Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Stabilnost in topnost vitamina D v raztopinah sta pomembni lastnosti, ki jih je potrebno dobro poznati pri pripravi različnih formulacij prehranskih dopolnil ali zdravil. Znano je, da je vitamin D slabo topen v vodnih raztopinah, prav tako pa vemo, da je občutljiv na pH, svetlobo, temperaturo ter hitro oksidira. Namen našega magistrskega dela je bil predvsem določiti stabilnost in topnost vitamina D v različnih simulacijskih raztopinah. S pomočjo stresnih testov smo preverjali vpliv temperature in pH na razpad vitamina D v raztopini. Analize dobljenih vzorcev smo opravili na napravi LC-MS in ugotovili, da razpad sicer najhitreje poteka pri temperaturi 60°C, vendar temperatura pri razpadanju, ni odločilni faktor. Bolj pomembna je namreč izbira raztopine oz. njen pH, saj so rezultati analiz pokazali, da se razpad v HCl začne zelo hitro, medtem ko prve razpadne produkte v primeru NaOH in H2O2, opazimo šele po 4 urah. Nizek pH in visoka temperatura torej najbolj negativno vplivata na stabilnost vitamina D v raztopinah. S pomočjo testov topnosti smo ugotovili, da v vodi dosežemo samo 1 % deleža topnosti vitamina D, kot se ga raztopi v MeOH. V raztopini 0,1 % SDS ta delež sicer znaša 7 %, vendar je tudi to dokaj malo. Z primerjavo topnosti različnih formulacij smo potrdili, da se tableta in kapsula v SDS v celoti raztopita, pri čemer pa je vitamin D v obliki kapsule bolj zaščiten pred vplivi okolice, kot v tableti. V zadnjem delu magistrskega dela smo opravili še teste v simuliranih gastrointestinalnih pogojih. Simulirane raztopine sline in želodčnih sokov smo pripravili s pomočjo encimov α-amilaze (slina) in pepsina (želodec). Rezultati analiz so pokazali, da α-amilaza odločilno vpliva na topnost vitamina D v ustih, medtem ko pepsin v želodcu na topnost nima vpliva. Najvišje koncentracije raztopljenega vitamina D smo dosegli v simuliranih oralnih pogojih, medtem ko je v kislih želodčnih koncentracija začela upadati oz. je vitamin D začel razpadati. Zaradi tega bi bilo smiselno narediti primerjavo uporabe ustnih pršil z klasičnimi trdnimi formulacijami, ki vsebujejo vitamin D. Sicer pa pri nadaljnjih raziskavah na tem področju, priporočamo uporabo manjših volumnov in nižjih koncentracij α-amilaze, ki naj bo pripravljena v vodni raztopini.
Ključne besede: Stabilnost vitamina D, topnost vitamina D, gastrointestinalni testi, pepsin, α-amilaza
Objavljeno v DKUM: 02.03.2022; Ogledov: 783; Prenosov: 139
Celotno besedilo (2,88 MB)

Opis: Moka je eno izmed najbolj razširjenih živil na svetu, saj je zelo dostopna in vsestranska za uporabo. Zadnja leta se kot nadomestek za pšenično moko pogosteje uporablja pirina moka, ki je bogata z vitamini B, maščobnimi kislinami, proteini, minerali in vlakninami. Zaradi teh lastnosti smo se odločili, da jo uporabimo pri eksperimentalnem delu. Moke vsebujejo številne encime, ki močno vplivajo na njihove lastnosti. Mnogo encimov ima sicer pozitiven vpliv na moko, vendar smo se zaradi neželenih učinkov, kot so oksidacija moke, spremembe v vonju in okusu ter izguba hranilnih snovi, odločili za inaktivacijo encimov z uporabo superkritičnega CO2. Za inaktivacijo smo izbrali encime z najbolj pomembno funkcijo v moki, to so α-amilaza, lipaza, proteaza, peroksidaza in polifenol oksidaza. Inaktivacijo smo izvedli tako, da smo moko pod različnimi pogoji izpostavili v visokotlačnem reaktorju pod superkritičnimi pogoji. Nato smo izvedli ekstrakcijo encimov in z aktivnostnimi testi določili aktivnosti le-teh. Želeli smo ugotoviti vpliv inaktivacije na nekatere druge fizikalno-kemijske lastnosti, zato smo določili še vsebnost vlage, vsebnost maščob, velikost delcev, opravili FTIR analizo in določili specifično prostornino kruha, narejenega iz netretirane in superkritično tretirane moke. Iz rezultatov smo ugotovili, da smo z izpostavitvijo v SCCO2 uspeli inaktivirati večino encimov, pri tem pa ni prišlo do spremembe v kvaliteti moke.
Ključne besede: pirina moka, encimi, inaktivacija, superkritični CO2, α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, polifenol oksidaza
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 1027; Prenosov: 92
Celotno besedilo (3,57 MB)

Opis: Moka je živilo, ki ga najdemo v vsakem gospodinjstvu in je v vsakodnevni uporabi. Proučili smo vpliv različnih parametrov, ki vplivajo na inaktivacijo encimov v moki z uporabo superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2) (čas izpostavitve moke v SC CO2, tlak in dekompresija). Graham moko smo izpostavili v SC CO2 pri različnih pogojih z namenom inaktivacije encimov, ki so prisotni v moki. S pomočjo SC CO2 smo inaktivirali 5 različnih encimov. Stopnjo inaktivacije encimov smo določili na osnovi aktivnosti določenega encima pred in po izpostavitvi v SC CO2. Dokazali smo, da se aktivnost encimov in s tem tudi koncentracija celokupnih proteinov znižuje z naraščanjem časa in tlaka izpostavitve moke v SC CO2.
Ključne besede: α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, polifenol oksidaza, encimi, superkritični ogljikov dioksid, inaktivacija, graham moka
Objavljeno v DKUM: 13.10.2020; Ogledov: 1196; Prenosov: 130
Celotno besedilo (2,60 MB)

Opis: Gelska kromatografija je vrsta tekočinske kromatografije in je metoda za ločevanje molekul glede na molekulsko maso. Za gelsko filtracijo uporabljamo steklene kolone, napolnjene s stacionarno (trdno) fazo z enakomerno velikostjo por. Volumen oz. prostor med kroglicami gela (prazen volumen kolone) zapolnjuje mobilna (tekoča) faza. Namen magistrske naloge je bil s pomočjo gelske kromatografije določiti molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Najprej smo določili skupno koncentracijo proteinov v vzorcih ter določili elucijsi profil encimov. S pomočjo označevalcev znanih molekulskih mas (metilenskega modrila in dekstran modrega) smo izrisali umeritveno krivuljo za določanje molskih mas in nato določili molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Ugotovili smo, da je eksperimentalno določena molska masa α-amilaze je 54,6 kDa, β-glukozidaze 112,2 kDa, proteaze 78,3 kDa in lipaze 26,6 kDa. Rezultate eksperimentalno določenih molskih mas smo primerjali s podatki o molskih masah najdenih v literaturi. Nato smo vse štiri encime združili v mešanico 4 encimov, katerim smo prav tako določili skupno koncentracijo proteinov s pomočjo Bradfordove metode in nato določili aktivnost posameznih encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze v mešanici 4 encimov.
Ključne besede: magistrska dela, gelska kromatografija, molska masa, ▫$\alpha$▫-amilaza, ▫$\beta$▫-glukozidaza, lipaza, proteaza
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1643; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: Moka je živilo, ki ga najdemo v vsakem gospodinjstvu in jo uporabljamo za kuhanje in pečenje. Na kakovost moke med drugim vpliva tudi aktivnost encimov v njej. Encimi so naravno prisotni ali namerno dodani v živilih kot aditivi. Pri moki povzročajo oksidacijske procese. Eden od glavnih problemov, ki vplivajo na uporabo moke, je krajši rok uporabnosti zaradi vsebnosti nekaterih encimov. Med skladiščenjem moke, lipidi zlahka vplivajo na njeno obstojnost zaradi encimske hidrolize, ki jo katalizirajo lipaze. Temu sledi oksidacija, kar povzroči izgubo funkcionalnosti moke, okus in hranilne lastnosti. Čeprav smo v literaturi zasledili številne pozitivne učinke encimov na moko, pa smo se zaradi njihovih negativnih vplivov na kvaliteto moke odločili inaktivirati encime α-amilazo, lipazo, peroksidazo in proteazo, ki so prisotni v moki. Encima, ki najbolj vplivata na kvaliteto moke sta lipaza in peroksidaza. Omenjene encime v moki smo želeli inaktivirati z uporabo superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2). Raziskali smo vpliv procesnih parametrov (tlak, čas izpostavitve in hitrost dekompresije) na aktivnost prostih encimov in encimov v moki. V diplomski nalogi smo omenjene encime podrobneje opisali in določili njihovo aktivnost v moki pred in po izpostavitvi v SC CO2. Prav tako smo tekom eksperimentalnega dela določili koncentracijo proteinov v moki po Bradfordovi metodi. Aktivnost encimov smo določali v beli pšenični moki. Rezultati kažejo, da je po izpostavitvi v SC CO2 preostala aktivnost α-amilaze najnižja. Za primerjavo smo določili tudi aktivnosti encimov v različnih vrstah moke. Ugotovili smo, da največ encimov vsebuje ržena moka in da je bila določena najvišja aktivnost za encim lipazo ne glede na vrsto moke.
Ključne besede: moka, encimi, α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, superkritični ogljikov dioksid
Objavljeno v DKUM: 19.07.2019; Ogledov: 2166; Prenosov: 302
Celotno besedilo (2,18 MB)