| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PRIMERJAVA ZAKONA O DAVKU NA DODANO VREDNOST MED SLOVENIJO IN PORTUGALSKO
Nastja Kramer, 2010, delo diplomskega seminarja/zaključno seminarsko delo/naloga

Opis: Naredili smo primerjavi dveh med sabo zelo podobnih držav glede stopnje gospodarske razvitosti. Prišli smo do spoznanja, da sta si tudi preučevana Zakona o davku na dodano vrednost zelo podobna in to samo zaradi članstva obeh držav v Evropski uniji, saj državi kot članici zavezujejo njene temeljne pogodbe, med drugim tudi Šesta direktiva, ki vsebuje temeljne predpise s področja DDV. Prav zaradi tega državi uporabljata enako kreditno metodo za izračun DDV-ja. Prav tako so obdavčljive transakcije pri obeh državah enake, tudi bistvo v definiciji davčnega zavezanca je podobno, glede kraja in časa obdavčitve razlik ni. Najbolj izstopajoča razlika med zakonoma je v davčni stopnji posamezne države. Slovenija ima dve davčni stopnji, splošno 20 % in znižano 8,5 %. Portugalska pa ima tri davčne stopnje, splošno 21 %, vmesno 13 % in znižano 6 %. Velika razlika je tudi v obdavčenju hrane in alkohola v trgovinah in restavracijah. Pri oprostitvah pride do manjših razlik pri oprostitvah za dejavnosti, ki so v javnem interesu. Prav tako pride do manjših razlik pri vračilu DDV glede zneska, pri katerem se vračilo lahko zahteva. Obveznosti davčnih zavezancev so enake v obeh državah, razlika je samo v času, v katerem je potrebno predložiti obračun in v tem, da je davčno obdobje trimesečje v primeru, ko je zavezance v enem letu dosegel obdavčljiv promet blaga/storitev do vključno 210.000 € v Sloveniji ali 650.000 € na Portugalskem. Glede posebnih ureditev imata določene posebne ureditve enake, vsaka država pa ima še kakšno svojo, ki je druga nima. Torej lahko zaključimo, da je veliko podobnosti in malo manj razlik, ki jih ne moremo zanemariti. Čeprav te razlike pa niso tako izstopajoče, da bi zaradi njih prišlo do večjih prednosti oziroma slabosti za davčne zavezance v posamezni državi, kot tudi ne za državni proračun.
Ključne besede: Računovodske obveznosti, Obračun davka, Obdavčljiv dogodek, Načelo namembnega kraja, Pravna/popolna oprostitev, Blago, Uvoz blaga, Pridobitev blaga znotraj Skupnosti, Zakon, Države članice, Premičnine, Obveznost plačila, Neprava/delna oprostitev, Načelo države porekla, Obrnjena davčna obveznost, Prodajni kupon, Storitve, Šesta direktiva, Davčni zavezanec, Obveznosti davčnega zavezanca, Oprostitev plačila DDV, Davek na dodano vrednost, Davčna utaja, Davčni zastopnik, Obdavčljive transakcij
Objavljeno: 02.12.2010; Ogledov: 2769; Prenosov: 236
.pdf Celotno besedilo (938,61 KB)

2.
POSEBNA UREDITEV OBRAČUNAVANJA DAVKA NA DODANO VREDNOST ZA POTOVALNE AGENCIJE
Erika Režek, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Ključne besede: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 1184; Prenosov: 180
.pdf Celotno besedilo (824,44 KB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici