| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ŽENSKE V DELIH NEMŠKO GOVOREČIH AVTORIC; NA PRIMERU NOVELE SIMULTANO AVTORICE INGEBORG BACHMANN IN SUPERŽENSKA AVTORICE HERE LIND
Katja Kocbek, 2009, diplomsko delo

Opis: Ob koncu druge svetovne vojne se je začela sprememba družbe, ki je najbolj vplivala na emancipacijo zadnjih 50 let. Demokratizacija družbe je podpirala predvsem enakopravnost spolov. Nova samozavest biti odločilno udeležen pri izgradnji novega naroda in gospodarska neodvisnost žensk je pospešila tudi naraščajoči vpliv na literaturo. Če pogledamo seznam nemško govorečih avtoric v prilogi, ugotovimo, da se vedno več žensk odločit za pisanje. Včasih je bila to čista domena moških in le redke ženske, ki so predstavljale izjemo, so si drznile uveljavljati se kot pisateljice. Danes si najbolj priznanih literarnih nagrad ne moremo več predstavljati brez pisateljic. Z Ingeborg Bachmann, eno najuspešnejših avstrijskih pisateljic, in Hero Lind, uspešno nemško pisateljico današnjega časa, sem izbrala dve ženski, ki sta močni, uspešni ter emancipirani, ki pa jima kljub temu v življenju ni bilo lahko in sta se morali boriti za svoj položaj in uspeh. In taki so tudi njuni ženski liki. To so ženske, ki se morajo obdržati v svetu, ki ga prevladujejo moški, in to jim uspeva. Nadja, ženski lik iz pripovedi Simultan, je uspešna v svojem poklicu simultane prevajalke. Poklicno je uspela v vsem, kar si je zastavila za cilj. Le odnosi med njo in njenimi moškimi niso taki, kot si je predstavljala, da bodo. To niso enakopravna partnerstva, znajde se v vlogi žrtve. V ljubezni ne najde sreče, zato nikoli ni srečna. Njen poklic, čeprav je v njem uspešna, ji ne nudi zadovoljstva, ki ga potrebuje v življenju. Nadja se v svoji predstavi o ljubezni oddalji od sreče, v zvezi z moškim ni osvobojena in srečna, temveč zelo osamljena ter ujeta v svojem čustvovanju. Kljub mnogim sredstvom za komuniciranje med Nadjo in moškimi nikoli ne pride do pravega pogovora. Po razočaranju se Nadja znajde med življenjem in smrtjo. Na koncu ima možnost, da pogleda vase, globoko v notranjost, kjer poteka uničenje ženstvene identitete. Nadja ugotovi, da ni treba, da je v življenju vse idealno. Sprejme dejstvo, da v ljubezni ne najde sreče, in se vrne k svojemu delu, ki jo izpolnjuje. In morda bo imela v prihodnosti možnost, da se bo dokazala kot ženska. Na drugi strani je Frančiška, junakinja iz Das Superweib. Na začetku romana je tipična gospodinja, ki doma pazi otroke in čaka uspešnega moža. V svoji vlogi ženske in matere ni srečna. Ko se loči od moža, ji z ramen pade breme, in končno zaživi. Temu pa se pridruži še nenadejani uspeh, ki ga doživi kot avtorica romana. Moški jo še vedno poskušajo podučevati in kontrolirati, vendar ona tega več ne dopušča. Izkušnja iz njenega zakona jo je izučila in tokrat ne bo naredila iste napake. Mož ji kaj tako velikega ni prisodil, zato je toliko bolj osupnjen, ko se njegova nekdanja žena uspe uveljaviti kot pisateljica. Oba ženska lika sta v svojih poklicih uspešna in v celoti izpolnjena. Le v ljubezenskih zvezah z moškimi imata težave. Moški ju imajo še vedno za šibkejši spol, ki ga je treba zaščititi, podučevati in kontrolirati. Še vedno se morata boriti za enakopravnost v svoji zvezi z moškim. Eni uspe in je srečna, druga pa sprejme dejstvo, da njeno življenje ni idealno, se ne bori proti temu, temveč se ponovno, z vso vnemo vrže v poklicno življenje in upa, da bo v prihodnosti imela možnost tudi v zasebnem življenju najti svojo srečo.
Ključne besede: švicarska književnost; ženska literatura; ženski liki; novela; roman;Ingeborg Bachmann; Simultano; Hera Lind; Superženska
Objavljeno: 03.06.2009; Ogledov: 2576; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (659,33 KB)

2.
Značilnosti novejše kratke proze slovenskih avtoric po letu 2000
Iris Kaukler, 2010, diplomsko delo

Opis: Pričujoče diplomsko delo podaja značilnosti novejše kratke proze slovenskih avtoric po letu 2000, kakor se kaže v izbranih delih prozaistk. Avtorice vrstno najraje posegajo po kratki zgodbi napisani z prvoosebnim pripovedovalcem, odprtim začetkom in koncem, brez podrobne karakterizacije ter z značilno fragmentarnostjo. Dolžina kratke zgodbe je navadno relativna, ampak vedno tako dolga, da jo lahko bralec prebere v enem zamahu. V to jo sili tudi potreba revijalnega tiska, saj večina avtoric svoje zgodbe začne objavljati prav tam, kasneje pa izdajo kratke zgodbe v zbirkah. Za vsa izbrana besedila velja, da jih uvrščamo v obdobje slovenske literarne postmoderne. Za to obdobje je značilna izrazita heterogenost in pluralnost smeri, saj znotraj tega obdobja paralelno obstaja več različnih literarnih tokov. Pri tem dogajanju smo priča izredno opaznim tipološkim premikom v smeri raznolikosti sodobne slovenske kratke pripovedne proze. Za izbrane avtorice velja, da se obračajo k realističnemu pojmovanju sveta in se tako vračaj k majhni, vsakdanji zgodbi ali pa pišejo postmodernistično prozo, z vso svojo žanrsko raznolikostjo. Slednje velja predvsem za mlajše avtorice, rojene v osemdesetih letih, katerih zgodbe so prepojene z grozljivimi in (znanstveno)fantastičnimi elementi. Avtorice največkrat tematizirajo medčloveške odnose, v okviru katerih so odnosi med spoloma prevladujoči. S tem odnosom je vselej nekaj narobe. Navadno gre za pomanjkanje komunikacije, posledica tega je odtujen odnos. Avtorice črpajo snov iz urbanega sveta. Velikokrat je opazna tudi avtobiografska nota. V jeziku so opazni narečni in žargonski izrazi ter besedje iz tujega jezika, največkrat iz angleščine. Zasledimo tudi veliko medbesedilnih prvin v obliki raznih citatov, povečini besedila pesmi. Ta proza je tako raznolika in pluralno usmerjena, kot je raznoliko in pluralno obdobje v katerem prozaistke ustvarjajo. Za vsa besedila velja, da se obračajo vstran od velikih družbenopolitičnih tem prepojenih s feminističnimi toni in se vračajo k intimi vsakdanjega, malega človeka. Za vse avtorica pa lahko trdimo, da v svojem delu uživajo, uživajo v pripovedovanju zgodb.
Ključne besede: Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, slovenska literarna postmoderna, sodobne slovenske avtorice, ženska literatura
Objavljeno: 13.05.2010; Ogledov: 3059; Prenosov: 438
.pdf Celotno besedilo (724,46 KB)

3.
VIRGINIA WOOLF, DIALEKTIKA ŽENSKE ŽELJE: K SVETILNIKU IN MED DVEMA DEJANJEMA
Ksenija Zorko, 2010, diplomsko delo

Opis: Pričujoče delo je poskus celostne obravnave avtorice, ki je kljub temu, da velja za kontroverzno, vendarle predstavnica moderne klasike. Pogosto se sklicujejo nanjo, in to ne le na polju literarnega. Moj namen je bil pokazati, kako se Virginia Woolf razvija in v skladu s tem spreminja tudi svoj odnos do najbolj žgočih problemov — ne le tistih svojega časa, temveč tudi bolj univerzalnih —, še posebej če zadevajo odnose med spoloma; in kako vendarle ves čas ostaja ona sama oziroma kako je bilo vse povedano že na samem začetku. Glavna os, okoli katere sem sklenila urediti svoje izsledke v izpolnjevanju cilja, ki sem si ga zadala, je ženska želja. Ta pa se izmika jasni določitvi, kar me je prisililo, da sem se problema lotila skozi precej široko optiko. Pri tem so mi zelo pomagala aktualna teoretična dela. V izhodišče sem postavila hipotezo, da je bila Virginia Woolf feministka in socialistka — značilnosti, ki so ju sicer spodbijali številni kritiki. Ugotovila sem, da se je, še več, vsled svoje močne intuicije boleče zavedala vseh problemov časa. Njeno videnje sveta kot v temelju ambivalentnega in s tem zavezanega dialektičnemu napredovanju je bilo revolucionarno samo po sebi. Če je to navidez nanehno napredovanje oz. napredek lahko razlog za optimizem, pa je po drugi strani vir nikoli končanega boja za boljši svet, saj ta po sami logiki stvari očitno nikoli ne more biti dosežen. Kar zadeva veèni spor o njenem "androgenem" obdobju, so moje ugotovitve jasne: njen koncept androgenosti je zelo kompleksen, saj zajema vse plasti življenja: sociološko, psihološko, ekonomsko in politično. Je integralni del njenega celotnega opusa, čeprav ga lahko razumemo le kot sredstvo za dosego cilja — vsaj neke vste harmonije med moškim in žensko, do katere pa lahko pride le, če sta si enakopravna, ko torej lahko postaneta prijatelja.
Ključne besede: Ženska želja, feministična literatura, žensko pisanje, androginost.
Objavljeno: 07.01.2011; Ogledov: 2472; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (417,96 KB)

4.
Kratka proza Mojce Kumerdej
Andreja Obrul, 2012, diplomsko delo

Opis: Pričujoče diplomsko delo podaja značilnosti sodobne slovenske kratke proze, proučuje izbrano sodobno slovensko avtorico in njeni kratkoprozni zbirki Fragma in Temna snov ter prinaša zapis o značilnostih literature, ki jo pišejo ženske. Slovenska pisateljica Mojca Kumerdej sodi v obdobje slovenske literarne postmoderne. Za to obdobje sta značilni izrazita heterogenost in pluralnost. Znotraj dobe opazimo več literarnih smeri, ki se medsebojno prepletajo, včasih opazimo celo več literarnih smeri znotraj istega dela: neorealizem, postsimbolizem, magični realizem, neodekadenco, minimalizem, postmodernizem. Za literaturo je nemogoče najti skupno ime; rečemo lahko, da je obdobje slovenske postmoderne obdobje »avtopoetik«. Med literarnimi ustvarjalci je v omenjenem obdobju najpriljubljenejša kratka proza. Obseg pojma kratka proza je skrajno nejasen, zato največkrat nedoločen. Tradicionalna literarna teorija navaja več sinonimnih izrazov, kljub temu pa si sodobna literarna veda prizadeva za vrstno razločevanje znotraj področja kratke proze: kratka zgodba (short story), novela, črtica. Literarni znanstveniki (Blanka Bošnjak) razlikujejo več tipov slovenske kratke proze: postmodernističnega, ultramodernističnega, iracionalno-mističnega in neorealističnega. Neorealistični prozni pisavi sledi Mojca Kumerdej, umetnostna kritičarka in kulturna kronistka, in sicer v svoji prvi zbirki kratke proze Fragma. Literarni opus Mojce Kumerdej obsega tri dela – roman Krst nad Triglavom (2001) ter dve kratkoprozni zbirki, že omenjeno Fragmo (2003) in Temno snov (2011), ki sta osrednji predmet diplomskega dela. V Fragmi gre za prikaz neznanih, skrajnih, celo zločinskih vidikov iz življenja navidez običajnega človeka. Fragma je simbol za duševni zapredek, ki v določenem trenutku poči in privede v nepričakovana dejanja (detomor, samomor, sadomazohizem, pedofilija idr. patološkosti). Jezikovno-slogovno so besedila zaznamovana s pogovornimi in slengovskimi izrazi, pojavljajo se tudi angleški citati. Temna snov podaja zgodbe iz življenja v sodobnem svetu. Njene osrednje teme so sodobnikove frustracije, prekrite travme, spolne zlorabe, zločini, čudodelstva, izključevalnost do drugačnih, materializem. Naslov simbolizira skrite, zamolčane globine v človeku, za katere je le vprašanje časa, kdaj bodo prišle na dan. Besedila se ukvarjajo z vprašanjem, kaj se skriva za videzom, za navidez urejeno vsakdanjostjo. Napisana so v nezahtevnem, komunikativnem slogu. Mojca Kumerdej se s svojima zbirkama kratke proze nesporno uvršča med najkakovostnejše sodobne slovenske avtorice, a je treba opozoriti na dejstvo, da literarna zgodovina in kritika ženski ustvarjalnosti še vedno ne namenjata dovolj pozornosti oziroma jo puščata v ozadju.
Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, slovenska literarna postmoderna, kratka proza Mojce Kumerdej (Fragma, Temna snov), ženska literatura
Objavljeno: 30.10.2012; Ogledov: 3476; Prenosov: 481
.pdf Celotno besedilo (756,46 KB)

5.
POETIKA KRATKE PROZE MOJCE KUMERDEJ
Vesna Kušar, 2016, diplomsko delo

Opis: V pričujočem diplomskem delu sem s pomočjo literarnoteoretičnih ter literarnozgodovinskih dognanj znanstvenikov proučevala kratkoprozni deli Fragma in Temna snov sodobne slovenske avtorice Mojce Kumerdej. V teoretičnem uvodu sem se na kratko posvetila obdobju, v katerem ustvarja pisateljica. Ugotovila sem, da gre za obdobje slovenske postmoderne. Pri analizi tega obdobja sem se oprla na spoznanja Janka Kosa, ki trdi, da slovenska literarna postmoderna nastopi po slovenski moderni, in sicer leta 1970. To je literarno obdobje, ki združuje tudi nasprotujoče si smeri: neorealizem, postsimbolizem, neodekadenca, modernizem, eksistencializem, magični realizem in postmodernizem. Slovensko literarno postmoderno imenujemo tudi obdobje »avtopoetik«, saj v tem obdobju avtorji nimajo predpisanih nikakršnih vzorcev, v izbiri literarnih usmeritev se odločajo individualno. Bistvene značilnosti slovenske literarne postmoderne so raznolikost, sinkretično povezovanje različnih prvin, vpliv globalizacije (preseganje določenih literarnih smeri in tokov), avtopoetika, estetski pluralizem, razmah trivialne in žanrske literature, ki se lahko približa »visoki«. Obravnavana avtorica sodi v neorealistično smer, ki je najbolj izrazita prav v kratki prozi. Za ta tip besedil je značilno čim bolj realno predstavljanje stvarnosti. Snovno-tematsko sodi v takšna besedila prikazovanje avtentične podobe družbe, socialne stvarnosti, narave in vsakdanjega življenja. Ena izmed osrednjih tem je ljubezen. Osrednji predmet diplomskega dela sta kratkoprozni zbirki Fragma (2003) in Temna snov (2011). Zbirka Fragma je sestavljena iz trinajstih zgodb, kjer so v ospredju na videz običajni posamezniki, a pod zunanjostjo se v teh akterjih skriva »fragma«, ki je zapredek nečesa. Nezavedna se nahaja v ljudeh in se v najboljšem primeru pretvori v nekaj ustvarjalnega (Ljubezen je energija) ali pa poči in vodi v destruktivna, zločinska dejanja (detomor, samomor, sadomazohizem in druge patološkosti). V zbirki Temna snov že sam naslov zbirke najbolje označuje enajst sicer heterogenih zgodb. Kumerdejeva pravi, da bi naj poleg le nekaj odstotkov vidne snovi v vesolju obstajala temna, nam nevidna, nezaznavna snov, in pa temna energija (Petrič 2011). Tako se avtorica skozi preigravanja številnih identitet loteva teh skritih, temnih vsebin človeka. Osrednje teme te zbirke so posameznikove osebne travme, zločini, spolne zlorabe, materializem. Jezik je v obeh zbirkah nezahteven, komunikativen, zaznamovan s pogovornimi in slengovskimi izrazi. V diplomski nalogi sem se posvetila tudi ženskim likom v kratki prozi Mojce Kumerdej. V obeh zbirkah (Fragma, Temna snov) se ženske pojavljajo v različnih vlogah, in sicer v vlogi matere, usodne ženske, emancipiranke, poročene ženske, morilke in prijateljice. Za kratko prozo Mojce Kumerdej so značilne močne, samozavestne, zapeljive in neodvisne ženske. Vse junakinje so odločne in predane svojim ciljem. Niso zgolj igračke v rokah moških, ampak si same krojijo svojo usodo. Mojca Kumerdej se s svojim kratkoproznim opusom nedvomno uvršča med najkakovostnejše slovenske neorealistične avtorice. A slovenska literarna kritika in zgodovina slovenskim ženskim literarnim ustvarjalkam še zmeraj ne namenjata dovolj pozornosti in ne cenita dosežkov, za katere so zaslužne.
Ključne besede: slovenska literarna postmoderna, ženska literatura, kratka proza Mojce Kumerdej (Fragma, Temna snov), ženski liki v kratki prozi Mojce Kumerdej.
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 1335; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (1,47 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici