| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PROJEKT VPELJAVE IN UVELJAVLJANJA SISTEMA ZAVAROVANJ V SKUPINI MERCATOR
Tomaž Kutnar, 2011, diplomsko delo

Opis: V težkih gospodarskih časih so družbe prisiljene racionalizirati stroške in pogosto se s tega razloga odločajo zmanjševati zavarovalna kritja. V kolikor ugotovimo, da so zavarovanja v družbi še nekvalitetna, opredeljena brez ocene tveganja, potem lahko v takšni družbi v prihodnosti, zaradi večje škode, pričakujemo tudi likvidnostne težave. Takšnega tveganja resne gospodarske družbe, njihove uprave in nadzorni sveti ne bi smeli prevzemati zgolj zaradi kratkoročnih finančnih učinkov. Kdaj se bo katastrofalni škodni dogodek pripetil, je po zavarovalniško le še vprašanje časa. Osnovni problem, ki ga obravnavamo, je nekvalitetno zavarovanje, ki ima pogosto za posledico tudi visoke zavarovalne premije in nizko zavarovalno kritje. Problem je potrebno rešiti z identifikacijo vseh tveganj, ki tako ali drugače lahko vplivajo na razvoj ali obstoj gospodarske družbe. Pristop k obravnavanju teme diplomske naloge v prvem delu temelji na teoretičnih izhodiščih prenove poslovnih procesov ter upravljanja,vodenja in izvajanja projektov. V praktičnem delu pa je predstavljen posnetek trenutnega stanja in projekt prenove vpeljave in uveljavljanja sistema zavarovanj v Skupini Mercator.
Ključne besede: projekti, zavarovalno kritje, zavarovalna premija, ocena tveganja, škodni dogodek
Objavljeno: 01.09.2011; Ogledov: 1576; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

2.
VLOGA NOTRANJE REVIZIJE PRI UPRAVLJANJU OPERATIVNEGA TVEGANJA V PROCESU ODOBRAVANJA KREDITOV FIZIČNIM OSEBAM V POSLOVALNICAH BANK, KI DELUJEJO V SLOVENIJI
Romana Ocvirk, 2013, magistrsko delo

Opis: Uprave bank in nadzorni organi aktivnostim, ki so usmerjene v upravljanje s tveganji v obdobju visoke gospodarske rasti, splošne blaginje in doseganja visokih dobičkov, niso pripisovali pomembne vloge. Celotno delovanje je bilo usmerjeno v doseganje čim večjega dobička. Na trgu je bilo bankam na razpolago dovolj denarnih sredstev po razmeroma nizkih cenah in kar največ teh sredstev so skušale oplemenititi z vlaganjem v kredite. To je bil čas, v katerem so banke odobravale kredite tudi brez ustreznega zavarovanja. V takšnih in podobnih bančnih poslih so se, zaradi želje po doseganju odličnih poslovnih rezultatov, prevzemala prevelika tveganja. Upravljanje z njimi pa je potekalo v takšni obliki in obsegu, da je zadostilo zakonskim zahtevam. Zaradi takšne poslovne politike je dejavnost notranjega revidiranja služila predvsem za preverjanje skladnosti delovanja z zakoni, navodili, pravili in predpisi. Notranji revizorji so delovali kot nadzorniki. Revizijska poročila pa so vsebovala predvsem ugotovitve o napakah in nepravilnostih, ki so jih pri svojem delu naredili zaposleni. Finančna kriza je pokazala, da je bil takšen odnos do tveganj neodgovoren. Posledice, ki se v poslovnih izkazih bank še danes močno odražajo, so vplivale na spremembo odnosa uprave in nadzornih organov do tveganj, ki so jim banke pri svojem delovanju izpostavljene in do dejavnosti, ki se z upravljanjem tveganj ukvarjajo. Prišli so do spoznanja, da izogibanje učinkovitemu upravljanju s tveganji povečuje verjetnost, da bodo škodni dogodki, kot posledica nekontrolirane izpostavljenosti tveganjem, povzročili finančne izgube in nefinančno škodo, kar pa lahko resno ogrozi realizacijo poslovnih načrtov ali celo obstoj banke. S tem zavedanjem se je povečal tudi pomen dejavnosti notranjega revidiranja. Notranji revizor je zamenjal vlogo nadzornika z vlogo svetovalca. Obseg njegovega dela se je razširil na področje tveganj, ki ogrožajo uresničitev načrtovanih ciljev banke. Revidiranje ni več usmerjeno v preteklost, usmerjeno je v sedanjost in prihodnost. Odobravanje kreditov fizičnim osebam je ena izmed najpomembnejših storitev, ki jo banke nudijo v okviru področja bančništvo na drobno, saj prinaša obrestne in neobrestne prihodke. Storitev je, tako kot tudi vse druge bančne aktivnosti, procesi, sistemi in produkti, izpostavljena operativnemu tveganju. Izgube kot posledica škodnih dogodkov iz naslova operativnega tveganja lahko nastanejo zaradi neustreznosti samega procesa odobravanja kreditov, napak ali goljufij zaposlenih, goljufij kreditojemalcev ali njihovih delodajalcev. Odgovornost uprave banke je torej, da tudi pri tej storitvi vzpostavi ustrezen proces upravljanja z operativnim tveganjem. V tem procesu ima pomembno vlogo služba notranje revizije, ki presoja in vrednoti ustreznost notranjega kontrolnega sistema, podaja priporočila za njegovo izboljšanje in pri zaposlenih ustvarja zavedanje o pomenu ustreznega in učinkovitega obvladovanja operativnega tveganja.
Ključne besede: upravljanje z operativnim tveganjem, vloga notranje revizije, odobravanje kreditov fizičnim osebam, škodni dogodek iz naslova operativnega tveganja, odgovornost uprave banke
Objavljeno: 10.03.2014; Ogledov: 1183; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

3.
Okoljska škoda in Rimska uredba II
Laura Urbančič, 2017, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je razdelati člen 7 Rimske uredbe II na posamezne problemske sklope znotraj te določbe ter vsak sklop preučiti. S tem se doseže jasna razmejitev uporabe člena 7 Rimske uredbe II od drugih relevantnih členov, pod katere lahko subsumiramo konkretno dejansko stanje, da ugotovimo, katere okoliščine so tiste, ki v takšnih primerih določajo uporabo ustrezne določbe. Pogosto prihaja do dilem ravno pri členu 7 Rimske uredbe II in členu 5 Rimske uredbe II o odgovornosti za proizvode, saj je veliko primerov, ko okoljska škoda nastane ravno zaradi napake izdelka. Z analizo koncepta okoljske škode znotraj določbe člena 7 Rimske uredbe II se doseže boljše razumevanje same določbe, ker se omeji domet situacij, ki spadajo pod okoljsko škodo. S pomočjo sodnih odločb Sodišča EU s področja mednarodne pristojnosti v Bruseljski uredb I, ki se uporabljajo tudi pri razlagi pojmov iz Rimske uredbe II, ugotovimo, da posredna škoda ni pomembna pri določanju kraja, kjer je škoda nastala in skladno s tem pravo države, kjer je škoda nastala. Skladno s tem posredne škode iz člena 7 Rimske uredbe II ne smemo preširoko razlagati, saj bi to vodilo v absurdnost.
Ključne besede: okoljska škoda, Rimska uredba II, nepogodbena obveznost, lex specialis, škodni dogodek, posredna škoda.
Objavljeno: 27.10.2017; Ogledov: 487; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (686,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici