| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Spektrofotometrične metode za določanje antioksidativnosti spojin, namenjenih obdelavi tekstilnih materialov
Sara Barber, 2015, diplomsko delo

Opis: Za zaščito tekstilnih materialov pred delovanjem mikroorganizmov in za dosego njihove antioksidativnosti se vse bolj opiramo na različne naravno učinkovite spojine s sposobnostjo protimikrobnega in antioksidativnega delovanja. Med naravnimi sredstvi z dokazano protimikrobnim delovanjem so zelo zanimive naravne spojine, kot so hitozan, oleuropein, eugenol, in druga eterična olja rastlin, ki veljajo za ljudem in okolju prijazne spojine. Zaščita tekstilnih materialov z naravnimi spojinami z namenom zaščite pred delovanjem mikroorganizmov je relativno dobro vpeljana na področje obdelave tekstilnih materialov, ker pa se mnogim naravnim spojinam pripisuje tudi antioksidativno delovanje, je smiselno njihovo antioksidativno učinkovitost dejansko tudi preveriti. Za »in vitro« določevanje antioksidativnega potenciala teh spojin za potencialno rabo na področju funkcionalizacije tekstilnih materialov se je potrebno opreti na metode s pomočjo katerih je možno antioksidativnost preverjati oziroma vrednotiti, tako da je možno na osnovi dobljenih rezultatov sklepati na boljšo ali slabšo antioksidativno učinkovitost uporabljene spojine. Iz tega razloga je diplomska naloga izpeljana v smislu uporabe treh vrst spektrofotometričnih metod za določanje antioksidativnosti spojin, kot so to hitozan, oleuropein in eugenol, ki so bili v zadnjih letih pogosto zastopani v postopku obdelave različnih tekstilnih substratov. Na osnovi rezultatov spektrofotometričnih metod, in sicer: Folin-Ciocalteu metode, analize sposobnosti redukcije in na osnovi analize sposobnosti lovljenja prostih radikalov DPPH• je bila ovrednotena antioksidativna učinkovitost testiranih spojin v smislu boljše oziroma slabše antioksidativnosti. Rezultati posameznih metod so bili temeljito proučeni na osnovi trendov naraščanja ali upadanja antioksidativne zaščite po posamezni metodi. Ugotovljeno je, da je izmed vseh testiranih spojin najbolj antioksidativno aktiven eugenol, ki mu sledi oleuropein. Nasprotno, izkazuje hitozan le malenkostno antioksidativno delovanje.
Ključne besede: hitozan, oleuropein, eugenol, Folin-Ciocalteu, analiza sposobnosti redukcije, 2, 2-difenil-1-pikrilhidrazil radikal (DPPH•)
Objavljeno v DKUM: 27.10.2015; Ogledov: 2088; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

2.
Primerjava različnih metod ugotavljanja živosti semen orhidej
Martina Škorjanc, 2014, diplomsko delo

Opis: Semena kukavičevk asimbiontsko kalijo samo, če so živa. Če niso, ne kalijo, kljub ustreznemu gojišču. Da si prihranimo dilemo, ali semena ne kalijo zato, ker niso živa oziroma ne kalijo zaradi neustreznega gojišča, je dobro vsa semena pred kalitvijo testirati, ali so sploh živa. Preverili smo učinkovitost štirih metod za ugotavljanje živosti semen orhidej: metodo s flouroscein diacetat-om (FDA), metodo s trifenil tetrazolijevim klorid-om (TTC), metodo z difenil tetrazolijevim bromidom (MTT) in metodo z metilenskim modrilom. Od preizkušenih metod se je kot najprimernejša izkazala metoda z metilenskim modrilom, ki je bila najbolj primerljiva z metodo s FDA in kalitvenim testom. Je cenovno ugodna in enostavna, ker ne potrebujemo mikroskopa s flourescenco kot pri metodi s FDA. Primerljive rezultate smo dobili tudi z metodo s TTC raztopljenim v fosfatnem pufru, vendar pa zanjo potrebujemo vodno kopel in je časovno neugodna. Metodi s TTC raztopljen v destilirani vodi in z MTT nista dali primerljivih rezultatov.
Ključne besede: živost, semena kukavičevk, flouroscein diacetat (FDA), trifenil tetrazolijev klorid (TTC), metilensko modrilo, difenil tetrazolijev bromid (MTT), kalitev
Objavljeno v DKUM: 03.04.2014; Ogledov: 1344; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

3.
Karakterizacija in uporaba optičnih senzorjev za on - line in in - situ merjenje plinov v biotehnoloških procesih
Polonca Brglez, 2013, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija je razdeljena na več sklopov, v katerih smo poskušali poglobiti dosedanje raziskave na področju optičnega senzorja kisika na osnovi 4,7 - difenil - 1,10 - fenantrolin rutenijevega(II) diklorid kompleksa - (Ru(dpp)3). Namen doktorskega dela je bila izboljšava optičnih lastnosti in odziva senzorjev na osnovi Ru(dpp)3. Lastnosti senzorja smo dodatno raziskali s poudarkom na preučevanju različnih tehnik izdelave senzorjev, spreminjanja koncentracij barvila, aplikacije različnih polimernih nosilcev, vpliva potencialnih interferenčnih plinov in vključevanja nanodelcev. Izdelali smo tankoslojne optične senzorje kisika s pomočjo različnih tehnik nanosa senzorskih raztopin (»spin coating« tehnike, s pomočjo naprave za tanke nanose in s pomočjo mehanskega nanosa). Namen je bil pripraviti najbolj homogen nanos senzorske raztopine in tako dobiti najbolj optimalne lastnosti senzorjev. Nanašanje senzorske raztopine s pomočjo mehanskega nanosa je enostavna in cenovno najbolj ugodna tehnika. Vendar se ta tehnika ni izkazala kot najprimernejša, saj je težko zagotoviti popolnoma homogen nanos po celotni senzorski površini. Ugotovili smo, da je glavna prednost uporabe »spin coating-a« ta, da je tehnika hitra, enostavna za uporabo in primerna za nanos majhnih volumnov. Omogoča izdelavo več serij senzorjev z različnimi lastnostmi ob minimalni porabi reagentov. »Spin coating« se je izkazal kot učinkovita metoda za nanos senzorskih raztopin v laboratorijskem merilu, vendar je po celotni senzorski površini težko pripraviti popolnoma homogen nanos (150 µL senzorske raztopine, 80 mg Ru(dpp)3, kloroform, silikon E41, folija Dataline, program na »Spin coater-ju«: 1. korak: 750 obr.  3 s, 2. korak: 300 obr.  3 s in 3. korak: 150 obr.  3 s). Kot najprimernejša tehnika za nanos senzorskih raztopin se je izkazala metoda nanosa senzorske raztopine s pomočjo naprave za tanke nanose, kjer smo nanašali senzorske raztopine v debelini: 10 µm, 15 µm, 20 µm, 25 µm, 30 µm, 40 µm in 50 µm. Ta način izdelave omogoča najbolj homogen nanos senzorske raztopine, postopek je hiter, enostaven in omogoča izdelavo večjih količin senzorjev s ponovljivimi lastnostmi. Ugotovili smo, da so se z dodajanjem različnih kovinskih nanodelcev in Triton - X, karakteristike senzorjev izboljšale. Pri uporabi senzorjev v realnih pogojih smo spremljali vsebnost kisika med postopkom biološke razgradnje, kjer imajo elektrokemijski senzorji omejitve. Elektrode iz plemenitih kovin, ki reagirajo s korozivnimi plini, zato niso primerne za tovrstne aplikacije. S pomočjo optičnega senzorja kisika na osnovi Ru(dpp)3 smo spremljali koncentracijo kisika pri razgradnji organskih odpadkov; le-ta je ključnega pomena pri proizvodnji komposta. Študirali smo tudi razgradnjo mešanih organskih odpadkov s pomočjo mikroorganizmov v avtomatskem kompostniku, ki je učinkovitejši način, v kolikor se odločimo za kompostiranje na domu. Za optimalno delovanje avtomatskega kompostnika so potrebne še dodatne študije, ki bodo vključevale drugačne pogoje kompostiranja (različne substrate in mešanice substratov, selekcionirane mikroorganizme, spremljanje nastanka plinov itd.). Tretjo uporabnost razvitega senzorja smo preizkusili na področju meritev sestave bioplina. Merjenja, ki se lahko izvajajo on-line ali in-situ nam lahko povedo bistveno več o samem procesu in tako dajejo možnost vplivanja ter optimizacije procesa nastanka bioplina. Z merjenjem koncentracije kisika v pilotnem bioreaktorju smo dokazali, da je optični senzor kisika primeren tudi za merjenje kisika v bioplinu. Senzor ima sledeče prednosti: je enostaven za uporabo in omogoča meritve v vodi ali v plinskih fazi, je eksplozijsko varen in z njim lahko izvajamo meritve v vrtinah, kjer je podtlak ali nadtlak.
Ključne besede: 4, 7 - difenil-1, 10-fenantrolin rutenijev(II) diklorid kompleks, optični senzor kisika, spin coating, kisik, bioplin, interference, mešalna komora, kompost, mešanje plinov, nanodelci
Objavljeno v DKUM: 29.11.2013; Ogledov: 2463; Prenosov: 226
.pdf Celotno besedilo (4,84 MB)

4.
RAZVOJ IN KARAKTERIZACIJA OPTIČNIH Ru - SENZORJEV ZA DOLOČANJE KISIKA
Maja Kelc, 2012, diplomsko delo

Opis: Rutenijevi kompleksi so daleč najbolj razširjeni O2 indikatorji, ker imajo učinkovito luminescenco, relativno stabilen kovina – ligand prenos naboja vzbujenega stanja, hiter odzivni čas, močno vidno absorpcijo, velike Stokes – ove preskoke in visoko fotokemično stabilnost. V diplomski nalogi smo za izdelavo senzorjev uporabili različne koncentracije rutenijevega kompleksa v različnih topilih. Preizkusili smo različne PVC folije uporabljene kot nosilec. Na »Spin – coaterju« smo optimirali program s katerim smo dobili optično gledano najbolj homogene nanose senzorskih raztopin. Senzorje smo izpostavili različnim koncentracijam kisika. Linearnost smo preverili v območju od 0 do 100 % koncentracije kisika. Ugotovili smo linearnost za senzorje pripravljene iz 60 in 80 mg rutenijevega kompleksa. »Spin – coating« se je izkazal kot alternativna metoda za nanos senzorskih raztopin, vendar po celotni senzorski površini ni možno pripraviti homogenega nanosa, kar smo pokazali tudi z opravljenimi SEM posnetki. Za nanašanje senzorskih raztopin na nosilec bi v bodoče uporabili mehanski nanos z natančnim nožem.
Ključne besede: Optični kemijski senzorji, senzorji za določanje kisika, »Spin – coating«, (Ru-(II) tris(4, 7- difenil-1, 10-fenantrolin) ClO4)2
Objavljeno v DKUM: 21.06.2012; Ogledov: 2155; Prenosov: 215
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici