| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ŽENITNA POGODBA - PRIMERJAVA MED SLOVENIJO IN AVSTRIJO
Urska Soršak, 2016, diplomsko delo

Opis: Zakonska zveza je eden izmed temeljnih institutov, ki je urejen na področju družinskega prava in je zelo pomemben za oblikovanje odnosov med ljudmi. V slovenski zakonodaji jo ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da je njen glavni namen zasnovanje družine. Z vstopom v zakonsko zvezo pa morata zakonca sprejeti tudi določene pravice in obveznosti. Nastanejo tako osebne kot premoženjskopravne posledice. Premoženjskopravni režim je v ZZZDR urejen na obligatoren način. Določeno je, da ob sklenitvi zakonske zveze nastanejo tri premoženjske mase, posebno premoženje vsakega izmed zakoncev in skupno premoženje. Zakonca se lahko dogovorita, da njuno posebno premoženje postane njuna skupna lastnina, ne moreta pa se dogovoriti, da ne bi bilo premoženje, ki ga pridobita z delom tekom zakonske zveze, skupno. Omogočena jima je torej le delna pogodbena avtonomija, saj lahko sklepata vse pravne posle, ki jih lahko sklepata s tretjimi osebami, vendar samo če niso v nasprotju z ZZZDR. Iz navedenega izhaja glavna pomanjkljivost ZZZDR na tem področju, saj s sklenitvijo ženitne pogodbe ni omogočena popolna sprememba zakonitega premoženjskega režima. Ženitna pogodba (pacta nuptialia) je posebna pogodba, ki ureja premoženjska razmerja med zakoncema na podlagi dispozicije strank tako, da zakonca uredita in uskladita vse premoženjske pravice in skupne interese v medsebojnih razmerjih kot tudi v razmerjih do tretjih. S tem, ko po ZZZDR zakonca nimata popolne pogodbene svobode, pa sta kršeni načeli avtonomije volje pogodbenih strank in dispozitivnosti pravnih norm. Številne pravne praznine, pomanjkljivosti in neskladnost ZZZDR z novejšimi predpisi v zadnjih letih nakazujejo na potrebo po prenoviti zakonodaje na področju družinskega prava. Predlagan je bil Družinski zakonik, ki bi odpravil pomanjkljivosti in vsebinsko spremenil sporne določbe ZZZDR. Na referendumu je bil leta 2012 sicer zavrnjen, vendar v Državnem zboru sedaj spet poteka javna razprava, ki nakazuje na njegovo sprejetje. Z njegovim sprejetjem bi omogočili sklenitev ženitne pogodbe in zakonca bi lahko sama odločala o ureditvi tako posebnega kot tudi skupnega medsebojnega premoženja. Če tega ne bi želela, bi obveljal zakoniti režim, ki velja že sedaj po ZZZDR. S tem bi ureditev naše zakonodaje približali drugim evropskim državam, med drugim tudi ureditvi zakonske zveze v Avstriji. Institut zakonske zveze je po avstrijskem pravnem sistemu urejen v Splošnem civilnem zakoniku (ABGB), ki ga dopolnjuje Zakon o zakonski zvezi (Ehegesetz). Zakoncema je po veljavnem avstrijskem pravu v celoti dopuščena možnost avtonomne ureditve premoženjskega režima. Kot zakonit premoženjski sistem je uveljavljen sistem ločenega premoženja, po katerem vsak zakonec ostane lastnik premoženja, ki ga je imel ob sklenitvi zakonske zveze, in tudi premoženja, ki ga je pridobil z delom v času trajanja zakonske zveze. Takšno ureditev lahko zakonca izključita z ženitno pogodbo in na način, ki je za njiju ustreznejši, uredita medsebojno premoženjsko razmerje. Avtonomija zakoncev je po zakonodaji v Avstriji torej dosti večja, kot po pravnem sistemu veljavnem v Sloveniji. V diplomski nalogi bo podrobneje izvedena primerjava ženitne pogodbe v Sloveniji po DZ in v Avstriji.
Ključne besede: zakonska zveza, premoženjska razmerja, ženitna pogodba, pogodbena avtonomija volje.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1253; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
Otroci brez spremstva v Sloveniji in drugih evropskih državah
Urska Soršak, 2018, magistrsko delo

Opis: Otroci brez spremstva so tisti, ki se nahajajo zunaj matične države brez spremstva obeh staršev, oziroma brez zakonskega ali po običaju določenega skrbnika in so mlajši od 18 let. Predstavljajo eno izmed najbolj ranljivih skupin beguncev oziroma migrantov. Vsi begunci in ne samo otroci, sicer trpijo že zato, ker so daleč stran iz matične države, svoje družine, prijateljev in doma. Soočajo se s travmami in strahom, ki so posledica življenja v izjemno težkih okoliščinah, v pomanjkanju in v preganjanju ter v nevarnosti, ki jim grozi v državi izvora, kot tudi na sami poti v ciljno državo. Navaditi se morajo na popolnoma drug način življenja na drugem koncu sveta, se vključiti v družbo, ki jim je popolnoma tuja in prestati še posebne postopke, da jim je ostanek v tuji državi sploh omogočen. V primeru, ko gre za mladoletnika oziroma otroka, je položaj še toliko težji, saj se nahaja v tuji državi, brez odrasle osebe, ki bi lahko poskrbela za zagotavljanje njegovih koristi in je prikrajšan za zaščito in varstvo, ki ga nudijo starši oziroma skrbniki. Ranljivost pa izhaja seveda tudi iz njegove mladoletnosti, saj se zaradi svoje nizke starosti še ni pripravljen sam soočati s svetom, novo državo, novimi ljudmi, goro postopki in prilagoditvijo na popolnoma novo življenje. Izpostavljeni so različnim negativnim faktorjem, pogosto postanejo žrtve spolnega, fizičnega ali psihičnega nasilja ali celo žrtve trgovine z ljudmi. Do leta 2015 v Republiki Sloveniji nismo imeli izkušenj z večjim številom otrok brez spremstva, saj je bila za večino to zgolj prehodna ne pa ciljna država, ne glede na to pa statistike kažejo, da število otrok brez spremstva pri nas zadnje stoletje močno narašča. Postopki za obravnavo te skupine mladoletnikov so sicer bili v Republiki Sloveniji kljub ne velikemu številu vzpostavljeni, vendar pa so se primeri reševali posamično in ni bilo ustaljene prakse. Ko so se v letu 2015 pričela vstopanja številnih mladoletnikov brez spremstva so pa se v postopkih namenjenih oskrbi tej skupini migrantov, pokazale pomanjkljivosti. V primeru, ko mladoletniki brez spremstva RS nimajo zgolj za tranzitno državo, ampak tukaj tudi ostanejo, jim je namreč potrebno omogočiti participacijo v družbi in normalen razvoj. Oskrba otrok brez spremstva je zelo široko področje in sega na številne resorje, ki morajo biti primerno urejeni. Gre za postopke od postavitve zakonitega zastopnika do zdravstvene oskrbe, vključitve v šolo in nastanitve, zato je potrebna celovita in podrobna pravna ureditev. Temeljni zakoni na tem področju so Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o tujcih in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o mednarodni zaščiti določa splošna načela, postopke za dodelitev in odvzem mednarodne zaščite, obseg in trajanje, pravice, dolžnosti prosilcev in definira pojme statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Zakon o tujcih pa določa pogoje in način vstopa, bivanja in zapustitve tujcev v Republiki Sloveniji. Uporablja se za tujce in za vse osebe brez državljanstva, ne pa za prosilce za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita in za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče. Otroci brez spremstva imajo ob vstopu v Republiko Slovenijo tako dve možnosti. Prva možnost je, da v državi ostanejo brez statusa, kot ilegalni migranti in so nastanjeni v Centru za tujce, dokler se jih ne vrne v njihovo državo izvora. Druga možnost pa jim daje na voljo, da zaprosijo za mednarodno zaščito in počakajo do sprejetja odločitve. Podeli se jim lahko status za določen čas, status subsidiarne zaščite ali trajen status, status begunca in so začasno nastanjeni v Azilnem domu, vsaj za čas, dokler se namestitev ne organizira drugje. Glede na prakso se večina otrok odloči za postopek mednarodne zaščite, ki pa je kompleksen in velikokrat zelo dolgotrajen.
Ključne besede: migracije, mednarodna zaščita, ranljiva kategorija, načelo otrokove največje koristi, azil, žrtve trgovine z ljudmi, Konvencija o otrokovih pravicah.
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 424; Prenosov: 124
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici