| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ŠTUDIJ POVRŠINSKE OBDELAVE PIGMENTNIH DELCEV TiO 2 Z ANORGANSKIMI MATERIALI
Maja Lešnik, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo s sistematičnim pristopom izvedli postopek površinske obdelave pigmentnega titanovega dioksida (TiO2), saj le-ta igra pomembno vlogo pri izboljšanju lastnosti TiO2 (optične lastnosti, vremenska obstojnost in fotostabilnost). S homogenimi, transparentnimi plastmi anorganskih hidratiziranih oksidov (SiO2 in/ali Al2O3) na površini TiO2 želimo omejiti vpliv negativnega delovanja zunanjih dejavnikov na lastnosti premazov za zunanje aplikacije. Površinska obdelava zahteva poglobljeno poznavanje in razumevanje osnov koloidne kemije. Postopek je zelo kompleksen in dinamičen ter ga lahko z uravnavanjem ustreznih parametrov vodimo v želeno smer. Na morfologijo nanosa in posledično na končne lastnosti pigmenta vplivajo procesni pogoji (temperatura, vrednost pH, hitrost postopka, izbira prekurzorja, zaporedje korakov). Zato je raziskava obsegala analizo vseh vhodnih surovin in preučitev številnih procesnih parametrov. Pri površinski obdelavi smo uporabili natrijev silikat (Na2SiO3) kot vir SiO2 in natrijev aluminat (NaAlO2) kot vir Al2O3. Uspešnost površinske obdelave TiO2 delcev smo določili z uporabo vrstične in presevne elektronske mikroskopije (SEM in TEM), medtem ko smo spremembo elektrokinetičnih lastnosti delcev pred in po površinski obdelavi določili s pomočjo aparata za določanje površinskega naboja delcev (PCD). Z BET analizatorjem smo izmerili specifično površino delcev, funkcionalne skupine na površini pigmenta pa smo določili z FTIR aparaturo.
Ključne besede: Pigmentni TiO2, površinska obdelava, izobarjanje, anorganski hidratizirani oksidi SiO2 in Al2O3.
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 2017; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (19,97 MB)

2.
VPLIV PIROGENEGA SiO2 IN Al2O3 NA REOLOŠKE LASTNOSTI PRAŠKASTEGA LAKA
Tomaž Rozoničnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Praškasti lak je, kot že ime pove, sestavljen iz prašnih delcev. Prah je suha trdna snov, sestavljena iz velikega števila finih delcev in ob stresanju prosto teče. Ima lastnosti trdnega materiala, obenem pa tudi lastnosti, podobne tekočinam. Za uspešno nanašanje praškastega laka na objekt mora le-ta dobro teči, kar pomeni, da se ustrezno zmeša z zrakom in fluidizira, obenem pa se mora ob elektrostatskem lakiranju dovolj naelektriti in oprijeti lakiranega objekta. Omenjene lastnosti niso vedno optimalne, zato jih izboljšujemo z dodajanjem različnih dodatkov. V glavnem gre za pirogene nano materiale, ki obdajo delce praškastega laka in delujejo kot mazivo, po mehanizmu, ki je podoben delovanju kroglic v krogličnem ležaju. Pri praktičnem delu v laboratoriju smo pirogeni material s pomočjo mešanja porazdelili med delce praškastega laka. Na površini delcev praškasti lak tvori tanek sloj, ki deluje kot mazivo in omogoča neovirano drsenje delcev drug ob drugem. S poskusi smo skušali ugotoviti optimalni delež različnih fluidizacijskih dodatkov v praškastem laku. Že manjši dodatek precej poveča fluidizacijo in izboljša tečenje prahu. Z nadaljnim dvigovanjem deleža se fluidizacija do določene mere povečuje, nato doseže maksimalno vrednost, nakar se zaradi presežka fluidizacijskega sredstva, ki samo po sebi slabo teče, zopet poslabša. Reološke lastnosti prahu smo določali z reometrom FT4, ki deluje po principu določanja navora, potrebnega za vrtenje rotacijskega telesa. Meritve so bile ponovljive in v veliki meri avtomatizirane. Poleg tega smo pripravljenim vzorcem določali nasipni kot ter opazovali obnašanje prahu pri lakiranju in lastnosti zapečenega praškastega laka. Vzorce prahu smo opazovali tudi s pomočjo elektronskega mikroskopa in tako dobili vpogled v strukturo posameznih materialov. Pomembna je bila tudi granulacijska sestava prahu. Ugotovili smo, da večji delež finih delcev fluidizacijo zaradi velike specifične površine poslabša. Preveč grobi delci potrebujejo več energije za svoje premikanje, kar zopet ne vpliva najbolje na tečenje prahu. Opaziti je bilo tudi razliko med različnimi fluidizacijskimi dodatki, kar izhaja iz njihove različne granualcije, kemijske sestave in površinske obdelave.
Ključne besede: praškasti lak, praškasti premaz, SiO2, pirogena silika, Al2O3, fluidizacija, reometer FT4
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1235; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (5,48 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici