Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Razlastitev je najhujši poseg v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tako mednarodno pravo kot nacionalni pravni redi dopuščajo razlastitev le kot skrajno sredstvo, in še to pod vnaprej določenimi pogoji.Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta, pravni red pa ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij določa, kaj je predmet lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja. Zakonsko urejanje, oblikovanje lastnine oziroma omejevanje lastninske svobode je podvrženo načelu sorazmernosti. To nalaga zakonodajalcu, da pri tem upošteva načelo ravnovesja med zasebno in javno funkcijo lastnine, med zasebnim in javnim interesom.Dopustna pa je samo takrat, ko je javna korist sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev in če država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Odvzem in omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, torej popolno in nepopolno oziroma delno razlastitev nepremičnin v korist države, lokalne skupnosti oziroma drugega subjekta javnega prava, na splošno opredeljuje Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v povezavi z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), pravno podlago za te postopke pa predstavljajo tudi drugi področni zakoni, ki veljajo kot specialni zakoni in se v teh primerih ZUreP-1 uporablja subsidiarno. Pri navedenem se postavlja vprašanje ali so pravne podlage za prisilno pridobivanje zemljišč in omejitev lastninske pravice v Republiki Sloveniji ustrezne, medsebojno usklajene in zagotavljajo objektivno obravnavanje ustavno varovane pravice. Glede postopkov razlastitev imata tudi Nemčija in Italija podobno ustavno ureditev.
Ključne besede: lastninska pravica, razlastitev, služnosti v javno korist, javna korist, odškodnina
Objavljeno v DKUM: 10.12.2016; Ogledov: 2071; Prenosov: 468
Celotno besedilo (1014,31 KB)