SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 30
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Računalniške simulacije kooperativnosti interkalacije aflatoksina B1 v dvoverižno DNK
Tibor Kuna, 2015, magistrsko delo

Opis: Aflatoksin B1 predstavlja enega najbolj močnih naravnih hepatokarcinogenov poznanih znanih človeku in povzroča rakava oboljenja pri primatih, miših, ptičih ipd. Ima zelo veliko afiniteto do interkalacije v dvoverižno DNK in nadalnje alkilacije z dušikovimi bazami, še posebej z gvaninom. Zato ne preseneča, da je bilo na njem narejeno veliko eksperimentalnega in teoretičnega dela. Namen tega magistrskega dela je ugotoviti kooperativnost vezave reaktivnega metabolita molekule aflatoksina B1 v dvoverižno DNK s pomočjo računalniških simulacij. V ta namen smo uporabili simulacije, ki temeljijo tako na principih kvantne mehanike kot na klasični fiziki. Da smo lahko izključili vplive okolja na vezavo preiskovane molekule, smo uporabili simetričen segment dvoverižne DNK, ki so nam ga posredovali ameriški eksperimentalni sodelavci. Za določevanje atomskih nabojev na molekuli reaktivnega metabolita aflatoksina B1 smo uporabili metodi Merz-Kollmana in RESP. Ustrezne parametre za simulacije molekulske dinamike (MD) smo prevzeli iz modificirane verzije AMBER-jevih topoloških in parametrskih datotek. Simulacije molekulske dinamike (50 ns) smo izvajali s programskim paketom Q. Na podlagi rezultatov MD smo izračunali Gibbsove proste energije solvatacije po metodah LIE in LRA ter kooperativnost vezave molekule reaktivnega metabolita aflatoksina. Kooperativnost alkilacije pa smo določali kot pogostost števila dogodkov, kjer sta vezavna atoma C7 in N8 znotraj določene odrezne razdalje, pri kateri lahko sklepamo, da nastane kovalentna vez. Dobljeni rezultati kažejo na podobnost metod LIE in LRA pri izračunu prostih energij solvatacije ter na znatno pozitivno kooperativnost pri procesu interkalacije molekul reaktivnega metabolita aflatoksina. Pri alkilaciji pa smo opazili, da vezava prve molekule reaktivnega metabolita aflatoksina v dvoverižno DNK zgolj rahlo pozitivno vpliva na alkilacijo naslednje molekule aflatoksina.
Ključne besede: DNK, aflatoksin, prosta energija, molekulska dinamika, kooperativnost
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 731; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (2,67 MB)

2.
Določevanje kritične micelne koncentracije površinsko aktivnih snovi v vodnih raztopinah na osnovi merjenja gostote
Nina Ledinek, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je določiti kritično micelno koncentracijo (CMC) vodnih raztopin različnim površinsko aktivnim snovem na osnovi merjenja gostote. CMC smo določevali dvema neionskima surfaktantoma: Oktil fenol etoksilat (40) (Triton X-405), oktil fenol etoksilat (9-10) (Triton X-100); kationskemu surfaktantu: Heksadeciltrimetilamonijev bromid (CTAB); ionskemu surfaktantu: Natrijev dodecil sulfat (SDS); in obojestranskemu surfaktantu: 3-(N,N-dimetilmiristilamonijev) propansulfonat. Raztopine smo pripravljali z Milli-Q vodo, meritve pa izvajali pri sobnih pogojih (25C  1) C, v dveh paralelkah. CMC smo lahko določili na osnovi grafičnih prikazov in sicer v presečišču dveh premic, katerih naklon se v tej točki opazno spremeni. Ugotavljamo, da je merjenje gostote primerna metoda za določevanje CMC vrednosti surfaktantov v vodnih raztopinah.
Ključne besede: površinsko aktive snovi, kritična micelna koncentracija, gostota, parcialni molski volumen, vodne raztopine, merjenje gostot
Objavljeno: 07.09.2015; Ogledov: 1021; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (1,84 MB)

3.
Računalniške simulacije direktne alkilacije DNK z akrilonitrilom
Eva Brglez Mojzer, 2015, magistrsko delo

Opis: V današnjem času smo povsod obdani s kancerogenimi snovmi, zato je naša naloga, da spoznamo, kako te snovi vplivajo na naše telo oz. kakšne spremembe povzročijo na dednem materialu DNK. Ena izmed teh snovi je akrilonitril, za katerega se je do sedaj predvidevalo, da se v telesu presnavlja predvsem po oksidativnem mehanizmu, saj se mehanizem direktne alkilacije oz. Michaelove adicije akrilonitrila na DNK še ni dovolj preučil. Preučevanja mehanizma direktne alkilacije akrilonitrila na DNK smo se posledično lotili v tem magistrskem delu. Mehanizem Michaelove adicije smo preučevali preko računalniških kvantnomehanskih simulacij na podlagi več različnih ab initio metod s programskim paketom Gaussian 09. Za realnejši izračun smo uporabili tudi implicitne modele vode, ki deluje kot topilo za reakcije v bioloških sistemih. Solvatacijske metode, ki smo jih uporabili, predstavljajo model polarizabilnega kontinuuma, ki spada v skupino metod samouglašenega reakcijskega polja, metoda Langevinovih dipolov in model AMSOL za semiempirične metode. Na podlagi aktivacijskih prostih energij smo ugotovili, da je reakcija direktne alkilacije z vidika energijske pregrade povsem mogoča. Rezultati so pokazali, da ima najnižjo aktivacijsko prosto energijo gvanin in je zatorej najbolj podvržen direktni alkilaciji s strani akrilonitrila, kar je tudi eksperimentalo potrjeno. Vendar pa so energijsko ugodne tudi reakcije adenina in citozina. Primerjava naših rezultatov z rezultati adicije cianoetilen oksida na DNK so razkrili, da je alkilacija akrilonitrila na DNK lahko celo energijsko ugodnejša, kar pomeni, da je mehanizem direktne alkilacije morda celo verjetnejši od oksidativnega mehanizma presnove akrilonitrila. Na podlagi dobljenih izsledkov smo torej pokazali, da je ključnega pomena nadaljevati z raziskavami mehanizma Michaelove adicije akrilonitrila na DNK, saj lahko le-ta predstavlja enega od ključnih mehanizmov kancerogeneze.
Ključne besede: akrilonitril, DNK, kvantna mehanika, računalniška kemija, Michaelova adicija
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 741; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (4,86 MB)

4.
Elektrokemijska in površinska analiza azolov na jeklu
Barbara Petovar, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje študijo korozije nizkolegiranega jekla v 3-odstotni raztopini NaCl in inhibicijo korozije z različnimi azoli. Z elektrokemijskimi metodami smo določili učinkovitost in značilnosti jekla C15 ob prisotnosti uporabljenih korozijskih inhibitorjev. S površinsko analizo smo potrdili, da se azoli adsorbirajo na površino kovinskega vzorca in ga na tak način zaščitijo pred korozijo. S potopitvijo enakih vzorcev nizkolegiranega jekla za 72 ur v 3-odstotno raztopino NaCl in 3-odstotno raztopino NaCl z 0,5- ali 2-odstotnim dodatkom KI za povečanje učinkovitosti korozijskih inhibitorjev smo ugotovili, da je pri vseh pogojih (sobna temperatura ali 70 °C, 1 mM ali 10 mM raztopine korozijskih inhibitorjev, brez ali z dodatkom KI) učinkovit korozijski inhibitor 5 metil-1H-benzotriazol (toliltriazol). Najučinkovitejši korozijski inhibitorji pri vseh potopitvah so bili še benzotriazol, 2-metilimidazol in 2 aminobenzimidazol. Elektrokemijsko smo analizirali najbolj učinkovite korozijske inhibitorje, koncentracije 10 mM v 3-odstotni raztopini NaCl in v 3-odstotni raztopini NaCl z 0,5-odstotnim dodatkom KI. Ugotovili smo, da ima jeklo C15 v kloridnem mediju ob dodatku toliltriazola najbolj pozitiven korozijski potencial, najbolj negativnega pa 2-aminobenzimidazol. Toliltriazol ima tudi v obeh medijih, ne glede na čas izpostavitve, najvišje vrednosti polarizacijske upornosti, torej je najbolj odporen proti enakomerni koroziji med vsemi testiranimi korozijskimi inhibitorji. Z meritvami ciklične polarizacije smo ugotovili, da deluje toliltriazol v obeh medijih kot katodni inhibitor. Z metodo infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo smo na površini vzorcev, ki so bili pri sobni temperaturi 72 ur potopljeni v 3-odstotno raztopino NaCl z dodatkom toliltriazola (10 mM) ter brez ali z 0,5- ali 2-odstotnim dodatkom KI, dokazali prisotnost toliltriazola. Učinkovitost inhibicije korozije s toliltriazolom smo potrdili tudi s 3D profilometrijo, saj je bila povprečna površinska hrapavost vzorcev, potopljenih v raztopine toliltriazola, manjša od hrapavosti vzorcev, potopljenih v 3-odstotno raztopino NaCl brez dodatka korozijskega inhibitorja. Z merjenjem omočitvenih kotov istim vzorcem kot pri prejšnjih površinskih analizah smo ugotovili, da so površine vzorcev hidrofilne.
Ključne besede: nizkolegirano jeklo, azoli, elektrokemija, površinska analiza
Objavljeno: 25.02.2016; Ogledov: 752; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (15,95 MB)

5.
OVREDNOTENJE ENERGIJE RAZTEGOVANJA PmB BITUMNA NA RAZLIČNIH DOLŽINAH RAZTEGA
Dušanka Bohinc, 2016, diplomsko delo

Opis: Tema diplomskega dela je ovrednotenje standardizirane metode določanja sile pri merjenju duktilnosti po standardu EN 13589. Novembra 2014 je izšel nov predlog standarda EN 13589, na katerega smo članice CEN še lahko podale pripombe. Od aprila 2016 je na voljo končni predlog noveliranega standarda. V predlogu standarda se navaja, da mora biti raztezek najmanj 1333% glede na dimenzije vzorca pred preiskavo to je 30 mm, kar se doseže pri raztezku 400 mm (D[%] = (400 mm/30 mm)×100). Med preiskavo se meri sila in raztezek ter se računa energija. Po preiskavi se odčita porabljeno energijo raztezanja do 200 mm (E'0,2) in energijo raztezanja do 400 mm (E'0,4). Končni rezultat preiskave je razlika med odčitanima energijama E's= E'0,4- E'0,2 oziroma E*0,2-0,4. Glavni cilj dela je ovrednotenje, če je energija E's določena po predlogu standarda v korelaciji z rezultati drugih standardnih preiskav bitumna, kot so zmehčišče po prstan kroglica, penetracija, pretrgališče po Fraassu, indeks penetracije in elastična povratna deformacija. Pri tem sem dodatno ovrednotila, kakšne korelacije dobimo, če se odčita porabljeno energijo pri dolžinah raztezanja, ki so drugačne kot so predpisane v predlogu standarda. Na primer odčitamo porabljeno energijo raztezanja do 0,1 m (E'0,1) in energijo raztezanja do 0,3 m (E'0,3) ter dobimo razliko med odčitanima energijama E′0,1-0,3=E'0,3-E'0,1. Spodnjo mejo sem spreminjala z manjšanjem spodnjega intervala odčitanega raztezanja, kar pomeni da bomo namesto 0,2 m odčitali 0,1 m in 0,05 m. Zgornjo mejo sem spreminjala s sistematičnim odčitavanjem različnih odsekov dolžine 0,2 m. Poleg odseka od 0,2 m do 0,4 m sem odčitala odseke 0,25 m do 0,45 m, 0,3 m do 0,5 m, 0,35 m do 0,55 m in tako naprej. Zahteve za vrednosti E's oziroma E′0,2-0,4 določata krovni standard SIST 1035:2008 in standard SIST EN 14023:2010. Pri tem so navedene različne temperature preskušanja: 5°C, 10°C in 25°C. Z diplomskim delom želim tudi preveriti, če so predpisane zahteve realne za vse polimerne bitumne tipa PmB 45/80-65, ki se uporablja v Sloveniji.
Ključne besede: bitumen, duktilnost, energija, raztegovanje, sila
Objavljeno: 05.09.2016; Ogledov: 467; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (4,98 MB)

6.
RAČUNALNIŠKE SIMULACIJE VPLIVA METILACIJE CITOZINA NA VEZAVO AFLATOKSINA B1 V DVOVERIŽNO DNK
Katarina Kores, 2016, diplomsko delo

Opis: Aflatoksini so metaboliti gliv iz družine Aspergillus, ki jih pogosto najdemo v nepravilno skladiščenih žitaricah, koruzi in oreščkih. Aflatoksin B1 je eden najbolj kancerogenih mikotoksinov, zato je raziskovanje njegovih vplivov in posledic zelo pomembno, saj bi lahko na tak način zmanjšali ali celo preprečili zastrupitve. Študij aflatoksina B1 je v znanstveni literaturi že veliko, saj se zelo rad kemijsko veže v dvojno vijačnico DNK, kjer povzroča nadaljnje mutacije. V diplomski nalogi smo se osredotočili na enega od dejavnikov, ki bi potencialno lahko vplival na afiniteto vezave aflatoksina B1, to je metilacija citozina v CpG območju samega vezavnega mesta. Tu imamo dva citozina na komplementarnih verigah DNK, zato smo imeli štiri možne kombinacije metiliranih citozinov, torej štiri obravnavane sisteme. Raziskovanja smo se lotili s pomočjo računalniških simulacij. Za določitev delnih nabojev 5-metil citozina smo uporabili ab initio metodi Hartree-Fock in RESP. Za simulacije molekulske dinamike (MD) smo ustrezne empirične parametre prevzeli iz AMBER-jevih topoloških in parametrskih knjižnic. Topologijo molekule aflatoksina B1 smo pridobili od kolega Tiborja Kune. Simulacije MD (5,4 ns) smo izvedli s programskih paketom Q, iz dobljenih trajektorij pa smo po metodi LIE izračunali vezavne Gibbsove proste energije. Prav tako smo spremljali število dogodkov, kjer je razdalja med vezavnima atomoma C8 (aflatoksin B1) in N7 (gvanin) znotraj odrezne razdalje, iz česar smo nato sklepali, ali bi kovalentna vez lahko nastala. Rezultati kažejo, da imamo pri vseh sistemih potencialne možnosti za nastanek kovalentne vezi med vezavnima atomoma. Izračuni po metodi LIE pa kažejo, da med posameznimi sistemi ni signifikantnih razlik v interkalacijskih prostih energijah molekule aflatoksina B1.
Ključne besede: DNK, aflatoksin B1, metilacija citozina, molekulska dinamika, prosta energija, interkalacija
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 430; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

7.
Ekstrakt rožmarina, kot inhibitor korozijskih procesov
Luka Romanić, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo preučili uporabo okolju prijaznega inhibitorja za protikorozijsko zaščito. Natančneje smo raziskali vpliv različnih koncentracij rožmarinovega ekstrakta v prahu, kot zelenega inhibitorja za korozijske procese in princip njegovega delovanja. Uporabljeni so bili vzorci nerjavnega jekla, ki smo jih pred potopitvijo v korodirni medij primerno obdelali. Površino kovine smo skrbno zbrusili z vodo brusnim papirjem različnih granulacij, jedkali, razmastili in očistili s pomočjo ultrazvočne kopeli. Kot korodirni medij smo uporabili močno koncentrirano vodno raztopino klorovodikove kisline. S potopitvami predhodno obdelanih vzorcev v osnovni korodirni medij smo z in brez dodatka rožmarinovega ekstrakta na osnovi gravimetrične metode izračunali korozijsko hitrost in inhibicijsko učinkovitost zelenega inhibitorja. Za lažjo obdelavo podatkov smo vse meritve spremembe mase pri potopitvah opravili pri sobni temperaturi in jih spremljali v različnih časovnih intervalih od 3, 5, 18 do 24 ur. Po opravljenih meritvah in izračunih smo s pomočjo mikroskopa ter infrardeče spektroskopije preučili videz, kot tudi sestavo adsorbiranega sloja na površini jekla. Uspešno smo zaščitili vzorce in upočasnili korozijsko hitrost. Dosegli smo celo več kot 98 % inhibicijsko učinkovitost, pri čemer smo ugotovili, da se ta z večanjem koncentracije inhibitorja veča. Glede na dobljene rezultate lahko trdimo, da je ekstrakt rožmarina dober inhibitor korozijskih procesov za nerjavno jeklo AISI 304 v kislem okolju medija razredčene klorovodikove kisline. Za potrditev hidrofobnega značaja nastalega filma na površini, bi bilo potrebno opraviti še meritve kontaktnega kota. Vsekakor pa so priporočene še podrobnejše raziskave, s katerimi bi bolje razumeli vpliv številnih drugih dejavnikov na afiniteto adsorpcije ter posledično na povečanje inhibicije.
Ključne besede: rožmarinov ekstrakt, korozija, nerjavno jeklo, gravimetrična metoda, učinkovitost inhibitorjev, spektrometrične analize
Objavljeno: 08.09.2016; Ogledov: 696; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (6,01 MB)

8.
INHIBICIJSKE LASTNOSTI MEŠANICE POLIOKSIETILEN (40) IZOBUTILFENIL ETRA Z DODATKOM HALOGENIDNIH IONOV V KLOROVODIKOVI KISLINI
Maja Mazej, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je določiti inhibicijsko učinkovitost neionskega tipa PAS Polioksietilen (40) izobutilfenil etra, in sicer na osnovi razlike v masi med zaščitenim in nezaščitenim vzorcem. Zanimalo nas je, kako na inhibicijsko učinkovitost neionskega tipa surfaktanta vplivajo I˗ in Br˗ ioni. Želeli smo doseči čim boljšo protikorozijsko zaščito. Izbrali smo korozivni medij HCl v koncentraciji 15% in mu nadalje v petih različnih koncentracijah dodajali neionski surfaktant Polioksietilen (40) izobutilfenil eter. Koncentracije dodanega inhibitorja so bile naslednje: c = 0,00001 mol L-1, 0,00005 mol L-1, 0,0001 mol L-1, 0,0005 mol L-1 in 0,001 mol L-1. V koncentraciji c = 0,001 mol L-1 smo nato raztopini dodajali tudi halogenidna iona I˗ in Br˗. Z njima smo želeli vplivati na povečanje inhibicijske učinkovitosti kislinsko neobstojnega jekla AISI 304. Korozijsko dogajanje smo preučevali pri sobnih pogojih, v vsaj dveh paralelkah, in sicer v razmaku po petih ali štiriindvajsetih urah potopitve. Glavna Uporabljena metoda dela je bila gravimetrija. Uporabili smo tudi FTIR za analizo adsorbirane plasti in optični mikroskop za opazovanje nastalih sprememb na površini vzorca. Ugotavljamo, da je v primeru večje koncentracije inhibitorja zaščita vzorca boljša. Ugotovili smo tudi, da je inhibicijsko delovanje Polioksietilena (40) izobutilfenil etra v delovanju z I- ioni bolj učinkovito in bolj uspešno inhibira proces korozije v kislem mediju kot v primeru delovanja z Br- ioni pri istih koncentracijah.
Ključne besede: Inhibicijska učinkovitost, korozija, Polioksietilen (40) izobutilfenil eter, klorovodikova kislina, halogenidni ioni.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 384; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (2,12 MB)

9.
Korozijska obstojnost nanosa aerosolnega razpršilnika "Plasti Dip" v agresivnem mediju
Teo Ivančič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo obstojnosti različnih nanosev aerosolnih sprejev »plasti dip« in preučevati korozijsko obstojnost v kloridnem mediju. Vzorce smo potapljali v 3% raztopini NaCl in merili izgubo mas v določenih časovnih obdobjih. Vzporedne meritve smo opravljali z vzorci potopljenimi v vodi ter tako primerjali rezultate. Meritve so pokazale, da je zelo pomemno kako smo plasti nanesli. Ker smo »plasti dip« nanašali na podložke, je bilo težje nanesti enkomerno na celotno površino. Ravno neenakomeren nanos je v kasnejših preiskusih pokazal mesta, kjer je material bolj dovzeten za korozijo in reakcijo. V raztopini NaCl je nanos reagiral z raztopino. Pri vzorcih potopljenih v vodi teh opazk ni bilo vidnih. Rezultati kažejo, da je sprej v raztopini NaCl reagiral na mestih neenakomernega nanosa. Reakcija je vidna z odstopanjem nanosa ter tvorbo mehurčkov. Z večanjem številom plasti nanosa se tudi veča obstojnost plastidipa ter zaščite našega predmeta.
Ključne besede: aerosolni razpršilnik, korozijska odpornost, agresivni medij
Objavljeno: 26.10.2016; Ogledov: 558; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (2,54 MB)

10.
PRIMERJAVA MERITEV VISKOZNOSTI Z APARATOMA HAAKE VT550 IN HAAKE VISCOTESTER IQ
Ines Polak, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je prikazan postopek uvajanja nove aparature v delovni proces. Kot referenčno aparaturo smo uporabili viskozimeter Haake VT550, ki se trenutno uporablja za merjenje viskoznosti šamponov in tekočih mil, ter z njo primerjali meritve izmerjene na novem aparatu Haake viscotester iQ. Meritve viskoznosti na obeh aparatih smo izvajali v skladu z že vpeljano interno metodo, ki smo jo prenesli s Haake VT550 na Haake viscotester iQ. Cilj raziskave je s pomočjo statističnega programa SPSS analizirat izmerjene vrednosti in se tako na podlagi pridobljenih rezultatov odločiti, ali je aparat primeren za uporabo merjenja viskoznosti. Ter ali lahko zagotovimo, da je meritev izmerjena z novim Haake viscotester iQ aparatom enakovredna meritvi izmerjeni z že uveljavljenim starejšim modelom Haake VT550 in kaj moramo ob tej odločitvi upoštevati.
Ključne besede: Viskoznost, viskozimeter, tekoče milo, šampon, statistična analiza, primerljivost meritev
Objavljeno: 13.10.2016; Ogledov: 535; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

Iskanje izvedeno v 0.71 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici