Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen diplomskega dela je bila priprava kompozitov, sestavljenih iz hitozanskih aerogelov in pen polikaprolaktona. V sklopu eksperimentalnega dela smo najprej pripravili hitozanske aerogele v obliki kroglic. Gele smo tvorili s sol-gel sintezo, in jih nato posušili s superkritičnim ogljikovim dioksidom. Dobljene aerogele smo uporabili za pripravo kompozitov, ki smo jih formirali s tehniko superkritičnega penjenja. Penjenje smo izvedli pri dveh različnih pogojih, in sicer pri 150 bar/40 °C ter pri 200 bar/60 °C. Pri vsakem pogoju smo pripravili tri kompozite z različnimi deleži aerogelov (2,5 ut. %, 5 ut. %, 10 ut. %) in eno čisto peno. Pripravljene kompozite in peni smo karakterizirali s plinsko adsorpcijo, termično analizo (TGA/DSC), optičnim mikroskopom, vrstičnim elektronskim mikroskopom in Fourierevo transformirano infrardečo spektroskopijo ter določili njihove deleže nabrekanja v simulirani telesni tekočini. Na koncu smo izbrali kompozit z najboljšimi lastnostmi in ga superkritično impregnirali z indometacinom. Rezultati kažejo, da se lastnosti kompozitov v primerjavi s penami izboljšajo. V nadaljevanju pogoji, pri katerih smo pripravili kompozite, so značilno vplivali na njihove končne lastnosti. Nenazadnje, impregnacija kompozitov z aktivno učinkovino je bila uspešna
Ključne besede: Aerogel, hitozan, polikaprolakton, superkritično penjenje, superkritična impregnacija, tkivno inženirstvo.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 84; Prenosov: 10
Celotno besedilo (3,77 MB)

Opis: Magistrsko delo predstavlja sintezo, razvoj in karakterizacijo do sedaj še neobstoječih biorazgradljivih materialov - aerogelov z aktivnim kisikom za namene hitrejšega celjenja ran. Kot vhodna materiala smo uporabili polisaharid ksantan in biopolimer polilaktično kislino (PLA), ki sta biokompatibilna in cenovno dostopna. Ksantan služi kot osnovni material, ki enkapsulira aktivne učinkovine za namene kontroliranega sproščanja, medtem ko PLA izboljša mehanske lastnosti našega materiala. V sklopu našega raziskovalnega dela smo po sol-gel postopku s kombiniranjem PLA v etil laktatu ter ksantana v vodi pripravili kompozitne hidrogele. S superkritičnim sušenjem smo jih pretvorili v aerogele in okarakterizirali s plinsko adsorpcijo. S tem smo določili velikost specifičnih površin (BET), ki so dosegle vrednosti do 396 m2/g, ter povprečno velikosto in prostornino por v mezoporoznem območju. Izvedli smo tudi termično analizo z DSC/TGA, test nabrekanja in stabilnosti ter z njimi ocenili termično stabilnost in lastnosti razpada materialov. Rezultati so pokazali, da je kombinacija ksantana in PLA podaljšala stabilnost materiala v simulirani telesni tekočini (SBF) tudi do 72 ur. Materiali z večjo vsebnostjo PLA so absorbirali SBF do 67 kratnika svoje mase, kar je najverjetneje posledica boljše stabilnosti v SBF. Sestavo aerogelov in s tem prisotnost posameznih komponent smo potrdili z analizo FT IR. Glede na rezultate karakterizacije smo izbrali dva materiala z najobetavnejšimi lastnostmi, ter v njiju vključili učinkovini, ki ob stiku z rano generirata kisik, ter zdravilno učinkovino deksametazon. Sproščanje kisika iz materiala smo določili s standardno metodo izpodrivanja vode, pri kateri je bila količina izpodrinjene vode neposredno sorazmerna količini nastalega kisika. Meritve smo izvajali 48 ur, rezultati pa so pokazali, da je material sproščal kisik v celotnem časovnem intervalu. Testirali smo tudi sproščanje deksametazona v SBF, ki je bilo uspešno v primeru obeh impregniranih aerogelov. Nazadnje smo preverili antimikrobno delovanje materialov proti bakterijam Escherichia coli in Staphylococcus aureus. Oba aerogela sta inhibirala rast bakterij in s tem izkazala antimikrobno učinkovitost.
Ključne besede: aerogel, aktivni kisik, biomaterial, celjenje kroničnih ran, kontrolirano sproščanje
Objavljeno v DKUM: 18.09.2023; Ogledov: 160; Prenosov: 45
Celotno besedilo (4,25 MB)

Opis: V diplomski nalogi smo raziskovali migracijo vode v zmeseh farmacevtske učinkovine (XN) in pomožnih snovi (PS). Uporabili smo XN in pet pomožnih snovi (škrob koruzni sušen, mikrokristalinično celulozo, brezvodno laktozo, laktozo monohidrat in manitol), katere smo izbrali po principu higroskopnih lastnosti in različnih energij vezave vode. Da bi razumeli vpliv vsebnosti vode in vodne aktivnosti na strukturo snovi, smo na začetku posamezne pomožne snovi in zmesi analizirali s tehnikami DSC, TGA, vodna aktivnost (aw) in dinamična sorpcija vode (DVS). Razen XN, ki je kazala fizikalno nestabilnost pri visokih stopnjah relativne vlažnosti (RV) in je prešla v novo kristalno (hidratno) obliko, so bile ostale snovi fizikalno stabilne. Potem smo pripravili fizikalne zmesi 1:1, XN : pomožna snov, jih za dva tedna zaprli v neprodušno zaprto vialo, da je potekal prenos vode med snovmi do ravnotežnih vrednosti in nato zmesi analizirali z aw, DSC in TGA. Pri zmeseh, kjer smo detektirali strukturno spremembo, smo posneli še Raman in Rentgensko praškovno analizo. Tekom eksperimenta smo oblikovali komoro za izmenjavo vode preko parne faze med fizično ločenimi komponentami. Uporabili smo velike steklene tehtiče, v katere smo vstavili dve aluminijasti ladjici, v prvo smo zatehtali XN in v drugo pomožno snov (1:1 w/w). Steklene tehtiče smo nato zaprli s steklenim pokrovom, katerim smo obrus dodatno zatesnili s silikonsko mastjo. Tak zaprt sistem je pri sobnih pogojih omogočal prehajanje vode le med obema vzorcema v tehtiču preko parne faze, na nekontakten način. Po 2 tednih smo analizirali vsebnost vode in vodno aktivnost v obeh eksperimentih. Z meritvijo vodne aktivnosti smo pri 1:1 in 1:3 (W/W) kontaktnih in nekontaktnih zmeseh preučili smer in obseg migracije vode. Pri kontaktnih zmeseh smo dokazali eno od hipotez naloge, in sicer da voda migrira iz snovi z višjo vodno aktivnostjo v snov z nižjo vodno aktivnostjo. V primeru mešanic navlaženih PS (škrob, MCC in XN), ki so vsebovale povečano vsebnost nevezane in šibko vezane vode, smo ugotovili, da je bila količina izmenjane vode med PS in XN v smeri XN tako velika, da je prišlo do vgradnje vode v kristalno strukturo XN in nastanka nove pojavne oblike XN, hidratne oblike, natančneje hemihidrata, kar smo potrdili z naborom komplementarnih analiznih tehnik (DSC, TGA, XRPD, Raman). Skupaj s posnetimi sorpcijskimi izotermami smo lahko napovedali smer migracije in količino migrirane vode za vsako posamezno komponento. Na podlagi ugotovljenih rezultatov smo tako lahko razvili delni protokol za izbor PS, ki jih dodamo farmacevtski učinkovini, ki kaže tendenco prehajanja v hidratne oblike ob prisotnosti povečane vsebnosti nevezane ali šibko vezane vode. Protokola se bomo posluževali pri razvoju novih izdelkov, v katere bomo vgrajevali učinkovine, ki imajo podobne lastnosti kot XN.
Ključne besede: farmacevtska učinkovina, sorpcija, migracija vode, vsebnost vode, vodna aktivnost, fizikalna stabilnost, hidrati
Objavljeno v DKUM: 29.03.2023; Ogledov: 372; Prenosov: 27
Celotno besedilo (1,57 MB)

Opis: Hesperidin, eriocitrin, rutin ter kavna in klorogena kislina so antimikrobne snovi, ki jih najdemo v limoni in njenem suhem ekstraktu. Zaradi njihovih pozitivnih učinkov, predvsem na zdravje ljudi, se vse bolj pogosto uporabljajo v raznih prehrambenih dodatkih. V magistrskem delu smo razvili in optimizirali HPLC metodo, s katero identificiramo in kvantificiramo te antimikrobne snovi v suhem ekstraktu limone. Za ločevanje spojin smo uporabili gradientno elucijo, kjer smo 0,4 % ocetni kislini postopoma dodajali vse več organske faze (metanola) pri pretoku 0,8 ml/min. Komponente v ekstraktu smo identificirali s primerjavo UV spektrov in retenzijskih časov referenčnih substanc, vsebnost komponent pa smo določili na podlagi umeritvene krivulje. Pokazali smo linearnost metode za določevanje klorogene kisline, eriocitrina in hesperidina v območju 2,5–300 g/ml, kavne kisline v območju 1,0–300 g/ml in rutina v koncentracijskem območju 5,0–300 g/ml. Določili smo mejo zaznave (LOD), ki za vse komponente znaša 1,0 g/ml ter mejo določljivosti (LOQ), ki je 2,5 g/ml za hesperidin, eriocitrin in klorogeno kislino, 1,0 g/ml za kavno kislino ter 5,0 g/ml za rutin. Rezultati kažejo, da je metoda natančna za določevanje vseh komponent, medtem ko je točna za določevanje hesperidina in kavne kisline. Z optimizirano metodo smo določili vsebnost posameznih antimikrobnih komponent v različnih vzorcih ekstrakta limone. Vse komponente smo zaznali v liofiliziranem suhem ekstraktu limone, v katerem sta prevladovala hesperidin (7,09 mg/g ekstrakta) in eriocitrin (3,81 mg/g ekstrakta). Visoke vsebnosti hesperidina smo zaznali tudi v liofiliziranem ekstraktu limete, kjer je ta vrednost znašala 9,74 mg/g ekstrakta. Ostale komponente so bile v teh in ostalih vzorcih zaznane v manjših količinah, nekje od 0,15 do 2,5 mg komponente/g ekstrakta.
Ključne besede: tekočinska kromatografija visoke ločljivosti (HPLC), validacija, hesperidin, eriocitrin, rutin, kavna kislina, klorogena kislina
Objavljeno v DKUM: 20.01.2021; Ogledov: 1232; Prenosov: 160
Celotno besedilo (5,31 MB)

Opis: The following work examines the possibility of impregnating chosen model drug into bioaerogels to obtain final formulation with added value. The drug used in this study was esomeprazole, used to treat acid-related diseases. In the first part of the work, bioaerogels were prepared. Polysaccharide aerogels are lightweight biocompatible and biodegradable materials, suitable for applications in pharmaceutical industry. For this purpose, three different cores were prepared: pectin, alginate and their mixture, followed by coating with chitosan layer. The production of the bioaerogels follows a sol-gel synthesis and supercritical drying technique. All samples were characterised, and optimisation was performed based on examined properties. Aerogels having a pectin core and chitosan coating showed the highest surface area and the highest adsorption capacity. In the second part, the impregnation of esomeprazole was performed using two different methods: supercritical impregnation and diffusion via sol-gel synthesis. For supercritical impregnation, supercritical carbon dioxide was used as a solvent for impregnation of the drug. In the diffusion method, the model drug was added during sol-gel synthesis using ethanol as solvent. Finally, complete characterisation of prepared formulation followed by drug release studies was performed. The study showed successful impregnation of esomeprazole using either carbon dioxide or ethanol as a solvent. Bioaerogels proved to be promising as carriers for achieving the optimal release of the chosen drug.
Ključne besede: Bioaerogels, polysaccharides, supercritical impregnation, diffusion method, esomeprazole
Objavljeno v DKUM: 09.07.2020; Ogledov: 726; Prenosov: 49
Celotno besedilo (1,28 MB)