1. |
2. |
3. VPLIV UPORABE SINTETIČNIH ZEOLITOV 4A IN 13X NA PRAŠIČJO GNOJEVKOVanina Krajnc, 2012, magistrsko delo Opis: V hlevu za prašiče Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede smo v sodelovanju s podjetjem Silkem iz Kidričevega izvedli poskus za ugotavljanje vpliva uporabe sintetičnih zeolitov 4A in 13X na prašičjo gnojevko. Poskuse smo opravljali s ciljem znižanja smradu pri kmetijski proizvodnji, kar je za preživetje kmetijske proizvodnje pomemben cilj, saj so v EU opazni trendi po spreminjanju okoljskih standardov in zakonodaje zaradi zahtev po višji kakovosti sobivanja med kmetijskimi proizvajalci in ostalo populacijo. Menimo, da je izbira tematike naše naloge smiselna in aktualna. Premešano gnojevko smo razporedili v šestnajst enakih posod, od katerih jih je bilo osem namenjenih zeolitu 4A, ostalih osem pa zeolitu 13X. Testirali smo naslednje odmerke zeolitov: 0 g/L (kontrola), 4 g/L, 8 g/L in 12 g/L. V tretjem in četrtem tednu smo poleg obstoječih vzorcev naredili še dodatni vzorec zeolita 4A z največjim odmerkom, ki je znašal 30 g/L. Poskus je potekal en mesec in sicer v času od 11.7.2011 do 10.8.2011. Ročno in strojno mešanje kot tudi merjenje temperature in pH smo opravljali vsak dan ob istem času. Vzorce gnojevke smo jemali enkrat tedensko in jih po odvzemu prepeljali v kemijski laboratorij Ikema, kjer je bila izvedena analiza vsebnosti celokupnega in amonijskega dušika, fosforja, celokupnega organskega ogljika, kalija in suhe snovi. S poskusom smo želeli ugotoviti, ali lahko z dodatki zeolita zmanjšamo vsebnost določenih kemičnih spojin v gnojevki in tako posledično zmanjšamo smrad. Rezultati sicer nakazujejo na želeno delovanje zeolitov, vendar pa velika variabilnosti podatkov onemogoča zanesljivo znanstveno sklepanje. Zmanjšanje smradu je bilo organoleptično zaznati s strani izvajalcev poskusa in laborantov, vendar pa na voljo nismo imeli ustrezne metode, s katero bi to te zaznave lahko dokazali.
Ključne besede: sintetični zeoliti / zeolit 4A / zeolit 13X / prašičja gnojevka / kemijske lastnosti / temperatura / pH / zmanjševanje smradu
Objavljeno v DKUM: 14.06.2012; Ogledov: 2704; Prenosov: 298
 Celotno besedilo (2,67 MB) |
4. SLOVENSKE AVTOHTONE PASME DOMAČIH ŽIVALIVanina Krajnc, 2009, diplomsko delo Opis: Na podlagi dostopnih podatkov smo proučili dejansko stanje števila avtohtonih pasem živali in njihovo povečevanje oziroma zmanjševanje v zadnjih letih. Cilj raziskave je bil predstaviti možnosti za izboljšanje številčnega stanja teh ogroženih živalskih vrst. Slovenske avtohtone pasme so tiste pasme domačih živali, ki so nastale na območju Republike Slovenije. V Sloveniji imamo registriranih 14 avtohtonih živalskih pasem, in sicer: Lipicanski konj, Posavski konj, Slovenski hladnokrvni konj, Cikasto govedo, Bovška ovca, Istrska pramenka, Belokranjska pramenka, Jezersko-solčavska ovca, Drežniška koza, Krškopoljski prašič, Štajerska kokoš, Kranjska čebela, Kraški ovčar, Soška postrv. V raziskavi smo postavili hipotezo, da brez državne finančne pomoči lahko nekatere avtohtone živalske vrste v prihodnosti izumrejo. To grozi trenutno Kraškemu ovčarju in Kranjski čebeli, pri kateri je v lanskem letu nastal velik izpad zaradi masovnih zastrupitev s pesticidi. Pri Kraškem ovčarju je bilo 2006. leta 665 živali, 2007. leta pa je število padlo na 525. Problem je predvsem v premajhnem številu odbranih samic z rodovnikom. Pri Kranjski čebeli se je zmanjšalo število čebeljih družin s 170682 na 150676. Število čistopasemskih plemenskih matic v rodovniški knjigi se nasprotno ni zmanjšalo in zato stopnja ogroženosti ostaja nespremenjena. Če želimo ohraniti in povečati število naših slovenskih avtohtonih pasem, mora država še naprej zagotavljati primerno finančno pomoč. Velik pomen ima tudi informiranje in osveščanje ljudi o pomenu avtohtonih živali in naravni dediščini.
Ključne besede: domače živali / avtohtone pasme / genska banka / rejski programi
Objavljeno v DKUM: 04.06.2009; Ogledov: 10400; Prenosov: 830
Celotno besedilo (1,31 MB) |
