Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Fizika spada v eno izmed temeljnih ved, ki so skozi zgodovino spreminjale razvoj človeštva [1]. Žal je fizika kot predmet v osnovni šoli pri učencih manj priljubljena, tudi če njeno priljubljenost primerjamo samo z naravoslovnimi predmeti [2]. Zanimalo nas je, kako je mogoče povečati motivacijo učencev pri pouku fizike [3]. Raziskali smo razloge za nižjo motivacijo učencev pri pouku fizike ter preučili, katere metode ob uporabi frontalne oblike dela naj učitelj uporabi, da bo motivacija višja [4]. Motivacija pri pouku razlaga stopnjo zanimanja in napora, ki jo učenec vlaga v različna udejstvovanja, ki so lahko zaželena ali nezaželena pri njihovih učiteljih [5]. Kako se bo učenec odzval na določeno snov, je odvisno od njegove predispozicije in njegovih motivov [6]. Brophy trdi, da je v osnovi učenje za učence dolgočasno in frustrirajoče, saj učence najprej prisilimo, da pridejo k pouku in jih nato učimo stvari, v katerih ne vidijo uporabne vrednosti [7]. Da bi učencem snov približali in vzpodbudili lastno iniciativo k razmišljanju ter jih bolje motivirali, uporabimo različne metode. Zanimalo nas je, katere didaktične metode so pri učencih bolj motivirajoče in o katerih predlaganih temah izven vsebin učnega načrta si učenci želijo izvedeti več. Kimura ugotavlja, da smo moški in ženske glede na način razmišljanja različni, zato je bilo zanimivo preveriti, kako se motivacija pri pouku fizike razlikuje glede na spol [8]. Predvidevali smo tudi vpliv stratuma. Analizirali smo teme, ki niso sestavni del vsebin učnih načrtov za fiziko 8. in 9. razreda osnovne šole. Preučili smo, ali obstajajo razlike v motivaciji učencev glede na izbiro teme v povezavi s starostjo (vpeljava iste teme v 8. oziroma 9. razredu). V empiričnem delu naloge smo predstavili osnovne podatke o raziskavi, v katero je bilo v obdobju dveh šolskih let (2009/2010 in 2010/2011) zajetih 365 učencev iz sedmih slovenskih osnovnih šol [9]. Na podlagi zbranih podatkov smo opravili analize o spremembi stanja motivacije glede na stanje motivacije pred in po izvedbi učne ure. Stanje motivacije smo preučili glede na vpliv: didaktičnega pristopa (metoda razlage, delo z besedilom, uporaba IKT; vse v kombinaciji s frontalno obliko dela), stratuma (mestna, podeželska in primestna šola) razreda (8., 9. razred), spola (moški, ženski) in tematskega področja (energetika, svetloba, astronomija in drugo) [10] [11]. Z našo raziskavo smo ugotovili, kdaj vključiti določeno temo v pouk fizike, in preverili, katerega izmed izbranih treh pristopov je najbolj smiselno uporabiti za določeno temo, da bi pri učencih dosegli višjo motivacijo.
Ključne besede: motivacija, energetika, svetloba, astronomija, vreme
Objavljeno: 25.08.2017; Ogledov: 795; Prenosov: 88
Celotno besedilo (2,28 MB)

Opis: Vzgoja in izobraževanje sta temelja prihodnosti in osnovni človekovi pravici sodobnega sveta. Vsaka država, ki se zaveda pomembnosti kvalitetnega izobraževanja in kaj ji ta na daljši rok prinese, želi ustvariti izobraževalni sistem, ki bi državljane izoblikoval v samostojne in odgovorne osebke, ki se lahko opirajo na kakovostno pridobljeno znanje, obenem pa, najbolj ustrezal potrebam države same. V diplomskem delu smo raziskovali štiri velika poglavja izobraževalnega sistema Slovenije in Avstrije. V prvem poglavju smo opisovali in med seboj primerjali sisteme primarne, sekundarne in terciarne ravni izobraževanja obeh držav. Opisali smo učne načrte primarnega in izbrane učne načrte sekundarnega izobraževanja predmetov iz vsebin fizike in astronomije. Zanimalo nas je, v čem so si učni načrti obeh držav na določeni ravni med seboj podobni in v čem se razlikujejo. V tretjem poglavju smo raziskovali avtonomijo učiteljev obeh držav. Pri tem smo na primarni, nižji in višji sekundarni ravni izobraževanja izvedli intervjuje učiteljev in jih povprašali o njihovem osebnem mnenju, kako avtonomni so pri urah pouka iz vsebin iz fizike in astronomije, izbiri učnih metod, učbenikov, ocenjevanju znanja, nakupih fizikalnih pripomočkov, načrtovanju ekskurzij na temo fizike in astronomije ter o številu ur, ki jih lahko namenijo temam po lastni izbiri. Odgovore smo analizirali in med seboj primerjali. V zadnjem poglavju diplomskega dela smo opisali izobraževanje učitelja fizike obeh držav in med seboj primerjali predmetnike izbranih fakultet, ki nudijo izobraževalne programe fizike, saj smo predvidevali, da do razlik pride tudi tam.
Ključne besede: Šolski sistem, poučevanje, avtonomija učitelja, učni načrti, fizika in astronomija.
Objavljeno: 25.11.2016; Ogledov: 1246; Prenosov: 79
Celotno besedilo (1,36 MB)

Opis: V magistrskem delu smo podrobneje raziskali predstave o velikostnih razmerjih nebesnih teles. Poudarek je bil na analizi predstav o razdaljah med nebesnimi telesi in predstavah o prostorskih razmerjih nebesnih teles pri učencih in odraslih, pri čemer so nas zanimale razlike med učenci po vzgojno-izobraževalnem obdobju, med učenci po kraju bivanja in razlike glede na spol pri vseh sodelujočih. Raziskava je temeljila na deskriptivni in kavzalno-neeksperimentalni metodi empiričnega raziskovanja. V raziskavi je sodelovalo 290 oseb; 178 učencev od 4. do 9. razreda in 112 odraslih oseb. Izkazalo se je, da si učenci in tudi odrasli razdalje v vesolju predstavljajo mnogo krajše, kot so v resnici, in da se z oddaljenostjo objektov predstave slabšajo. Pričakovano imajo odrasli boljše predstave o razdaljah med nebesnimi objekti kot učenci. Rezultati so pokazali, da večina učencev ocenjuje razdalji med Zemljo in Luno ter Zemljo in Marsom mnogo krajši, kot dejansko sta, medtem ko ima skoraj polovica odraslih precej realno predstavo o oddaljenosti Lune. Tudi odrasle osebe ocenjujejo razdaljo do Marsa krajšo, kot je realna. Učenci si predstavljajo razdaljo med Soncem in Zemljo ter Soncem in njemu najbližjo zvezdo krajšo kot odrasle osebe, a oboji mnogo prekratko. Ugotovili smo, da imamo najslabše predstave o prostorskih objektih, torej volumnih. Tako si na primer učenci Zemljo (20-krat) in Luno predstavljajo precej večji, kot sta dejansko, medtem ko ocenjujejo, da je Jupiter precej manjši (200-krat) od Zemlje. Za izboljšave predstav in znanja o vesolju so na koncu izdelana priporočila za delo v šoli.
Ključne besede: razdalje, prostorska razmerja, vesolje
Objavljeno: 10.10.2016; Ogledov: 609; Prenosov: 83
Celotno besedilo (1,19 MB)

Opis: Diplomsko delo z naslovom Astronavtika in pojav vesoljskega turizma obravnava problematiko astronavtike in vesoljskega turizma ter poznavanje tega področja pri učencih tretjega, petega in osmega razreda osnovne šole. Tema deluje na učence motivacijsko, hkrati pa omogoča, da si učenci ustvarijo boljšo predstavo o razdaljah med objekti v vesolju. V teoretičnem delu naloge predstavimo splošne razmere in možnosti za potovanje v vesolje. Izpostavimo ovire, s katerimi se srečujemo pri potovanju po vesolju, omenimo prva živa bitja, ki so potovala v vesolje, in predstavimo ključne mejnike pri razvoju astronavtike. Posebej izpostavimo vesoljski turizem in razvoj vesoljskih agencij, ki bodo v prihodnje ponujale turistom polete v vesolje. Za boljšo predstavo o razdaljah med objekti v vesolju izdelamo različne primerjave razdalj med objekti v našem osončju. Ob koncu teoretičnega dela naloge predstavimo še didaktične pristope poučevanja astronomije ter vsebine iz učnih načrtov, ki se navezujejo na področje astronomije. Namen praktičnega dela je raziskati predstave učencev o možnostih potovanja po vesolju. Poseben poudarek dajemo predstavi o oddaljenosti objektov v osončju, pri čemer izpostavljamo objekte, ki bi bili primerni za morebiten pristanek človeka. Proučujemo tudi razmišljanja otrok o možnih poletih, ki bi bili dosegljivi širšemu krogu ljudi, ne zgolj astronavtom. Zanimajo nas razlike v predstavah med mlajšimi in starejšimi učenci, na podlagi katerih podajamo predloge za izboljšanje predstav glede potovanja po vesolju. Ugotavljamo, da učenci tretjih in petih razredov osnovne šole pridobijo nekaj splošnega znanja o potovanju v vesolje, ki pa se ne nanaša na predstave o razdaljah med objekti v vesolju. Učenci osmih razredov osnovne šole že poznajo določene razdalje do zvezd, vendar o premagovanju razdalj med planeti in o času, ki je potreben za premagovanje teh razdalj, ne pridobijo dovolj znanja. Na podlagi rezultatov podamo nekaj primerov in napotkov za izboljšanje predstav glede krajevnih in časovnih omejitev pri potovanju med objekti v vesolju.
Ključne besede: astronavtika, vesoljski turizem, osončje, planeti, Sonce, Luna.
Objavljeno: 12.08.2016; Ogledov: 755; Prenosov: 97
Celotno besedilo (1,81 MB)

Opis: Tema doktorske disertacije sodi na področje didaktike fizike. Predstavljena je teoretična analiza ključnih omejitev, ki se pojavljajo pri prenosu matematičnega modeliranja dinamičnih sistemov v pouk fizike v srednjih šolah. V želji raziskati, v kolikšni meri sedanji pouk fizike spodbuja razumevanje modelov in modeliranja, analiziramo učni načrt in tri najpogosteje uporabljene učbenike za gimnazijsko fiziko. Osredotočimo se predvsem na zastopanost posameznih faz modeliranja pri rešenih primerih v učbenikih ter na predstavitev nekaterih poenostavitev in idealizacij, ki se jih na področju srednješolske fizike pogosto poslužujemo. Pokažemo, da eden od učbenikov v večini primerov korektno in smiselno predstavi poenostavitve v tekstu, medtem ko druga dva polovice analiziranih poenostavitev ne pojasnita. Prav tako se izkaže, da velika večina rešenih primerov v vseh učbenikih eksplicitno ne izpostavlja privzetih predpostavk, na podlagi česa lahko zaključimo, da pri pouku fizike v srednji šoli pri dijakih ne razvijamo v zadostni meri občutka za privzemanje poenostavitev in idealizacij, ki pa so ključni del faze konceptualne faze modeliranja. Za vpeljevanje modeliranja dinamičnih sistemov je pomembno tudi predznanje dijakov, zato izvedemo empirično raziskavo o tem, v kolikšni meri so dijaki v gimnaziji sposobni razumeti časovni razvoj nekaterih dinamičnih sistemov s področja fizike. Rezultati raziskave pokažejo pri dijakih zelo šibko razumevanje dinamike sistemov, v katerih se nahajajo povratne vezave in to ne glede na letnik ali zaključeno oceno pri fiziki in matematiki. Pri modeliranju dinamičnih sistemov pri pouku fizike v srednji šoli naletimo tudi na omejitve, ki so posledica pomanjkljivega matematičnega znanja dijakov, saj le-ti analitičnega reševanja diferencialnih enačb ne obvladajo. Pokažemo, da je pri obravnavi enodimenzionalnih dinamičnih sistemov smiseln geometrijski pristop k reševanju diferencialnih enačb, medtem ko se pri dinamičnih sistemih višjih dimenzij matematičnim omejitvam izognemo z uporabo grafično orientiranih programov za modeliranje. Ker pri reševanju štiri in več dimenzionalnih dinamičnih sistemov lahko naletimo na probleme pri numeričnem reševanju, pokažemo tudi, kako jih presežemo. Na primeru elektrostatičnega nihala prikažemo postopek modeliranja realnega dinamičnega sistema, pri čemer posebej poudarimo posamezne faze modeliranje in način preseganja omejitev, na katere pri razvoju modela naletimo.
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, poučevanje fizike, poenostavljeni modeli, metoda modeliranja, dinamični sistemi, empirična raziskava, grafično orientirani programi za modeliranje.
Objavljeno: 08.10.2015; Ogledov: 1101; Prenosov: 122
Celotno besedilo (19,53 MB)