| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
ANALIZA POLIMORFIZMOV IZBRANIH GENOV PRI OTROCIH Z ASTMO TER POVEZAVA TEH POLIMORFIZMOV S FENOTIPOM ASTME IN ODZIVOM NA TERAPIJO
Petra Perin, 2010, diplomsko delo

Opis: Astma je najpogostejša kronična bolezen otrok. Gre za vnetje dihal neznane etiologije. Je kompleksna bolezen, katere nastanka ni mogoče pojasniti z enim samim mehanizmom ali genom, pomemben vpliv pa ima tudi okolje. V številnih študijah so z astmo povezovali že več kot 100 genov, prispevek vsakega izmed njih pa je verjetno majhen. Mnogi geni, ki bi lahko imeli pomemben vpliv v patogenezi astme še niso poznani oziroma si študije med sabo nasprotujejo o njihovi vlogi na nastanek in fenotip astme. Kandidatni geni se razlikujejo tudi med populacijami. Preverili smo, kakšno vlogo imajo nekateri izmed kandidatnih genov pri slovenskih otrocih z astmo. Večina študij je zajela astmatike kot celoto. Mi smo preučili povezave kandidatnih genov posebej za skupino atopijskih in neatopijskih astmatikov. V naši študiji smo tudi preverili kakšen vpliv imajo izbrani polimorfizmi na klinične parametre pri astmi in kako vplivajo na odziv na terapijo z glukokortikoidi pri slovenskih otrocih z astmo. Z orodji bioinformatike smo izbrali 9 polimorfizmov v 9 genih. Genotipizirali smo 108 otrok z astmo, od tega 28 z neatopijsko in 80 z atopijsko obliko astme ter 92 zdravih kontrol. Genotipizacijo smo izvedli s pomočjo verižne reakcije s polimerazo (PCR) in s pomočjo metode polimorfizma dolžin restrikcijskih fragmentov (RFLP). Ugotovili smo povezavo polimorfizmov na genih CCR5, IL13 z neatopijsko ter na genu RANTES z astmo nasploh pri slovenskih otrocih, pri polimorfizmih na 8 genih smo ugotovili vpliv na klinične parametre pri astmi. Naša študija je prva, ki je povezala gena IL12B in IL13 z deležem dušika v izdihanem zraku pri astmatikih. Prav tako smo prvi, ki smo ugotovili vpliv genov IL13 in ORMDL3 na protiastmatično terapijo z glukokortikoidi. Ti podatki lahko v bodoče pomembno prispevajo k razumevanju patogeneze astme, ugotovitve o povezavi polimorfizmov z odzivom na terapijo pa lahko vodijo do diagnostične in terapevtske obravnave, ki bo ukrojena po meri vsakega posameznega bolnika z astmo, ter zato veliko učinkovitejša, hitrejša in z manj stranskimi učinki.
Ključne besede: Astma, asociacijska študija, polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov, genska tipizacija
Objavljeno: 09.09.2010; Ogledov: 2751; Prenosov: 358
.pdf Celotno besedilo (3,26 MB)

2.
VLOGA GENOV GLCCI1 IN SFXN1 PRI ZDRAVLJENJU OTROŠKE ASTME Z GLUKOKORTIKOIDI
Tjan Smrečnik, 2014, diplomsko delo

Opis: Astma je najpogostejša kronična bolezen pri otrocih, ki prizadene dihala. Poznamo dva tipa astme, in sicer alergijsko in nealergijsko obliko astme. V svetu je možno zaznati strmo naraščanje obolevnosti za astmo po letu 1980. Številne študije so potrdile vpliv več kot stotih genov na razvoj in potek zdravljenja astme. Predvidevamo, da je vpliv posameznega gena izredno majhen. Velikokrat raziskave z nasprotujočimi si rezultati otežujejo določitev vloge, ki jo ima posamezni gen na razvoj in zdravljenje astme. Pri raziskovalnem delu smo analizirali genotip in izražanje genov za gena GLCCI1 in SFXN1 jih primerjali z različnimi kliničnimi parametri. Izražanje izbranih genov smo izmerili z metodo kvantitativnega PCR v realnem času. Gensko tipizacijo DNA polimorfizmov smo izvedli z metodo »Restriction Fragment Length Polymorphism« in »High Resolution Melt«. Z raziskavo smo želeli potrditi dosedanje rezultate raziskav za polimorfizem rs37972 za gen GLCCI1 in polimorfizem rs2644645 za gen SFXN1. Z raziskavo smo potrdili povečano tveganje za obolelost za astmo pri osebah, ki imajo za polimorfizem rs37972 genotip TT (p=0,010). Potrdimo lahko tudi vpliv genotipa CC, za polimorfizem rs37972, na vrednost parametra FEV1 (p=0,028). Za gen SFXN1 in polimorfizem rs2644645 lahko povežemo alel T s povečano količino eozinofilcev (p=0,013). Nadalje lahko potrdimo, da terapija s glukokortikoidi vpliva na izražanje gena SFXN1 (p=0,002). Rezultati, pridobljeni z raziskavo, bi lahko vplivali na razumevanje patogeneze astme in zdravljenju oz. lajšanju simptomov. Za zanesljivo uporabo genskih raziskav pri diagnosticiranju bolezni bodo v prihodnje potrebne še nadaljnje raziskave, ki bodo potrdile dosedanje povezave in analizirale gene ter njihove polimorfizme, ki imajo vpliv na razvoj in zdravljenje astme.
Ključne besede: GLCCI1, SFXN1, farmakogenomika, astma, genetika
Objavljeno: 22.09.2014; Ogledov: 1245; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

3.
Analiza genskih regij povezanih z astmo ter napoved tveganja in odziva na terapijo pri otroški astmi
Petra Ovniček, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Astma je kompleksna poligenska bolezen dihal. Številne študije so v povezavi z astmo, njenimi značilnostmi ali odzivom na terapijo analizirale že mnogo genov, a se rezultati raziskav med sabo močno razlikujejo, prav tako pa mnogi kandidatni geni identificirani v nedavnih študijah na celotnem genomu (GWA študije) še niso bili potrjeni v neodvisnih replikacijih študijah. Večina GWA študij pri astmi ni analiziralo morebitnih povezav med genotipi in kliničnimi podatki ter odzivom na zdravljenje. Le malo je znanega o funkciji z astmo ali njenimi značilnostmi povezanih polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki se nahajajo v nekodirajočih področjih genoma. Namen naše raziskave je bil identificirati nove genetske markerje, ki opredeljujejo resnost astme oz. katerega od njenih podtipov ter vplivajo na odziv na terapije. Nadalje smo v raziskavi želeli ugotoviti, kakšen je vpliv kandidatnih SNP-jev povezanih z astmo in njenimi značilnostmi na ekspresijo bližnjih genov. Prav tako je bil namen študije tudi napoved tveganja za razvoj astme in odziva na terapijo. V študijo smo zajeli 340 otrok z astmo in 276 zdravih posameznikov. Genotipizacijo smo izvedli z verižno reakcijo s polimerazo (PCR), ki ji je sledil polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov ali analiza talilne krivulje visoke ločljivosti. Rezultate smo statistično analizirali z uporabo programskega paketa SPSS. Z izdelavo profilov tveganja, izračuna tveganja iz razmerja obetov ter logistično regresijo smo skušali napovedati tveganje za razvoj bolezni ali odziva na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Izbranim genom, ki se nahajajo v bližini nekodirajočih SNP-jev, ki kažejo na pomembno vlogo pri astmi, smo z uporabo kvantitativnega PCR izmerili gensko ekspresijo in analizirali morebitne razlike v ekspresiji med posameznimi fenotipskimi in genotipskimi skupinami. Identificirali smo nove genetske markerje ki imajo pomemben doprinos k dovzetnosti za razvoj astme, vplivajo na njeno težo in fenotip oz. pogojujejo odgovor na različne proti-astmatične terapije. Najpomembnejša odkritja so nove povezave med SNP-ji na oz. v bližini genov SFXN1, SLC22A4 in SLC22A5 ter odgovorom na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Kot prvi smo ugotovili, da delecija na genu CCR5 ter SNP-ja na genih IL4 in GLCCI1 pogojujejo odziv na proti-astmatično terapijo z anti-levkotrieni pri posameznih pod-tipih astme. Identificirali smo nove povezave med SNP-ji na genih CA10, CTNNA3 in SFXN1 in njenimi fenotipskimi značilnostmi. Prav tako je naša raziskava prva neodvisna replikacijska študija nekaterih v nedavnih GWA študijah identificiranih astma SNP-jev; potrdili smo povezavo med SNP-jema na genih CA10 in SGK493 in tveganjem za astmo. Kot prvi smo s povečanim tveganjem za astmo povezali alel C za SNP rs10496195 v intronu gena HK2. Nadaljnja ekspresijska študija je pokazala povečano izražanje izoforme tega gena pri bolnikih z astmo oz. pri osebah z rizičnim alelom C za omenjen SNP. Ugotovili smo da alel C vpliva na spremenjeno razmerje med izoformama transkripta gena HK2 v limfocitih periferne krvi. Nadalje, naši rezultati potrjujejo hipotezo, da gre pri astmi za heterogeno bolezen pri kateri se genetski markerji lahko razlikujejo glede na podtip bolezni, saj mnoge povezave v skupini ne-atopijskih astmatikov niso bile potrjene v skupini atopikov in obratno. Na podlagi rezultatov izračunov napovedi tveganja lahko zaključimo, da zaenkrat genetski testi pri astmi žal še niso dovolj zanesljivi za prenos v klinično prakso. Najvišjo specifičnost (77,7 %) in občutljivost (63,0 %) smo dosegli pri genetskem profilu za napoved tveganja za ne-atopijsko obliko astme, ki vključuje 9 SNP-jev. Vsekakor bo v prihodnje potrebnih še mnogo nadaljnjih raziskav, funkcijskih študij in meta-statističnih analiz, kakorkoli pa lahko rečemo, da pomemben delček pri razumevanju genetskih mehanizmov pri astmi in korak k individualizirani obravnavi bolnikov predstavlja tudi naša študija.
Ključne besede: astma, polimorfizem enega nukleotida, asociacijska študija, genska ekspresija, napoved tveganja
Objavljeno: 22.01.2018; Ogledov: 516; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (4,05 MB)

4.
5.
Povezava nekaterih polimorfizmov v genih za IL4, NOD2 in CCR5 z astmo pri otrocih
Vojko Berce, Uroš Potočnik, Katja Repnik, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: Astma je najpogostejša resna kronična bolezen otrok. Pri astmi gre za vnetje v dihalih neznane etiologije. Kot pri večini kompleksnih bolezni so tudi pri patogenezi astme udeleženi genetski dejavniki in okolje. Z astmo povezujejo več kot 100 kandidatnih genov, vendar je prispevek vsakega od njih v patogenezi astme verjetno majhen. Metode: V našo genetsko študijo smo vključili 111 otrok z blago ali zmerno vztrajajočo astmo, starih od 5 do 18 let. 76 otrok je imelo atopijsko astmo in 35 neatopijsko. Pri bolnikih smo izmerili osnovne klinične in laboratorijske parametre. V kontrolni skupini je bilo 77 zdravih otrok. Opravili smo genotipizacijo za polimorfizme CCR5-delta32, IL4 C-33T in NOD2 R702W. S pomočjo testa χ 2 in Fischerjevega eksaktnega testa smo primerjali alelne frekvence med skupinami. S t-testom za dva neodvisna vzorca pa smo ugotavljali vpliv genotipa na nekatere klinične in laboratorijske parametre. Rezultati: Bolniki z neatopijsko astmo so imeli značilno nižjo (1,39 %) frekvenco alela delta32 v genu za CCR5, kot je v kontrolni skupini (10 %), p = 0,016. Pri ostalih dveh polimorfizmih pa ni bilo statistično značilnih razlik v pogostnosti alelov med bolniki in kontrolami. Pri nobenem od testiranih polimorfizmov pa nismo ugotovili vpliva genotipa na klinične in laboratorijske parametre. Zaključki: Mutacija delta32 v genu za CCR5 ščiti pred neatopijsko astmo. Polimorfizma C-33T v genu za IL4 in R702W v genu za NOD2 pa ne vplivata na pogostnost astme. Pri nobenem od testiranih polimorfizmov ne ugotavljamo povezave s kliničnimi ali laboratorijskimi para- metri. Rezultati naše študije omogočajo nova spoznanja v patogenezi astme in prispevajo pri razvoju novih strategij obravnave astme.
Ključne besede: otroška astma, genetika, polimorfizmi, patogeneza
Objavljeno: 11.08.2015; Ogledov: 934; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (103,22 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Farmakogenomika v zdravljenju astme
Vojko Berce, Uroš Potočnik, 2008, pregledni znanstveni članek

Opis: Med posamezniki obstajajo velike razlike v učinku protiastmatične terapije, ki so pogojene predvsem z različnim genetskim zapisom. Namen farmakogenomike je poiskati tiste polimorfizme, ki so povezani z vsemi učinki določenega zdravila. Farmakogenomika pri astmi zaenkrat proučuje predvsem vpliv genov, ki kodirajo receptorje za zdravila, komponente postreceptorske signalne transdukcije in transkripcijske dejavnike. Največ raziskav je bilo narejenih na področju farmakogenomike beta2 agonistov. Mutacija Arg/Arg na mestu 16 gena ADRB2, ter mutacije v genih LTC4S, ALOX5 in CRHR1 spremenijo odziv na protiastmatično terapijo. Cilj farmakogenomike astme pa je poiskati čimbolj učinkovito protiastmatično zdravilo z čimmanj stranskimi učinki individualno za vsakega posameznika na podlagi njegovega genotipa.
Ključne besede: farmakogenomika, astma, polimorfizmi
Objavljeno: 31.05.2012; Ogledov: 1720; Prenosov: 65
URL Povezava na celotno besedilo

7.
POMEN GENOV IL10 IN TNFα PRI ZDRAVLJENJU OTROŠKE ASTME Z GLUKOKORTIKOIDI
Eva Brglez Mojzer, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo povezav genotipov in alelov polimorfizmov rs1800896 ob genu IL10 in rs1800629 ob genu TNFα z otroško astmo. V okviru raziskovanja problematike smo preučevali vplive posameznih genotipov ali alelov teh polimorfizmov na klinične in laboratorijske parametre pri astmatikih, ki so prejemali glukokortikoidno terapijo. Iskali smo tudi povezave med polimorfizmom rs1800629 ob genu TNFα in ekspresijo gena TNFα. V študiji je sodelovalo 355 astmatičnih otrok starih od 5-19 let med katerimi je bilo 169 (47,61 %) moških in 136 (38,31 %) žensk za 50 (14,08 %) pa ni bilo podatka o spolu. Atopijsko astmo je imelo 202 (56,90 %) otrok, neatopijsko 88 (24,79 %) otrok, za 65 (18,31 %) bolnikov podatek ni znan. Terapijo z glukokortikoidi je prejemalo 189 (53,24 %) bolnikov. Polimorfizem rs1800629 ob genu TNFα je razkril povezave na prav vseh področjih našega raziskovanja. Genotipske in alelne frekvence astmatikov v nasprotju s kontrolno skupino statistično značilno odstopajo od Hardy-Weinbergovega ravnovesja (p < 0.001). Ugotovili smo, da obstaja statistično značilna povezava SNP-ja rs1800629, ne zgolj z atopijsko astmo, temveč za astmo nasploh. Alel A je statistično značilno (p < 0,001) pogostejši pri skupinah astmatikov kot pri kontrolni skupini. Naša študija je pokazala, da imajo bolniki z A alelom polimorfizma rs1800629 statistično značilno (p = 0,037) boljši odziv na terapijo z glukokortikoidi, merjen z forsiranim ekspiratornim volumnom v prvi sekundi izdiha (FEV1), kot bolniki z alelom G. Polimorfizem rs1800629 ob genu TNFα je na različne načine povezan tudi s kliničnimi parametri PC20%, PEFR%, PC20% , FEV1. Mediane 2- ΔΔCt kažejo, da se gen TNFα značilno manj izraža pri posameznikih z alelom A za SNP rs1800629, kot pa z alelom G pri skupini astmatikov in kontrol in tudi pri posameznih skupinah astmatikov, atopikov ter neatopikov. Povezava se je pokazala tudi pri ekspresiji po glukokortikoidni terapiji skupine astmatikov, kjer se je gen TNFα statistično značilno manj izražal pri preizkovancih z alelom A SNP-ja rs1800629. Za polimorfizem rs1800896 ob genu IL10 pa smo ugotovili, da vpliva na posamezne klinične parametre povezane z manjšo hiperodzivnostjo in obstrukcijo dihal in dihalnih poti. Za več povezav pa je potrebno v prihodnje narediti še veliko raziskav. Rezultati naše študije so pokazali, da je polimorfizem rs1800629 z astmo povezan na številne načine, saj vpliva ne samo na odziv na zdravljenje, temveč tudi na resnost astme kot bolezni ter izražanje gena TNFα, ki povzroči vnetne procese in s tem simptome astme. V prihodnosti bi bilo zato smotrno ta polimorfizem še podrobneje preučiti, da lahko izboljšamo zdravje pacientov z astmo na način, da se zdravljenje prilagodi posamezniku glede na njegov genetski zapis. S tem bi pripomogli k boljšemu diagnosticiranju astme, učinkovitejši preventivi in nenazadnje tudi k boljšemu zdravljenju, ki lahko z individualnim pristopom postane bolj učinkovito in manj toksično.
Ključne besede: otroška astma, polimorfizmi, IL10, TNFα, glukokortikoidi
Objavljeno: 13.09.2013; Ogledov: 1196; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

8.
VLOGA DNA POLIMORFIZMA POSAMEZNEGA NUKLEOTIDA rs2476601 IN IZRAŽANJE GENA PTPN22 PRI NASTANKU, POTEKU IN ZDRAVLJENJU OTROŠKE ASTME
Alja Čeh, 2014, diplomsko delo

Opis: Astma je resna kronična bolezen dihal neznane etiologije in je pogostejša pri otrocih kot odraslih. Je kompleksna bolezen s heterogenim fenotipom, na njen pojav vpliva interakcija več različnih genov, pri čemer je prispevek posameznega gena le majhen. Proces interakcije je odvisen od dveh faktorjev, genetike bolnika ter izpostavljenost okolju v času razvoja imunskega sistema. Pri zdravljenju astme prihaja do velikih razlik v odzivu na terapijo, katere so posledica genskega zapisa bolnika. Pri zdravljenju astme se uporabljata dve vrsti zdravil, preprečevalci astme (glukokortikoidi in antilevkotrieni) in olajševalci astme (bronhodilatatorji). V nalogi smo se osredotočili na vlogo gena PTPN22 in polimorfizma posameznega nukleotida (SNP) rs2476601 na genu PTPN22 pri nastanku, poteku in zdravljenju otroške astme. SNP rs2476601 se nahaja na genu PTPN22 in je povezan z nastankom številnih sorodnih avtoimunskih bolezni, kot so Chronova bolezen, revmatoidni artritis, diabetis tipa 1 in multipla skleroza, katere imajo podoben potek bolezni kot astma. Zato je PTPN22 dober kandidatni gen za astmo. Namen diplomske naloge je bil narediti asociacijsko analizo SNP-ja rs2476601 pri slovenskih otrocih z atopijsko in neatopijsko astmo, izvesti farmakogenetsko analizo, primerjati izražanje gena PTPN22 med zdravimi posamezniki in bolnimi posamezniki z atopijskim in neatopijskim fenotipom astme ter primerjati izražanje gena PTPN22 pred in po terapiji. Izbran SNP rs2476601 na genu PTPN22 smo genotipizirali ter naredili primerjavo frekvence genotipov med zdravimi kontrolami in bolniki z astmo, atopijskim in neatopijskim fenotipom ter analizo vpliva genotipa izbranega SNP-ja na klinične in laboratorijske parametre. Izmerili smo razlike v izražanju gena PTPN22 glede na genotip, primerjali razlike v izražanju med zdravimi kontrolami in bolniki z astmo z atopijskim in neatopijskim fenotipom ter spremembo v izražanju po zdravljenju z inhalacijskimi kortikosteroidi, antilevkotrienom in antilevkotrienom intermitentno. Genotipe smo določili z metodo HRM in nekatere preverili z metodo RFLP na DNA, izoliranih iz krvnih limfocitov 276 zdravil kontrol ter 325 bolnih otrok starih med 5 in 18 let, od tega jih je imelo 189 atopijski fenotip in 84 neatopijski fenotip astme. Statistično analizo smo izvedli s programskim paketom SPSS. Za analizo frekvence alelov in primerjavo genotipov bolnih otrok s kontrolami smo uporabili Fisherjev natančni test. Za vpliv genotipov na klinične in laboratorijske parametre smo uporabili T-test, Mann-Whitney test in test ANOVA. Izražanje gena PTPN22 smo izmerili s kvantitativnim PCR v realnem času (qPCR) v krvnih limfocitih 295 bolnih otrok starih med 5 in 18 let, od tega 177 z atopijsko in 44 z neatopijsko astmo, ter v krvnih limfocitih 158 zdravih kontrol. Za ekspresijsko analizo smo imeli na voljo 127 vzorcev po terapiji, od tega 53 zdravljenih z inhalacijskimi kortikosteroidi, 31 z antilevkotrienskim zdravilom Singular in 43 antilevkotrienskim zdravilom Singular intermitentrno. Vpliv genotipa SNP-ja rs2476601 na izražanje gena PTPN22 smo preverili s testom ANOVA in Mann-Whitney testom, primerjavo izražanja gena med bolnimi otroci in zdravimi kontrolami prav tako z Mann-Whitney testom. Vpliv zdravljenja na izražanje gena smo preverili z Wilcoxonovim testom. Vse p vrednosti, ki so bile nižje od 0,05, smo upoštevali, kot statistično signifikantne. Ugotovili smo, da je SNP rs2476601 povezan s pojavom astme (p=0,034; OR=0,623) pri slovenskih otrocih. Prav tako smo ugotovili, da se astmatiki z genotipom AG in GG boljše odzivajo na zdravljenje (vse terapije) v primerjavi s posamezniki z genotipom AA, saj se je vrednost FEV1 po terapiji pri teh posameznikih povečala (p=0,033; +/-s.d=13,273). Za skupino astmatikov z atopijskim fenotipom smo dobili signifikantne rezultate za vrednost eozinofilcev, pri čemer smo za posameznike z genotipom AA ugotovili višjo vrednost v primerjavi s posamezniki z genotipom AG in GG, kar kaže na to, da imajo posamezniki z genotipom AA večjo nagnjenost k atopiji.
Ključne besede: astma, rs2476601, PTPN22, farmakogenomika, HRM, RFLP, qPCR
Objavljeno: 26.11.2014; Ogledov: 1347; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

9.
10.
Nekateri napovedni dejavniki za etiološko opredelitev doma pridobljene pljučnice pri otrocih
Anja Pintarič, Natalija Podgoršek, 2016, druge monografije in druga zaključena dela

Ključne besede: klinične značilnosti, etiologija, otroci, ultrazvok pljuč
Objavljeno: 03.08.2017; Ogledov: 365; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (757,40 KB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici