| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 50
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Izvrševanje konkurenčnih pravil EU: vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019
Filip Lenovšek, 2021, magistrsko delo

Opis: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov.
Ključne besede: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK
Objavljeno: 08.11.2021; Ogledov: 53; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
Odziv institucij Evropske unije na krizo vladavine prava v Evropski uniji
Jana Najdenov, 2021, magistrsko delo

Opis: Vladavina prava predstavlja hrbtenico modernih pluralističnih in demokratičnih družb. Člen 2 Pogodbe o Evropski uniji vladavino prava določa kot eno izmed temeljnih vrednot, ki so skupne državam članicam in na katerih temelji Unija. Vladavina prava je ključnega pomena za zagotavljanje enake obravnave pred zakonom in zaščito pravic državljanov Unije, poleg tega pa tudi predpogoj za varovanje vseh ostalih vrednot EU, saj zagotavlja, da vsi javni organi delujejo v mejah določenih z zakonom, skladno z vrednotami demokracije in pod nazdorom neodvisnih in nepristranskih sodišč. Vloga neodvisnih in nepristranskih sodišč pri zagotavljanju vladavine prava je bila še posebej poudarjena z Lizbonsko pogodbo, ki je državam članicam naložila vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Če države članice ne spoštujejo vrednot Unije oz., da ne izpolnjujejo obveznosti iz Pogodb, le ti predpostavljata različne postopke sankcioniranj. Osrednji instrument za ukrepanje v primeru obstoja očitnega tveganja hujše kršitve oz. je hujša in vztrajna kršitev vrednot iz člena 2 PEU že ugotovljena, je politični postopek iz člena 7 PEU. Poleg tega pa Pogodba o delovanju Evropske unije predvideva tudi sodne postopke, za uporabo katerih je potrebno dokazati kršitev prava EU. Sodni postopki kljub dolgotrajnosti največkrat privedejo do uspešne rešitve, vprašanje pa se pojavi, kako reševati izzive v DČ, ki ne spadajo na področje uporabe prava EU, torej jih ni mogoče obravnavati kot kršitev konkretne obveznosti iz Pogodb, vendar pa pomenijo sistemsko nevarnost za vladavino prava. Politični napad na poljsko vrhovno sodišče, izveden z znižanjem upokojitvene starosti, ki je starejše sodnike prisilila v predčasno upokojitev, uvedba novega disciplinskega senata in novih disciplinskih postopkov zoper sodnike, prevzemanje nadzora nad državnimi institucijami, omejevanje medijske svobode, prikrajanje zakonodaje, spodkopavanje moči ustavnega sodišča itd. so ukrepi s katerimi sta Poljska in Madžarska Evropsko unijo pahnili v krizo vladavine prava, ki traja že več kot desetletje. Kljub številnim naporom Komisije, Evropskega parlamenta in Sodišča EU se kriza ne zmanšuje, ravno nasprotno, prihaja do vse pogostejših trenj in neposrednih političnih obračunov med državama članicama kršiteljicama in institucijami EU. V magistrski nalogi bom poskusila osvetliti pomankljivosti ukrepanja institucij EU pri spopadanju s krizo vladavine prava v EU v luči pravnega okvira EU, še zlasti neaktivnost Evropske komisije. vrednote EU, člen 2 PEU, člen 19 (1) PEU, politični postopek, člen 7 PEU, tožba zoper državo članico zaradni neizpolnjevanja obveznosti iz Pogodb, kriza vladavine prava v EU, Poljska, Madžarska, odzivi instutucij EU.
Ključne besede: vrednote EU, člen 2 PEU, člen 19 (1) PEU, politični postopek, člen 7 PEU, tožba zoper državo članico zaradni neizpolnjevanja obveznosti iz Pogodb, kriza vladavine prava v EU, Poljska, Madžarska, odzivi instutucij EU.
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 147; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

3.
Načelo ne bis in idem v slovenski pravni ureditvi in ureditvi ZDA
Žan Mom, 2021, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. 31. člen Ustave doslej ni bil spreminjan, kar pa ne pomeni, da se pri prepovedi ponovnega sojenja v okviru modernega kazenskega postopka, pojavljajo določene dileme, ki zaradi prekrivanja tako kaznivih dejanj kot tudi prekrškov lahko predstavljajo kršitev prepovedi določene v 31. členu Ustave. Določbo 31. člena Ustave povzema prvi odstavek 10. člena ZKP. Namreč že pravnomočna razsojena zadeva je razloga, da se v predhodnem postopku preiskava s sklepom senata ustavi, da se v postopku z obtožnico obtožba ne dopusti in se postopek s sklepom ustavi, da se obtožnica zavrže ali da po opravljeni glavni obravnavi sodišče izreče zavrnilno sodbo. Problematika se nadaljnje kaže v razmerjih med kaznivimi dejanji in prekrški, kjer pa Zakon o prekrških v 11.a členu določa, kdaj se postopek o prekršku ne vodi, če je že v teku kazenski postopek oz. če je bil kazenski postopek že končan, kar pa tudi nujno ne pomeni, da je izdana sodba. Z zadevno problematiko se ukvarjajo, tudi supranacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki izdajata sodbe, ki zadevajo slovenski pravni red in ki pomembno vplivajo na sodno prakso slovenskih sodišč, vse od doktrine ENGEL do zadeve Zolotukhin, ki je nato aplicirana na prakso slovenskih sodišč. Tudi Združene države Amerike imajo v njihovem pravnem redu prepoved ponovnega sojenja, pod imenom »double jeopardy« obstaja pa razlika, saj odločbe izdane s strani sodišč v Združenih državah Amerike ne spadajo, niti nimajo možnosti, da preidejo pod presojo supranacionalnih sodišč ampak je vrhovna instanca njihovo Vrhovno sodišče. Nadaljnje zaradi razlik v pravnih redih držav članic EU in Združenih državah Amerike prihaja, tudi do različnih sodnih odločb, ki bi bila v enem pravnem redu na državni ravni relativno sporna, medtem ko so v pravnem redu ZDA praviloma popolnoma skladna z zakoni in pravno doktrino. To po avtorjevem mnenju predstavlja tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike s področja »double jeopardy«, ki zaradi zvezne ureditve Združenih držav Amerike, omogoča dvojni pregon dvema »suverenema«, kar pa ne predstavljala kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
Ključne besede: kazensko pravo, ne bis in idem, dvojna suverenost, mednarodno kazensko pravo, kazensko pravo ZDA, kazenski postopek, 31. člen Ustave Republike Slovenije
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 422; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (615,35 KB)

4.
Poveljniška odgovornost v mednarodnem kazenskem pravu
Barbara Smogavc, 2020, magistrsko delo

Opis: Poveljniška odgovornost je institut mednarodnega kazenskega prava in vzpostavlja odgovornost vojaških poveljnikov in civilnih nadrejenih za kazniva dejanja, ki jih storijo podrejeni. Institut poveljniške odgovornosti je moč najti v institutih Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in Rimskem statutu. Na podlagi instituta poveljniške odgovornosti bo nadrejeni odgovarjal, če so kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, in sicer odnos nadrejenosti, element vednosti, opustitev sprejeti nujne in razumne ukrepe in izvršitev kaznivih dejanj s strani podrejenih. Za razlago teh predpostavk, je zelo pomembna praksa MKSJ.
Ključne besede: poveljniška odgovornost, odgovornost nadrejenega, vojaški poveljnik, civilni nadrejeni, predpostavke poveljniške odgovornosti, 28. člen Rimskega statuta, 7(3) člen Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 317; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

5.
Hudodelsko združevanje - teoretične dileme in sodna praksa
Luka Škrinjar, 2020, magistrsko delo

Opis: Hudodelska združba predstavlja eno izmed najnevarnejših oblik sodelovanja, pri kateri je udeleženih več oseb. Nevarnost, ki jo predstavlja hudodelska združba (lahko je v obliki tolpe, organizacije ...), zoper človeško življenje, zdravje in premoženje, je pripeljalo do tega, da je zakonodajalec in kriminiral hudodelsko združbo v kazenski zakonik, in sicer pod poglavje kazniva dejanja zoper javni red. Že iz samega poglavja je razvidno, da se varuje javna varnost, kot del javnega reda in miru. Posebnost te inkriminacije je, da je kaznivo že samo pripravljalno dejanje, kar z drugimi besedami pomeni, da je kaznivo že samo ustanavljanje in sodelovanje v združbi, ko še ni izvršeno nobeno kaznivo dejanje, vendar samo, če so izpolnjeni pogoj, ki jih določa zakon. Bistveno je, da zakon oblikuje natančne in nedvoumne pogoje, saj gre za izjemo od načela nekaznivosti pripravljalne faze. Cilj hudodelske združbe ni zgolj ustanovitev in sodelovanje v združbi, temveč je cilj, da izvršuje kazniva dejanja, katera ima v hudodelskem načrtu. Posledično se pojavi ogromno vprašanj glede hudodelskih združb npr.: kdaj sploh govorimo o hudodelski združbi; kaj vse se zgodi, ko hudodelska združba izvrši kaznivo dejanje, ki ga je imela v hudodelskem načrtu; za katera vsa kazniva dejanja odgovarja? Ali odgovarja zgolj za izvršeno kaznivo dejanje, ali tudi za kaznivo dejanje po 294. členu KZ-1 in pride do steka? Če pride do steka, ali v tem primeru govorimo o navideznem steku? Kdo odgovarja za izvršeno kaznivo dejanje, ali so to zgolj tisti člani združbe, ki so neposredno sodelovali pri izvršitvi kaznivega dejanja iz hudodelskega načrta ali vsi člani neke združbe? Kot je razvidno, se pri združbah postavlja veliko različnih vprašanj, razlog tega je, da gre za izredno kompleksen institut kazenskega prava. Prav zaradi vsega navedenega ima kazenski zakonik, poleg določbe v posebnem delu KZ-1, ki se nanaša na hudodelsko združbo (294. člen), tudi dve določbi v splošnem del (41. in 77a. člen). Da bi bil institut še bolj zapleten, je hudodelska združba pri veliko kaznivih dejanjih tudi kvalifikatorna okoliščina. Ta okoliščina pove, da je konkretno kaznivo dejanje možno storiti tudi v hudodelski združbi (npr. 186. člen). Spet se pojavi vrsta vprašanj, kot denimo: ali za to hudodelsko združbo veljajo enaki pogoji kot za hudodelsko združbo po 294. členu? Zaradi vsega zgoraj navedenega niti ni nobeno presenečenje, da se pri tem institutu pojavljajo razne dileme kot tudi pomanjkljivosti, katere je potrebno čimprej odpraviti. Skozi leta se je na tem področju razvijala tudi sodna praksa in izoblikovala nekaj pogojev, kateri morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o hudodelski združbi. Ti pogoji so danes določeni tudi v kazenskem zakoniku.
Ključne besede: hudodelska združba, vodja hudodelske združbe, člani hudodelske združbe, 294. člen KZ-1, pripravljalno dejanje, pomanjkljivosti, sodna praksa
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 404; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (972,23 KB)

6.
Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava
Aljaž Kralj, 2020, magistrsko delo

Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno: 27.08.2020; Ogledov: 511; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

7.
Javni red kot izjema pri prostem pretoku kapitala
Metka Mokotar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom. V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda. Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav. Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu. V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Ključne besede: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 487; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

8.
Spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh
Mihael Javornik Leskovar, 2019, magistrsko delo

Opis: Varstvo okolja sodi med najbolj aktualne problemske sklope, kar je opazno tudi na pravnem področju, kjer se okoljska vprašanja odpirajo v okviru različnih pravnih panog. V tej magistrski nalogi je poudarek na spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh. Pravila EU o državnih pomočeh, ki jih najdemo v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), so praktično enaka tistim, ki so bila del Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, vendar to ne pomeni, da na tem področju ni bilo sprememb. Upoštevati je namreč treba relativno odprtost določb Pogodb, ki omogočajo različne razlage, prav tako pa tudi zakonodajne in druge akte Evropske unije. Ker je varstvo okolja in s tem povezano obvladovanje izpustov toplogrednih plinov sčasoma pridobilo na pomenu in so bila v ta namen sprejeta številna pravila, nazadnje t. i. četrti energetski sveženj Čista energija za vse Evropejce, se je to odrazilo tudi na razlagi in uporabi pravil o državnih pomočeh. V tej magistrski nalogi so predstavljeni nekateri vidiki prepletanja pravil EU o energetiki, varstvu okolja in državnih pomočeh. Glede na prej omenjeno dinamiko na obravnavanih področjih je v ospredju vprašanje predvidljivosti veljavnega pravnega okvira. Najprej so na kratko predstavljeni glavni razvojni mejniki, nato pa sledi predstavitev sedaj veljavnega okvira, ki ureja spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in meje spodbud. V zvezi s slednjim je poudarek na omejitvah, ki jih določajo pravila EU o državnih pomočeh, pri tem pa je poudarek na vprašanju obstoja državne pomoči v smislu člena 107(1). PDEU ter na vprašanju pogojev za izjemno združljivost državne pomoči z notranjim trgom. V ta namen so obravnavani relevantni predpisi, sodna praksa in mehko pravo ter pravna teorija.
Ključne besede: pravo EU, državne pomoči, 107. člen PDEU, združljivost z notranjim trgom, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 440; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

9.
Pridobivanje lastnih delnic preko tretjih v slovenskem in nemškem pravu
Jana Simonič, 2019, magistrsko delo

Opis: Družba praviloma ne sme pridobivati t. i. lastnih delnic. V slovenskem, kot tudi v nemškem pravu velja načelna prepoved derivativne pridobitve lastnih delnic, ki izhaja iz dveh načel, in sicer iz načela prepovedi vračila vložkov in iz načela, da družba ne more postati sama svoj delničar. Lastne delnice ne dajejo družbi nobenih pravic. V kolikor bi delniška družba izvrševala pravice iz lastnih delnic, bi s tem kršila osnovna načela delniške družbe. Zato velja, da vse članske pravice iz pridobljenih lastnih delnic mirujejo. To velja za vse lastne delnice, tiste ki jih je družba pridobila zakonito ali nezakonito oziroma originalno ali derivativno. Kljub temu, pa lahko družba razpolaga s članskimi pravicami, ki izhajajo iz lastnih delnic, in sicer jih družba lahko zastavi, proda ali da v uživanje. ZGD-1 prepoveduje pridobivanje lastnih delnic s pomočjo tretje osebe. Enaka prepoved, kot je določena za tretje osebe, je določena tudi za odvisno družbo in za družbo v večinski lasti. Tretja oseba lahko v skladu z ZGD-1 pridobiva delnice družbe za račun družbe le v obsegu in pod pogoji, ki veljajo za delniško družbo samo. Z novelirano ureditvijo Zakona o gospodarskih družbah se je izenačila ureditev tudi po originalnem nemškem vzoru v Aktiengesetzu. Tako ZGD-1, kot tudi AktG pa sta usklajena z določbami Druge kapitalske direktive, ki so zajete v danes veljavni Direktivi 2017/1132, v zvezi s pridobitvijo lastnih delnic. Kljub temu, da je ZGD-1 sledil ureditvi v AktG pa prihaja do pomembnih razlik v zvezi s pridobivanjem in odsvajanjem lastnih delnic družbe. V zvezi s pridobivanjem lastnih delnic prihaja do razlik pri lastnih delnicah, ki so ponujene v odkup delavcem in pri zagotovitvi ustrezne odpravnine delavcem. Če je pri navedenih izjemah nemško pravo širše, pa je pri izjemi pridobivanja lastnih delnic preko nakupne komisije bolj specifično kot slovensko pravo. Pri odsvajanju lastnih delnic pa sta si primerjani ureditvi precej enotni. Tako nemško, kot tudi slovensko pravo pa vsebujeta določbe, s katerimi se poskuša preprečiti kršitve v zvezi s pridobivanjem lastnih delnic. Do pomembnih razlik prihaja predvsem pri uveljavljanju družbeniške tožbe in odškodninskega zahtevka.
Ključne besede: lastne delnice, pridobivanje lastnih delnic prek tretjih, družbeniška tožba, 251. in 247. člen ZGD-1, §71a AktG in §71d AktG.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 451; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

10.
Obveznost razkrivanja nefinančnih informacij velikih podjetij
Ksenija Vidovič, 2019, magistrsko delo

Opis: Podjetje mora biti sposobno ustvariti in vzdrževati primerno ravnovesje med poslovnimi potrebami, potrebami različnih interesentov podjetja in naravnim okoljem, v katerem deluje. Poseči moremo daleč v zgodovino, ko so se začela prizadevanja in ozaveščanja človeške družbe o pomembnosti družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja. Sprva so se podjetja temu upirala, kasneje so v teoriji dojela, da pri družbeni odgovornosti gre za dobrobit družbe, ki je etično pravilna, šele čez čas pa so podjetja teorijo prenesla v prakso in začela družbeno odgovornost tudi uresničevati. Korak dlje sta v letu 2014 stopila Evropski parlament in Evropska komisija z Direktivo 2014/95/EU, ki je nastala s prepričanjem, da je treba povzdigniti preglednost informacij o okoljskih, kadrovskih in socialnih zadevah. Direktiva (kakor tudi nacionalni okviri) je pozvala podjetja, da v okviru letnega poročila ali samostojnega poročila pripravijo izjavo o nefinančnem poslovanju, in sicer prvič v letu 2018 za poslovno leto 2017. Gre za pomembna nefinančna razkritja, ki morajo zadovoljiti potrebe po informacijah vlagateljem, zaposlenim, kupcem in drugim zainteresiranim stranem. Podjetja morajo zagotoviti preprost dostop do nefinančnih informacij o njihovem vplivu na okolje in družbo. Evropska komisija je izdala tudi nezavezujoče smernice, ki podjetje usmerijo k najpomembnejšim nefinančnim informacijam, kot so: poslovni model, politike in strategije podjetja, sektorska, okoljska in kadrovska vprašanja, spoštovanje človekovih pravic, zadeve v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju, nefinančni kazalniki uspešnosti, osrednja tveganja in politika raznolikosti. Podjetju so letno poročilo in druga javno objavljena poročila osrednje sredstvo za razkritje nefinančne uspešnosti svojim zainteresiranim stranem. Z namenom ugotovitve, ali podjetja v Sloveniji upoštevajo zakonodajni okvir, katere tematske sklope v okviru izjav o nefinančnem poslovanju poročajo in kaj poročajo, smo v empiričnem delu naredili pregled izjav desetih podjetij, in sicer za poslovno leto 2018. Prišli smo do ugotovitve, da so vsa izbrana podjetja vključila potrebne nefinančne podatke v svoje letno poročilo oziroma eno podjetje v poročilo o trajnostnem razvoju. Ker so smernice nezavezujoče, so podjetja poročala različno podrobno, tematske sklope si podjetja različno razlagajo, zato prihaja do razlik v poročanju, razlika je tudi v tem, ali podjetje vključi vse tematske sklope neposredno v izjavo o nefinančnem poslovanju ali pa so določena razkritja v drugih delih letnega poročila. V okviru raziskave nas je zanimalo tudi, ali so podjetja že pred zakonom poročala nefinančne informacije. Za vsa izbrana podjetja lahko trdimo, da so že v letu 2017 za poslovno leto 2016 poročala o okoljskih, kadrovskih in socialnih zadevah, ki so tudi v vseh poročilih najpodrobneje predstavljene. Ker se podjetja lahko sama odločijo, po kateri metodologiji bodo poročala, smo se osredotočili tudi na metodologiji GRI in ISO 26000 ter pri izbranih podjetjih preverili, ali so uporabili katero od teh dveh metodologij. Skozi magistrsko delo smo želeli prikazati, da naj podjetjem ne bo razkritje nefinančnih informacij zgolj nujno zakonodajno zlo, ampak da s tem pomagajo svojim zainteresiranim stranem, da boljše razumejo njihovo dejavnost ter dobijo celoten vpogled v rezultate svojega poslovanja.
Ključne besede: izjava o nefinančnem poslovanju, Direktiva 2014/95/EU, Zakon o gospodarskih družbah 70. c člen, obvezna nefinančna razkritja, družbena odgovornost
Objavljeno: 24.10.2019; Ogledov: 608; Prenosov: 176
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici