavni material). V nadaljevanju bomo predstavili numerične postopke za izračun teh vplivov, ter rešili dva primera. Prvi poenostavljen primer, ki detajlno opisuje postopek in drugi (bolj zahteven) primer s pomočjo programskega paketa RM Bridge, ki velja za enega najboljših programskih paketov za računsko analizo mostov. Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov: teoretičnega in računskega dela. V prvem delu je predstavljena teorija, pristop in formule, ki omogočajo natančno določanje reoloških vplivov betona na sovprežno konstrukcijo kot njen sestavni element. Drugi del je v grobem sestavljen iz dveh računskih primerov. Prvi računski primer je enostaven sovprežni nosilec podprt z dvema elastičnima podporama in služi zgolj v demonstativne namene, ter detajlno prikazuje računski postopek analize konstrukcije. Primer je bil rešen ročno in rezultati računske analize konstrukcije primerjani z tistimi dobljenimi s pomočjo programskega paketa RM Bridge. Drugi primer bolje ustreza realiteti. V drugem primeru je izračunan sovprežni most z tremi razponi dolžine 40 m - 60 m - 40 m. Tak sovprežni most ustreza kakšnemu podobnemu mostu v praksi, zato se rezultati njegove računske analize lahko primerjajo na realni osnovi. Na podlagi rezultatov drugega primera lahko sklepamo, da je časovno odvisne materialne in reološke karakteristike betona, kot sestavnega materiala sovprežne konstrukcije, potrebno vedno upoštevati.
Ključne besede: reologija, sovprežni mostovi, jeklo, beton, lezenje, krčenje, relaksacija, CEB–FIP 1990, metoda končnih elementov, računska analiza konstrukcij
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 2406; Prenosov: 250
.pdf Celotno besedilo (5,56 MB)

2.
3.
DEMOKRATIČNE SPREMEMBE V DRŽAVAH VZHODNE IN JUGOVZHODNE EVROPE V LETIH 1988, 1989 IN 1990
Klementina Sečkar, 2009, diplomsko delo

Opis: SEČKAR, K.: Demokratične spremembe v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope v letih 1988, 1989 in 1990. Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2009. V diplomski nalogi predstavljam demokratične spremembe v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope, torej Albanije, Bolgarije, Češkoslovaške, Madžarske, Nemške demokratične republike, Poljske in Romunije v letih 1988, 1989 in 1990. Pot do demokracije v teh državah ni bila preprosta. V Albaniji so se gibanja za demokratizacijo začela v okviru političnih sprememb v nekdanjih socialističnih vzhodnoevropskih državah konec 80 let. V Bolgariji je v procesu demokratične preobrazbe komunistična partija sestopila z oblasti. Na Češkoslovaškem so ob 20. obletnici okupacije Češkoslovaške leta 1988 potekale demonstracije, ki so pripeljale do t. i. žametne revolucije, ko je morala partija sestopiti z oblasti. Po ustavi, ki je bila leta 1989 temeljito spremenjena, je nekdanja socialistična ljudska republika Madžarska postala neodvisna demokratična država. Glavne pridobitve nove ustave, ki je urejala prehod v parlamentarno demokracijo, so bile odprava vodilne vloge komunistične partije (v nadaljevanju Madžarske socialistične delavske partije), uvedba večstrankarskega sistema in delitev oblasti. Nemška demokratična republika je julija 1990 ustanovila denarno, gospodarsko in socialno zvezo z Zvezno republiko Nemčijo. Ob privolitvi zaveznikov pa so 3. 10. 1990 podpisali sporazum o ustanovitvi enotne Nemčije. Na Poljskem so v začetku leta 1989 dovolili delovanje različnih političnih klubov. Uvedli so urad predsednika države in dvodomni parlament. V Romuniji so s starim režimom »obračunali« konec leta 1989, ko so v tajnem procesu usmrtili predsednika Ceausesca in njegovo ženo Eleno. Oblast v državi je prevzela Fronta narodne rešitve.
Ključne besede: Ključne besede: politično stanje v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope v devetdesetih letih; notranja in zunanja politika držav vzhodne in jugovzhodne Evrope v letih 1988, 1989 in 1990; gospodarstvo držav vzhodne in jugovzhodne Evrope v letih 1988, 1989 in 1990.
Objavljeno: 22.04.2010; Ogledov: 1456; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

4.
Vojna na Hrvaškem 1990-1995
Miro Hribernik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Zadnje desetletje 20. stoletja je za Jugoslavijo prineslo velike spremembe. Kmalu po Titovi smrti so do tedaj prikrite napetosti izbruhnile na površje. V začetku osemdesetih let so izbruhnili nemiri Albancev v avtonomni pokrajini Kosovo, ki so pomagali oživiti srbski nacionalizem, ki ga je komunistični režim desetletja držal pod kontrolo. Leta 1986 so bili objavljeni odlomki Memoranduma SANU, v katerem je bil položaj srbskega naroda v Jugoslaviji prikazan kot katastrofalen. V Srbiji je prišlo konec osemdesetih let do množičnega gibanja, ki je izražalo hegemonistične težnje Srbov pod vodstvom Slobodana Miloševića. Na Hrvaškem je na prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagala HDZ (Hrvatska demokratska zajednica) pod vodstvom Franja Tuđmana, ki je sprejela vrsto ukrepov, ki naj bi zmanjšali nesorazmerno vlogo srbske manjšine v javnem življenju na Hrvaškem in oživila stare hrvaške simbole iz časa NDH, kar je med hrvaškimi Srbi povzročilo veliko ogorčenje. Avgusta 1990 so krajinski Srbi v Kninu razglasili avtonomijo in blokirali prometne poti Dalmaciji. Upor se je širil tudi na druga območja na Hrvaškem, kjer so živeli Srbi. V začetku leta 1991 so nemiri že prerasli v oborožene spopade s hrvaško policijo v Pakracu, Plitvicah in Borovem Selu. Na obeh straneh so padle prve žrtve. Hrvaška je bila razorožena in soočena z močno JLA, v kateri so prevladovali Srbi. Konec julija 1991 se je vojna na Hrvaškem dokončno razplamtela. Do tedaj so srbski uporniki, ob pomoči JLA in paravojaških formacij, brez večjih oboroženih spopadov s hrvaško stranjo uspeli okupirati velik del Hrvaške. Boji so izbruhnili v širokem loku od Gospića na jugu in Karlovca na severu, ki je blizu Zagreba in južno od njega, preko Pakraca in Okučanov do Vukovarja v vzhodni Slavoniji. Armada se je na Hrvaškem bojevala izredno regionalizirano, na več samostojnih in popolnoma ločenih celotah. Tako se je izoblikovalo več bojišč, ki med sabo niso bila vojaško povezana, ampak le smiselno v uresničevanju projekta Velike Srbije. Najbolj srditi boji z največ žrtvami so potekali na vzhodnoslavonskem bojišču in so dosegli višek s srbskim zavzetjem Vukovarja. Intenzivnost bojev na zahodnoslavonskem bojišču je le malo zaostajala za ostrino vzhodnoslavonskih bojev. Bojišče na Baniji in Pokolpju ter karlovško in kordunsko bojišče sta predstavljali najbolj severozahodno bojišče v vojni na Hrvaškem, hkrati sta bili najbližje Sloveniji. V Liki in severni Dalmaciji so hoteli srbski uporniki ob pomoči JLA zasesti Zadar in si tako izboriti prehod na morje. Hrvaške sile so tukaj spretno obranile Šibenik. Južnodalmatinsko (dubrovniško) bojišče je skupaj s pomorskim bojiščem predstavljalo najbolj južno dogajanje v vojni na Hrvaškem. V začetku oktobra 1991 je JLA z morja, kopnega in iz zraka nepričakovano napadla Dubrovnik, vendar so branilci odbili vse napade. Konec leta 1991 se je razmerje moči začelo nagibati v korist Hrvaške. Hrvaška vojska je to izkoristila z ofenzivo za osvobajanje zahodne Slavonije, ki pa je bila zaključena samo deloma, ker je bilo v začetku leta 1992 v Sarajevu podpisano premirje. Marca 1992 se je na Hrvaškem pričela operacija Zaščitnih sil OZN, ki so se razmestile na tista območja na Hrvaškem, ki so jih zasedli uporni Srbi in JLA. Aprila istega leta je Hrvaška vojska poskušala s prodorom v Baranjo, ki pa ni bil uspešen. V začetku julija 1992 je Hrvaška vojska z vojaško operacijo osvobodila dubrovniško primorje. 21. junija 1992 so hrvaške sile začele akcijo na Miljevškem platoju in tako prisilile srbske sile na umik iz okolice Šibenika in Vodic. V začetku leta 1993 je Hrvaška vojska pričela z operacijo, s katero je potisnila Srbe s ključnih točk okrog Maslenice, letališča Zemunik in jezu hidroelektrarne Peruća. Ob hkratnih vojaških akcijah je hrvaška stran s srbsko sklenila tudi nekaj sporazumov. Septembra 1993 so hrvaške sile osvobodile Medaški žep pri Gospiću. Hrvaška vojska je aktivno sodelovala tudi v v
Ključne besede: vojna na Hrvaškem, hrvaški Srbi, nacionalizem, SFRJ, Hrvaška, vstaja hrvaških Srbov, JLA, Hrvaška vojska, Srbska vojska Krajine, Republika Srbska Krajina, agresija, vojaške operacije, bojišča v vojni na Hrvaškem, operacija »Blisk«, operacija »Nevihta«, 1990 - 1995, posledice vojne
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 5712; Prenosov: 629
.pdf Celotno besedilo (32,24 MB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici