| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Intermittent chemotherapy and erlotinib for nonsmokers or light smokers with advanced adenocarcinoma of the lung : a phase II clinical trial
Matjaž Zwitter, Mirjana Rajer, Viljem Kovač, Izidor Kern, Martina Vrankar, Uroš Smrdel, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Background. Intermittent application of chemotherapy and tyrosine kinase inhibitors may avoid antagonism between the two classes of drugs. This hypothesis was tested in a Phase II clinical trial. Patients and Methods. Eligible patients were nonsmokers or light smokers, chemo-naïve, with metastatic adenocarcinoma of the lung. Treatment: 4 to 6 cycles of gemcitabine 1250 mg/m2 on days 1 and 4, cisplatin 75 mg/m2 on day 2, and erlotnib 150 mg daily on days 5–15, followed by erlotinib as maintenance. Results. 24 patients entered the trial. Four pts had grade 3 toxicity. Complete remission (CR) and partial remission (PR) were seen in 5 pts and 9 pts, respectively (response rate 58%). Median time to progression (TTP) was 13.4 months and median overall survival (OS) was 23 months. When compared to patients with negative or unknown status of EGFR mutations, 8 patients with EGFR gene activating mutations had significantly superior experience: 4 CR and 4 PR, with median TTP 21.5 months and OS 24.2 months (P < .05). Conclusions. Intermittent schedule with gemcitabine, cisplatin and erlotinib has mild toxicity. For patients who are positive for EGFR gene activating mutations, this treatment offers excellent response rate, time to progression and survival.
Ključne besede: smokers, nonsmokers, cancer treatment, lung cancer, chemotherapy, erlotinib
Objavljeno v DKUM: 14.06.2017; Ogledov: 818; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (2,30 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Long-term survival in glioblastoma: methyl guanine methyl transferase (MGMT) promoter methylation as independent favourable prognostic factor
Uroš Smrdel, Mara Popović, Matjaž Zwitter, Emanuela Boštjančič, Andrej Zupan, Viljem Kovač, Damjan Glavač, Drago Bokal, Janja Jerebic, izvirni znanstveni članek

Opis: Background: In spite of significant improvement after multi-modality treatment, prognosis of most patients with glioblastoma remains poor. Standard clinical prognostic factors (age, gender, extent of surgery and performance status) do not clearly predict long-term survival. The aim of this case-control study was to evaluate immuno-histochemical and genetic characteristics of the tumour as additional prognostic factors in glioblastoma. Patients and methods: Long-term survivor group were 40 patients with glioblastoma with survival longer than 30 months. Control group were 40 patients with shorter survival and matched to the long-term survivor group according to the clinical prognostic factors. All patients underwent multimodality treatment with surgery, postoperative conformal radiotherapy and temozolomide during and after radiotherapy. Biopsy samples were tested for the methylation of MGMT promoter (with methylation specific polymerase chain reaction), IDH1 (with immunohistochemistry), IDH2, CDKN2A and CDKN2B (with multiplex ligation-dependent probe amplification), and 1p and 19q mutations (with fluorescent in situ hybridization). Results: Methylation of MGMT promoter was found in 95% and in 36% in the long-term survivor and control groups, respectively (p < 0.001). IDH1 R132H mutated patients had a non-significant lower risk of dying from glioblastoma (p = 0.437), in comparison to patients without this mutation. Other mutations were rare, with no significant difference between the two groups. Conclusions: Molecular and genetic testing offers additional prognostic and predictive information for patients with glioblastoma. The most important finding of our analysis is that in the absence of MGMT promoter methylation, longterm survival is very rare. For patients without this mutation, alternative treatments should be explored.
Ključne besede: glioblastoma, long-term survival, methyl guanine methyl transferase, prognostic factor
Objavljeno v DKUM: 05.04.2017; Ogledov: 755; Prenosov: 373
.pdf Celotno besedilo (556,97 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Imunohisotkemični in geentski označevalci pri glioblastomu multiforme
Uroš Smrdel, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Glioblastom (GBM) je najpogostejši primarni možganski tumor. Njegova incidenca v Sloveniji znaša 2,9 bolnika na 100.000 prebivalcev. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana smo v letih od 1997 do 2013 obravnavali 861 bolnikov z GBM, od teh jih je umrlo 730. Kljub slabi prognozi vedno več bolnikov preživi vsaj 2 leti in pol. Zanimalo nas je, v čem se ta skupina bolnikov razlikuje od večine bolnikov z GBM. Bolnike z GBM lahko razdelimo v prognostične skupine glede na klinične parametre, kot so starost, stanje zmogljivosti in obseg operacije glede na to jih lahko razdelimo naprej z rekurzivno particijsko analizo razrede. Naprej jih lahko opredelimo tudi glede na molekularne in genetske označevalce, kot so metilacija promotorja metil-gvanin-metil transferaze (MGMT), glede na nekatere podatke pa tudi mutacija izocitrat dehidrogenaze 1 (IDH1). Cilji naloge so bili opredeliti pojavljanje MGMT, IDH1in LoH1p/19q pri bolnikih z GBM z dolgim preživetjem in pri podobnih bolnikih, ki so imeli običajno preživetje. Hipoteza naše raziskave je bila, da lahko z uporabo imunohistokemičnih in genetskih označevalcev te skupine bolje opredelimo kakor z dosedaj uporabljanimi metodami. Pregledali smo populacijo bolnikov z GBM. Opredelili smo jih glede na klinične napovedne dejavnike, poiskali bolnike, ki so preživeli več kot 2 leti in pol in jim poiskali ustrezno kontrolno skupino. Pri obeh skupinah smo določili status metilacije promotorja MGMT, mutacije IDH1, IDH2, CDKN2A, CDKN2B in preureditev kromosomov 1p in 19q, opredelili smo tudi potrebo bolnikov po kortikosteroidih. Potrdili pomembnost RPA- razredov za preživetje. Opažamo značilno večjo incidenco metilacije promotorja MGMT, mutacije IDH1 R132H in nižjo potrebo po kortikosteroidih pri bolnikih z dolgim preživetjem. V multivariatni analizi sta se kot značilna za preživetje izkazala metilacija promotorja za MGMT, ki je prognostično ugodna in večja potreba po kortikosteroidih 3 mesece po zaključenem lokalnem zdravljenju, ki korelira s slabšim preživetjem. Izsledki raziskave potrjujejo prognostični pomen metilacije promotorja MGMT, še več, breztega praktično ni dolgega preživetja. Glede na to, da status metilacije promotorja MGMT ni stalno stanje, pač pa se lahko spreminja, se poraja vprašanje o dolgotrajni terapiji s kortikosteroidi. Z raziskavo smo potrdili pomen določanja imunohistokemičnih in genetskih označevalcev za napoved prognoze pri bolnikih z GBM. V prihodnje svetujemo rutinsko določanje metilacije promotorja MGMT ter določanje mutacij IDH1 in IDH2 na biopsijskih vzorcih GBM. Pri bolnikih, ki imajo metiliran promotor MGMT, so potrebne nadaljnje raziskave vpliva kortikosteroidov na metilacijski status promotorja MGMT.
Ključne besede: glioblastom, dolgotrajno preživetje, MGMT, IDH1, kortikosteroidi, RPA
Objavljeno v DKUM: 14.11.2016; Ogledov: 2260; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (10,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici