Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Tigrasti komar, Aedes albopictus (Skuse, 1895), je invazivna tujerodna vrsta komarjev, ki je v Sloveniji prisotna že 16 let. Zaradi svojega hitrega širjenja, sposobnosti izkoraiščanja umetnih vodnih habitatov za svoj razvoj, nadležnosti za prebivalstvo ter predvsem nevarnosti prenosa različnih zoonoz ima izjemen pomen za javno zdravje. Namen doktorske disertacije je bil določiti razširjenost tigrastega komarja v celotni državi ter preučiti njegovo potencialno razširjenost v bližnji prihodnosti. Popisi komarjev so temeljili na iskanju ličink v različnih vodnih habitatih. Komarje smo do vrste določili na podlagi morfoloških znakov ter s pomočjo DNA (deoksiribonukleinska kislina) črtnih kod. V dveh letih vzorčenja smo ugotovili stabilno populacijo tigrastega komarja na Primorskem, v Ljubljani in širši okolici ter na Dolenjskem. Ob popisu tigrastega komarja smo naleteli še na dve invazivni vrsti, japonskega komarja, Ae. japonicus japonicus, ter korejskega komarja, Ae. koreicus. Zaradi hitro rastoče populacije, pomena za javno zdravje ter nejasnih ekspanzijskih mehanizmov japonskega komarja v Evropi smo dodatno opravili populacijsko študijo te vrste na osnovi genetskih markerjev. Genotipizirali smo sedem mikrosatelitnih lokusov na reprezentativnem številu vzorcev in obenem sekvenirali del njihovega mitohondrijskega gena za nikotin-dehidrogenazo; NAD4. Rezultati so pokazali, da so populacije v Sloveniji najbolj podobne populacijam, ki naseljujo območje Nemčije. S to raziskavo smo dokazali, da sta populaciji tigrastega in japonskega komarja simpatrični na velikem delu Slovenije. Na podlagi zbranih podatkov o njuni razširjenosti, različnih kombinacij bioklimatskih spremenljivk iz dveh baz, WorldClim in CHELSA, in nadmorske višine smo v računalniškem programu MaxEnt izdelali različne modele potencialne razširjenosti za obe vrsti. Najboljši modeli so bili izbrani na podlagi AIC in AUC vrednosti. Kot primernejši za napovedi razširjenost obeh vrst se izkazali modeli s spremenljivkami iz baze CHELSA, kar smo potrdili tudi s terenskimi podatki. Tigrati komar lahko po napovedih modelov potencialno naseli še območje v severovzhodni Sloveniji, zato bi morali v prihodnosti temu nameniti pozornost, da bi preprečili naselitev in ustalitev vrste. Populacija japonskega komarja se je v primerjavi s tigrastim komarjem v času vzorčenja razširila na večino države, kar so predvedili tudi izdelani modeli. S študijo smo potrdili, da so modeli uporabno orodje za predvidevanje razširjenosti invazivnih vrst komarjev in bi jih lahko uporabili za preprečevanje širjenja invazivnih komarjev v prihodnosti v drugih državah s podobnimi bioklimatskimi pogoji.
Ključne besede: tigrasti komar, japonski komar, korejski komar, Slovenija, modeliranje razširjenosti, MaxEnt, CHELSA, WorldClim, sistem črtnih kod DNA, genetska diverziteta
Objavljeno v DKUM: 13.07.2018; Ogledov: 2097; Prenosov: 195
Celotno besedilo (11,70 MB)

Opis: Namen magistrske naloge je bil primerjati vrstno pestrost lesnatih in zelnatih vrst dveh gozdnih sestojev, ki se nahajata na Mariborskem otoku. Star gozd in mlajši sestoj v pozni fazi sukcesije smo v letih 2011, 2012 in 2013 primerjali s pomočjo indeksov za kvantificiranje vrstne pestrosti in s pomočjo ovrednotenja značilnosti vrstne sestave, kot aspektom kvalitete združbe. Star gozd pripada ilirsko kolinskemu nevtrofilnemu bukovemu gozdu, mlajši sestoj v pozni fazi sukcesije pa predstavlja ilirski gozd gradna in belega gabra. V mlajšem sestoju je bila predvsem na račun gozdnih grmovnih vrst in pojavljanja posameznih dreves opažena večja vrstna pestrost lesnatih rastlin kot v starem gozdu. Nasprotno pa je bila vrstna pestrost zelnatih vrst podrasti večja v starem gozdu. Približno polovica (53 %) od vseh opazovanih zelnatih vrst podrasti je bila prisotna v obeh sestojih. Za mlajši sestoj v pozni fazi sukcesije je značilnih le 6 % vrst, ki jih najdemo izključno tu, v primerjavi s starim gozdom, na katerega je vezanih 41 % vrst. Abundanca geofitov, ilirskih vrst ter ranljive vrste pasji zob (Erythronium dens-canis) je bila višja v starem gozdu. Pri popisu zelnatih vrst podrasti smo sledili še spremembam v pojavljanju in številčnosti vrst skozi celotno vegetacijsko obdobje, od zgodnje pomladi do jeseni, z namenom ugotoviti, v katerem letnem času je vrstna pestrost največja in kateri popisi so najbolj reprezentativni. V obeh gozdnih sestojih je bila največja pestrost zabeležena poleti, kar pomeni, da je za reprezentativno oceno vrstne pestrosti sestojev najprimernejši poletni čas. Po prvem letu opazovanj se nam je po močnih padavinah v jesenskem času, ki so povzročile poplavo na Mariborskem otoku, ponudila priložnost, da ocenimo, ali ima sestoj z vrstno bogatejšo podrastjo večje zmogljivosti za spopadanje z naravnimi motnjami v obliki poplave kot sestoj z vrstno revnejšo podrastjo. Poplava ni imela vpliva na drevesne vrste, medtem ko je nanos naplavljenega peska spomladi onemogočil izraščanje večine spomladanskih geofitov. V obeh sestojih je poplava zmanjšala abundanco zelnatih vrst podrasti, vendar v mlajšem sestoju veliko izraziteje (80% manj popisanih osebkov). Absolutna vrstna pestrost v obeh sestojih se je povečala, na račun na novo popisanih vrst. Z izsledki naše raziskave lahko zaključimo, da je učinek poplave povezan s številom vrst in vrstno pestrostjo zelnatih vrst podrasti pred poplavo, ki sta vplivala na sposobnost gozdnih sestojev, da se obnovijo po poplavi. Star gozd je zaradi večje vrstne pestrosti zelnatih vrst podrasti in večje poravnanosti lesnatih vrst stabilnejši – odpornejši na spopadanje z naravnimi motnjami v obliki poplave kot mlajši sestoj v pozni fazi sukcesije z manjšo vrstno pestrostjo zelnatih vrst podrasti in nižjo poravnanostjo lesnatih vrst.
Ključne besede: rečni otok, Drava, vrstna pestrost, biodiverziteta, β-diverziteta, poplava
Objavljeno v DKUM: 15.02.2016; Ogledov: 2239; Prenosov: 253
Celotno besedilo (3,67 MB)