Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomsko delo z naslovom Predšolski otroci in njihov odnos do živali je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo povzeli dosedanje ugotovitve strokovne literature o splošnem pomenu, ki ga imajo živali na razvoj otroka – tako pozitivne kot negativne – ter podrobneje predstavili vpliv živali na otrokov čustveni in socialni razvoj. V nadaljevanju smo opisali dejavnike, ki vplivajo na odnos otroka do živali, kot so predsodki, strah, navezanost, agresivnost, smrt ter vlogo odraslih pri razvijanju odnosa. Na koncu smo povzeli pomen živali v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter predstavili terapijo s pomočjo živali in njene pozitivne učinke. V empiričnem delu smo izvedli raziskavo o odnosu predšolskega otroka do živali, vključno z njihovimi odzivi na živali, skrbjo zanje, strahovi, agresivnim vedenjem, izgubo živali ter vplivom prisotnosti živali v vrtcu. Prav tako nas je zanimalo, kako se razlikuje odnos do živali glede na spol in starost otroka. Podatke za raziskavo smo pridobili s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika, v katerem so sodelovali starši predšolskih otrok. Po zaključku ankete smo rezultate obdelali s statističnim programom SPSS ter jih interpretirali. Rezultati so pokazali, da imajo otroci radi živali, se na bližino živali pozitivno odzovejo, sodelujejo pri skrbi za žival, do njih ne kažejo agresivnega vedenja ter pri večini otrok žival še ni bila prisotna v vrtcu.
Ključne besede: predšolski otrok, žival, čustveni razvoj, socialni razvoj, terapija s pomočjo živali
Objavljeno v DKUM: 05.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,09 MB)

Opis: Pri poučevanju naravoslovnih vsebin sta ključna razvoj naravoslovnih kompetenc in poučevanje, osredotočeno na učenca. Eden izmed načinov, kako to doseči, je izkustveno učenje, ki obsega tudi vključevanje živih živali v pouk bioloških vsebin na vseh stopnjah izobraževanja, v delu pa smo se osredotočili na pomembnost vključevanja živih živali v osnovni šoli. Vključevanje živih živali omogoča učencem boljše razumevanje življenjskih procesov v naravi in razvoj etičnosti do živali, hkrati pa povečuje njihovo učno motivacijo. Kljub številnim prednostim zaradi visokih stroškov, skrbi za živali med šolskimi počitnicami, negativnega odnosa nekaterih učencev do vseh ali nekaterih živali, predvsem pa zaradi pomanjkanja ustrezne literature učitelji redko vključujejo žive živali v pouk. Da bi učitelje spodbudili k večji vključitvi živih živali v pouk, smo pripravili primere vaj z nevretenčarji (pajek, rak enakonožec, ličinka volkca), ki učencem omogočajo pridobivanje znanja na metodološko in didaktično ustrezne načine. Vsaka vaja je opremljena z učnimi cilji, ki jih učenci lahko dosežejo med izvajanjem, hkrati pa so predstavljeni priporočeni časovni okvir izvedbe in druga priporočila oziroma omejitve v obliki učnih priprav. Zbirka vaj vsebuje teoretični uvod, cilje vsebine, navodila za izvedbo vaj, priporočila za učitelje in navodila ter naloge različnih kognitivnih nivojev za učence. S pripravljenim si prizadevamo spodbuditi učitelje k aktivnejšemu vključevanju živih živali v pouk bioloških vsebin in omogočiti učencem bogatejše in bolj (inter)aktivno učno okolje, ki spodbuja njihovo zanimanje za živali in njihovo vedenje ter pozitivno spreminja odnos do narave.
Ključne besede: eksperimentalno delo, etologija, pouk biologije, vedenje živali, žive živali
Objavljeno v DKUM: 04.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 16
Celotno besedilo (1,97 MB)

Opis: Mučenje živali je le eno od mnogih nezakonitih dejanj, ki se ga danes mnogi še vedno poslužujejo in je prisotno tako v urbanih kot ruralnih območjih. Velik problem pri mučenju živali je, da živali same niso zmožne podati prijave. Zaradi nezmožnosti neposredne komunikacije je njihovo trpljenje velikokrat spregledano in nerazumljeno. Odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj se z leti izboljšuje, a so zaradi skope zakonodaje še vedno in redko ustrezno sankcionirana. Namen pričujočega diplomskega dela je predstaviti problematiko mučenja živali in proučiti, ali obstajajo razlike mučenja živali med mestnim in podeželskim okoljem. V teoretičnem delu smo opisali pravno ureditev na področju varovanja živali v Sloveniji, ki bi se morala poostriti, saj so živali še vedno obravnavane kot naša lastnina. Opisali smo tudi najpogostejše oblike mučenja domačih in rejnih živali, psihološko ozadje mučenja živali in društva, ki se v okviru svojih pristojnosti zavzemajo za zaustavitev tovrstnih kaznivih dejanj. V empiričnem delu smo opravili intervju z veterinarskim strokovnjakom, ki se z oblikami mučenja živali srečuje že več kot trideset let. V ospredje smo postavili njegove izkušnje in pogled na problematiko. Ugotovili smo, da so moški, starejši od štirideset let, najpogostejši mučitelji živali. Izvedeli smo tudi, da mučenje prevladuje v ruralnem okolju, kar pa ne pomeni, da v urbanem okolju ni prisotno. K boljšemu ukrepanju bi lahko pripomogli sprememba zakonodaje in boljša informiranost javnosti glede mučenja živali. Najpogostejša oblika mučenja živali je zanemarjanje, do katere največkrat pride ravno zaradi neustreznega in pomanjkljivega znanja, kako za žival skrbeti, ter zaradi finančne stiske skrbnikov živali.
Ključne besede: mučenje živali, urbano okolje, ruralno okolje, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 20.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 22
Celotno besedilo (632,26 KB)

Opis: V magistrskem delu je predstavljena ureditev kazenskopravnega varstva živali v Sloveniji, z osredotočanjem na novelo Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) iz leta 2020, ki je posredno vplivala tudi na zaščito živali v kazenskem pravu. Novela SPZ-B je z novim 15.a členom določila, da živali niso stvari, temveč čuteča živa bitja. Zakonodajalec pa je z novo vrednostno-pravno opredelitvijo živali, ki ima v stvarnem pravu le simbolični pomen, verjetno nenamerno poslabšal položaj živali v kazenskem pravu in zmanjšal njihovo kazenskopravno zaščito. Živali so bile v slovenskem kazenskem pravu namreč varovane na dva načina, in sicer kot stvari v okviru premoženjskih deliktov, hkrati pa so uživale status posebej zaščitenega objekta v okviru posebnih kaznivih dejanj po KZ-1. Po sprejemu nove definicije, ki živali ne obravnava več kot stvari, je kazenskopravna zaščita v okviru premoženjskih deliktov odpadla, posledično pa so živali v slovenskem kazenskem pravu zaščitene samo še na podlagi posebnih kaznivih dejanj, zlasti 341. člena KZ-1, ki določa kaznivo dejanje mučenja živali. Ker pa so določbe 341. člena KZ-1 pomanjkljivo opredeljene, ne nudijo zadostnega varstva v primerih, ko žival nekdo ukrade ali jo ubije, brez da bi se žival pri tem mučila. Ena izmed rešitev navedenega problema je zlasti v uporabi koncepta supremacije teleološke interpretacije, ki jo lahko uporabimo pri razlagi kazenskopravnih določb, vse dokler pravne praznine na področju varstva živali ne bodo zapolnjene s spremembami samega kazenskega zakonika.
Ključne besede: kazensko varstvo živali, kazenska zaščita živali, mučenje živali, 341. člen KZ-1, novela SPZ-B, živali kot čuteča živa bitja
Objavljeno v DKUM: 07.03.2024; Ogledov: 364; Prenosov: 47
Celotno besedilo (1,08 MB)

Opis: Ljudje že od nekdaj v svoja življenja vključujemo živali iz različnih razlogov: za delo, družbo, zabavo itd. Iz teh medsebojnih odnosov so se razvila tudi škodljiva dejanja, ki jih počnemo do živali. Skozi leta se je izoblikovalo več pravilnikov in zakonov, ki so urejali in še danes urejajo odnos do živali in slednje ščitijo. Vendar pa vseeno najdemo pomanjkljivosti in do mučenja živali še vedno prihaja. Za to problematiko se zavzema več društev, ki nanjo opozarjajo in nagovarjajo ljudi, naj v primeru mučenja živali pravilno ukrepajo. V diplomskem delu smo se posvetili zoofiliji kot vrsti mučenja živali, saj je to tabu tema povsod po svetu. Pojavlja se v vseh okoljih, kjer živali pridejo v stik s človekom. V teoretičnem delu smo opisali izvor dejanja, ki sega že v prazgodovino, njegovo udejanjanje pa se pojavlja še danes. Zoofilija je parafilija in se pojavlja v več oblikah, težko jo je odkrivati, prinaša pa tudi različna zdravstvena tveganja za ljudi. Zoofilija nekaterim prinaša tudi visoke vsote denarja zaradi razpoložljivosti živali zoofilom v raznih bordelih in vključevanja v pornografiji. V študiji smo opravili intervjuje s predstavniki društev za zaščito živali. V ospredje smo postavili njihove izkušnje ter njihov pogled na zoofilijo in mnenje o njej. Ugotovili smo, da je zoofilija precej skrivnostna tema, ki se je v vsakdanjem življenju zaveda malo ljudi. Tako laiki kot delavci v zavodih in društvih za zaščito živali z zoofilijo nimajo veliko izkušenj, zato je pomembno, da opozorimo nanjo in jih ozavestimo o njej. Ravno tako kot ostale vrste mučenja živali mora biti zoofilija videna, prijavljena in sankcionirana. Poleg omenjenih rešitev bi se moralo tudi zoofile psihološko obravnavati in jih poskušati »ozdraviti« te parafilne motnje.
Ključne besede: zoofilija, mučenje živali, spolna zloraba, zaščita živali, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 02.11.2023; Ogledov: 635; Prenosov: 107
Celotno besedilo (796,39 KB)