1. NEZDRUŽLJIVOST POSLANSKE FUNKCIJE Z DRUGIMI JAVNIMI FUNKCIJAMIAndrej Hafner, 2009, diplomsko delo Opis: Pričujoča diplomska naloga temeljito obravnava nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi javnimi funkcijami. Za razumevanje instituta nezdružljivosti je pomembno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga v nalogi podrobno predstavim.
Diplomsko delo bralcu sistematično predstavi institut nezdružljivosti in ga osvetli z različnih zornih kotov. Tako so v uvodnih poglavjih navedene nekatere splošne značilnosti našega ustavnega sistema, opredelitev javnih funkcionarjev in nekatera teoretična ter zgodovinska izhodišča o nezdružljivosti funkcij. Nato so po posameznih poglavjih nazorno predstavljeni posamezni primeri nezdružljivosti, na koncu pa je predstavljen institut neizvoljvosti in nekatere druge omejitve za funkcionarje. Diplomska naloga podrobno obravnava nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo predsednika države, člana državnega sveta, predsednika vlade, ministra, sodnika ustavnega sodišča, sodnika, državnega tožilca itd.
Eno izmed ključnih poglavij je zagotovo poglavje o nezdružljivosti funkcije poslanca s funkcijami v lokalni skupnosti. Predvsem je sporno, ker slovenska ustava in zakonodaja dopuščata, da ista oseba hkrati opravlja funkcijo poslanca in župana.
Skozi nalogo ugotovimo, da pozitivna zakonodaja v Republiki Sloveniji dopušča poslancem hkratno opravljanje več (nezdružljivih) funkcij, kar je v nasprotju s pravno teorijo in primerjalno prakso. Zakonska in ustavna podlaga za nezdružljivost poslanske funkcije je pomanjkljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Položaj poslanca je svoboden (avtonomen) in tudi to onemogoča, da bi se poslanca sankcioniralo. Funkcija poslanca in župana je nezdružljiva, zato bi bilo potrebno to področje urediti drugače. Ključne besede: Institut nezdružljivosti, načelo delitve oblasti, javni funkcionarji, ustavno pravo, poslanec državnega zbora, župan, neizvoljivost, inkompatibilnost. Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 592; Prenosov: 27
Celotno besedilo (415,73 KB) |
2. Ekonomski dejavniki izvolitve županovBlaž Zajc, 2021, magistrsko delo Opis: Globalizacija in tehnološki razvoj s seboj prinašata nove potrebe in mi postajamo čedalje zahtevnejši in kompleksnejši odjemalci. Mediji nas vsak dan zasipavajo z množico informacij in mi izberemo tiste, ki jih želimo podrobneje spoznati. Tudi župani in drugi politiki so pod nenehnim drobnogledom medijev in volivcev. Slednjim v odločitvenem procesu niso pomembni samo rezultati – pomembni so jim tudi prezenca, osebnost in številni drugi dejavniki, ki jih morajo kandidati izpolnjevati. In s tem se ukvarjamo v tej nalogi. Ugotovili smo, da imamo v Sloveniji trenutno 212 občin (Ministrstvo za javno upravo, 2020). Dotaknili smo se tudi drugega nivoja lokalnih samouprav – regij, ki so v zadnjem času ponovno aktualna tema, čeprav še zmeraj nerealizirana. S pomočjo teorije smo opredelili, kako so nastajale slovenske občine, kakšni so kriteriji za nastanek občin, kako občine oblikujejo proračun in od kod črpajo sredstva za svoj obstoj. Pogledali smo tudi naloge in vrste občin, nadzor države nad njimi, opredelili pojme centralizacija, decentralizacija in subsidiarnost ter primerjali slovenske lokalne samouprave z drugimi državami. Podrobneje smo opredelili organe občine in občinske uprave, največ pozornosti pa smo namenili županu: njegovim nalogam, pristojnostim, tipom vodenja, političnim programom. Z vidika županske funkcije smo pogledali sistem lokalnih volitev, odnos župana in medijev, županove ambicije, reelekcijo. Analizirali smo politično-ekonomske cikle, ki jih po mnenju Setnikar Cankar et al. (2008, str. 74–75) ustvarja vlada pred volitvami, da bi jim ugodne razmere zagotovile čim večji uspeh. Preučili smo tudi teorijo javne izbire in dejavnike izvolitve županov, ki smo jih razdelili v dve skupini: na osebnostne oziroma splošne dejavnike in ekonomske dejavnike. Nalogo smo zaključili z lastno raziskavo, ki je bila osnovana na podlagi anketnega vprašalnika, narejenega na vzorcu 700 anketirancev, in se je dotikala dejavnikov izvolitve županov in njihove pomembnosti v odločevalnem procesu volivca. Izmed treh zastavljenih hipotez smo eno potrdili, dve pa zavrnili. Morda bodo rezultati raziskave v pomoč bodočim kandidatom za župana in njihovim morebitnim vodjem kampanje, da bodo videli, katerim dejavnikom volivci pripisujejo velik pomen, in s tem se jim bodo lahko bolj posvetili. Ugotovili smo, da je najpomembnejši dejavnik v odločitvenem procesu osebnost kandidata, med ekonomskimi dejavniki pa je najpomembnejša sposobnost kandidata, da privablja nova podjetja in jim omogoča obstoj. Ključne besede: javna uprava, občina, župan, gospodarsko-politični cikli, dejavniki izvolitve Objavljeno v DKUM: 23.12.2021; Ogledov: 849; Prenosov: 77
Celotno besedilo (1,91 MB) |
3. Primerjalnopravni pregled volitev županov v državah članicah Evropske unije : magistrsko deloSarah Gumilar, 2019, magistrsko delo Opis: Na območju Evropske unije lokalno samoupravo ureja Evropska listina lokalne samouprave (MELLS). Slednjo je ratificiralo tudi vseh 28 držav članic Evropske unije. Kljub očitno enotnemu izhodišču, ki ga imajo države članice Evropske unije pri vzpostavitvi lokalne samouprave, pa med njimi obstajajo bistvene razlike v ureditvi lokalne samouprave. Če govorimo o razlikah o pravni ureditvi lokalne samouprave med državami članicami Evropske unije, pa je treba spregovoriti tudi o razlikah med pravnimi ureditvami lokalnih volitev držav članic Evropske unije.
V Republiki Sloveniji je župan izvršilni organ občine (osnovna teritorialna enota Republike Slovenije) ter predstavnik občine. Župan je izvoljen na neposrednih, tajnih volitvah ter po dvokrožnem večinskem sistemu. Župan je izvoljen za štiri leta. Republika Slovenija števila mandatov župana ne omejuje.
Ko je govora o županu, se države članice Evropske unije med seboj razlikujejo že po tem, da v vseh državah članicah Evropske unije župan ni izvršilni organ občine. Razlikuje pa se tudi sistem lokalnih volitev oziroma volitev župana. Takšna ureditev lokalnih volitev, kot jo poznamo v Republiki Sloveniji, med državami članicami Evropske unije ni večinsko zastopana. V večini držav članic Evropske unije župana posredno voli predstavniški organ občine oziroma ga imenuje celo centralna oblast. V večini držav članic je župan, tako kot v Republiki Sloveniji, izvoljen za štiri leta. Kljub temu pa je za nekaj držav članic Evropske unije značilen nekoliko daljši mandat župana.
Države članice Evropske unije tako kot Republika Slovenija županom ne omejujejo števila mandatov. Izjemi sta zgolj Republika Italija in Portugalska. Ključne besede: lokalna samouprava, občina, lokalne volitve, neposredne volitve, posredne volitve, župan, mandat Objavljeno v DKUM: 19.12.2019; Ogledov: 1438; Prenosov: 119
Celotno besedilo (752,78 KB) |
4. Prekrškovna odgovornost župana : diplomsko deloTonja Veček, 2019, diplomsko delo Opis: Lokalne skupnosti so orodje, ki ga smo si ga ljudje izmislili za lažje zadovoljevanje svojih potreb, saj imajo na različnih območjih različni ljudje tudi različne potrebe. Zato vsaka 4 leta za lastno območje izvolijo svojega predstavnika, ki bo zadovoljeval te potrebe in ravnal v dobro njihove občine. Ta predstavnik je župan, ki predstavlja občino, skrbi za izvajanje njenih finančnih poslov ter njen razvoj. Ima tudi vpliv pri sprejemanju odlokov, lahko pa se zgodi, da naloge z občinske ravni preidejo na državno, in sicer če se država za to odloči in priskrbi potrebna sredstva. Županu je torej dano veliko zaupanje, na žalost pa se to zaupanje dostikrat zlorabi in za preprečevanje takšnih in drugačnih zlorab, smo ljudje ustvarili tudi zakone, ki urejajo med drugim županove pristojnosti, kazniva dejanja, prekrške ter njihove sankcije.
Župani morajo odgovarjati za svoja dejanja, v rokah države pa je, da bo to odgovornost uzakonila ter v praksi tudi preverjala, kot se spodobi za pravno državo. Glede na to, da so župani predstavniki in organ občine, morajo v skladu s pomembnostjo svoje funkcije sprejeti tudi odgovornost za svoja dejanja. V primeru, da država ne sankcionira dovolj ali sploh ne sankcionira dejanj, ki so koruptivna, neodgovorna, nepremišljena in naklepno povzročijo škodo občini, se to posledično odraža tudi na višji, torej državni ravni. Dandanes je toliko področij, ki so že urejena ampak veliko je tudi tistih, ki so urejanja še potrebna, še posebej zato, ker Evropska unija množično izdaja uredbe in je težko slediti vsem spremembam in pravzaprav na konkretni ravni vedeti, kaj sploh župan sme in ne sme v okviru zakonov ter uredb. Prekrški so razpršeni po različnih zakonih in uredbah, so tudi nepregledni in precej milostni. Kar pa pomeni odstopanje od načela jasnosti in določnosti predpisov ter slabi zaupanje v državni red. Ključne besede: župan, prekršek, globa, občina, odgovornost, država, lokalna skupnost, sankcija Objavljeno v DKUM: 14.11.2019; Ogledov: 1712; Prenosov: 144
Celotno besedilo (454,25 KB) |
5. KAZENSKA ODGOVORNOST JAVNIH FUNKCIONARJEVEva Štromajer, 2013, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava odgovornost nosilcev javnih pooblastil, pri čemer se osredotočam predvsem na premiso med politično in kazensko odgovornostjo javnih funkcionarjev s posebnim ozirom na župane. Javni funkcionarji so voljeni ali imenovani ˝predstavniki ljudstva˝, ki svojo funkcijo opravljajo poklicno ali nepoklicno in predstavljajo osebe, če izhajamo iz zakonske opredelitve, ki jih na funkcijo volijo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, predsednik in člani predsedstva Republike Slovenije in delegati v zborih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, kakor tudi funkcionarji pravosodnih organov, ki jih imenujejo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, funkcionarji družbenega pravobranilca samoupravljanja, namestniki republiških sekretarjev ter generalni sekretarji Predsedstva Republike Slovenije, Skupščine Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. V večini primerov za nastop funkcije in njeno opravljanje, posebni strokovni pogoji, ki bi jih funkcionarji morali izpolnjevati, niso potrebni. Pri opravljanju svojih funkcij so nosilci javnih pooblastil sicer do neke mere avtonomni, zakonodaja jih pa v določenem obsegu skuša omejevati. Kakršnokoli omejevanje pa ne doseže svojega namena in posledično temu učinka, saj ne glede na dejstvo, da so kazenskopravne, politične in civilne oziroma odškodninske sankcije zakonsko sicer opredeljene, je pojem odgovornosti javnega funkcionarja, iz prakse izhajajoč, nepopolno definiran in kot tak neoprijemljiv. Redki so primeri, ko funkcionarji za svoja ravnanja, ki so lahko kazenskopravno preganjana in imajo določene materialnopravne sankcije, dejansko odgovarjajo, ravno zaradi ohlapno urejene zakonodaje na tem področju. Če povzamemo, so funkcionarji moralno in etično odgovorni za dejanja, ki jih pri opravljanju svoje funkcije zagrešijo, pojem morale in etike pa lahko skorajda zatrdimo, je slovenskim funkcionarjem, v večini primerov, tuj. Ureditev odgovornosti funkcionarjev ima več podvrst, s skupno značilnostjo, ki se kaže v zahtevi, da mora kršitev nastati pri opravljanju funkcije. Drug problem, ki se kaže predvsem skozi prakso predstavlja dejstvo, da (pre)večkrat pride do zlorabe objektivne odgovornosti, v smislu prehajanja iz sfere pravne v objektivno politično odgovornost, o čemer govorimo v smislu odgovornosti poslancev, ministrov, tudi predsednika in drugih funkcionarjev. Šibkost ureditve pravne odgovornosti je predvsem posledica nenehne uporabe objektivne odgovornosti. Zato lahko govorimo o zlorabi objektivne odgovornosti, ker ne pride do ugotavljanja pravne odgovornosti, četudi za le-to obstajajo razlogi. Tudi v okviru objektivne politične odgovornosti pa, žal, opažamo, da do sankcij pravzaprav ne pride. Razlog je, kot ugotavljam v tem diplomskem delu, v zakonodaji, ki tega ne določa dovolj natančno in je določila, ki govorijo o sankcijah, mogoče obiti. Druga pomanjkljivost oziroma neprimernost sankcije se kaže v nesorazmernosti sankcije z izvedenim kaznivim dejanjem ali prekrškom, kar se tipično kaže v primeru kršitve 27. v povezavi z 28. členom ZIntPK, ki kot sankcijo določa nesorazmerno oglobitev posameznega funkcionarja. Glavni razlog je nepopolna zakonodaja v smislu razpršenosti določil v več zakonih, ki veljajo za nosilce javnih pooblastil. Zato potrebujemo zakon, ki bo enotno urejal oblike odgovornosti funkcionarjev in predvideval konkretne materialnopravne sankcije in predvsem potrebujemo institut, ki bo omogočal razrešitev županov, ki so po trenutno aktualni zakonodaji skorajda nedotakljivi.
Diplomsko delo je v jedru razdeljeno na tri temeljne dele, od katerih v prvem podrobno opredeljujem pojem javnega funkcionarja in povzemam temeljne značilnosti in naloge posameznih. V drugem delu so izpostavljene oblike odgovornosti javnih funkcionarjev, od politične, do kazenske in nazadnje, odškodninske odgovornosti. V okviru odgovornosti obravnavam tudi institute za uveljavljanje le-te. Tretji del jedra diplomskega dela predstavlja obr Ključne besede: javni funkcionar, nosilec javnih pooblastil, kazenska odgovornost, kazensko pravo, politična odgovornost, etika in morala, uveljavljanje odgovornosti, odškodninska odgovornost, instituti uveljavljanja odgovornosti, župan Objavljeno v DKUM: 23.08.2017; Ogledov: 2063; Prenosov: 376
Celotno besedilo (1,95 MB) |
6. PRAVNA (STATUTARNA) UREDITEV LOKALNE SAMOUPRAVE IN VPLIV ŽUPANA NA NJENO VODENJE: PRIMER OBČINA JESENICEKatarina Haus, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je predstavljena pravna ureditev lokalne samouprave, predvsem ureditev na primeru občine Jesenice. Opredelila sem temeljne pojme, se osredotočila na statutarno ureditev (Statut Občine Jesenice) ter organe občine ter opredelitev pristojnosti in odločanje le-teh. Na splošno sem se opredelila na primer občine Jesenice. Občino Jesenice predstavlja in zastopa župan. Namen diplomske naloge bo tudi bolj natančen pregled njegovega vpliva na vodenje občine in organov občine. Predvsem sem prevzela ključne značilnosti ureditve lokalne samouprave na pravni ravni.
Namen je bil predstaviti lokalno samoupravo ter preučiti delovanje in pristojnosti njenih organov v skladu s predpisi (osredotočiti se na pravno – statutarno ureditev Občine Jesenice). Opisala sem tudi položaj župana na vodenje Občine Jesenice ter njegove pristojnosti. S svojo raziskavo želim doseči globje pravno poznavanje (na ravni občine kot lokalne samouprave). Ključne besede: lokalna samouprava, občina, župan, statut, organi občine, Jesenice Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1255; Prenosov: 151
Celotno besedilo (681,65 KB) |