| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna ureditev fašizma, nacizma in ustaštva v povezavi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami : magistrsko delo
Tilen Matiš, 2019, magistrsko delo

Opis: Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane jih najdemo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v različnih mednarodnih aktih (konvencije). Vsebujejo jih tudi ustave posameznih držav. Pomembno je poudariti, da so človekove pravice tiste, ki jih ima človek neodvisno od tega na teritoriju katere države se nahaja. Državljanske pa so tiste, ki jih oseba pridobi s pridobitvijo državljanstva. V zgodovini človeštva so se človekove pravice kršile (pre)večkrat, kar je vodilo do različnih vojn. Izpostavil bi Francijo v pozitivnem smislu, saj so se vse večje oz. pomembnejše revolucije začele tam. Nenazadnje so Francozi obglavili tudi kralja. Eden izmed najpomembnejših dogodkov je nedvomno sprejem Magne Charte Libertatum leta 1215. V negativnem smislu velja izpostaviti zgodovino Združenih držav Amerike in Nemčije. Prvo zaradi svojega zgodovinskega odnosa do ljudi afroameriškega rodu, drugo pa kot začetnico nacizma, ki je svojo »bolno« teorijo našla tudi v zgodovini Združenih držav Amerike. Predmet raziskave je rasna zakonodaja, ki je omogočala vsa ta grozodejstva v letih 1939 – 1945 in še prej. Nekaj mesecev po Drugi svetovni vojni pride do pomembne prelomnice glede varovanja človekovih pravic, 24. oktobra leta 1945 je bila ustanovljena mednarodna organizacija Združenih narodov. Med ustanovnimi članicami je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Organizacija združenih narodov je nenazadnje tudi sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic 10. decembra leta 1948. Od tega trenutka naprej smo skupaj »močnejši«. Povod za največje sistematično kršenje človekovih pravic je bil vzpon nacizma. Vse skupaj se je začelo v eni izmed bavarskih pivnic s prvim shodom nacistov, ki so bili sprva tarča posmeha v Nemčiji. Vendar so različni dejavniki, med drugim gospodarska kriza in politika poskrbeli za vzpon nacizma in transformacijo le tega v ideologijo. Temu je sledila Mussolinijeva fašistična Italija. Fašizem in nacizem sta se trdno zasidrala v miselnost ljudi tudi na nekaterih področjih bivše Jugoslavije. 10. aprila leta 1941 je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška. Njen ustanovitelj Ante Pavelić je s pomočjo Hitlerja in Mussolinija izvajal antisemitsko politiko. Še raje je »prijateljeval« s katoliško cerkvijo oz. zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem. Poleg Židov je želel iztrebiti srbsko pravoslavno cerkev. Zaradi takšnih zločinov je mednarodna skupnost po Drugi svetovni vojni sprejela vrsto mednarodnih aktov za zaščito človekovih pravic. Vsi skupaj lahko upamo, da se takšna morija nikoli več ne ponovi. Vladavino prava moramo postaviti na prvo mesto.
Ključne besede: Rasa, zakonodaja, državljanstvo, židovstvo, pripadnost, diskriminacija.
Objavljeno v DKUM: 31.05.2019; Ogledov: 1273; Prenosov: 191
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

2.
Vprašanje identitete v romanih Imreja Kertésza Brezusodnost in Kadiš za nerojenega otroka
Katarina Kozole, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sta predstavljena oba v slovenščino prevedena romana madžarskega dobitnika Nobelove nagrade Imreja Kertésza: Brezusodnost (1975) in Kadiš za nerojenega otroka (1990). Obe deli se neposredno in posredno navezujeta na temačna leta 20. stoletja, ki jih je zaznamoval holokavst, zato v diplomskem delu kratko osvetljujemo zgodovinsko ozadje. Poudarek diplomskega dela je predvsem na vprašanju identitete. Na eni strani se pojavlja vprašanje identitete posameznika, ki je »vržen« v koncentracijsko taborišče, kjer se ne more vzpostaviti kot subjekt, kjer je človek degradiran, njegovo dostojanstvo uničeno in kjer je onemogočeno njegovo svobodno delovanje. Na drugi strani se soočamo s skupinsko identiteto, s katero pa se identiteta posameznika ves čas prepleta. V ospredje je postavljena verska — židovska — identiteta ter težava posameznika pri samoidentificiranju sebe kot pripadnika religiji, ki je ne razume, ne pozna in zato tudi ne sprejema kot svoje. Podrobneje obravnavamo tudi kulturno in nacionalno identiteto. Na koncu je predstavljeno še razmerje med usodo in svobodo, kakor ga doživljajo liki v obeh zgoraj omenjenih romanih.
Ključne besede: Imre Kertész, Brezusodnost, Kadiš za nerojenega otroka, madžarska književnost, holokavst, židovstvo, identiteta
Objavljeno v DKUM: 23.07.2010; Ogledov: 2686; Prenosov: 361
.pdf Celotno besedilo (434,08 KB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici