| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
LOČITEV UPRAVLJALCEV ŽELEZNIŠKE INFRASTRUKTURE IN PREVOZNIKOV V EU
Anka Malej, 2016, diplomsko delo

Opis: Hitro rastoče gospodarsto EU se srečuje s čedalje večjimi potrebami po transportu in hkrati vse bolj perečimi okoljskimi težavami. Železnice imajo v primerjavi z drugimi vrstami prevoza številne prednosti: predstavljajo varen, energetsko učinkovit in okolju prijazen način prometa z veliko prevozno zmogljivostjo. Toda železnice se zaradi svojih tehničnih posebnosti in zgodovinskega razvoja niso prilagajale tržnim zahtevam, zato se v današnjem času srečujejo s problemom nekonkurenčnosti. Sodoben družbeni razvoj zahteva večjo tržno usmerjenost in gospodarsko učinkovitost železnic. Rešitev problema nekonkurenčnosti železnic v državah EU je v njihovem prestrukturiranju ob zagotovitvi enakih konkurenčnih pogojev med transportnimi nosilci. Oživitev železniškega sektorja in posledično bolj uravnotežena porazdelitev transportnih tokov med posameznimi vrstami prometa je zato prednostna naloga skupne prometne politike EU. Železniška zakonodaja EU spodbuja konkurenčnost in odpiranje trga železniškega prometa od leta 1991 naprej. Države članice morajo v skladu z obstoječo zakonodajo prevoznikom v železniškem prometu zagotoviti pravičen in enakopraven dostop do železniškega omrežja, s ciljem uvedbe interne železniške konkurence tudi na svojem nacionalnem omrežju. Za zagotovitev tega cilja in za tržno organiziranost železnic naj bi največji pomen predstavljala ločitev dejavnosti upravljanja z železniško infrastrukturo in izvajanja prevozov (vertikalna ločitev), ki jo to diplomsko delo celovito obravnava. Stopnja ločevanja med upravljavci infrastrukture in prevozniki je potrebna, da bi zagotovili pošteno in enakopravno obravnavo vseh prevoznikov v železniškem prometu. V skladu s tem bistvenih funkcij, kot so izdajanje obratovalnih dovoljenj prevoznikom, dodeljevanje vlakovnih poti in določitev uporabnine, ki jo morajo prevozniki v železniškem prometu plačati za uporabo omrežja, ne smejo več opravljati tradicionalni prevozniki v železniškem prometu držav članic, temveč morajo biti prepuščene neodvisnim upravljavcem. Izkušnje držav članic z vertikalno ločitvijo so različne, empirične in teoretične raziskave s tega področja pa so si pogosto nasprotujoče in nedokončne. Železniška zakonodaja EU je obsežna, a pogosto ne tako učinkovita, kot je bilo prvotno predvideno. V praksi se železniški trg EU še vedno srečuje z neučinkovitim upravljanjem infrastrukture, izkrivljanjem konkurence in nekaterimi drugimi težavami. Glede prihodnjih usmeritev železniške zakonodaje EU se zato postavljajo številna vprašanja. Ali prednosti potencialno povečane konkurence v primeru vertikalne ločitve odtehtajo visoke stroške prestrukturiranja železnic in domnevne prednosti holdinga? Ali vertikalna ločitev res najbolje zagotavlja nediskriminacijo pri dostopu novih prevoznikov na trg ali je nediskriminacijo mogoče zagotoviti tudi drugače, morda celo bolj učinkovito in ekonomično? Potrebno je nadalje raziskovati, kateri dejavniki vplivajo na uspešnost določenega modela ureditve železnic, pri tem pa so današnje izkušnje držav in empirične raziskave vertikalne ločitve bistvenega pomena. Zaradi enormnih stroškov prestrukturiranja železniškega sistema je potrebno k spremembam na tem področju pristopati z veliko mero previdnosti, z razumevanjem stroškov, ki ob tem nastanejo, bodoče zakonodajne odločitve pa podpreti z empiričnimi dokazi.
Ključne besede: ločitev upravljavcev železniške infrastrukture od prevoznikov, vertikalna ločitev, železnice, železniška zakonodaja EU, Slovenske železnice, liberalizacija železnic EU
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1330; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

2.
PRAVNI VIDIKI REGULACIJE STATUSA JAVNE ŽELEZNIŠKE INFRASTRUKTURE
Eva Murko, 2014, diplomsko delo

Opis: Zgodovinsko so države članice Evropske unije samostojno regulirale delovanje prevozniških storitev v železniškem prometu. Organizacijsko so bila podjetja, ki so izvajala storitve na področju železniških prevozov, gradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture, konstituirana kot enovite, vertikalno integrirane družbe. Trg na področju železniškega prometa je bil urejen monopolno, storitve v železniškem prometu pa so opravljali lastniki železniškega omrežja. V obdobju po letu 1991 je prišlo do deregulacije trga železniških storitev. Direktiva Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železniških podjetij Skupnosti je posegla v klasično ureditev na nivoju držav članic Evropske unije in na novo definirala razmerja med lastniki javne železniške infrastrukture in podjetji, ki izvajajo prevoze po tirih. Zahtevana je bila jasna delitev med lastnikom infrastrukture, upravljavcem in prevoznimi podjetji, zlasti z namenom omejevanja monopola obratovanja prevozniških železniških družb. Deregulacija je sprožila vrsto posledic za mednarodno pravo na področju regulacije železniškega sektorja, predvsem v smislu prostega dostopa do infrastrukture držav članic in zagotavljanja nemotenega in preko mejnega izvajanja železniških prevoznih storitev. Bistvo ureditve je zagotavljanje prostega dostopa do železniške infrastrukture na področju Evropske unije za vse železniške družbe, ki izpolnjujejo zakonske pogoje. Dostop je urejen z medsebojnimi pravnimi obvezami med prevoznikom in upravljavcem infrastrukture in pogojen s plačilom uporabnine, ki je namenjena kritju dela stroškov vzdrževanja in vodenja prometa.
Ključne besede: transport, promet, Evropska komisija, direktiva, javna železniška infrastruktura, zakonodaja, pravo Evropske unije, deregulacija, tožba
Objavljeno: 10.12.2015; Ogledov: 1106; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

3.
Zagotavljanje varnosti na tovorni postaji Ljubljana Zalog : diplomsko delo
Jerica Tovornik, 2010, diplomsko delo

Opis: Železnica je pomemben del prometnega sistema, tehnologija prometa pa je podroĉje, ki povezuje vse sodelujoĉe dejavnike v železniškem procesu in s tem omogoĉa prevozne storitve. Postaja Ljubljana Zalog je vmesna postaja na glavni elektrificirani progi Dobova-Sežana-državna meja, po namembnosti pa je ranžirna enosmerna postaja z zaporednim razporedom tirnih skupin. Zaradi kompleksnosti dejavnosti pri opravljanju storitev na postaji, predstavlja vprašanje, kot je zagotavljanje varnosti, velik pomen. V diplomskem delu je predstavljena zakonodaja Evropske unije in Republike Slovenije s podroĉja varnosti, obstojeĉe stanje na tovorni postaji (delovna podroĉja), naprave, ki so glavno orodje za zagotavljanje varnosti na postajnem obmoĉju (signalnovarnostne naprave). Istoĉasno pa je na primeru izrednega dogodka, ki se je zgodil na postaji v letu 2008, predstavljeno delo preiskovalnega organa, ki je zakonsko doloĉen za preiskavo nesreĉ in incidentov.
Ključne besede: železniški promet, železniška zakonodaja, varnost v železniškem prometu, signalnovarnostne naprave, izredni dogodki, preiskovalni organ
Objavljeno: 03.09.2010; Ogledov: 1695; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (2,86 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici