SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 73
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
VPLIV RAZNOLIKOSTI TKIVNIH ANTIGENOV HLA-C NA IZBIRO NESORODNEGA DAROVALCA PRI PRESADITVI KRVOTVORNIH MATIČNIH CELIC
Irena Kemperle, 2009, diplomsko delo

Opis: Presajanje krvotvornih matičnih celic (KMC) se je v zadnjih desetletjih uveljavilo kot najuspešnejši način zdravljenja poprej večinoma neozdravljivih bolezni krvotvornih organov predvsem različnih vrst levkemij. Kadar bolniku ne najdemo glede na HLA enakega sorodnega darovalca, iščemo nesorodnega v registrih darovalcev krvotvornih matičnih celic. V strokovni literaturi najdemo dokaze, da neujemanja v tkivnih antigenih HLA-A, HLA-B, HLA-C in HLA-DR med darovalcem in prejemnikom KMC odločilno vplivajo na uspešnost presaditve oz. na preživetje bolnika po njej. Lokus HLA-C so med produkti genov HLA I. razreda odkrili najpozneje, tako da je njihov vpliv na izhod presaditve KMC manj raziskan. Ugotovili smo, da so za tipizacijo HLA-C najprimernejše metode, ki temeljijo na analizi DNK. Ker z eno metodo ne moremo razrešiti vseh dvoumnosti tipizacij, je trenutno po našem mnenju najboljša izbira kombinacija metod PCR-SBT in PCR- SSP. Antigene oz. alele HLA-C smo na vzorcu oseb slovenske narodnosti v različnih časovnih obdobjih tipizirali z metodama: PCR-SSO in PCR-SBT. PCR-SSP smo v obeh primerih uporabili le kot dodatno metodo. Za razliko od izbranih evropskih populacij, kjer je najpogostejši alel Cw*0701, je presenetljivo najpogostejši alel v slovenski populaciji Cw*0401. V primeru rekombinacij v antigenih HLA bolnik v družini nima primernega darovalca, prav tako je težka izbira oz. iskanje nesorodnega darovalca. Z namenom, da bi ugotovili pogostnost rekombinacij pri naših bolnikih smo analizirali 557 družin. Po določitvi haplotipov smo pri 2,7% družin opazili rekombinacijo. Ugotovili smo, da se pojavi v 40% primerov med lokusoma HLA-A in C, med lokusoma HLA-B in DRB1 pa v 60% primerov. Iz tega sklepamo, da neujemanja v HLA-C največ prispevajo k tkivni neskladnosti na lokusih HLA I. razreda. Razvidno je celo da ne gre za neujemanje v alelih HLA-C, pač pa za neujemanja v antigenih, kar predstavlja večjo oviro za presaditev KMC. Razlog je verjetno iskati v močnem vezavnem neravnovesju med lokusoma HLA-B in HLA-C, kar je razvidno tudi iz naše analize rekombinacij, ki jih med omenjenima lokusoma nismo opazili. Izsledki nekaterih študij kažejo na to, da obstaja veliko število različnih kombinacij antigenov HLA-B in HLA-C v vezavnem neravnovesju. Tako velikokrat pri darovalcu naletimo na drugačno kombinacijo antigenov HLA-B in HLA-C kot jo ima bolnik. Menimo, da bi hkratni izbor več darovalcev ter vključitev lokusa HLA-C k osnovni tipizaciji tako darovalca kot bolnika pripomogla k učinkovitejšemu in hitrejšemu zaključku preizkušanja tkivne skladnosti.
Ključne besede: HLA-C, presajanje krvotvornih matičnih celic, polimorfizem, antigen, alel, PCR-SSO, PCR-SSP, PCR-SBT
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 1872; Prenosov: 104
.pdf Polno besedilo (1,51 MB)

4.
POLIMORFIZMI V IZBRANIH APOPTOZNIH GENIH KOT NAPOVEDNI DEJAVNIK ZA ODZIV NA ADALIMUMAB PRI BOLNIKIH S CROHNOVO BOLEZNIJO
Maja Sušec, 2010, diplomsko delo

Opis: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen, ki se lahko pojavi predvsem kot Crohnova bolezen (CB) ali kot ulcerozni kolitis (UK). Na razvoj bolezni vplivajo tako okoljski kot tudi genetski dejavniki. Bolniki, ki so oboleli za KVČB, zelo različno odgovarjajo na različna zdravila, zato zdravljenje poteka v več stopnjah. Najprej se preizkusijo 5-aminosalicati, nato kortikosteroidi in nazadnje imunosupresivi. Pri Crohnovih bolnikih, ki so neodzivni na omenjena standardna zdravila, se v zadnjem času uporabljajo nove biološke učinkovine, kot sta infliximab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Remicade) in najnovejše zdravilo adalimumab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Humira), ki inhibirajo provnetni citokin TNF-. Namen dela je bil poiskati farmakogenomske biooznačevalce, ki bi potencialno služili kot napovedni dejavniki odziva na biološko učinkovino adalimumab pri bolnikih s Crohnovo boleznijo. V nalogi smo se osredotočili na analizo polimorfizmov v izbranih apoptoznih genih TIMP-1 (SNP +372C/T oz. rs4898), CASP-9 (SNP 93C/T oz. rs4645983), FCGR3A (SNP 158V/V oz. rs396991 in FAS (SNP -670C/T oz. rs1800682), ki so predhodno pokazali povezavo z odzivom na infliximab. Namen je bil tudi ugotoviti ali so ti polimorfizmi v apoptoznih genih povezani tudi s tveganjem pri slovenskih bolnikih s Crohnovo boleznijo, ki ne odgovarjajo na standardno terapijo oziroma je bila standardna terapija prekinjena zaradi prehudih stranskih učinkov. Prav tako smo želeli raziskati ali obstaja in kakšna je korelacija med polimorfizmi v zgoraj navedenih genih in kliničnimi značilnostmi bolnikov. Vzorci krvi za izolacijo DNK ter za določitev laboratorijske krvne slike in drugih parametrov so bili odvzeti pred prvim odmerkom zdravila in nato še po 4., 12., 20. in 30. tednih. Pri vsakem odvzemu se je stanje bolezni analiziralo še z indeksom IBDQ. Genetske analize izbranih polimorfizmov smo izvedli z metodo RFLP in analizo fragmentov na agaroznem gelu ter s KASPar tehniko. Ugotovili smo povezavo polimorfizma v genu CASP-9 z odzivom na adalimumab. Bolniki z genotipom C/C so imeli slabši odziv opažen predvsem po štirih (p = 0,05) in 20 tednih (p = 0,031) zdravljenja kot bolniki z genotipom C/T ali T/T. Rezultat naše študije je skladen s študijo pri zdravljenju z infliximabom, kjer so bolniki s C/C genotipom v genu CASP-9 prav tako imeli slabši odziv. Pri ostalih 3 analiziranih genih povezava ni bila statisično značilna. Nadalje smo ugotovili povezavo polimorfizmov v genih CASP-9 (SNP rs4645983) in FCGR3A (SNP rs396991) pri slovenskih CB bolnikih vključenih v študijo. Frekvenca alela C na SNP-u rs4645983 gena CASP-9 je pri bolnikih s CB signifikantno nižja (0,68) v primerjavi s frekvenco kontrolne skupine (0,86, p = 9,9*10-5). Prav tako je frekvenca genotipa C/C nižja pri bolnikih s CB (60,22%) v primerjavi z zdravimi posamezniki (78,41%, p = 0,01). Pri primerjavi alelne frekvence SNP-a rs396991 na genu FCGR3A smo ugotovili, da je frekvenca alela T signifikantno nižja pri bolnikih s CB (0,54) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,67, p = 0,01), prav tako se signifikantno razlikuje frekvenca genotipa in sicer 33,3% genotipa T/T pri CB bolnikih v primerjavi s 45,06% pri kontrolni skupini (p = 0.010). Ugotovili smo povezavo med polimorfizmom v genu CASP-9 in trajanjem bolezni, vendar samo v skupini bolnikov, ki so bili dobri odzivniki na adalimumab. Bolniki s T/T genotipom v skupini dobrih odzivnikov so imeli dalj časa diagnosticirano bolezen kot bolniki z genotipom C/C ali C/T (p = 0,002). Boljši odziv na adalimumab je bil tudi pri mlajših bolnikih ne glede na genotip. Naša študija je pokazala, da bi analiza polimorfizma v genu CASP-9 pomagala pri napovedi odziva Crohnovih bolnikov na adalimumab, analiza genov CASP-9 in FCGR3A pa pri napovedi odziva na standardna zdravila za Crohnovo bolezen.
Ključne besede: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, farmakogenomika, biološka zdravila
Objavljeno: 12.07.2010; Ogledov: 2893; Prenosov: 280
.pdf Polno besedilo (1,09 MB)

5.
ANALIZA POLIMORFIZMOV IZBRANIH GENOV PRI OTROCIH Z ASTMO TER POVEZAVA TEH POLIMORFIZMOV S FENOTIPOM ASTME IN ODZIVOM NA TERAPIJO
Petra Perin, 2010, diplomsko delo

Opis: Astma je najpogostejša kronična bolezen otrok. Gre za vnetje dihal neznane etiologije. Je kompleksna bolezen, katere nastanka ni mogoče pojasniti z enim samim mehanizmom ali genom, pomemben vpliv pa ima tudi okolje. V številnih študijah so z astmo povezovali že več kot 100 genov, prispevek vsakega izmed njih pa je verjetno majhen. Mnogi geni, ki bi lahko imeli pomemben vpliv v patogenezi astme še niso poznani oziroma si študije med sabo nasprotujejo o njihovi vlogi na nastanek in fenotip astme. Kandidatni geni se razlikujejo tudi med populacijami. Preverili smo, kakšno vlogo imajo nekateri izmed kandidatnih genov pri slovenskih otrocih z astmo. Večina študij je zajela astmatike kot celoto. Mi smo preučili povezave kandidatnih genov posebej za skupino atopijskih in neatopijskih astmatikov. V naši študiji smo tudi preverili kakšen vpliv imajo izbrani polimorfizmi na klinične parametre pri astmi in kako vplivajo na odziv na terapijo z glukokortikoidi pri slovenskih otrocih z astmo. Z orodji bioinformatike smo izbrali 9 polimorfizmov v 9 genih. Genotipizirali smo 108 otrok z astmo, od tega 28 z neatopijsko in 80 z atopijsko obliko astme ter 92 zdravih kontrol. Genotipizacijo smo izvedli s pomočjo verižne reakcije s polimerazo (PCR) in s pomočjo metode polimorfizma dolžin restrikcijskih fragmentov (RFLP). Ugotovili smo povezavo polimorfizmov na genih CCR5, IL13 z neatopijsko ter na genu RANTES z astmo nasploh pri slovenskih otrocih, pri polimorfizmih na 8 genih smo ugotovili vpliv na klinične parametre pri astmi. Naša študija je prva, ki je povezala gena IL12B in IL13 z deležem dušika v izdihanem zraku pri astmatikih. Prav tako smo prvi, ki smo ugotovili vpliv genov IL13 in ORMDL3 na protiastmatično terapijo z glukokortikoidi. Ti podatki lahko v bodoče pomembno prispevajo k razumevanju patogeneze astme, ugotovitve o povezavi polimorfizmov z odzivom na terapijo pa lahko vodijo do diagnostične in terapevtske obravnave, ki bo ukrojena po meri vsakega posameznega bolnika z astmo, ter zato veliko učinkovitejša, hitrejša in z manj stranskimi učinki.
Ključne besede: Astma, asociacijska študija, polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov, genska tipizacija
Objavljeno: 09.09.2010; Ogledov: 2128; Prenosov: 298
.pdf Polno besedilo (3,26 MB)

6.
Genetska analiza kandidatnega področja na kromosomu 10 pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo
Mario Gorenjak, 2010, magistrsko delo

Opis: Glavna podtipa kronično vnetne črevesne bolezni (KVČB) sta Crohnova bolezen (CB), za katero so značilna kronična vnetja v celotni prebavni cevi vključno s tankim črevesom in ulcerozni kolitis (UC), kjer je vnetje omejeno pretežno na široko črevo in danko. Primerjalne študije so pokazale, da k razvoju KVČB poleg dejavnikov okolja veliko prispeva tudi genetski faktor. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti povezave polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP) na kromosomu 10 s tveganjem za nastanek bolezni pri slovenskih bolnikih s KVČB. Pri raziskavi smo uporabili različne bioinformatske pristope za izbiro potencialnih kandidatnih SNP-jev in genov vključno z analizami asociacijskih študij na celotnem genomu (GWA) ter različne tehnike iz molekularne biologije za laboratorijske analize. Potencialne kandidatne SNP-je smo izbrali iz 16-ih GWA študij, v katerih je bilo potrjenih 13 SNP-jev na kromosomu 10 povezanih s KVČB. Za asociacijsko analizo smo izbrali tri SNP-je iz področja 10p in dva SNP-ja iz področja 10q. Asociacijska analiza, pri kateri smo genotipizacijo izbranih SNP-jev izvedli na 162 zdravih posameznikih in 558 bolnikih s KVČB, je pokazala povezavo med KVČB in SNP-ji rs4934697, rs10509115, rs12777960 in rs2254252. V nadaljnji analizi smo izvedli ekspresijsko študijo izoforme 1 gena CCNY in izoforme 1 gena CREM, ki sta sosednja gena SNP-jev rs12777960 in rs4934697, vendar povezave med geni in izbranima SNP-oma nismo ugotovili. Vsekakor na področju genetike KVČB niso pojasnjeni vsi dejavniki, ki vplivajo na tveganje za razvoj KVČB, vendar pa lahko z odkrivanjem in določanjem novih SNP-jev ter genov, ki povečujejo dovzetnost za razvoj KVČB, omogočimo lažjo napoved bolezni kot tudi lažje načrtovanje diagnostično terapevtskih postopkov in posegov.
Ključne besede: Ključne besede: Kronično vnetna črevesna bolezen, asociacijska študija, ekspresijska študija, polimorfizem posameznega nukleotida, genotipizacija, genska ekspresija
Objavljeno: 05.10.2010; Ogledov: 2459; Prenosov: 462 
(1 glas)
.pdf Polno besedilo (2,68 MB)

7.
ČIŠČENJE IN KARAKTERIZACIJA ENCIMA TREHALOZE FOSFORILAZE IZ GLIVE SCHIZOPHYLLUM COMMUNE
Katja Heržič, 2010, diplomsko delo

Opis: Encim trehaloza fosforilaza je šele pred kratkim bila predstavljena kot široko razširjen encim v naravi. Encim je klasificiran kot član družine encimov glikoziltransferaze 4. Encim katalizira reverzibilno fosforilazo α,α-trehalozo in fosfat (Pi) in proizvaja D-glukozo in α-D-glukozo-1-fosfat kot produkte. Trehaloza je nereducirajoč disaharid, ki se pojavlja v velikem številu organizmov, od bakterij, gliv, različnih prokariontov in rastlin do brezvretenčarjev. Encim trehaloza igra tako pomembno vlogo kot hranitelj karbohidratov, kot tudi pri preprečevanju stresa, predvsem kot blažilec med vročinskim stresom telesa in dehidracijo. Glikoziltransferaze so velikokrat zmotno prikazane kot neaktivne, saj na pogled privzemajo zgolj eno izmed dveh oblik. Veliko število nukleotidnih donorjev, velika izbira akceptorjev in zelo veliko število produktov pa kaže na enega izmed najvariabilnejših ogrodij v naravi. Skoraj neskončno število različnih produktov glikoziltransferaz, nam omogoča predvideti funkcije skoraj tisočih jasno definiranih struktur encimov. Zato nam bo le zadostno število struktur in karakterizacij omogočilo nabrati dovolj znanja o predvidenih funkcijah mnogih genov, ki kodirajo glikoziltransferaze.
Ključne besede: glikoziltransferaze, Schizophyllum commune, trehaloza fosforilaza, α, α-trehaloza, čiščenje, kinetični mehanizem, kinetični parametri
Objavljeno: 30.09.2010; Ogledov: 1789; Prenosov: 94
.pdf Polno besedilo (3,99 MB)

8.
ANALIZA EKSPRESIJE IZBRANIH KANDIDATNIH GENOV POVEZANIH Z RAKOM ŠIROKEGA ČREVESA IN DANKE PRI BOLNIKIH S KRONIČNO VNETNO ČREVESNO BOLEZNIJO IN PRI BOLNIKIH S ČREVESNIMI POLIPI
Elena Gjorgievska, 2011, diplomsko delo

Opis: Izsledki raziskav zadnjih let nakazujejo na povečano tveganje nastanka raka širokega črevesa in danke (RŠČD) pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB). Naša temeljna predpostavka je bila, da so geni, vpleteni v zgodnjo fazo razvoja RŠČD pri bolnikih s KVČB, izraženi na podoben način v tkivnih vzorcih polipov ŠČD in vneti sluznici bolnikov s KVČB. Z bioinformatskimi orodji smo identificirali 5 kandidatnih genov (BAX, IFITM3, COX-2, TLR4 in LRP6) in analizirali njihovo ekspresijo pri bolnikih s KVČB in bolnikih s črevesnimi polipi. Za vsakega bolnika smo analizirali ekspresijo izbranih genov v prizadetem tkivu v primerjavi z normalnim tkivom pri istem bolniku. Za štiri od petih kandidatnih genov (IFITM3, COX-2, TLR4 in LRP6) smo dokazali statistično značilno spremenjeno ekspresijo pri bolnikih s polipi ŠČD in pri bolnikih s Crohnovo boleznijo (CB). V tem smislu smo potrdili hipotezo, da imajo geni, vpleteni v zgodnjo fazo karcinogeneze kronično vnetega črevesnega tkiva, signifikantno spremenjeno ekspresijo v nevnetem polipoznem črevesnem tkivu pri bolnikih s polipi ŠČD, kakor tudi v vnetem črevesnem tkivu pri bolnikih s KVČB. Nadalje smo določili skupino bolnikov s CB, ki imajo podoben vzorec izražanja izbranih genov kot bolniki s črevesnimi polipi, na podlagi ujemanj v ekspresiji smo ustvarili podskupino bolnikov s CB, ki ima potencialno večje tveganja za razvoj raka ŠČD. 60% CB bolnikov ima signifikantno spremenjeno ekspresijo dveh kandidatnih genov, 20% bolnikov s CB ima signifikantno spremenjeno ekspresijo treh kandidatnih genov in pri 5% bolnikov s CB je ekspresija signifikantno spremenjena pri vseh štirih kandidatnih genov. Skupina bolnikov, ki imajo podoben vzorec izražanja izbranih genov imajo verjetno povečano tveganje za začetek procesov nastanka novotvorb.
Ključne besede: Kronična vnetna črevesna bolezen, polipi kolorektuma, genska ekspresija, PCR v realnem času
Objavljeno: 18.07.2011; Ogledov: 2091; Prenosov: 161
.pdf Polno besedilo (1,32 MB)

9.
ANALIZA POLIMORFIZMOV V IZBRANIH GENIH PRI BOLNICAH Z MIOMI MATERNICE
Staša Jurgec, 2011, diplomsko delo

Opis: Miomi so benigni tumorji maternice in so najpogostejši tumorji ženskih spolnih organov. So hormonsko odvisni tumorji, saj se pojavljajo le v rodnem obdobju, po menopavzi pa se njihova velikost zmanjša. Vzroki za nastanek in rast miomov so številni, vendar še ne popolnoma dokazani. Njihov pojav je odvisen od številnih interakcij med geni ter okoljem, raziskave pa so ugotovile tudi vpliv družinske predispozicije za nastanek miomov. Namen našega dela je bil ugotoviti ali so izbrani polimorfizmi v genih CYP17A1, ESR1, IL12B, IL12RB1, IL23R in PTPN22 povezani z nastankom miomov in raziskati razlike med epidemiološkimi in genetskimi dejavniki med skupinama bolnic in kontrol. Prav tako smo tudi poskušali ugotoviti ali obstajajo genetske razlike med skupinama bolnic s solitarnimi miomi ter multiplimi miomi. V študijo smo vključili 169 slovenskih bolnic z miomi in 133 zdravih posameznikov iz kontrolne skupine. Iz vzorcev krvi bolnic in zdravih kontrol, smo izolirali DNK ter izvedli genotipizacijo izbranih polimorfizmov z metodo PCR – RFLP in analizo fragmentov na agaroznem gelu. Pri primerjavi epidemioloških faktorjev med bolnicami in kontrolno skupino smo ugotovili, da lahko tveganje za nastanek multiplih miomov poveča zgodnja menarha, manjše število porodov, kajenje in pozitivna družinska anamneza. Z asociacijsko študijo smo ugotovili povezavo dveh polimorfizmov v genih CYP17A1 in IL12RB1 z boleznijo. Bolnice z multiplimi miomi so imele značilno nižji delež genotipa AA genskega polimorfizma rs743572 na genu CYP17A1 v primerjavi z zdravimi kontrolami. Genotip GG (oziroma alel G) tako predstavlja dejavnik tveganja za nastanek miomov, genotip AA pa zaščitni faktor. Pri analizi genskega polimorfizma rs11575934 na genu IL12RB1 smo prav tako ugotovili zaščitno delovanje genotipa AA pred pojavom te bolezni. Pri vseh drugih izbranih polimorfizmih značilne razlike med skupinami nismo našli. Naš rezultat nakazuje na potrebo po dodatnih raziskavah, s katerimi bi lahko polimorfizma na genih CYP17A1 in IL12RB1 potrdili kot genska označevalca za miome maternice. Analiza epidemioloških dejavnikov je pokazala na možne preventivne ukrepe, ki bi lahko ščitili pred nastankom oziroma ponovitvijo miomov maternice. S podobnimi raziskavami kot je bila naša, lahko tako prispevamo k boljšemu razumevanju te bolezni.
Ključne besede: Miomi maternice, polimorfizem posameznega nukleotida, polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov, asociacijska študija
Objavljeno: 18.07.2011; Ogledov: 2352; Prenosov: 195
.pdf Polno besedilo (1,54 MB)

10.
POVEZAVA POLIMORFIZMA - 13910 C>T IN EKSPRESIJE GENA LCT S SIMPTOMI ZNAČILNIMI ZA LAKTOZNO NETOLERANCO TER S TVEGANJEM ZA KRONIČNO VNETNO ČREVESNO BOLEZEN
Maruška Medved, 2011, diplomsko delo

Opis: Laktozna netoleranca je avtosomno recesivna metabolna lastnost, ki je značilna za okrog 75% odraslega svetovnega prebivalstva. Posamezniki z laktozno netoleranco imajo mutacijo -13910C>T v genu LCT, ki povzroči znižano aktivnost encima laktaze, kar onemogoča popolno razgradnjo laktoze na glukozo in galaktozo v tankem črevesu, to pa povzroči neprijetne simptome, predvsem drisko, napenjanje, vetrovi neprijetnega vonja, brbotanje in bolečina v trebuhu. Raziskava opravljena na finski populaciji, je pokazala 100% povezavo med mutiranim CC genotipom in klinično dokazano laktozno netoleranco. V raziskavi smo določili frekvenco mutacije v promotorskem delu gena LCT v slovenski populaciji. V raziskavo smo zajeli 607 naključnih posameznikov, pri katerih smo preverili pogostost posameznega genotipa polimorfizma -13910C>T v genu LCT. Nadalje smo pri naključno izbranih posameznikih s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je zajemal 42 vprašanj, preverili prehranske navade. V raziskavi smo iskali povezavo med genotipom polimorfizma -13910C>T v genu LCT, za laktozno netoleranco, s simptomi in vnosom laktoze ter merili ekspresijo gena LCT. Delež oseb z genotipom CC je bil 36,5%, delež oseb z genotipom CT 46,6% ter genotipom TT 16,8%. Pri preiskovancih smo preverili tedenski vnos laktoze ter primerjali vnos laktoze z posameznimi genotipi ter s pojavljanjem simptomov. Preiskovanci z genotipom CC so imeli višji vnos laktoze, kot preiskovanci z genotipoma CT in TT. Med preiskovanci, pri katerih so se simptomi pojavili po zaužitju mleka in mlečnih izdelkov, je bil vnos laktoze nižji kot pri preiskovancih, pri katerih simptomi se ne pojavijo po zaužitju mleka in mlečnih izdelkov (p=0,035, OI=-150,8-7,273). Med preiskovanci, ki imajo simptome značilne za laktozno netoleranco, je vnos laktoze prav tako nižji kot pri preiskovancih, ki so mnenja, da se ti simptomi pojavijo po zaužitju mleka in mlečnih izdelkov (p=0,031, OI=-154,03 - -8,11). V raziskavi smo merili tudi ekspresijo gena LCT v skupini anketiranih preiskovancev. Ekspresija gena LCT je bila med preiskovanci s simptomi bistveno nižja (27,87), kot med preiskovanci, ki nimajo simptomov značilnih za laktozno netoleranco (37,25). Primerjava se je izkazala kot statistično signifikantna (p=0,046). Naša raziskava je ena izmed redkih raziskav, ki ob genotipizaciji preverjajo tudi prehrambene navade preiskovancev, zato bi bilo potrebno naše ugotovitve potrditi in nadgraditi še na večjem številu vzorcev, saj bi bili rezultati tako še bolj zanesljivi. Naše ugotovitve bi lahko pomembno prispevale k razumevanju vpliva vnosa laktoze na izražanje simptomov pri osebah z bolezenskim genotipom CC polimorfizma -13910C>T v genu LCT in v prihodnosti morda prispevale delček k boljšemu poznavanju laktozne netolerance in s tem zmanjšanju težav mnogim posameznikom, ki trpijo zaradi simptomov, ki jih bolezen laktozna netoleranca povzroča.
Ključne besede: Ključne besede: Laktozna netoleranca, LCT, kronična vnetna črevesna bolezen, genska ekspresija, PCR v realnem času
Objavljeno: 14.09.2011; Ogledov: 1890; Prenosov: 135
.pdf Polno besedilo (1,30 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici