Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Naraščajoča uporaba umetne inteligence na digitalnih trgih uvaja nove razsežnosti v konkurenčna razmerja in odpira vprašanja glede zmožnosti obstoječega pravnega okvira, da se ustrezno odzove na te izzive. Čeprav lahko algoritmi povečajo učinkovitost in predvidljivost na trgu, hkrati omogočajo tudi tiho usklajevanje, algoritmično koordinacijo in potencialne zlorabe prevladujočega položaja – pogosto brez neposredne človeške namere ali klasičnih dokazov o protipravnem dogovarjanju. Prispevek obravnava vprašanje, ali trenutna pravila EU na področju konkurenčnega prava – zlasti 101. in 102. člen PDEU – ter novi zakonodajni instrumenti EU o umetni inteligenci vsebujejo zadostne rešitve za pojave algoritemske konkurence. Na podlagi doktrinarnih stališč in z uporabo klasičnih metod raziskovanja v pravu, zlasti teleološke in endogene primerjalne metode, so ovrednoteni obstoječi pravni instituti in izpostavljena področja, kjer so potrebne dodatne pravne rešitve ali inovativnejši razlagalni pristopi v praksi.
Ključne besede: umetna inteligenca, algoritmi, tiho dogovarjanje, usklajeno ravnanje, varstvo konkurence, 101. člen PDEU, Akt o umetni inteligenci, Direktiva o odgovornosti za proizvod
Objavljeno v DKUM: 18.12.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 1
Celotno besedilo (502,10 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: V začetku leta 2020 je svet prizadela koronavirusna bolezen, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija poimenovala COVID-19, kasneje pa v zvezi z njo razglasila pandemijo. Države članice so uvedle izredne ukrepe, da bi omejile izbruh COVID-19 in njene posledice. Potrebna je bila hitra prilagoditev ljudi, organizacij, zdravstva, politik in gospodarstva. Tudi Evropska unija je hitro reagirala in pripravila Uredbo evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost, v katerem je še posebej poudarila pomembnost ohranitve delovnih mest, ter tako tudi pripravila mehanizem SURE, instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah. Njegov cilj je zagotoviti finančno pomoč državam članicam v višini 100 milijard evrov. Pravna podlaga za sprejetje takšnega mehanizma je člen 122 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki omogoča Svetu, da državi članici zaradi izjemnih okoliščin odobri finančno pomoč Evropske unije ob izpolnjevanju predpogojev. Da je lahko država članica deležna finančne pomoči Unije, mora biti v težavah ali ji morajo groziti hude težave zaradi naravnih nesreč ali izjemnih okoliščin ter nima nikakršnega nadzora nad temi okoliščinami. Pomembno načelo evropskega prava za sprejetje takšnega mehanizma je načelo solidarnosti, Pogodba o delovanju Evropske unije tudi določa solidarnostno klavzulo. Evropska unija ima za učinkovito delovanje vzpostavljen institucionalni okvir, preko katerega uveljavlja svoje vrednote in uresničuje svoje cilje. Za sprejetje mehanizma SURE in kasneje v njegovo izvajanje so bile vključene številne institucije, predvsem pa Komisija in Svet. Mehanizem SURE ima dopolnilno naravo, kar pomeni, da dopolnjuje nacionalne ukrepe, ki so jih sprejele države članice. Ukrepi so bili nujno potrebni, saj ima lahko dolgotrajna brezposelnost resne posledice za rast in javne finance. Instrument SURE je podprl ukrepe skrajšanega delovnega časa in podobne ukrepe, ki so jih države članice sprejele, da bi zaščitile delovna mesta in s tem zaposlene in samozaposlene pred tveganjem za brezposelnost in izgubo dohodka. Komisija je 2. aprila 2020 predlagala uredbo za sprejete tega instrumenta, ki jo je Svet sprejel 19. maja 2020. Prvo izplačilo je bilo izvedeno 27. oktobra istega leta, kar je le pet tednov po tem, ko so bila finančna sredstva na voljo. Okoli 31 milijonov ljudi in 2.5 milijona podjetij je bilo podprtih s sredstvi mehanizma SURE v 19 državah članicah. Zanimivo dejstvo je tudi, da naj bi bilo več kot polovica javnih izdatkov, ki so bili podprti iz SURE, porabljenih za programe skrajšanega delovnega časa. Slovenija je Unijo za finančno pomoč zaprosila 7. avgusta 2020, v vlogi za finančno pomoč je navedla ukrepe skrajšanega delovnega časa, čakanja na delo, temeljnega dohodka, oprostitve prispevkov za samozaposlene in druge ukrepe, ki ohranjajo delovna mesta. Svet je 25. septembra 2020 sprejel izvedbeni sklep, s katerim so Sloveniji odobrili posojilo v višini največ 1 113 670 000 EUR. Slovenija je znesek prejela v dveh nakazilih, 17. novembra je prejela 200 milijonov evrov in 2. februarja 2021 še preostalih 913 milijonov evrov.
Ključne besede: Evropska unija, Svet Evropske unije, Mehanizem za okrevanje in blažitev posledic COVID-19, Mehanizem SURE, načelo solidarnosti, člen 122 PDEU
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 755; Prenosov: 53
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov.
Ključne besede: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK
Objavljeno v DKUM: 08.11.2021; Ogledov: 1015; Prenosov: 92
Celotno besedilo (1,05 MB)

Opis: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom. V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda. Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav. Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu. V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Ključne besede: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1421; Prenosov: 208
Celotno besedilo (1,86 MB)

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Ključne besede: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Objavljeno v DKUM: 17.10.2018; Ogledov: 1740; Prenosov: 224
Celotno besedilo (1,05 MB)