| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 20
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Izvrševanje konkurenčnih pravil EU: vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019
Filip Lenovšek, 2021, magistrsko delo

Opis: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov.
Ključne besede: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK
Objavljeno: 08.11.2021; Ogledov: 49; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava
Aljaž Kralj, 2020, magistrsko delo

Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno: 27.08.2020; Ogledov: 507; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

3.
Javni red kot izjema pri prostem pretoku kapitala
Metka Mokotar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom. V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda. Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav. Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu. V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Ključne besede: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 486; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

4.
Spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh
Mihael Javornik Leskovar, 2019, magistrsko delo

Opis: Varstvo okolja sodi med najbolj aktualne problemske sklope, kar je opazno tudi na pravnem področju, kjer se okoljska vprašanja odpirajo v okviru različnih pravnih panog. V tej magistrski nalogi je poudarek na spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh. Pravila EU o državnih pomočeh, ki jih najdemo v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), so praktično enaka tistim, ki so bila del Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, vendar to ne pomeni, da na tem področju ni bilo sprememb. Upoštevati je namreč treba relativno odprtost določb Pogodb, ki omogočajo različne razlage, prav tako pa tudi zakonodajne in druge akte Evropske unije. Ker je varstvo okolja in s tem povezano obvladovanje izpustov toplogrednih plinov sčasoma pridobilo na pomenu in so bila v ta namen sprejeta številna pravila, nazadnje t. i. četrti energetski sveženj Čista energija za vse Evropejce, se je to odrazilo tudi na razlagi in uporabi pravil o državnih pomočeh. V tej magistrski nalogi so predstavljeni nekateri vidiki prepletanja pravil EU o energetiki, varstvu okolja in državnih pomočeh. Glede na prej omenjeno dinamiko na obravnavanih področjih je v ospredju vprašanje predvidljivosti veljavnega pravnega okvira. Najprej so na kratko predstavljeni glavni razvojni mejniki, nato pa sledi predstavitev sedaj veljavnega okvira, ki ureja spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in meje spodbud. V zvezi s slednjim je poudarek na omejitvah, ki jih določajo pravila EU o državnih pomočeh, pri tem pa je poudarek na vprašanju obstoja državne pomoči v smislu člena 107(1). PDEU ter na vprašanju pogojev za izjemno združljivost državne pomoči z notranjim trgom. V ta namen so obravnavani relevantni predpisi, sodna praksa in mehko pravo ter pravna teorija.
Ključne besede: pravo EU, državne pomoči, 107. člen PDEU, združljivost z notranjim trgom, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 438; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

5.
Vertikalni sporazumi v energetskem sektorju
Tim Mijailović, 2018, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Ključne besede: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Objavljeno: 17.10.2018; Ogledov: 856; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

6.
Komentar sodbe Sodišča EU v zadevi Expedia
Tamara Kovačič, 2014, strokovni članek

Ključne besede: odločbe, komentarji, člen 101(1) PDEU, de minimis, Sodišče EU
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 564; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (334,94 KB)

7.
8.
Ekonomski vidiki ekscesne cene
Aleš Ferčič, 2013, izvirni znanstveni članek

Opis: V prispevku avtor obravnava temeljne ekonomske vidike ekscesne cene v kontekstu člena 102 PDEU, pri čemer upošteva prakso Evropske komisije, Sodišča Evropske unije in angleškega varuha konkurence. Poudarek je na metodologiji za presojo ekonomske vrednosti opazovanega produkta in njena praktična realizacija. Avtor v tej zvezi ovrednoti prevladujočo (okvirno) formulo, kakor je bila določena v zadevi United Brands, ter ponudi izhodišča za njeno ustrezno uporabo v posamičnih primerih. Pri tem opozori na tipične napake, do katerih lahko pride zaradi posploševanja ali neupoštevanja vsakokratnih relevantnih okoliščin primera, prav tako pa se opredeli do t. i. pristopa "stroški+" in "vrednost za kupca".
Ključne besede: ekscesna cena, zloraba prevladujočega položaja, člen 102 PDEU, zadeva United Brands, ekonomska vrednost
Objavljeno: 01.08.2018; Ogledov: 538; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (360,15 KB)

9.
Prihodnost tujih neposrednih naložb
Jožica Lebar, 2017, magistrsko delo

Opis: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU. Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU. Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 828; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

10.
ODLOČILEN VPLIV IN MEJE PODJETJA V KONKURENČNEM PRAVU EU
Vesna Težak, 2016, magistrsko delo

Opis: Četudi se pravila konkurenčnega prava v Pogodbi o delovanju Evropske unije ('PDEU') nanašajo na podjetje, ni pojem podjetja nikjer definiran. Natančna definicija razsežnosti podjetja pa je v praksi ključna za presojo, katere določbe konkurenčnega prava EU se bodo v konkretnem primeru uporabile. Zato je Sodišče EU v svoji praksi izoblikovalo doktrino ekonomske enote, ki med drugim predvideva, da se lahko družba mati in družba hči dojemata kot eno podjetje za namene konkurenčnega prava EU. V ta namen je potrebno presoditi, ali ima družba mati na ravnanje družbe hčere možnost izvrševati odločilen vpliv in ali ta odločilen vpliv tudi dejansko izvršuje. Pričujoče delo se osredotoča na interpretacijo podjetja oziroma ekonomske enote v kontekstu dveh različnih vprašanj: prvič, ali oz. kdaj so sporazumi oziroma usklajena ravnanja med družbo materjo in družbo hčerjo zajeti s prepovedjo v členu 101(1) PDEU, ter drugič, ali in kdaj lahko Evropska Komisija globo za kršitve konkurenčnih pravil EU s strani družbe hčere pripiše družbi materi. Način, kako Sodišče EU in Komisija presojata možnost in dejansko izvrševanje odločilnega vpliva družbe matere nad družbo hčerjo v okviru teh dveh področij, ni enak. To posledično pomeni, da razsežnost podjetja v teh dveh kontekstih ni identična. Naloga tako skuša odgovoriti na vprašanje, ali je dvojen pristop k definiciji podjetja utemeljen z različnimi cilji posameznih določb konkurenčnega prava EU, ali pa bi moral biti pojem ekonomske enote oziroma podjetja v konkurenčnem pravu EU biti definiran enoznačno.
Ključne besede: ekonomska enota, odločilen vpliv, odgovornost družbe matere, člen 101 PDEU
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 1412; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (893,58 KB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici