| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Otroci brez spremstva v Sloveniji in drugih evropskih državah
Urska Soršak, 2018, magistrsko delo

Opis: Otroci brez spremstva so tisti, ki se nahajajo zunaj matične države brez spremstva obeh staršev, oziroma brez zakonskega ali po običaju določenega skrbnika in so mlajši od 18 let. Predstavljajo eno izmed najbolj ranljivih skupin beguncev oziroma migrantov. Vsi begunci in ne samo otroci, sicer trpijo že zato, ker so daleč stran iz matične države, svoje družine, prijateljev in doma. Soočajo se s travmami in strahom, ki so posledica življenja v izjemno težkih okoliščinah, v pomanjkanju in v preganjanju ter v nevarnosti, ki jim grozi v državi izvora, kot tudi na sami poti v ciljno državo. Navaditi se morajo na popolnoma drug način življenja na drugem koncu sveta, se vključiti v družbo, ki jim je popolnoma tuja in prestati še posebne postopke, da jim je ostanek v tuji državi sploh omogočen. V primeru, ko gre za mladoletnika oziroma otroka, je položaj še toliko težji, saj se nahaja v tuji državi, brez odrasle osebe, ki bi lahko poskrbela za zagotavljanje njegovih koristi in je prikrajšan za zaščito in varstvo, ki ga nudijo starši oziroma skrbniki. Ranljivost pa izhaja seveda tudi iz njegove mladoletnosti, saj se zaradi svoje nizke starosti še ni pripravljen sam soočati s svetom, novo državo, novimi ljudmi, goro postopki in prilagoditvijo na popolnoma novo življenje. Izpostavljeni so različnim negativnim faktorjem, pogosto postanejo žrtve spolnega, fizičnega ali psihičnega nasilja ali celo žrtve trgovine z ljudmi. Do leta 2015 v Republiki Sloveniji nismo imeli izkušenj z večjim številom otrok brez spremstva, saj je bila za večino to zgolj prehodna ne pa ciljna država, ne glede na to pa statistike kažejo, da število otrok brez spremstva pri nas zadnje stoletje močno narašča. Postopki za obravnavo te skupine mladoletnikov so sicer bili v Republiki Sloveniji kljub ne velikemu številu vzpostavljeni, vendar pa so se primeri reševali posamično in ni bilo ustaljene prakse. Ko so se v letu 2015 pričela vstopanja številnih mladoletnikov brez spremstva so pa se v postopkih namenjenih oskrbi tej skupini migrantov, pokazale pomanjkljivosti. V primeru, ko mladoletniki brez spremstva RS nimajo zgolj za tranzitno državo, ampak tukaj tudi ostanejo, jim je namreč potrebno omogočiti participacijo v družbi in normalen razvoj. Oskrba otrok brez spremstva je zelo široko področje in sega na številne resorje, ki morajo biti primerno urejeni. Gre za postopke od postavitve zakonitega zastopnika do zdravstvene oskrbe, vključitve v šolo in nastanitve, zato je potrebna celovita in podrobna pravna ureditev. Temeljni zakoni na tem področju so Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o tujcih in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o mednarodni zaščiti določa splošna načela, postopke za dodelitev in odvzem mednarodne zaščite, obseg in trajanje, pravice, dolžnosti prosilcev in definira pojme statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Zakon o tujcih pa določa pogoje in način vstopa, bivanja in zapustitve tujcev v Republiki Sloveniji. Uporablja se za tujce in za vse osebe brez državljanstva, ne pa za prosilce za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita in za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče. Otroci brez spremstva imajo ob vstopu v Republiko Slovenijo tako dve možnosti. Prva možnost je, da v državi ostanejo brez statusa, kot ilegalni migranti in so nastanjeni v Centru za tujce, dokler se jih ne vrne v njihovo državo izvora. Druga možnost pa jim daje na voljo, da zaprosijo za mednarodno zaščito in počakajo do sprejetja odločitve. Podeli se jim lahko status za določen čas, status subsidiarne zaščite ali trajen status, status begunca in so začasno nastanjeni v Azilnem domu, vsaj za čas, dokler se namestitev ne organizira drugje. Glede na prakso se večina otrok odloči za postopek mednarodne zaščite, ki pa je kompleksen in velikokrat zelo dolgotrajen.
Ključne besede: migracije, mednarodna zaščita, ranljiva kategorija, načelo otrokove največje koristi, azil, žrtve trgovine z ljudmi, Konvencija o otrokovih pravicah.
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 2337; Prenosov: 384
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

2.
VIKTIMOLOŠKI POGLED NA ŽRTVE TRGOVINE Z LJUDMI
Mirjana Školnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Problematika trgovine z ljudmi postaja vse bolj intenzivna in razpršena. S svojimi različnimi pojavnimi oblikami je vse bolj prepoznavna in izstopajoča; beračenje, prisilno delo in izkoriščanje dela so poleg prisilne prostitucije in drugih oblik spolne zlorabe ključni nameni trgovanja z ljudmi. Trgovanje se predvsem analizira v kontekstu preprečevanja organiziranega kriminala in nadzora migracij, potrebne pa bi bile obravnave s poudarkom na položaju žrtve in njene zaščite. Glavni prispevek viktimologije, znanosti o žrtvi in viktimoloških raziskav je ravno v tem, da se iščejo biološki, psihološki, socialni in situacijski faktorji in značilnosti posameznikov, ki so postali žrtev v specifični situaciji. Viktimogene predispozicije predstavljajo tiste karakteristične ali osebne lastnosti, ter okoliščine, ki določajo, da je posamezen subjekt bolj izpostavljen ali manj zaščiten od drugih, ter bolj podložen temu, da postane žrtev. Vsi, ki se srečujejo z žrtvami trgovine z ljudmi, si želijo, da bi lahko izluščili nek profil potencialnih in dejanskih žrtev, vendar pa lahko postane žrtev kdorkoli, ki se v določenem trenutku nahaja v tvegani situaciji, zaradi katere postane ranljiv( npr. izguba zaposlitve, eksistencialna ogroženost, naivnost in slepo zaupanje, želja po hitrem zaslužku,…). A vendarle obstajajo nekatere skupne značilnosti žrtev, prav tako pa tudi bolj rizične skupine oseb, to so predvsem otroci in ženske. Vse pogosteje pa se v vlogi žrtve pojavljajo tudi moški. Novejša viktimološka prizadevanja se usmerjajo predvsem v skrb in pomoč žrtvam različnih kaznivih dejanj, saj so raziskave pokazale, da policija in kazensko pravosodje žrtve vse prevečkrat zanemarjata. Žrtvam trgovine z ljudmi je potrebno nuditi ustrezno pomoč in asistenco, opredeljeno v nacionalnih zakonih in mednarodnih dokumentih, katerih obveznosti prevzema tudi Republika Slovenija. Vendar je pravna zaščita žrtve v večini držav pogojena s sodelovanjem žrtve z organi pregona. Žrtve trgovine z ljudmi so zaradi psihofizičnih posledic izkušnje ujetništva in nasilja v nevarnosti, da brez ustrezne celostne pomoči in dolgoročnih, dobro načrtovanih rešitev in možnosti izbire ponovno postanejo žrtve. Program reintegracije za žrtve pomeni prvi korak k njihovemu samostojnemu življenju brez nasilja, izkoriščanja in kršenja človekovih pravic.
Ključne besede: viktimologija, trgovina z ljudmi, žrtve trgovine z ljudmi, človekove pravice, pravna zaščita žrtve, (re)integracija
Objavljeno v DKUM: 24.07.2012; Ogledov: 2494; Prenosov: 324
.pdf Celotno besedilo (582,72 KB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici