| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 172
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Vrstniško nasilje v zasavskih srednjih šolah
Mateja Napret, 2021, magistrsko delo

Opis: Medvrstniško nasilje je zelo kompleksen pojav, ki je dandanes prisoten tako rekoč v vsaki šoli. Kljub temu, da je bil pojav že v prejšnjem stoletju zelo razširjen, so mu posvečali zelo malo pozornosti. Prav to odlašanje in sprenevedanje, da se kaj takšnega na šolah ne dogaja/ne more zgoditi pa bi lahko bil razlog za tragedijo, ki se je zgodila leta 1982 na Norveškem. Trije otroci stari od 10 do 14 let, so zaradi trpinčenje vrstnikov takrat storili samomor. To pa je bil povod, da so leto za tem osnovne šole uvedle nacionalni program proti medvrstniškemu nasilju med učenci. Medvrstniško nasilje se od takrat ni dosti spremenilo. Še vedno velja, da o tej obliki nasilja govorimo takrat, ko je nek posameznik (učenec/dijak), dlje časa oziroma v nekem časovnem obdobju večkrat izpostavljen agresivnemu dejanju oziroma takšnim in drugačnim negativnim dejanjem s strani vrstnikov (enega/več). Omenjena negativna dejanja delimo v sedem kategorij medvrstniškega nasilja: verbalno nasilje, izločenost iz skupine, fizično nasilje, širjenje lažnih govoric, jemanje denarja ali poškodovanje tuje stvari, prisiljenost v nekatera početja in rasno nasilje. Poznamo pa tudi tri posebni oblike medvrstniškega nasilja, in sicer spolno nasilje, spletno nasilje (novejša oblika) in medvrstniško nasilje do učencev s posebnimi potrebami. Katere oblike medvrstniškega nasilja se bo nasilnež (storilec) posluževal, je odvisno predvsem od žrtve. V primeru, da gre za tipično žrtev, ki je negotova, previdnejša, sramežljiva in zaprta vase, bo dovolj le nekaj verbalnih žaljivk ali širjenje lažnih govoric, da se bo le-ta sesula in počutila manj vredno. V primerih, ko pa imamo netipično žrtev, ki se s svojimi osebnostnimi lastnostmi zlahka zoperstavi nasilnežu pa v večini primerov do medvrstniškega nasilja ne pride, saj nasilnež spozna, da njegovo početje ni smiselno in si najde drugo žrtev. Zelo pomembno pri vsem tem pa je, da se vprašamo, zakaj določeni posamezniki sploh vršijo medvrstniško nasilje nad svojimi vrstniki in jih v množici otrok/mladostnikov prepoznamo ter pravočasno izločimo oziroma se z njimi pogovorimo. O medvrstniškem nasilju, smo povprašali tudi dijake Zasavskih srednjih šol (anketni vprašalnik) in na podlagi njihovih odgovorov s pomočjo analize z različnimi multivariatnimi metodami, dobili odgovore, katere oblike medvrstniškega nasilja prevladujejo, kje se medvrstniško nasilje najpogosteje izvaja, kako dijaki reagirajo, če so priča medvrstniškemu nasilju, komu bi zaupali svojo izkušnjo itd.
Ključne besede: magistrska dela, nasilje, vrstniki, vrstniško nasilje, žrtve, srednja šola, Zasavje
Objavljeno: 07.04.2021; Ogledov: 57; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

2.
Vpliv medijev na sekundarno viktimizacijo
Megi Ahac, 2021, diplomsko delo

Opis: Viktimizacija je zapleten proces, ki vključuje številne elemente. Primarna viktimizacija je neposredni rezultat kaznivega dejanja, sekundarna viktimizacija pa se zgodi zaradi naknadnega odziva institucij in posameznikov do žrtve. V to področje spada nepriznavanje, neobčutljiv in neprofesionalen način dostopa do žrtve, kakršnakoli diskriminacija in podobno. Lahko jo povzroča sam izpraševalec, lahko jo povzročajo starši nad otrokom, lahko pa jo povzročajo tudi mediji, ki na vsak način želijo »zanimivo« zgodbo. V zaključnem delu smo se osredotočili predvsem na povzročanje sekundarne viktimizacije s strani medijev.
Ključne besede: diplomske naloge, Viktimizacija, sekundarna viktimizacija, mediji, žrtve
Objavljeno: 16.03.2021; Ogledov: 48; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (667,10 KB)

3.
Tipologije profiliranja serijskih morilcev
Adrijana Gončin, 2021, diplomsko delo

Opis: Profiliranje je dokaj novo področje, katero je sicer že precej raziskano, vendar še vedno nima prave kredibilnosti kot preiskovalno orodje. Problem predstavljajo pristopi in metode profiliranja, saj niso znanstveno in empirično podprti. Strokovnjaki, z različnih področij, še naprej poskušajo to metodo razvijati in jo približati znanstvenim pogojem. Problematično je dejstvo, da se strokovnjaki v večini stvareh (praktično vseh), ne strinjajo. Te razlike v mnenjih pa niso majhne, saj se pri vsakemu celoten koncept in dojemanje le-tega spremeni. Vseeno pa ni vse tako črnogledo, saj jih veliko sodeluje med seboj in imajo skupni cilj – oblikovati profiliranje tako, da bo znanstveno služilo svojemu namenu, to pa je ugotoviti storilčeve lastnosti, na podlagi fizičnih in nefizičnih dokazov na kraju zločina. Cilj diplomskega dela je preučiti serijske morilce in njihovo tipologijo ter raziskati uporabnost in natančnost le-teh. V ta namen, je bilo potrebno raziskati tipologije vseh vrst serijskih morilcev – moških, žensk, parov in skupin, profesionalcev, homoseksualcev in otrok, ter ugotoviti njihovo razširjenost. Diplomska naloga je bila ustvarjena na podlagi literature različnih strokovnjakov, ki so podrobneje raziskali samo profiliranje in tipologije v svojih knjigah, znanstvenih člankih in različnih raziskavah. Delo zajema samo zgodovino in razvoj profiliranja, njegove metode in pristope, specifične elemente ter uporabnost. Sledi osnovno razlikovanje med večkratnimi umori, kjer se osredotočimo na serijske morilce in tipologije vseh vrst.
Ključne besede: diplomske naloge, profiliranje, serijski morilci, tipologije, umori, žrtve
Objavljeno: 15.03.2021; Ogledov: 61; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (564,81 KB)

4.
Ženske in otroci - najpogostejše žrtve nasilja in zlorab v družini
Anja Aleksič, 2021, magistrsko delo

Opis: Nasilje v družini, žrtve katerega so večinoma ženske in otroci, spada med najpogostejše kršitve človekovih pravic in kršitve človekovega dostojanstva ter diskriminacijo žensk. Za problematiko nasilja v družini in boj proti njemu je izjemnega pomena, da se o njem govori. Družba mora ponotranjiti dejstvo, da ne gre za problem, ki spada v zasebno sfero posamezne družine, temveč gre za problem celotne družbe in družbeno odgovornost nosi vsak izmed nas. Potrebno je doumeti pogostost nasilja v družini in se prenehati slepiti o »redkosti« tega pojava, saj je popolnoma mogoče, da je tudi nekdo od naših bližnjih žrtev družinskega nasilja, pa tega ne upa priznati, ker se tako kot večina žrtev boji, da mu nihče ne bo verjel, da pomoči ne bo dobil ali da bo po priznanju samo še huje. Kolektivno družbeno zavedanje in družbena odgovornost sta seveda izjemnega pomena, vendar je za reševanje dotične problematike v prvi vrsti odgovorna država, ki se mora reševanja lotiti celovito. Za obravnavanje nasilja v družini mora zagotoviti celoten zakonodajni in politični okvir, poskrbeti pa mora tudi za uspešno sodelovanje institucij, organov in organizacij, ki predstavljajo državno mrežo izvajalcev pomoči. S posebnimi programi je potrebno pomoč nuditi tudi povzročiteljem nasilja, ki so se nasilnega vedenja naučili tekom življenja, vendar se lahko takšnega vedenja odvadijo in ga spremenijo, če se problema zavedajo, želijo delati na sebi, so pripravljeni na spremembo in imajo ob sebi ustrezno strokovno podporo. Najpomembnejše pa je sporočilo za vse žrtve, povzročitelje nasilja in celotno družbo, da je nasilje popolnoma nesprejemljivo, da zanj ni nikakršnega opravičila ter da je zanj vedno odgovoren izključno povzročitelj sam, nikoli žrtev.
Ključne besede: družinsko pravo, družina, družinska razmerja, nasilje v družini, zloraba v družini, žrtve nasilja in zlorab v družini, Zakon o preprečevanju nasilja v družini
Objavljeno: 10.03.2021; Ogledov: 77; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)

5.
Zloraba alkohola kot sprožilec nasilja v družini
Andreja Tratnjek, 2020, diplomsko delo

Opis: Diplomska delo razkriva povezavo med alkoholizmom in nasiljem v družini, ki sta v sodobni družbi globalen problem. Alkoholizem je družbeni problem, ki vpliva na celotno družbeno skupnost. Količina vnosa zaužitega alkohola vpliva na vsakega posameznika drugače, v nekaterih vzbudi pozitivna čustva, pri drugih negativna čustva. Alkohol je tako najpogostejši dejavnik tveganja za razvoj nasilja v družini, ki se kaže v različnih oblikah: psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje. Nasilje v družini ni enkraten dogodek, ampak je dinamičen proces. V Sloveniji naj bi bila vsaka četrta oseba žrtev nasilja v družini, vendar se podatki iz leta v leto nižajo. Nasilje v družini je posledica zlorabe družbene moči močnejšega člana v družini nad šibkejšim članom. Najpogosteje so žrtve matere in otroci, storilec pa moški član družine. Raziskava, ki sem jo izvedla v okviru diplomske naloge, razkriva, da velika večina (96%) anketiranih priznava povezavo med zlorabo alkohola in nasilja v družini. Povezava med alkoholom in nasiljem v družini so potrdile tudi raziskave iz tujine, vendar si niso enotne. Nekateri raziskovalci zagovarjajo biološke vidike razvoja nasilja v družini spet drugi sociološke. Agresivnost in posledično nasilje v družini sta najpogostejši posledici alkoholizma. Na razvoj agresivnega vedenja vplivajo številni dejavniki, med katere spadata tako posameznikove osebnostne značilnosti kot zloraba alkohola. Alkoholizem je v moderni družbi socialno-ekonomski problem, zato si pred njim ne moremo zatiskati oči. V Sloveniji delujejo številne nevladne organizacije, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja v družini in tudi ozaveščajo širšo javnost o tem družbenem problemu.
Ključne besede: diplomske naloge, družina, alkoholizem, nasilje, žrtve in storilec, posledice nasilja
Objavljeno: 17.02.2021; Ogledov: 148; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (822,35 KB)

6.
Iskanje pogrešanih mladoletnih oseb
Sara Marija Loparič, 2020, diplomsko delo

Opis: Ko nekdo postane pogrešan, za seboj pusti strah in zmedenost, tako med policisti kot med nami, ki smo o tem obveščeni v javnosti. Skozi nalogo smo raziskali, kateri predpisi so potrebni za uspešno preiskovanje pogrešanih oseb in kako so pogrešane osebe opredeljene v zakonih v Sloveniji in nekaterih drugih državah. Ker so policisti prvi, katerim se zatečemo v teh primerih, je na njih še toliko večje breme. Podrobneje smo opisali, kako poteka samo preiskovanje, kateri ukrepi so pomembni skozi celotno preiskovanje. Osebe se lahko izgubijo, zaidejo, storijo samomor ali postanejo žrtev kaznivega dejanja. V večini državah bodo po navadi hitro našli pogrešano osebo. Nekateri primeri pogrešanih oseb pa na žalost ostajajo nerešeni več let. Postopek raziskovanja se ločuje glede na starostno skupino in stanje pogrešanega. Razmere, ko človek »izgine«, so lahko zelo boleče z dolgotrajnimi učinki na družino in prijatelje, saj ne morejo vedeti, kje je njihova pogrešana oseba. Ko govorimo o osebah, ki kar naenkrat »izginejo«, policisti sumijo tudi morebitno smrt te žrtve, kot so samomori, nesreče, naravne smrti. Če pride do tega, morajo policisti imeti zadosti gradiva, da lahko identificirajo najdeno osebo (fotografije, DNK, prstni odtisi…). Poleg vseh teh obvez je pa zelo pomembno vzajemno sodelovanje med policijo in širšo javnostjo. Osredotočili smo se na preiskovanje pogrešanih mladoletnih oseb. Razlogi za pogrešanje so številni in raznoliki. Nas so zanimali, kakšni so ti razlogi. Podatke smo pridobili s tem, da smo pregledali literaturo, članke, spletne portale in povzeli ugotovitve ostalih avtorjev, ki so že raziskali že to področje. S tem raziskovanjem smo odgovorili na zastavljene hipoteze. Ugotovili smo, kaj zajema to področje in kako pristopiti k samemu preiskovanju pogrešanih oseb. V Sloveniji se s tem področjem največ ukvarjajo policisti s pomočjo iskalnih oziroma reševalnih služb, organizacijami in detektivi. V prihodnje predlagamo, da posvetimo več svojega časa takšnim primerom in celotnem delu policije, prav tako ostalim, ki pomagajo k bolj učinkovitem preiskovanju.
Ključne besede: diplomske naloge, mladoletniki, pogrešane osebe, žrtve kaznivih dejanj, iskanje pogrešanih oseb
Objavljeno: 18.01.2021; Ogledov: 102; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (668,18 KB)

7.
Kazenskopravne dileme prostitucije
Špela Sinič, 2020, magistrsko delo

Opis: Prisotnost prostitucije skozi zgodovino človeštva kaže na to, da gre za konstanten pojav, ki bo v naši družbi skoraj zagotovo prisoten tudi v bodoče. Nesporno gre pri prostituciji za stalen, izredno kompleksen in večplasten družbeni pojav, zato se mora nanj ustrezno odzivati tudi kazensko pravo. Države danes prostitucijo urejajo zelo različno. V osnovi pa lahko izpostavimo tri regulativne modele, ki so se izoblikovali skozi zgodovino in se kot prevladujoči ohranili do danes. To so prohibicionistični, regulacijski ter abolicionistični model. Slednji ima številne izpeljanke med katere spada tudi dekriminalizacija ali t.i. popolna abolicija. V zadnjih desetletjih so se na podlagi teh modelov izoblikovali še številni drugi, recimo t.i. nordijski model. Skozi zgodovino samostojne Slovenije je bila večkrat predmet političnih razprav tudi legalizacija prostitucije, s katero bi se področje prostitucije celovito zakonsko uredilo, hkrati pa je njen namen izboljšanje delovnih pogojev ter preprečevanje oziroma zmanjševanje zlorab in izkoriščanja oseb, ki se s prostitucijo ukvarjajo. V skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) je bila prostitucija opredeljena kot prekršek. Leta 2003 je novela ZJRM-B prostitucijo dekriminalizirala. S sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) je zakonodajalec ponovno, čeprav le delno, inkriminiral le t.i. ulično prostitucijo, ki ogroža javni red in mir. Ves čas pa je bila kazniva zloraba prostitucije, vendar se je stopnja inkriminacije s časom spreminjala. Do pomembne prelomnice je prišlo s sprejetjem novele Kazenskega zakonika leta 2004. Takrat sta se kaznivi dejanji »Zvodništvo« (185.člen KZ) in »Posredovanje pri prostituciji« (186. člen KZ) združila v novo kaznivo dejanje naslovljeno kot »Zloraba prostitucije« (sedanji 175. člen KZ-1). Od takrat je sodelovanje pri tuji prostituciji po naši zakonodaji kaznivo zgolj v primeru, da je izvršeno z namenom izkoriščanja. V jedru varstva tega kaznivega dejanja je kot varovana dobrina spolna samoodločba osebe, ki se prostituira. »Sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja« je zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, ki ga prejšnja zakonodaja, po kateri je bilo prepovedano vsakršno sodelovanje pri prostituciji druge osebe, ni poznala. V tem smislu torej zožuje polje kaznivosti. Vendar pa je pri na novo vnesenem zakonskem znaku težava v njegovi nedoločenosti oz. nedefiniranosti, kar je preložilo breme, da ga pomensko zapolni, na pleča sodne prakse. Glavna naloga sodišč je torej, da razmejijo kaznive oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe od zakonitih. V dosedanjem procesu interpretacije se s ciljem, da bi to storila sodišča bolj ali manj uspešno sklicujejo na različne okoliščine, ki naj bi po njihovem mnenju kazale na izkoriščanje. Kot glavni element se izpostavlja koristoljubnost storilca. Čeprav je ekonomsko izkoriščanje v praksi najbolj pogosto pa lahko storilec osebo, ki se prostituira izkorišča tudi v osebnostno – dostojanstvenem smislu.
Ključne besede: prostitucija, legalizacija, zloraba prostitucije, spolna samoodločba, izkoriščanje, koristoljubnost, nadzor nad žrtvijo, ranljivost žrtve
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 112; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

8.
Zadovoljstvo žrtev nasilja v družini s prvimi posredovalci
Rok Svetič, 2020, magistrsko delo

Opis: Nasilje v družini sodi med razširjeno družbeno problematiko, ki pa v veliki meri ostaja prikrito. Žrtve viktimizacije pogosto ne prijavijo, zato uradna statistika ne omogoča vpogleda v realno stanje razširjenosti tovrstne kriminalitete. Pregled literature kaže, da je pripravljenost žrtev poročati o viktimizaciji med drugim odvisna tudi od ustreznosti obravnave, ki jo žrtve prejmejo ob prijavi. Za spodbujanje pripravljenosti žrtev nasilja v družini prijaviti viktimizacijo je zato pomembno razumeti žrtvina stališča o tem, kaj od prvih posredovalcev pričakujejo in katere vrste pomoči potrebujejo. Pretekle raziskave so se večinoma osredinjale na analizo odnosov med policisti in žrtvami nasilja v družini, medtem ko primanjkuje študij, ki bi preučile zaznano kakovost celotne obravnave, ki vključuje tudi delo drugih deležnikov. Namen magistrskega dela je zato analizirati zadovoljstvo žrtev nasilja v družini z delom in obravnavo, ki so jo prejele od različnih prvih posredovalcev (policija, centri za socialno delo, zdravstvene službe, sodišča, nevladne organizacije in varne hiše) v Sloveniji. Skladno s tem je bila izvedena raziskava med žrtvami nasilja v družini, nastanjenimi v varnih hišah po Sloveniji. Izsledki potrjujejo ugotovitve dozdajšnjih raziskav, ki kažejo, da obravnava žrtev, ki jo opravijo prvi posredovalci, pomembno vpliva na pripravljenost žrtev prijavljati nasilje pristojnim organom. Žrtve nasilja v družini navadno težko sprejmejo odločitev za prijavo; pogosto se za to odločijo šele po daljšem časovnem obdobju viktimizacije. Žrtve so z delom prvih posredovalcev na splošno zadovoljne; najmanj so zadovoljne z delom sodišč, najbolje pa ocenjujejo delo uslužbencev varnih hiš. Izsledki kažejo tudi, da je žrtvina zaznava ocene dela policistov povezana z zaznano usposobljenostjo, s profesionalnostjo in z razumevanjem policistov. Gre za eno redkih tovrstnih raziskav v Sloveniji, ki preučuje zaznano kakovost obravnave žrtev nasilja v družini, ki jo opravijo različni deležniki. Izsledki so uporabni za načrtovanje izboljšav dela prvih posredovalcev glede izboljševanja odnosov z žrtvami nasilja v družini skladno z njihovimi pričakovanji in s spodbujanjem pripravljenosti žrtev prijaviti viktimizacijo.
Ključne besede: nasilje, nasilje v družini, žrtve, obravnava, prvi posredovalci, kakovost dela, Slovenija, magistrska dela
Objavljeno: 14.10.2020; Ogledov: 189; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

9.
Vzpostavitev projekta Hiša za otroke v Sloveniji
Ana Rabzelj, 2020, diplomsko delo

Opis: Dolgotrajni in kompleksni pravni postopki v fazah odkrivanja, preiskovanja in dokazovanja nasilnih kaznivih dejanj povzročajo sekundarno viktimizacijo, ki žrtvi pogosto povzroči dodatne škodljive posledice. Države so dolžne zagotoviti ustrezne ukrepe za zaščito žrtev v predkazenskem in kazenskem postopku, še posebno v primerih, ko je žrtev otrok. Republika Slovenija v svoji zakonodaji že ponuja posamezne mehanizme za zaščito mladoletnih žrtev kaznivih dejanj. Leta 2018 je pričela z implementacijo projekta Hiša za otroke po islandskem modelu Barnahus, da bi omogočila celostno in učinkovito multidisciplinarno in medinstitucionalno obravnavo otrok, žrtev ali prič kaznivih dejanj. Na enem mestu bo zagotovljena ustrezna zdravstvena in psihološka pomoč ter zaščita. Stremelo se bo k zmanjševanju števila razgovorov, ki jih bo z otrokom opravil isti usposobljen strokovnjak. Krepilo se bo medsebojno sodelovanje in obveščanje med pristojnimi službami, vključenimi v obravnavo. Strokovni delavci Hiše za otroke in glede na potrebo tudi zainteresirani predstavniki sodelujočih zunanjih institucij bodo deležni rednih dodatnih usposabljanj, kar pripomore k učinkovitemu in uspešnemu okrevanju žrtve. Z delovanjem Hiše za otroke bo zagotovljeno hitrejše ukrepanje v primerih obravnave otrok ter hkrati preprečevanje izpostavljenosti otroka večkratnemu podoživljanju travme.
Ključne besede: diplomske naloge, hiša za otroke, sekundarna viktimizacija, žrtve, nasilje, nasilje nad otroki
Objavljeno: 09.09.2020; Ogledov: 140; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (575,91 KB)

10.
Značilnosti udeležencev spletnega medvrstniškega nasilja glede na stopnjo spletne viktimizacije in nasilnega vedenja
Nataša Divjak, 2020, magistrsko delo

Opis: Spletno medvrstniško nasilje postaja vedno večja težava v današnji družbi, saj zaradi vse večje uporabe spleta med otroki in mladostniki njegova pogostost zelo narašča. Gre za medvrstniško nasilje, ki se dogaja na spletu in je bilo storjeno preko elektronskih komunikacijskih naprav. Raziskave kažejo, da imajo spletni nasilneži, spletne žrtve in spletni nasilneži-žrtve večje psihosocialne in vedenjske težave kot neudeleženi posamezniki. Namen magistrskega dela je bil primerjati skupine udeležencev spletnega medvrstniškega nasilja in ugotoviti razlike glede na demografske, psihosocialne in vedenjske značilnosti. Celotni vzorec je zajemal 2073 učencev, starih od 13 do 20 let, iz skupno 20 osnovnih in srednjih šol v Sloveniji. Glede na stopnjo spletne viktimizacije in nasilnega vedenja so bili učenci razvrščeni v štiri skupine: spletni nasilneži (108), spletne žrtve (84), spletni nasilneži-žrtve (197) in neudeleženi (225). Rezultati so pokazali, da so spletni nasilneži v primerjavi s spletnimi žrtvami in neudeleženimi starejši, imajo visoko samopodobo, nizko empatijo, največje težave pri izražanju jeze ter nizko stopnjo osamljenosti. Zaznavajo dokaj visoko socialno oporo vrstnikov, sebe pa kot zelo priljubljene. Med spletnimi žrtvami je več deklet, v primerjavi z ostalimi skupinami so najmlajše, imajo najnižjo samopodobo, najvišjo empatijo, čutijo se najbolj osamljene, zaznavajo najnižjo socialno oporo vrstnikov ter sebe kot manj priljubljene. Spletni nasilneži-žrtve so po značilnostih bolj podobni spletnim nasilnežem kot spletnim žrtvam, saj so v primerjavi s spletnimi žrtvami in neudeleženimi starejši, imajo nizko empatijo in velike težave pri izražanju jeze. V primerjavi s spletnimi žrtvami imajo manj težav v medvrstniških odnosih. Neudeleženi učenci imajo v primerjavi z ostalimi skupinami visoko empatijo, najvišjo samopodobo in najmanj težav pri izražanju jeze. Ne čutijo se osamljene in zaznavajo visoko socialno oporo vrstnikov, a se ne zaznavajo kot zelo priljubljene. Na socialnih omrežjih preživijo najmanj časa v primerjavi z ostalimi skupinami.
Ključne besede: spletni nasilneži, spletne žrtve, spletni nasilneži-žrtve, neudeleženi, značilnosti
Objavljeno: 23.07.2020; Ogledov: 211; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici