| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SVOBODA IZRAŽANJA IN NJENE OMEJITVE
Sabina Francek, 2010, diplomsko delo

Opis: Od uzakonitve habeas corpus, t.j. prve kodifikacije človekovih pravic, do objave mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, je minilo več kot 300 let. V tem času sta se obseg in število človekovih pravic postopno povečevala, predvsem po zaslugi 'malega človeka', ki si je v revolucijah in vojnah ter v organiziranem delavskem gibanju z velikikmi žrtvami priboril te pravice. Od osebnostnih pravic, ki so bile prvič kodificirane v Bill of Rights ter do Deklaracije o pravicah človeka in državljana, ki je opredelila človekove pravice na fizično in moralno celovitos, je bil na področju človekovih pravic in svoboščin storjen velik napredek. Obodbje zadnjih petdeset let označuje na eni strani poudarjanje in mednarodno pravno varstvo človekoviih pravic, na drugi strani pa istočasno masovno kršenje in poseganje v temeljne pravice in svoboščine v mnogih državah. V Evropi je za varstvo človekovih pravic posebnega pomena Evropska konvencija o človekovih pravicah, katere namen je oblikovanje in uvajanje pooenotenega koncepta 'evropskih človekovih pravic'. 1. odstavek 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin ( Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij ) opredeljuje svobodo govora- določba zagotavlja vsakomur pravico, do svobode izražanja, mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej, brez vmešavanja javne oblasti. Na podlagi te določbe je Evropsko sodišče za človekove pravice izoblikovalo nekatera načela, ki poudarjajo, da predmet njenega varstva niso le mnenja, filozofske ideje ali različni načini izražanja političnih mnenj, temveč tudi dejstva, novice in ideje, ki so lahko za koga žaljive, celo šokantne in vznemirljive za državo ali določen del prebivalstva, ker je vloga tiska nezamenljiva pri informiranju javnosti o zadevah javnega pomena in da je prav zaradi varovanja medijske svobode dopustno celo žaljivo izražanje. Zato so tudi meje sprejemljive kritike širše, kadar gre za politične oz. javne osebnosti, kot to sicer velja za spoštovanje zasebnosti ostalih oseb. Takšno svobodo daje demokratični pluralizem, kajti demokracija je javnomnenjski proces, za katerega je značilen svoboden način razmišljanja, katerega idejni temelj je toleranca do nasprotnih stališč in mnenj. Svoboda izražanja misli je torej nesporno temeljni pogoj za svobodo duha in zato tudi medijsko svobodo. Spoštovati dostojanstvo osebe pa je dolžnost, ki jo ima človek do sebe kot moralnega bitja. Spoštovanje človeškosti lahko zahteva od vsakega drugega človeka, vendar človek ni dolžan spoštovati le samega sebe, ampak ima to dolžnost tudi do drugih ljudi. Ker pravo ne more v celoti zagotoviti miru in sožitja med ljudmi, se na številnih področjih pojavlja potreba po moralni varnosti, ki odseva v visoki humanizirani kulturi, prežeti z etičnimi merili vsakega posameznika in družbe kot celote. Zagotavljanje moralne varnosti pa pomeni tudi bistveno višjo stopnjo varnosti človeka, kot mu jo zagotavlja pravo. V diplomski nalogi sem tako zajela zgodovino razvoja človekovih pravic s poudarkom na medijski svobodi in svobodi izražanja ter novinarski etiki Zajela sem veljavno zakonodajo s tega področja ter se v osrednjem delu naloge bolj podrobno posvetila kaznivim dejanjem zoper čast in dobro ime. Ta so taksativno našteta v 18. poglavju Kazenskega zakonika. Nalogo sem zaključila s sodnim varstvom časti in dobrega imena ter potekom kazenskega postopka. Osvetlila sem težave s katerimi se soočajo sodišča pri obravnavi teh kaznivih dejanj ter v kolikšno pomoč jim je tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
Ključne besede: Ključne besede: človekove pravice, svoboda govora, mediji, izražanje, omejitve, novinarska etika, čast, dobro ime, kazenska odgovornost, sodno varstvo
Objavljeno: 25.05.2010; Ogledov: 4640; Prenosov: 823
.pdf Celotno besedilo (414,45 KB)

2.
MEJE KARIKATUR V MEDIJSKEM PRAVU (PRIMER KARIKATURE ZORANA JANKOVIČA KOT HITLERJA)
Laura Laznik, 2011, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je raziskati širše področje medijskega prava. Osredotočili se bomo na dve pogosto nasprotujoči si pravici, pravico do svobodnega izražanja ter pravico do časti in dobrega imena. V ospredju je seveda svoboda izražanja, ustavna pravica, brez katere si težko predstavljamo demokratično družbo. Pravica, ki je temeljni pogoj za razvoj in samoizpolnitev (self-fulfillment) vsakega posameznika. Skozi primere bomo spoznali prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Posegli bomo na področje domnevno spornih karikatur in vprašanje žaljenja preko njih.
Ključne besede: karikatura, medijsko pravo, svoboda izražanja, čast in dobro ime.
Objavljeno: 03.10.2011; Ogledov: 11846; Prenosov: 165
.pdf Celotno besedilo (8,84 MB)

3.
VIŠINA DENARNE ODŠKODNINE ZA RAZŽALITEV ČASTI IN DOBREGA IMENA
Karmen Lozinšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko določanja višine denarne odškodnine za razžalitev časti in dobrega imena v slovenskem pravu. Tako v teoriji kot sodni praksi je čast opredeljena kot osebni občutek vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (zunanja, objektivna čast). Vendar sta pojma čast in ugled dva pola ene celostne vrednote, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta, zaradi česar ju ni mogoče povsem razmejiti. Za lažje razumevanje pojma razžalitev je v civilnem pravu v pomoč sodna praksa. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, na podlagi katerih upravičenec lahko uveljavlja pravično denarno odškodnino, so določene v 179. členu Obligacijskega zakonika. Obligacijski zakonik uzakonja subjektivno-objektivno koncepcijo nepremoženjske škode. Bistvo subjektivno-objektivne koncepcije je, da se za prisojo odškodnine zahtevata primarna in sekundarna škoda, ki morata biti podani kumulativno. Zgolj kršitev osebnostne pravice oziroma poseg v osebno sfero fizične osebe (primarna škoda), ne zadošča za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev je morala povzročiti kakšno izmed nadaljnjih naštetih škodnih posledic (sekundarna škoda). Kot vrednostno usmeritev pri odmeri denarne odškodnine je sodna praksa izoblikovala dve načeli: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Predvsem v praksi se porajajo očitki, zakaj ne bi denarne odškodnine za okrnitev ugleda in dobrega imena priznali tudi fizičnim osebam, neodvisno od tega, ali so pri tem trpele duševne bolečine, saj se marsikateremu oškodovancu zdi nesmiselno prikazovati in dokazovati, kakšne duševne bolečine je trpel, in da mora »igro« sprejeti, ker se zaveda, da sicer ne bo dobil denarne odškodnine. Sodišče mora potem, ko ugotovi škodo in njen obseg, določiti še višino denarne odškodnine. Kolikšen naj bo ta znesek, tega Obligacijski zakonik ne predpisuje, določa le, da je treba prisoditi pravično denarno odškodnino, kar pomeni v vsakem konkretnem primeru ustrezni denarni znesek. Sodišča pri iskanju razponov zadoščenja za posamezno obliko nepremoženjske škode vselej naletijo na isto težavo, saj v slovenskem pravu ne obstajajo okvirna usmerjevalna merila v obliki razponov denarnih odškodnin oziroma tipske odškodninske tabele.
Ključne besede: razžalitev, čast in dobro ime, pravična denarna odškodnina, načelo individualizacije, nepremoženjska škoda
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 4890; Prenosov: 856
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

4.
Kazenskopravne omejitve svobode izražanja
Ana Černec, 2017, magistrsko delo

Opis: Svoboda izražanja je ena najpomembnejših človekovih pravic, saj je pogoj za učinkovito demokratično državo in za funkcioniranje drugih pravic in svoboščin. Kljub svoji pomembnosti pa svoboda izražanja ni absolutna pravica, saj se jo lahko omeji zaradi varstva pravic drugih oseb in iz razlogov nacionalne varnosti, varstva javnega reda in miru, zdravja ali morale. Pri tem gre najpogosteje za kolizijo med pravico do svobode izražanja in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic. Kazenskopravne omejitve svobode izražanja so predvidene v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Tako KZ-1 omejuje svobodo izražanja v osemnajstem poglavju pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime ter v kaznivem dejanju javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1). Prav pri tem kaznivem dejanju, ki je v bistvu sovražni govor v ožjem smislu, prihaja do največ nesoglasij glede njegove interpretacije. Največ prahu je dvignilo pravno mnenje Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki v svoji interpretaciji tega kaznivega dejanja dopušča minimalne omejitve svobode izražanja. Mnogi pravni strokovnjaki očitajo državnim tožilcem, da sovražne govora ne preganjajo dovolj, kar utegne povzročiti nestrpnosti v državi.
Ključne besede: človekove pravice, kazensko pravo, svoboda izražanja, omejitve svobode izražanja, sovražni govor, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 718; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (850,30 KB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici