Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Vsestranski slovenski umetnik France Mihelič (1907–1998) je zapustil bogat in raznolik opus del v najrazličnejših likovnih tehnikah. Največjo grafično in risarsko zbirko Miheličevih del hranijo v Grafičnem kabinetu Franceta Miheliča, ki deluje pod okriljem Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož. Zbirko več kot šest tisoč risb in grafik je z donacijo družine Musek leta 2024 obogatilo nadaljnjih 189 del iz umetnikovega zgodnjega obdobja. S sistematičnim pregledom Miheličeve zapuščine smo ugotovili, da se je umetnikovo upodabljanje krajine na risbah in grafikah skozi leta bistveno spreminjalo od realističnega do fantazijskega prikaza, v poznejših delih pa je pokrajina skoraj popolnoma izginila. Umetnostni zgodovinarji so se doslej posvečali zlasti raziskovanju umetnikove figuralike, medtem ko je bil motiv izginevanja pokrajine v pregledih Miheličevega opusa pogosto spregledan. Pričujoče delo skuša zapolniti ta manko v razumevanju umetnikovega opusa in sprememb v njem. Upodabljanje in postopno izginevanje pokrajine je postavljeno v kontekst umetnikovega študija na zagrebški akademiji, vpliva profesorjev in starejših ter sočasnih umetnikov, in Miheličevega srečanja s pustnimi običaji. Zlasti pa sta izpostavljeni najpomembnejši prelomnici, ki sta vplivali na umetnikovo delo, to sta neposredno doživetje strahot druge svetovne vojne in študijski obisk Pariza, po katerem je bilo umetnikovo ustvarjanje zaznamovano s fantastiko. V magistrskem delu je s kronološkim pregledom ter metodama analize in interpretacije prikazan umetnikov prehod iz realnega v domišljijski svet. Posebej je prikazano upodabljanje pokrajine, ki vsebinsko postaja vedno manj pomembna, saj je Mihelič za prikazovanje motivov in pripovedovanje ne potrebuje več. V magistrskem delu so prvič predstavljene tudi nekatere risbe in grafike, ki jih je Grafični kabinet Franceta Miheliča na Ptuju pridobil z donacijo družine Musek. Izbrane risbe in grafike, ki so osnova za razlago, analizo in interpretacijo vsebine, so predstavljene v kataloškem delu.
Ključne besede: France Mihelič, risba, grafika, izginevanje pokrajine, 20. stoletje
Objavljeno v DKUM: 23.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 19
Celotno besedilo (6,48 MB)

Opis: Eno pomembnejših prelomnic v zgodovini Evrope petnajstega stoletja predstavlja leto 1485, ko je oblast v Angleškem kraljestvu prevzela dinastija Tudor, ena najbolj znanih evropskih vladarskih rodbin. V tudorski dobi je prišlo do ponovne krepitve monarhije ter poenotenja interesov parlamenta in vladarja, cerkvenih reform pod vplivom reformacije in pretresov v odnosih vladarjev s Katoliško cerkvijo ter z ostalimi evropskimi velesilami, občasnih verskih napetosti, spreminjanja položaja Irske itd. Osrednja osebnost magistrskega dela je Marija I., edini preživeli otrok Henrika VIII. in Katarine Aragonske, ki je leta 1553 po spletu okoliščin postala dejanska vladarica Anglije in Irske kot prva ženska na tem položaju. Zaradi svoje razmeroma kratke vladavine in negativnega prikaza v starejšem zgodovinopisju je bila dolgo časa precej zapostavljena, sploh v primerjavi s svojo naslednico, mlajšo polsestro Elizabeto I. Magistrsko delo se natančneje omejuje na obdobje med letoma 1516 in 1558, ki sovpada s časom njenega življenja. Prvo poglavje je namenjeno splošnemu pregledu dinastije Tudor od njenih začetkov do nastopa Marije I. Glavnino magistrskega dela predstavlja drugo poglavje, ki je v celoti posvečeno Marijinemu življenju, poseben poudarek pa je na njeni vladavini. V posebnem poglavju je raziskano ozadje kraljičinih pogostih zdravstvenih težav, na katere je vplivalo tudi njeno zasebno življenje, ki je bilo vse prej kot mirno in brezskrbno.
Ključne besede: Marija I., Anglija, Irska, dinastija Tudor, šestnajsto stoletje
Objavljeno v DKUM: 20.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 29
Celotno besedilo (3,04 MB)

Opis: V magistrskem delu je obravnavano portretno slikarstvo Ferdinanda Maliča (1820–1900). Poleg predstavitve in analize izbranih umetnin v katalogu, so le-te preučevane tudi v kontekstu slogovnega umetnikovega razvoja ter upoštevanja umetnostnega ozračja 19. stoletja v slikarjevi ožji in širši okolici. Maliču se pisci v slovenskem prostoru nikoli niso posebej posvečali, tako da je predloženo delo prvi poskus podrobnejše razčlenitve dela opusa tega štajerskega umetnika. Na podlagi analize in interpretacije izbranih portretnih del smo ugotovili, da umetnikov slogovni razvoj lahko v grobem razdelimo na dva dela, in sicer na zgodnje obdobje z izrazitejšim naslonom na bidermajersko tradicijo ter dobo po preselitvi na Vukovski dvor, kjer je realizem, s katerim se je seznanil tekom bivanja v Franciji, zares prišel v ospredje. Vseskozi pa je moč opaziti slikarjevo tehnično dovršeno risbo, igro svetlobe in sence ter osredotočenost na obrazno fiziognomijo. Maličeva umetnost je še tolikanj bolj zanimiva, če vzamemo v poštev njegovo življenjsko pot; od ambicioznega študenta, kateremu se je obetala uspešna kariera, do umika na podeželje, kjer je, izoliran od najnovejših umetnostnih trendov, ustvarjal okarakterizirane portrete ljudi iz kmečkega okolja, pa tudi intimne in velikokrat tudi žanrsko obarvane upodobitve svoje družine, katerih čustven naboj izraža potrebo po slikarjevem izražanju lastnih čustev skozi umetnost. Z analizo Maličevih portretnih del smo želeli tudi opozoriti na kvaliteto tega slikarja, pri čemer upamo, da bo to morda spodbudilo raziskave umetnosti 19. stoletja na območju slovenske Štajerske.
Ključne besede: Ferdinand Malič (Mallitsch), portret, slikarstvo, 19. stoletje, Štajerska
Objavljeno v DKUM: 06.06.2024; Ogledov: 231; Prenosov: 82
Celotno besedilo (6,78 MB)

Opis: Namen doktorske disertacije z naslovom Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797) je izpostaviti pomen celovite obravnave sakralnega kiparstva 18. stoletja. Raziskovalci baročnega kiparstva na Slovenskem so se v svojih raziskavah doslej skoraj brez izjeme posvečali zgolj figuraliki, čeprav je večina obravnavanega gradiva sakralnega značaja, zanj pa sta značilna tesna povezanost oziroma prepletanje med figuro, ornamentiko in oltarno arhitekturo; ornamentika figuro dopolnjuje, arhitektura pa predstavlja njeno ozadje. Parcialno obravnavanje oltarnih celot oziroma zgolj figuralike je doprineslo k manjšemu naboru pridobljenih podatkov o avtorstvu, času nastanka ali provenienci. Celostna obravnava umetnin in upoštevanje širšega konteksta sta namreč predpogoja za ustrezne datacije in atribucije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da arhivsko gradivo za velik del baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem bodisi ni ohranjeno bodisi ni v razvidu, oziroma je še neobdelano ali neurejeno. Preučevanje opredeljene tematike je bilo najtehtnejše prav na primeru kiparstva Jožefa Holzingerja, saj je njegovo skoraj štiridesetletno kontinuirano kiparsko delovanje zajelo tri slogovna obdobja: pozni barok, rokoko in klasicizem. Številna ohranjena dela iz vseh treh slogovnih obdobij so predstavljala dovolj velik nabor, ki je omogočil, da je študija celostno zajela problematiko in dala rezultate, ki so širše uporabni in prenosljivi na preučevanje drugih kiparjev, nekatere izsledke pa je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju slikarskih del. Holzinger se je enako skrbno posvečal kiparsko-figuralnemu delu, ornamentiki in oltarnim ter prižničnim arhitekturam, čeprav slednje niso bile v njegovi domeni v izvedbenem smislu, jih je pa gotovo načrtoval. Iz pregleda stanja raziskav je razvidno, da so se raziskovalci kiparstva 18. stoletja na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru s tematiko ukvarjali parcialno. Večina raziskovalcev se je posvečala samo figuraliki, nekateri samo ornamentiki, zelo redke pa so raziskave oltarnih in prižničnih kulis. Glavni cilj disertacije je sistematična in poglobljena študija baročnega kiparstva na primeru opusa Jožefa Holzingerja. Obsežen, vsebinsko izčrpen in s fotografskim gradivom podprt katalog Holzingerjevih del je bil osnova za vsebinske sklope analitičnega dela disertacije. Holzingerjev opus je bil prvič obravnavan z vidika odnosa med figuraliko, ornamentiko in oltarnimi oziroma prižničnimi celotami, s čimer je disertacija bistveno dopolnila dosedanje obravnave baročnega kiparstva v štajerskem in slovenskem prostoru. Ker je bil velik del raziskav namenjen stilnim spremembam Holzingerjeve figuralike in ornamentike ter prepletanju stilnih smernic, je disertacija poglobila vedenje, zakaj je v izbranem časovnem obdobju prihajalo do prepletanja stilov. Med bistvenimi cilji disertacije je bilo na primeru opusa enega kiparja poglobljeno raziskati in predstaviti ornamentiko, njen izvor, zglede in grafične predloge, ki so jih uporabljali v kiparskih in rezbarskih delavnicah, s čimer je bilo osvetljeno tudi delo drugih kiparjev obravnavanega območja. Pomemben cilj disertacije je bila klasifikacija tipov oltarnih kulis oziroma sistematična opredelitev tipologije pomembnega dela oltarnih celot, ki so bile v dosedanjih raziskavah baročnega kiparstva večinoma zapostavljene. Disertacija je osvetlila tudi doslej povsem prezrt vidik polikromacij. Izpostavljen je delež, ki so ga pri finalizaciji cerkvene opreme imeli slikarji, ki so dali končni videz oltarnim in prižničnim celotam. Obravnavani so tudi naročniki in njihova vloga pri oblikovanju ikonografskih programov cerkvene opreme in njihovi morebitni vplivi na izbor stilnih elementov. Z obravnavo naročnikov kiparskih del Jožefa Holzingerja je bil osvetljen pomen Maribora kot regionalnega kiparskega središča druge polovice 18. stoletja. Prikazano je tudi, kako daleč na območje historične Štajerske in Hrvaške so segla dela mariborskih
Ključne besede: Jožef Holzinger, Štajerska, baročno kiparstvo, oltarna arhitektura, ornamentika, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, poslikava, pozlata
Objavljeno v DKUM: 22.10.2021; Ogledov: 1765; Prenosov: 553
Celotno besedilo (28,72 MB)

Opis: Glavna tema magistrske naloge je v sklopu slovenske moderne arhitekture prve polovice 20. stoletja spregledani arhitekt Josip Costaperaria. Kljub šolanju pri Ottu Wagnerju in delu v ateljeju Maksa Fabianija ga v raziskavah moderne arhitekture ne najdemo pogosto. V nalogi predstavimo biografijo arhitekta in njegov opus. Costaperaria je najbolj znan po svojem delu v Ljubljani, veljal je za arhitekta ljubljanske meščanske elite, za katero je načrtoval številne vile na Vrtači. Z njimi je pomembno doprinesel k funkcionalistični arhitekturi na Slovenskem. Njegov opus drugod je manj znan, pomanjkljivo je raziskana tudi stavba Mariborskega dvora (1925–1926). Naloga ponuja vpogled v stavbno zgodovino objekta, v arhitekturne značilnosti in urbanistično umestitev stavbe. Prav tako skušamo predstaviti morebitne zglede in primerjave stavbe Mariborskega dvora. Josip Costaperaria velja za enega pomembnejših modernih arhitektov pri nas, zaradi česar ga želimo z nalogo umestiti v moderno arhitekturo 20. stoletja na Slovenskem.
Ključne besede: Maribor, Mariborski dvor, moderna arhitektura, 20. stoletje, Josip Costaperaria
Objavljeno v DKUM: 24.02.2021; Ogledov: 1499; Prenosov: 273
Celotno besedilo (3,25 MB)