| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Nekaj viktimoloških pogledov na žrtve nasilja : diplomsko delo
Jaka Antolič, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: kazensko pravo, viktimologija, žrtve, kriminologija, diplomska dela
Objavljeno: 20.07.2009; Ogledov: 3649; Prenosov: 594
.pdf Celotno besedilo (341,49 KB)

2.
Legalizacija prostitucije : diplomsko delo
Leon Ivanuša, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: prostitucija, legalizacije, seksualno delo, kriminalizacija, diplomske naloge
Objavljeno: 20.07.2009; Ogledov: 5923; Prenosov: 1318
.pdf Celotno besedilo (396,19 KB)

3.
Nekatere najpomembnejše osebnostne teorije in njihov kriminološki pomen
Ines Ratković, 2009, diplomsko delo

Opis: Človekova osebnost je nekaj zelo posebnega, izvirnega in samosvojega v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Izoblikuje se s prepletanjem osebnih psihofizičnih lastnosti in značilnosti družbenega okolja, ki je prav tako pomemben dejavnik pri njenem oblikovanju. Tako ima vsak človek, ki so ga objektivni pogoji oblikovali, motivirali in pognali na inkriminirano dejavnost, določeno strukturo svoje osebnosti, katera se odlikuje z mnogimi, individualno izraženimi lastnostmi. Nekatere osebnostne lastnosti so tako odločilnega pomena tudi za razvoj agresivnosti pri posamezniku. Kot so številne in raznolike vede in definicije o agresivnosti, so številne tudi razlage osebnostnega delovanja - teorije osebnosti, ki predstavljajo končno stopnjo preučevanja osebnosti. Tako lahko pomembnejše teorije osebnosti razvrstimo v nekaj skupin, glede na to, kam umeščajo izvor osebnosti in kje vidijo njeno težišče. Izvor ali težišče je lahko oseba sama, njena biološka podlaga (biološke teorije), motivi (motivacijske teorije, psihodinamske in humanistične teorije), poteze (strukturne teorije), kognitivne značilnosti (kognitivne teorije) ali pa njeno okolje, dražljaji (vedenjske teorije), socialne situacije in socialno učenje (socialne teorije). Obstajajo tudi teorije, ki skušajo uravnoteženo obravnavati osebnostne in okoljne dejavnike kot izvore osebnosti (funkcionalne, integralne, interakcionistične in socialno-kognitivne teorije). V diplomski nalogi sem se osredotočila na eno samo skupino osebnostnih teorij in sicer na psihodinamske teorije osebnosti ter njihove najpomembnejše predstavnike (Freud, Adler, Jung, Horney, Fromm), poglede na osebnost, prestopništvo in agresivnost podrobneje predstavila. Ob spoznavanju teorij osebnosti človeka sem tako prišla do zaključka, da v bistvu tista »prava« teorija ne obstaja. Vsaka izmed njih zajema razlage iz svojega zornega kota in tako predstavlja le del celostne teorije osebnosti. Šele, ko združimo vsebino vseh opredeljenih teorij in uzremo širši objektiv, lahko govorimo o sistemu, ki razlaga osebnost kot takšno. A vseeno bo del osebnosti verjetno zmeraj ostal nerazložljiv in skrivnosten, kar žene ter bo gnalo k novim razmišljanjem in odpiralo vrata morda nastanku novih teorij osebnosti človeka.
Ključne besede: Človekova osebnost, osebnostne lastnosti, agresivnost, teorija osebnosti, psihodinamske teorije, Freud, Adler, Jung, Karen Horney, Fromm.
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5224; Prenosov: 998
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

4.
5.
Ureditev skrajne sile v slovenskem in nemškem pravu
Tatjana Jurc, 2010, diplomsko delo

Opis: Avtorica v diplomski nalogi predstavlja ureditev skrajne sile v slovenskem in nemškem pravnem redu. V obeh je skrajna sila splošni institut kazenskega prava, ki je podan takrat, kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil neposredno grozečo nevarnost. Vsem primerom skrajne sile je skupno to, da gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin, pri čemer moramo za rešitev ene žrtvovati oziroma poškodovati drugo. Ker gre za poseg v tujo dobrino, morajo biti merila za uporabo skrajne sile še posebej stroga. V drugem delu avtorica na kratko predstavi spremembe slovenskega Kazenskega zakonika iz leta 1994, ki je v svojem 12. členu urejeval samo upravičljivo skrajno silo in Kazenskega zakonika iz leta 2008, ki je v 32. členu uredil opravičljivo skrajno silo. Poleg slednje pa je zakon uredil še posebno vrsto skrajne sile, ki izključuje zgolj kaznivost. Tako v slovenskem pravnem redu ne poznamo skrajne sile, ki bi izključevala protipravnost dejanja. Tretji del diplomske naloge pa se nanaša na ureditev skrajne sile v nemškem pravnem redu (urejena je v 34. in 35. členu Kazenskega zakonika - Strafgesetzbuch — StGB), za katerega je značilno, da temelji na teoriji diferenciacije, ki razlikuje med opravičljivo in upravičljivo skrajno silo. Slednja izključuje protipravnost dejanja in se uporabi, ko v konflikt zaideta pravno zavarovani dobrini, ki nista enakovredni. Oseba, katere dobrine se pri tem poškodujejo, nima pravice do silobrana. Opravičljiva skrajna sila pa izključuje kazensko odgovornost storilca. V poštev pride, če so dobrine, ki se znajdejo v konfliktu, enakovredne. Oseba, katere dobrina se pri tem poškoduje, pa ima pravico do silobrana, kar izhaja iz dejstva, da takšno dejanje ostaja protipravno. V diplomski nalogi sta uporabljeni zlasti analitična in primerjalnopravna metoda (avtorica slovensko ureditev instituta skrajne sile primerja s kazenskopravno ureditvijo Zvezne Republike Nemčije), v manjši meri pa tudi zgodovinska metoda.
Ključne besede: skrajna sila, upravičljiva, opravičljiva, krivda, nemška ureditev
Objavljeno: 04.01.2011; Ogledov: 2207; Prenosov: 458
.pdf Celotno besedilo (352,82 KB)

6.
Sodna ali tožilska preiskava?
Mojca Lešnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Ključne besede: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Objavljeno: 10.07.2019; Ogledov: 185; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (674,00 KB)

7.
8.
Dokazni postopek na glavni obravnavi - slabosti današnje ureditve : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varstvoslovje
Andreja Tajnšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo poskuša podrobneje predstaviti glavno obravnavo in njene slabosti ter novosti, ki jih prinaša novela o ZKP. Ker je glavna obravnava javna, se namreč prav tu najbolj vidi neučinkovitost kazenskega postopka. Dokazovanje oz. dokazni postopek je eno najpomembnejših dogajanj na glavni obravnavi, zato je pomembno izvesti vse zbrane dokaze in le-te upoštevati na sodišču. Ker lahko kaj hitro posežemo v človekove pravice, pa je pomembno, da se zbiranje dokazov izvaja po zakonu. Pomembno je zbrati in izvesti dovolj dokazov, ki so verodostojni in bodo odločilno vplivali na izrek sodbe. Bistvena novost, ki jo prinaša novela ZKP, je uvedba nove vmesne faze kazenskega postopka, in sicer po pravnomočnosti obtožnice in pred razpisom glavne obravnave, t. i. predobravnavni narok. To bo omogočalo izvedbo skrajšanih oziroma poenostavljenih oblik kazenskega postopka ter ekonomičen potek glavne obravnave. Osnovni namen tega naroka je, da se ugotovi, ali obdolženec priznava krivdo ali ne, ker bo od tega odvisen nadaljnji potek postopka. Zelo pomembna novost je tudi uvedba sporazuma o priznanju krivde. S predlaganimi novostmi se uzakonja možnost, da se državni tožilec in obdolženec, ki bo v takem primeru obvezno moral imeti zagovornika, dogovorita, pod kakšnimi pogoji bo obdolženec pred sodiščem priznal krivdo. Možnost sojenja v kazenskih zadevah na podlagi predhodnega dogovora med tožilcem in obdolžencem je sprejeta tudi v mnogih drugih evropskih državah. Nekateri avtorji ocenjujejo, da se nov osnutek vrača od kontradiktornosti nazaj k inkvizitornemu kazenskemu postopku. Prav tako sem v nekaterih člankih zasledila, da naj bi imela policija in državni tožilec premoč v preiskovalnem postopku, obramba pa prešibko vlogo ter neenakost zbiranja dokaznega gradiva. Novi ZKP-1 naj bi prispeval k večji hitrosti postopka, omogočil uporabo različnih načinov obravnavanja glede na naravo zadeve in odločitev strank, prispeval k njihovi večji aktivnosti in v spremenjenem procesnem okolju zagotovil obdolžencu enako raven človekovih pravic.
Ključne besede: kazenski postopek, dokazni postopek, dokazni standardi, dokazi, dokazna sredstva, dokazne prepovedi, obravnave, diplomske naloge
Objavljeno: 15.10.2012; Ogledov: 2128; Prenosov: 672
.pdf Celotno besedilo (666,87 KB)

9.
10.
Kazenske sankcije pri malomarnem zdravljenju
Alenka Platovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: V opravljanju zdravniške dejavnosti prihaja redno do napak v postopku, diagnozi ali samem zdravljenju. Naloga prava je v teh primerih, da določi, katere povzročene napake so pravno nedopustne oziroma kaznive in kakšne pravne sankcije doletijo izvršitelja. Inštitut kazenskega prava tako poskuša nuditi uteho oškodovancem ter hkrati deluje preventivno, saj želi takšne nedopustne napake preprečiti. V diplomski nalogi bom skozi sedanjo in prejšnjo kazensko zakonodajo predstavila sankcije pri zdravniških napakah in sistem reguliranja tega področja. Predstavila bom, kako in, predvsem, s katerimi zakoni in predpisi zakonodajalec ureja področje in kateri organi pri tem vse sodelujejo.
Ključne besede: kazensko pravo, zdravniška odgovornost, malomarno zdravljenje, diplomska dela
Objavljeno: 09.04.2015; Ogledov: 1062; Prenosov: 592
.pdf Celotno besedilo (467,59 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici