| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 66
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah
Matjaž Grahornik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava celoten rodovnik rodbine Herberstein. Prastari vzhodnoštajerski plemiški rodbini Herberstein lahko v virih sledimo od konca 13. stoletja. Njen začetnik Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije. Njihova zvestoba in podpora Habsburžanom je bila od druge polovice 15. stoletja, ko so se ti utrdili na položaju deželnega kneza, dejansko samoumevna. Leta 1427 se je rodbina z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem razdelila na dve liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Pripadniki starejše linije, ki se je do začetka 17. stoletja z bratoma Bernardinom II. in Jurijem Andrejem razdelila na starejšo in mlajšo vejo, so do zadnje četrtine 17. stoletja delovali po načelu primogeniture. Pri starejši veji je najstarejši (živeči) sin podedoval oziroma užival matično posest z gradom Herberstein, pri mlajši veji pa pozneje (od leta 1670) posest Grafenort v Šleziji. S smrtjo Janeza Leopolda Erdmana (1659–1729) je mlajša veja po moški strani izumrla, uživanje tamkajšnjega fidejkomisa pa je prešlo na starejšo vejo. Mlajša linija se je že v 16. stoletju razcepila na številne glavne in nato stranske veje, ki so se imenovale po večjih ali manjših gospostvih, posestvih, gradovih in dvorcih, kjer so (sprva) živele. Za razvejanje mlajše linije je zaslužen Jurij V. (1501–1560) iz Lankowitza, prvi štajerski deželni glavar iz rodbine Herberstein. Njegova sinova Leopold (ok. 1532–1606) in Jurij Rupert (ok. 1540–1612) sta začetnika dveh novih vej; prvi je ustanovitelj štajerske v Pusterwaldu, drugi pa spodnjeavstrijske v Sierndorfu. Janez (II.) (1472–1535), stric Jurija V., je osnoval glavno vejo na štajerskem Neubergu, ki je po moški strani izumrla leta 1690. Jurij Andrej (1514–1543), mlajši brat Jurija V., je ustanovitelj t. i. posebne veje, ki je po moški strani izumrla po letu 1645. Mlajšo linijo je dodatno razvejal najmlajši brat Jurija V., Jurij Sigmund (1518–1578) s štajerskega gospostva Lankowitz. V njegovem zakonu z Marušo pl. Pöttschach se je rodilo pet sinov: Sigmund Friderik (1549–1620), Janez Friderik (1554–1615), Jurij Krištof (1556–1613), Jakob Franc (1557–1600) in Volf(gang) Viljem (1561–1618). Najstarejši sin je nadaljeval lankoviško vejo, ostali pa so začetniki novih: hrastovške, viltuške, mlajše spodnjeavstrijske in betnavske. Nekatere od teh so se pozneje dodatno razvejale, vse pa so naposled (po moški strani) odmrle: lankoviška leta 1814, hrastovška leta 1813, viltuška leta 1727 (ali 1735), mlajša spodnjeavstrijska v letih 1719/20 in betnavska leta 1737. Mlajša linija je naposled izumrla v vseh svojih vejah. Njena poslednja predstavnika sta bila Karel Jožef grof Herberstein-Moltke, stolni kanonik v Salzburgu, Freisingu in Osnabrücku, ki je umrl leta 1837, in njegova sestra Marija Antonija, poročena grofica Batthyány, ki je umrla leto za njim. Od obeh linij se je do danes ohranila samo starejša glavna veja starejše linije z gradu Herberstein, ki se je od 19. stoletja precej razvejala.
Ključne besede: Herberstein, genealogija, plemstvo, zgodovina, zgodnji novi vek, habsburška monarhija, Slovenija, Štajerska
Objavljeno: 01.06.2021; Ogledov: 241; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (7,72 MB)

2.
Poznavanje pregovorov med srednješolci na Gorenjskem in Štajerskem
Janja Sterle, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so bili obravnavani poznavanje, raba in razumevanje pregovorov med srednješolci in srednješolkami različnih izobraževalnih programov (gimnazija, zdravstvena nega, strojništvo, predšolska vzgoja) ter v različnih regijah (na Gorenjskem in Štajerskem). Zanimalo me je, ali glede na smer izobraževanja in regijo, v kateri se izobražujejo, med njimi prihaja do razlik. V teoretičnem delu sta bila predstavljena paremiologija in njen razvoj, v empiričnem delu pa so bili najprej pregledani temeljni dokumenti za pouk slovenščine, tj. učni načrt za gimnazije oziroma katalogi znanja za programe zdravstvena nega, strojništvo in predšolska vzgoja. Raziskano je bilo, na katerih mestih učnega načrta oziroma kataloga znanja se pojavi obravnava pregovorov, na primeru učbeniških kompletov Na pragu besedila 1–4 in Branj 1–4 pa tudi, ali so naloge in vprašanja vezana tudi na pregovore ter ali so ti uporabljeni npr. kot naslovi poglavij oziroma učnih sklopov. S pomočjo anketnega vprašalnika je bilo preverjeno, kako dijaki in dijakinje izbranih šol spoznavajo pregovore, kakšno je njihovo poznavanje pregovorov iz t. i. paremiološkega optimuma in katere pregovore uporabljajo. Rezultati so pokazali, da so imeli anketiranci in anketiranke težave pri opredeljevanju izraza pregovor, da pogosto niso ločevali pregovorov od drugih paremioloških enot, zlasti rekov in frazemov, da so imeli težave tudi pri prepoznavanju konkretnega pregovora v sobesedilu in pojasnjevanju njegovega pomena. Kljub temu pa je opazno, da med srednješolci in srednješolkami prevladuje pozitiven odnos do pregovorov. Pri poznavanju, rabi in razumevanju pregovorov ni bilo opaženih bistvenih razlik glede na smer izobraževanja in regijo.
Ključne besede: pregovor, paremiologija, dijaki in dijakinje, Gorenjska, Štajerska.
Objavljeno: 27.08.2019; Ogledov: 350; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

3.
Umetnostni spomeniki na Spodnjem Štajerskem na skicah in risbah Carla Haasa kot vir za umetnostno zgodovino
Doroteja Kotnik, 2018, magistrsko delo

Opis: Zapuščina Carla Haasa je pomemben vir za umetnostnozgodovinsko raziskovanje, saj nam predstavi umetnostne spomenike Spodnje Štajerske v času tretje četrtine 19. stoletja, preden so začeli vanje obsežno posegati. Med zapuščino se velik del dokumentacije navezuje na umetnostne spomenike Spodnje Štajerske. Risbe predstavljajo mesta, gradove, samostane in cerkve. Iz ohranjene Haasove dokumentacije lahko razberemo, na kakšen način so popisovali umetnostne spomenike na Štajerskem. Glavna naloga Carla Haasa in njegovega naslednika Johanna Gradta je bila popis srednjeveških spomenikov Štajerske in izdelava pripadajočega zemljevida. Z ohranjenim gradivom v Haasovi zapuščini lahko rekonstruiramo deželna potovanja deželnih arheologov po Spodnjem Štajerskem. Haasovo zapuščino hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, drobce velikega fonda pa hranita tudi Zavod za spomeniško varstvo kulturne dediščine Slovenije – Območna enota Celje in Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo. S pregledom obstoječih risb si lahko pomagamo pri umetnostnozgodovinskem raziskovanju spomenikov na Spodnjem Štajerskem. Pregledane in analizirane risbe so odprle nova vprašanja in prinesle nova umetnostnozgodovinska spoznanja o ptujskogorski cerkvi, župnijski cerkvi sv. Ožbalta na Ptuju, cerkvi sv. Treh kraljev v nekdanjem samostanu Studenice, cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu, kartuzijah Jurklošter in Žiče. 95 % risb iz Haasove zapuščine, ki predstavljajo umetnostne spomenike na Spodnjem Štajerskem, še ni bilo objavljenih in raziskanih.
Ključne besede: Carl Haas, Johann Gradt, Žička kartuzija, kartuzija Jurklošter, Studenice, Ptujska Gora, Marija z Detetom, deželno potovanje, neobjavljene risbe, Spodnja Štajerska, spomeniško varstvo
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 585; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (2,68 MB)

4.
Poznobaročni kipar Ferdinand Gallo
Karin Požin, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava ustvarjalni opus poznobaročnega kiparja Ferdinanda Galla (ok. 1709–1788), ki je velik del svojega življenja preživel v Celju. Njegova dela so pustila pečat v številnih cerkvah Posavinja, Šaleške doline in širše. Kot večina pomembnih kiparjev svojega časa, ni deloval sam, temveč je vodil kiparsko-rezbarsko delavnico, s katero je pri izdelavi sakralne opreme sodeloval z drugimi umetnoobrtnimi mojstri in umetniki. Naloga je osnovana kot pregledno delo, ki je rezultat terenskega dela, podkrepljenega z znanimi arhivskimi viri in ključno literaturo. Najprej ugotavlja stanje raziskav in ponuja sistematičen pregled kiparjevega življenja med letoma 1744 in 1788, s posebnim poudarkom na preučitvi njegovih del – oltarjev, oltarne in orgelske ornamentike, sakralnih plastik, bozzettov in prižnic. Ker ta v literaturi še niso bila natančno opredeljena, je bil poglavitni cilj pričujočega magistrskega dela izoblikovati katalog poznanih kiparjevih del z umetnostnozgodovinskimi opisi, opremljenimi z aktualnim fotografskim gradivom. Ugotovljeno je bilo, da je Ferdinand Gallo značilen predstavnik srednje kakovostne smeri znotraj poznobaročnega sakralnega kiparstva na slovenskem Štajerskem, saj v svojih delih združuje vplive reprezentativnega kiparstva s čustveno obarvanim ljudskim rezbarstvom. Posluževal se je tipov oltarjev, pri katerih gre za prehajanje med poznobaročnimi, tektonsko izoblikovanimi kompozicijami in slikovitejšimi, rokokojsko razrahljanimi oltarnimi arhitekturami, ki jih spremljajo bogata ornamentika in svetniške plastike. Zanje so značilna manieristična telesa s sorazmerno majhnimi, lutkasto izoblikovanimi glavami, razgibanim kontrapostom in živahno gestikulacijo. Večkrat jih je v oltarnih kompozicijah scensko razporedil, dodaten učinek pa dosegal z živahno rokokojsko ornamentiko. Ferdinanda Galla odlikujeta mnogovrstnost in izvirnost umetniškega snovanja, ki ga je v štirih desetletjih svojega delovanja zapustil na slovenskem Štajerskem.
Ključne besede: sakralna umetnost, poznobaročno kiparstvo, rokoko, slovenska Štajerska, Ferdinand Gallo, cerkvena oprema, oltar, sakralna plastika, bozzetto, oltarna in orgelska ornamentika, prižnica
Objavljeno: 09.10.2018; Ogledov: 723; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (9,88 MB)

5.
Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Žiga Oman, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku s primerjalno analizo sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij, zlasti pravno antropoloških in pravno zgodovinskih, obravnava pravni običaj (krvnega) maščevanja na naših tleh. Te študije so maščevanje, imenovano tudi fajda, v predmodernih evropskih ter drugih družbah opredelile kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora, ki teži k ohranjanju družbenega reda ter miru. Običaj maščevanja je v družbi narekoval obstoječi kulturi časti primerno povračilo za prizadeto krivico, tudi z ritualno omejenim nasiljem, s čimer je običaj imel funkcijo reševanja sporov. Po običaju je morala biti krivica nujno obelodanjena, kar je skupnosti omogočilo posredovanje v sporu. Pri tem je skupnost oziroma njena oblast, tako politična kot sodna, težila k pomiritvi oziroma spravi med sprtima stranema in s tem k obnovi družbenega ravnotežja, tj. reda in miru, s čimer je običaj opravljal funkcijo družbenega nadzora. Raziskave običaja maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku temeljijo na arhivskem gradivu, objavljenih virih in literaturi. Vendar razumevanje družbenih odnosov, ki jih izpričujejo, omogoča šele aplikacija primerjalne analize sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij maščevanja. Analiza je potrebna tudi zato, ker za slovenske dežele še ni bila opravljena nobena sistematična raziskava običaja maščevanja. V redkih in delnih obravnavah običaja se je slovensko zgodovinopisje do nedavno močno naslanjalo zlasti na že presežene starejše raziskave nemškega zgodovinopisja. Slednje je narekovalo, da se s primerjalno analizo sodobnih študij posebno pozornost v disertaciji posveti sodobnim raziskavam maščevanja ter preuči zgodovino običaja maščevanja v Svetem rimskem cesarstvu do 18. stoletja. Potreben je bil tudi pregled procesa uzakonitve običaja ter značilnosti njegove regulacije v postavljenem pravu v srednjem veku, še posebej pa analiza odnosa družbe in oblasti, tako političnih kot sodnih, do maščevanja po njegovi prepovedi v zgodnjem novem veku ter posledični delegitimaciji v družbi. Primerjalna analiza relevantnih sodobnih študij o običaju maščevanja v novem veku in zgodnjenovoveških virov iz slovenskih zgodovinskih dežel, je pokazala, da je maščevanje kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora na Slovenskem obstajalo tudi v zgodnjem novem veku pri vseh stanovih, od podložnikov do plemstva. Običaj je izpričan v virih gospoščine Bled in mesta Ptuj iz 17. stoletja ter v drugih virih iz Kranjske in Štajerske v 16. in 17. stoletju, deloma pa tudi v literaturi, čeprav primerov maščevanja ni primerno analizirala. Tudi obstoj maščevanja pri vseh stanovih v zgodnjem novem veku slovenske zgodovinske dežele umešča v širši evropski ter svetovni družbeni in pravni kontekst. Ker študije kažejo, da je običaj občečloveški, so ugotovitve glede maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku uporabne tudi za raziskave v družbah drugod po svetu in v različnih zgodovinskih obdobjih.
Ključne besede: maščevanje, fajda, pravni običaj, reševanje sporov, Kranjska, Štajerska, 16. stoletje, 17. stoletje
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 937; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (34,60 MB)

6.
Interkommunale Kooperation am Beispiel der “Kernraumallianz-Voitsberg“ (West-Steiermark)
Walter Zsilincsar, 2006, izvirni znanstveni članek

Opis: Medobčinsko sodelovanje na primeru zveze občin na območju Voitsberga (zahodna Štajerska) Pojav aglomeracij majhnih mest, kakršna je na območju Voitsberga na zahodnem Štajerskem v Avstriji, so nov izziv za načrtovalce regionalne politike. Urbani, socialni in liberalni trendi gospodarskega razvoja so vzrok številnim problemom na lokalni ravni, ki jih občine same ne morejo reševati. Zato se povezujejo v interesne skupnosti, ena od takšnih je prikazana v prispevku. Tvori jo pet manjših občin. Dodatni problem predstavlja tudi zadovoljevanje togih Maastrichtskih kriterijev, zaradi katerih so zmanjšujejo občinski prihodki in povečujejo izdatki. Vse to, ob potrebi po zagotavljanju novih delovnih mest, izboljšanju in modernizaciji komunalnih storitev ter zagotavljanju preživetja občin ob vedno večji tekmovalnosti, je prepričalo občinske oblasti, da je sodelovanje s sosednjimi občinami, ki imajo podobne probleme, najboljši način za iskanje optimalnih rešitev. Zveza občin tako poskuša reševati probleme s sodelovanjem na prostovoljni osnovi. Avtor poudarja, da je medobčinsko sodelovanje v območjih zgoščene urbane poselitve nujno ter zahteva nove prijeme v upravljanju.
Ključne besede: urbana geografija, urbana naselja, omrežja naselij, mala mesta, urbani razvoj, občine, sodelovanje, Avstrija, Štajerska
Objavljeno: 02.03.2018; Ogledov: 530; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (885,90 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
Zgodovina pasarstva na slovenskem štajerskem in problem sodobnega stila v obrti
Dora Tratnik, 2017, diplomsko delo

Opis: Pasarstvo je danes manj znana in počasi izumirajoča obrt, ki se ukvarja z oblikovanjem neplemenitih kovin. V preteklosti je sodilo med pomembne obrtne panoge. Danes je delujočih pasarskih delavnic zelo malo. Ena izmed njih je pasarska delavnica Tratnik, na Orožnovi 3 v Mariboru, v kateri še zmeraj izdelujejo kovinske izdelke po starih postopkih in z nekaterimi tradicionalnimi orodji. V diplomski nalogi je predstavljena obrtniška in umetniška dejavnost pasarstvo. Opisan je zgodovinski razvoj pasarstva na Štajerskem in cehovska pravila, predstavljeni so pomembni pasarski mojstri in družine, znani iz arhivskih virov. Opisana je tehnologija izdelave pasarskih izdelkov in krasilne tehnike. V zadnjem delu je izpostavljen problem sodobnega stila v obrti.
Ključne besede: pasarstvo, obrt, Štajerska, zgodovina, cehi, delavnica
Objavljeno: 20.10.2017; Ogledov: 1049; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (2,15 MB)

8.
Kletvice in psovke v trboveljskem govoru
Tea Lopan, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu Kletvice in psovke trboveljskega govora so analizirane kletvice in psovke, ki se uporabljajo v Trbovljah, katerih krajevni govor se uvršča v zagorsko-trboveljsko podnarečje posavskega narečja štajerske narečne skupine. Z raziskavo smo preverjali kletvice in psovke v trboveljskem govoru in njihovo uporabo. Ugotavljali smo izvor kletvic in psovk (s pomočjo nam dostopne literature), njihovo prehajanje v splošno rabo, morebitno izgubo negativne in pridobitev pozitivne konotacije. Zanimalo nas je tudi, ali se kletvice in psovke morebiti pojavljajo tudi kot sestavina frazemov. Informatorje smo razdelili v dve skupini in preverjali medgeneracijsko uporabo kletvic in psovk. Kletvice in psovke smo uvrstili v več podskupin, pri čemer smo sledili razdelitvi Klemenčičeve (2016, 39–49), ki smo ji dodali še nekaj drugih motivov, in sicer: religiozni motiv, skatološki motiv, motiv spolnih organov, motiv spolnega odnosa, motiv homoseksualnosti, motiv matere in otroka, motiv prostitucije, motiv onaniranja, motiv živali, motiv telesnih značilnosti in hib, motiv ženske, motiv predmetov, motiv naravnih pojavov, motiv nacionalne pripadnosti in drugo. V teoretičnem delu smo predstavili geografski in zgodovinski oris kraja, s katerim bomo poizkušali prikazati družbene razmere za lažje razumevanje prostora in časa, prav tako pa bomo s tem predstavili tudi današnje Trbovlje. Kletvice in psovke so v Trbovljah pogost pojav in se vsakodnevno pojavljajo kot enakovreden del trboveljskega govora.
Ključne besede: dialektologija, štajerska narečna skupina, posavsko narečje, zagorsko-trboveljsko podnarečje, trboveljski govor, kletvice in psovke.
Objavljeno: 19.10.2017; Ogledov: 3281; Prenosov: 902
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

9.
Besedje iz pomenskega polja »telo in družina« v velenjskem govoru
Jasmina Alić, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so zbrani odgovori na vprašanja iz Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA) iz pomenskega polja »telo in družina«. Opisan je kraj, kjer smo zbirali gradivo. Velenjski govor je najprej umeščen v štajersko narečje in nato še v srednjesavinjsko narečje, izpostavljene so tudi glasoslovne in oblikoslovne značilnosti velenjskega govora. Temu sledi predstavitev besedja iz pomenskega polja »telo in družina« v velenjskem govoru. Pomensko polje »telo« zajema 79 vprašanj, pomensko polje »družina« pa 43 vprašanj. Analizi leksemov sledi sinteza, ki se osredotoča na izvor zbranih leksemov. Ugotavljamo, da se v velenjskem govoru povečini uporabljajo besede slovanskega izvora, nekaj jih je tudi germanskega, romanskega in madžarskega izvora, med prevzetimi leksemi prevladujejo tisti germanskega izvora.
Ključne besede: štajerska narečna skupina, srednjesavinjsko narečje, velenjski govor, pomensko polje »telo in družina«
Objavljeno: 13.06.2017; Ogledov: 560; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,22 MB)

10.
DEDNO PRAVO PLEMSTVA NA ŠTAJERSKEM - SREDNJI VEK
Mateja Potočnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo se ukvarjali z dednim pravom, ki je za plemstvo veljalo na Štajerskem v srednjem veku. Pri plemstvu v srednjem veku smo si ogledali i) običajno pravo, ki je urejalo dedovanje, ii) skope (zapisane) pravne norme ter iii) izbrano listinsko gradivo. Kot metodo dela smo uporabili pravnozgodovinsko primerjalno metodo s študijem domače strokovne literature. Raziskava je pretežno temeljila na arhivskem gradivu. Z metodo analize in sinteze smo preučevali listine in iz primerov oblikovali ustrezne zaključke o razvoju dednega prava na ozemlju Štajerske. Ugotovili smo, da so izhodišče za razvoj prava na določenem področju družbene in pravne prvine, ki preidejo v pravni red ali nanj delujejo, ko se ta prvič oblikuje. To oblikovanje pravnega reda se na Slovenskem ujema z nastajanjem fevdalne družbe. Spoznali smo, da za srednji vek zapisanega in uzakonjenega oziroma postavljenega prava praktično ni. V obdobju srednjega veka so tudi na področju dednega prava plemstva namreč razmerja urejala običajnopravna pravila deželnega prava in privilegiji, ki so jih izdajali vladarji plemstvu. Za vsak družbeni stan, tako tudi za plemstvo, je veljalo posebno pravo. Ob preučevanju dednega prava plemstva smo zasledili močno povezavo z nastankom dežel v srednjem veku. Vpliv dediščinskih delitev na povečevanje in zmanjševanje posesti je bilo običajno pri vseh plemiških družinah ter je vplivalo na oblikovanje dežel v srednjem veku. Le-to pa je ustvarilo pravno podlago za nadaljnji razvoj ustave in prava. K temu je svoj prispevek dalo tudi pravo privilegijev. Plemstvo je namreč od vladarjev terjalo izdajo privilegijev, ki so v obliki deželnih ročinov med drugim zbir svoboščin plemstva ter tako vir naše ustavne ureditve. Pravila in načela dedovanja iz staroslovenske družbe in srednjega veka so zametki kasneje nastalih pravnih pravil v obliki zakona, ki določajo red dedovanja, osebe upravičene dedovati po zapustniku ter vsa natančnejša določila povezana z dedovanjem. Na ta način je nastalo dedovanje po zakonu, ki je dajalo prednost najbližjemu krvnemu sorodniku. Posebna pravila so veljala za dedovanje fevdov, kar je bilo pomembno za plemstvo. Na osnovi preučevanja literature smo spoznali, da v najstarejši družbi in v prvi polovici srednjega veka zapustnikova oporočna svoboda še ni bila priznana. Šele pod vplivom krščanstva se je po darovanjih cerkvi za dušni blagor pričela postopoma razvijati tudi oporočna svoboda. Iz določb privilegijev za plemstvo je izhajalo, da je v obdobju izdaje privilegijev oporoka že bila primaren delacijski razlog. Plemstvo je imelo tudi glede dedovanja poseben položaj zaradi same narave fevdnih odnosov in skrbi za zaščito moči plemiške rodbine, zato je vpliv procesa recepcije rimskega prava na pravila dedovanja sprva manjši kot na drugih pravnih področjih. Temelj ureditve dedne sistematike in oporočnega zapuščanja pri plemstvu je bilo preprečiti odtekanje premoženja iz rodbine. Zato sta v srednjem veku glede dedovanja rodbinskega nasledstva (očevina) veljali načelo primogeniture in načelo nedeljivosti. Oporočno razpolaganje s tem premoženjem ni bilo prosto. Sistematiko zapuščanja in dedovanja v srednjem veku smo osvetlili z analizo prepisov ohranjenih listin. Potrdili smo, da izsledki za ozemlje Slovenije veljajo tudi za Štajersko. Gre za maloštevilne plemiške zapuščinske zapise, ki so specifični kot je specifično obdobje, v katerem so bili zapisani. Dedno pravo v srednjem veku usodo podedovanega premoženja pogosto ureja v kakršnihkoli prenosih, ne le v odnosu zapustnik-dedič. Namen zapisov je bil razdelitev premoženja, zato so sklepali tudi pravne posle med živimi. Različni pravni posli so imeli obliko izražene poslednje volje. Darovnice so bile zelo preproste in omejene na posamezne prejemnike, predvsem na cerkvene glede volil za dušni mir.
Ključne besede: dedno pravo, plemstvo, Štajerska, srednji vek, običajno pravo, testament
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1240; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (480,61 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici