1. Med krono in evromAlbin Gradišnik, Vinko Gorenak, 2007, objavljeni strokovni prispevek na konferenci Ključne besede: denar, Slovenija, Avstro-Ogrska, Jugoslavija, Evropska unija, policija, varovanje
Objavljeno v DKUM: 30.05.2024; Ogledov: 137; Prenosov: 4
 Celotno besedilo (1,86 MB) |
2. Zračni boji na Slovenskem med prvo svetovno vojno v luči izbranih časnikovJerneja Topolnik, 2010, diplomsko delo Opis: Vojno letalstvo je na Slovenskem med prvo svetovno vojno odigralo pomembno vlogo pri vsakodnevnih bitkah na soški fronti. Nov način bojevanja z baloni, vodljivimi zrakoplovi, vodnimi in kopenskimi letali je avstro-ogrski armadi prinesel veliko zmag na jugozahodni fronti.
Na Slovenskem so avstro-ogrski in italijanski letalci največ poletov izvedli nad soško fronto. Zračni boji so se v določenih obdobjih odvijali dnevno. Piloti so opravljali opazovalne polete, odmetavali bombe in artileriji sporočali natančne pozicije sovražnih postojank. Različni načini bojevanja v zraku so se skozi vojna leta izpopolnjevali. Z napredkom letal se je razvijala tudi protiletalska obramba. Kljub manjšemu številu letal so bili avstro-ogrski letalci zelo uspešni na celotnem delu fronte.
Zračni napadi so doleteli tudi mesta v zaledju. Največ zračnih napadov se je zgodilo na Goriškem in kraškem ozemlju, tudi Trst je kot pomembno pristanišče avstro-ogrske mornarice bil pogosto bombardiran s strani italijanskih letalcev. Veliko presenečenje je pri civilnem prebivalstvu izzval napad na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem. Pred italijanskimi napadi iz zraka ni bilo varno nobeno mesto v zaledju, še manj pa tista, ki so se nahajala v neposredni bližini bojišč.
Ključne besede: Prva svetovna vojna, zračna plovila, vojno letalstvo na soški fronti, vojno letalstvo v slovenskem zaledju, avstro-ogrski letalski oddelek.
Objavljeno v DKUM: 27.01.2021; Ogledov: 957; Prenosov: 82
Celotno besedilo (3,93 MB) |
3. Struktura zadnjega slovenskega zastopstva v dunajskem parlamentu (1911–1918)Vita Zgoznik, 2017, magistrsko delo Opis: Zadnje volitve v dunajski parlament so se zvrstile 13. junija 1911, kmalu za tem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je omogočila zadnjim poslancem, da so svoja poslanska mesta zasedali kar sedem let. Magistrska naloga predstavlja podrobnejše biografije zadnjih petindvajsetih slovenskih poslancev, ki so se borili za narodne pravice na Dunaju. Začetno poglavje je namenjeno lažjemu razumevanju zgodovinskega dogajanja in sistema volitev, saj je bil čas tisti, ki je diktiral posameznikove odločitve, volilni sistem pa je bil za razliko današnjega povsem drugačen. V nadaljevanju so predstavljene biografije, v katerih so načeloma podani podatki z vidika drugih področij delovanja, ki so jih poslanci spretno udejanjali vzporedno s političnim udejstvovanjem. Mnogi med njimi so bili odvetniki, uredniki, novinarji, duhovniki, župani in celo pisatelji, drugi pa so vse svoje življenje posvetili politiki. Življenja poslancev so med seboj prepletena, saj so se na političnem področju medsebojno povezovali.
Ključne besede: slovenski poslanci, biografije, zadnje volitve, dunajski parlament, 1911–1918, Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS.
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1389; Prenosov: 196
Celotno besedilo (21,74 MB) |
4. Maribor in poveljstvo jugozahodne fronte med prvo svetovno vojnoGregor Antoličič, 2018, doktorska disertacija Opis: Pričujoča doktorska disertacija prikazuje ključne poteze poveljstva jugozahodne fronte v času njegove nastanitve v Mariboru. Poveljstvo je bilo namreč po vstopu Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno v Mariboru nastanjeno od maja 1915 do marca 1916 ter od marca 1917 do novembra 1917. Disertacija na eni strani prikazuje ključne vojaške in politične poteze poveljstva, na drugi strani pa želi ugotoviti, kako je prisotnost poveljstva vplivala na življenje v Mariboru. Poveljstvo je bilo vmesni vojaški organ med armadami na bojišču in vrhovnim vojaškim poveljstvom. Opravljalo je pomembne naloge pri oskrbovanju bojišča z vsem, kar so enote potrebovale, poleg tega pa je na podlagi obsežnih političnih pristojnosti v zaledju fronte skrbelo za ohranjanje reda in miru. Poveljstvo s sedežem v Mariboru je tako imelo izredno širok delokrog delovanja na obsežnem območju, ki se je razprostiralo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do izliva reke Timav v Jadransko morje. Če k fronti prištejemo še zaledje, ki je politično spadalo pod poveljstvo jugozahodne fronte, lahko ugotovimo, da je bilo poveljstvo s sedežem v Mariboru izredno pomemben vojaški in politični organ Avstro-Ogrske. Maribor je torej postal sedež najpomembnejšega vojaškega organa, ki je imel v dotedanji zgodovini Slovencev stalni sedež na ozemlju današnje Slovenije. S prihodom poveljstva jugozahodne fronte v Maribor se je spremenilo vsakdanje življenje številnih Mariborčanov, saj so bili glede na tedaj veljavno zakonodajo dolžni v svojih stanovanjih nastaniti vojaško osebje. Glede na to, da je poveljstvo v povprečju štelo ok. 300 uslužbencev, je to pomenilo veliko breme za mestno prebivalstvo. Tudi nekatere civilne stavbe so se spremenile v vojaške objekte. Scherbaumova vila ob mestnem parku je postala sedež poveljstva, stavba današnje Prve gimnazije Maribor je služila za nastanitev velikega dela uradniškega aparata poveljstva, v dvorani Pivovarne Götz (današnja Unionska dvorana) pa so častniki poveljstva vsak dan obedovali. Poleg teh stavb je poveljstvo za nastanitev svojih uslužbencev najelo mnoga druga poslopja v mestu. Tako je središče Maribora čez noč prepletla mreža vojaških objektov in v njih delujočih oseb, ki so spremenili podobo in utrip mesta. Tako je torej poveljstvo jugozahodne fronte s prihodom v mesto močno vplivalo na vsakdanje življenje številnih meščanov, hkrati pa je bilo pomemben vojaški organ, pod okrilje katerega je spadalo tudi soško bojišče. Temu pričujoča doktorska disertacija namenja posebno pozornost prav zaradi velikega pomena, ki ga je imelo za Slovence. Dogajanje ob Soči je postavljeno v širši kontekst tedanje organizacije jugozahodnega bojišča. Posebna pozornost je posvečena odnosom med 5. armado, ki se je borila na soškem bojišču, ter poveljstvom jugozahodne fronte. Hkrati pa pričujoča doktorska disertacija posebno pozornost posveča tudi odnosu poveljstva jugozahodne fronte in poveljstva 5. armade do slovenske politične inteligence. Kot ključni vojaški osebnosti dogajanja na jugozahodnem in soškem bojišču pa bosta predstavljena nadvojvoda Evgen in Svetozar Boroević.
Ključne besede: Prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, Maribor, 1914–1918, vrhovno vojaško poveljstvo, poveljstvo jugozahodne fronte, nadvojvoda Evgen, poveljstvo 5. armade, Svetozar Boroević, soško bojišče
Objavljeno v DKUM: 10.04.2018; Ogledov: 2738; Prenosov: 335
Celotno besedilo (2,11 MB) |
5. Slovenski vojaki na vzhodni fronti v prvi svetovni vojni: Od izbruha vojne do odprtja soške fronteDavid Hazemali, 2016, magistrsko delo Opis: Avstro-Ogrska je dočakala prvo svetovno vojno povsem nepripravljena. Spretni madžarski politiki in popuščanje le-tem s strani avstrijskega cesarja in madžarskega kralja Franca Jožefa sta bila faktorja, ki sta močno vplivala na to, da so avstro-ogrske oborožene sile, razdeljene na skupno vojsko, avstrijsko in madžarsko domobranstvo, postale številčno, predvsem pa tehnološko zaostale tistim iz drugih velesil takratnega sveta. Ko so vidovdanski streli v Sarajevu kulminirali v vzročno-posledičnih vojnih napovedih obeh formiranih se taborov, so se tudi nad slovenske domove zgrnili črni oblaki. Okrog 30.000 slovenskih vojakov je bilo skupaj s sto tisočimi vojaki drugih narodov dualistične monarhije poslanih v Galicijo, kjer jih je pričakala daleč številčnejša vojska ruskega imperija. V manj kot dveh mesecih od izbruha vojne je Avstro-Ogrska izgubila Galicijo in utrpela več kot sto tisoč mrtvih vojakov. Na teh bojiščih na vzhodni fronti, ki niso v prvih mesecih vojne v ničemer spominjala na tista iz drugih front, je padlo tudi na tisoče Slovencev. Krivdo za tak razplet gre pripisati avstro-ogrskemu generalštabu, ki ga je v tistem času poosebljal njegov načelnik Franz Conrad von Hötzendorf, ki je popolnoma podcenil udarno moč takrat sodobnega topništva in dajal primat pehoti in boju mož na moža. Tej katastrofi je v zimi 1914 – 1915 sledila še hujša, znana kot Karpatenwinter. Če je v bojih za Galicijo Conrad von Hötzendorf izgubil srce avstro-ogrske vojske, je v zimskih spopadih v Karpatih izgubil še tisto, kar je od vojske ostalo, skupaj s celo generacijo neutrjenih in neizšolanih rezervistov. Med pehotnimi polki, ki so utrpeli največje izgube, so bili tudi 'slovenski'. S padcem utrdbenega mesta Przemyśl 22. marca leta 1915 je bil poraz Avstro-Ogrske popoln in zgolj posredovanje Nemčije je dualistično monarhijo obvarovalo pred dokončno dezintegracijo. O tej moriji, ki velja za eno najmanj raziskanih aspektov prve svetovne vojne, smo nekaj ključnih fragmentov dobili iz ohranjene pisne zapuščine slovenskih vojakov, ki so jo doživeli.
Ključne besede: Prva svetovna vojna, vzhodna fronta, slovenski vojaki, Avstro-Ogrska, Galicija
Objavljeno v DKUM: 26.09.2016; Ogledov: 5166; Prenosov: 1161
Celotno besedilo (846,64 KB) |
6. Koroška deželna ustava 1849 ter njeni izvori in poslediceBojan-Ilija Schnabl, 2016, doktorska disertacija Opis: Disertacija o koroški deželni ustavi iz leta 1849 ter njenih širših izvorov in posledic je temeljno zgodovinopisno delo, ki sloni na izvirni raziskavi in analizi zgodovinskih virov, na inovativnih interdisciplinarnih pristopih ter na terenskem delu. Razkriva številne nove aspekte regionalne ustavno-pravne, pravne, politične ter socialne in jezikovne zgodovine. Združuje znanstvene metode in pristope različnih zgodovinopisnih in znanstvenih šol, tako avstrijskega ustavno-pravnega zgodovinopisja, družbeno-političnega zgodovinopisja novejšega časa v Republiki Sloveniji ter francosko tradicijo strokovne terminologije in se s tem metodično in sistemsko uvršča v izviren evropski medkulturni znanstveni diskurz.
Namen je dokazati, da je deželna ustava iz leta 1849 vsekakor pravno-zgodovinsko in znanstveno-teoretično relevantna (in s tem disertabilna), četudi do sedaj še ni bila širše recipirana in vključena v pravno in politično zgodovinopisje tako na avstrijskem Koroškem in v Avstriji kot v Sloveniji. Namen je tudi dokazati, da je bila ustava veljavna in vsaj delno uveljavljena, četudi gotovo ne v vseh njenih delih, ter da je zagotovo imela ustavno-pravne posledice in da je vsekakor bila umeščena v takratni pravni in tudi družbeni sistem kronovin habsburške monarhije.
Hkrati je namen dokazati, da je to dejstvo imelo določene zelo konkretne posledice za deželo Koroško (npr. dvojezični deželni zakonik med letoma 1850 in 1859, uradni dvojezični krajevni imeniki za célo deželo ter v določeni meri glede njenih družbenih učinkov celó ustanovitev Mohorjeve) ter da je tudi še danes relevantna za zgodovino oz. zgodovinopisje Avstrije in avstrijske Koroške ter koroških Slovencev in Slovencev v habsburški monarhiji. Sama edicija zgodovinskih krajevnih imenikov predstavlja najobširnejši sklad regionalnih slovenskih endonimov ter empirični in pravno-normativni prikaz jezikovnega stanja v deželi od sredine 19. stoletja dalje.
Prosopografija številnih akterjev presega tradicionalne izključujoče se etnične kategorije »lastnega« in »tujega« oz. »odtujenega« in omogoča nova spoznanja o družbenih razvojih tega časa. Posebej zanimive so številne kratke biografije vse-avstrijskih akterjev, saj so bogat vir informacije za slovensko ciljno publiko, ker so biografije, ki se v veliki meri naslanjajo na avstrijske (oz. neslovenske) vire, obogatene z dognanji iz “slovenske” perspektive in/ali prvič predstavljajo osebnosti v njihovem zgodovinskem in ustavno- ali državno-pravnem zgodovinskem kontekstu slovenski publiki.
Obsežne raziskave zgodovinopisne terminologije prispevajo k medkulturnem znanstvenem diskurzu, saj so bistvene za preseganje kognitivnih disonanc tudi v znanosti.
Aspekti starejše zgodovine služijo kot konceptualni državno-pravni okvir, saj potrjujejo aspekte zgodovinske in pravne kontinuitete, ki so relevantni za razumevanje umestitve koroške deželne ustave v družbenem kontekstu: Personalni princip je rezultat inovativnih terenskih in arhivskih raziskav o kosezih s Celovškega polja, katerih pravne sledi lahko zaznamujemo v nekaterih današnjih katastrskih občinah, torej v aktualnem avstrijskem pravnem sistemu. Prikaz političnih pojmov in enot na širšem geografskem območju (Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija) prispeva k razumevanju njihovih državno-pravnih funkcij tudi v luči kasnejših ustavnih razvojev. Podroben prikaz vseh cislajtanskih državnih in koroških deželnih ustav ter njihovih volilnih redov habsburške dobe omogoča razumevanje zgodovinskih ustavno- in državno-pravnih razvojev ter predstavlja hkrati prvo monografsko predstavitev celotne tudi slovenske ustavne zgodovine v habsburški dobi.
Edicija slovenskih ustavnih dokumentov zgodnjekonstitucionalne dobe prvič združuje vsa ustavna zgodovinska besedila avstrijske polovice dvojne monarhije in je po svoje izvirno znanstveno delo, ki omogoča nadaljnje raziskave ustavnosti v ostalih t.i. slovenskih deželah oz. deželah z avtohtonim slovenskim prebivalstvom.
Ključne besede: Ustava, ustavna zgodovina, zgodovinopisje, kognitivne disonance, Koroška, Avstrija, koroški Slovenci, volilni red, deželni jezik, Janez N. Šlojsnik / Schloissnigg, kosezi, Zlata bula 1356, ideologija slovenske nadvojvodine Koroške, Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija, Franc Ksaver Lušin / Luschin, Jakob Peregrin Paulič / Paulitsch, Ignac Franc Zimmermann, Franc Ksaver Kutnar, revolucija 1848, Pillersdorfska ustava, Kroměřižški ustavni osnutek (Kremsierer Entwurf), Oktroirana marčna ustava, Silvestrski patent, koroška deželna ustava, Dunajski književni dogovor, državni zakonik (Reichsgesetzblatt), deželni zakonik (Landesgesetzblatt), krajevni imenik, 1849, 1854, 1860, Politična uravnavna deželna komisija (Landesorganisierungskommission), oktobrska diploma (Oktoberdiplom), februarski patent (Februarpatent), deželni statut, Avstro-ogrski kompromis (Ausgleich), decembrska ustava (Dezemberverfassung), 1867, Ivan Žolger, Kranjska, Štajerska, Goriško in Gradiško, Trst.
Objavljeno v DKUM: 26.08.2016; Ogledov: 3729; Prenosov: 468
Celotno besedilo (10,02 MB) |
7. OTTO VON HABSBURG IN JUŽNI SLOVANIMartin Marič, 2016, diplomsko delo Opis: Otto von Habsburg je bil človek, ki je nedvomno zaznamoval 20. stoletje. Rojen je bil kot prestolonaslednik Avstro-Ogrske zadnjemu cesarju in kralju Karlu in njegovi ženi Ziti. Družbene in politične spremembe po 1. svetovni vojni so iz nekdanje monarhije pregnale njegovo družino. Očeta je Otto izgubil že pri svojih desetih letih, vendar ga je mama Zita vzgajala kot bodočega vladarja. Vzpon nacionalsocializma je preprečil Ottove ambicije, saj je njegov politični cilj postala borba proti nacizmu. S svojim delovanjem je uspel rešiti več tisoč življenj, obenem pa se je tudi sam zopet znašel na begu pred nacisti. V času 2. svetovne vojne se je ustalil v ZDA in od tam politično deloval za osvoboditev Avstrije in Madžarske. V veliko pomoč pri njegovem udejstvovanju mu je bil tudi predsednik Roosevelt. V dobrih odnosih je bil tudi z britanskim premierjem Churchillom, ki je podpiral njegov, kasneje neuspeli koncept ustanovitve Podonavske federacije. Po vojni v Avstriji še vedno ni bil zaželjen, zato je veliko potoval in postal iskan predavatelj, pisatelj in publicist. Njegova želja in življenjsko poslanstvo je ostala politika. V 70. letih je postal predsednik Mednarodne panevropske unije in si prizadeval za padec komunizma ter združitev Evrope. Leta 1979 je postal evropski parlamentarec, kjer je aktivno uresničeval svoje panevropske cilje in z njimi seznanjal tudi ostale parlamentarce. Kljub temu da je bil nesojeni cesar, se je v evropskem parlamentu udejstvoval za narode nekdanje monarhije. Znotraj parlamenta je pripomogel k osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Aktivno se je zavzemal tudi za mednarodno priznanje in integracijo teh držav v evropske institucije.
Ključne besede: Otto von Habsburg, Avstro-Ogrska, Avstrija, Madžarska, Panevropa, Evropski parlament, južni Slovani.
Objavljeno v DKUM: 27.05.2016; Ogledov: 2246; Prenosov: 152
Celotno besedilo (1,20 MB) |
8. Henrik Tuma in Ivan Šusteršič: primerjalna analiza konfederalističnih konceptovUrška Arnšek, 2016, diplomsko delo Opis: Ivan Šusteršič in Henrik Tuma, oba po izobrazbi pravnika, sta vsak po svoje zaznamovala slovensko politiko v zadnjem obdobja obstoja Avstro-Ogrske monarhije in ob prehodu v nov državni okvir. Šusteršič, vodja slovenske katoliške stranke, državnozborski poslanec in kranjski deželni glavar, je vse do zadnjega ostal zvest habsburški dinastiji. Njegov koncept preureditve monarhije, ki ga je leta 1909 predstavil tudi prestolonasledniku Francu Ferdinandu, je predvideval združitev vseh južnih Slovanov monarhije v tretje državnopravno telo. Šele tik pred prevratom je objavil načrt ustanovitve zveze samostojnih podonavskih držav, s čimer se je zelo približal konceptu Henrika Tume. Slednji se je kot socialdemokrat vseskozi zavzemal za ohranitev enotnega gospodarskega prostora in vzpostavitev popolne narodne avtonomije. Boj za pravice Slovencev je zaznamoval tudi njegovo sodniško in odvetniško pot. Konec prve svetovne vojne je prinesel razpad nekdanje monarhije in razkosanje slovenskega naroda. Koncepta omenjenih politikov se tako nista uresničila.
Ključne besede: Ivan Šusteršič, Henrik Tuma, Avstro-Ogrska, prva svetovna vojna, Slovenska ljudska stranka, Jugoslovanska socialdemokratska stranka.
Objavljeno v DKUM: 14.04.2016; Ogledov: 2042; Prenosov: 158
Celotno besedilo (900,75 KB) |
9. ČASNIŠKA PROPAGANDA VELIKE VOJNE S POUDARKOM NA SOŠKEM BOJIŠČUAleš Pipan, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je predstavljena Slovencem namenjena propaganda iz obdobja prve svetovne vojne, ki se je pojavljala v časnikih Slovenec, Slovenski narod, Ilustrirani glasnik in Tedenske slike. Njihova vsebina je bila statistično analizirana glede na poreklo člankov, zamik pri objavi ter prisotnost cenzure, s čimer so bile ugotovljene osnovne propagandne značilnosti slovenskih pisnih medijev v obdobju soške fronte. Podrobneje so predstavljene posamezne propagandne teme in motivi, ki so bili značilni za slovenski tisk med 23. majem 1915 in 24. oktobrom 1917 ter za dogajanje na območju med Gradežem in Rombonom, kakor tudi za t. i. območje vojske na bojnem polju (Armee im Felde), tj. neposredno frontno zaledje pod vojaško upravo. Motivi so analizirani glede na notranje- in zunanjepolitične razmere, v katerih so se pojavljali, ter na namen, s katerim so bili uporabljeni. Med njimi so poudarjeni tisti, h katerim so se pogosteje zatekali slovenski avtorji. Ker se pri obravnavi I. svetovne vojne običajno omenja antantna propaganda, so ugotovitve pregleda primerjane z značilnostmi antantne propagande in s propagandnimi načeli, ki so se na podlagi slednje razvila po vojni.
Ključne besede: Slovenci, prva svetovna vojna, propaganda, cenzura, soška fronta, Slovenec, Slovenski narod, Tedenske slike, Ilustrirani glasnik, centralne sile, Kraljevina Italija, Avstro-Ogrska.
Objavljeno v DKUM: 08.01.2016; Ogledov: 2807; Prenosov: 377
Celotno besedilo (2,48 MB) |
10. |
