| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 52
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Priprava tankoslojnih plasti na osnovi tio 2 v namene protikorozijske zaščite
Alain Kerhe, 2021, magistrsko delo

Opis: Nezaščitene železne in jeklene površine so dovzetne za zračno vlago in kisik. Na njih se zaradi termodinamske nestabilnosti tvori šibka pasivna plast oksida, ki se lušči in poškoduje kovinske konstrukcijske materiale. V magistrskem delu smo nerjavno jeklo AISI 304 prevlekli s postopkom sol-gel ter izdelano protikorozijsko zaščito na osnovi TiO2, ki naj bi preprečevala tvorbo korozijskih produktov in inhibirala proces korozije. Nanesli smo po več plasti tankoslojne zaščite, med nanašanjem posameznih plasti pa smo jih za stabilizacijo sušili v sušilniku ali avtoklavu: tri plasti pri 500 °C, pet plasti pri 200 °C in 500 °C ter deset plasti pri 200 °C. Plasti smo toplotno obdelali, da bi iz njih odstranili organske komponente, ostali so samo kompleksni oksidi Ti4+. To je vodilo do večje homogenosti in adhezivnosti, manjše poroznosti in boljšega prekrivanja med plastmi. Preizkušali smo različne sestave plasti ter določali njeno stabilnost, obstojnost, medplastno prekrivanje in inhibicijsko zaščito prevlek v agresivnih medijih, predvsem v HCl pri različnih koncentracijah: 2-%, 8,5-% in 17-%. Za analizo plasti smo uporabljali elektrokemijsko impedančno spektroskopijo (EIS) in potenciodinamsko polarizacijsko spektroskopijo (PP). Eksperimentalne točke, pridobljene z metodo EIS, smo predstavili z Nyquistovimi in Bodejevimi diagrami, hkrati pa si z interpretacijo konstruiranih karakterističnih nadomestnih vezij pridobili vpogled v impedančne parametre ter na njihovi podlagi ugotovili pozitivne zaviralne (inhibicijske) lastnosti proti korozijskim procesom pri več nanosih plasti. Najboljšo protikorozijsko zaščito je kovini dajalo pet plasti, sušenih na 200 °C, najslabšo protikorozijsko zaščito pa je imel premazni sistem z vsebnostjo naravnega voska P123 in s tremi plastmi, sušenimi na 500 °C.
Ključne besede: protikorozijska zaščita, nerjavno jeklo, postopek sol-gel, inhibicijska hitrost, elektrokemijska impedančna spektroskopija, potenciodinamska polarizacijska spektroskopija
Objavljeno: 19.03.2021; Ogledov: 90; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (6,08 MB)

2.
Adhezija modelnih celic na kovinske elektrode za uporabo v biosenzoriki
Ajda Sušnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil s pomočjo različnih metod preučiti adhezijo modelnih celic na površino nerjavnega jekla za uporabo v biosenzoriki. Vse poskuse smo izvedli in vitro na celični liniji humanega karcinoma HepG2. Viabilnost celic HepG2 izpostavljenim različnim koncentracijam aflatoksina B1 (AFB1) in izoniazida (INH) smo proučevali s pomočjo testov citotoksičnosti - test z barvilom resazurin, test vpoja barvila nevtralno rdeče (NR) in test z barvilom Coomassie Brilliant Blue (CBB). Preživetje celic, izpostavljenih različnim koncentracijam AFB1 in INH smo proučevali še z optično mikroskopijo in fluorescenčno mikroskopijo, slednjo na osnovi štetja živih in mrtvih celic na površini nerjavnega jekla s pomočjo programa ImageJ. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo proučevali adhezijo in morfologijo celic, pri čemer smo se osredotočili predvsem na spremembe v obliki, strukturi in velikosti posameznih celic na površini nerjavnega jekla. Elektrokemijska impedančna spektroskopija (EIS) pa je bila uporabljena za spremljanje preživelosti in adhezije celic. Celice HepG2 smo gojili na površini nerjavnega jekla, ki je bila uporabljena kot delovna elektroda v elektrokemijskem sistemu. Preprost in priročen elektrokemični biosenzor na osnovi celic je bil razvit za oceno individualne strupenosti AFB1 in INH na celicah humanega karcinoma HepG2. S pomočjo različnih mikroskopskih tehnik smo tako potrdili, da se celice HepG2 primejo na kovinsko površino. Testiranje elektrod s pritrjenimi celicami pa je pokazalo, da so le te primeren kandidat za uporabo v senzoriki. Zaključki pridobljeni tekom te magistrske naloge potrjujejo, da bi bilo mogoče preiskovane celice uporabiti na jekleni površini kot primer enostavnega in cenovno ugodnega biosenzorja.
Ključne besede: adhezija celic, celice HepG2, kovinske elektrode, impedančni biosenzor
Objavljeno: 18.01.2021; Ogledov: 159; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (3,64 MB)

3.
Izdelava in optimizacija elektrokemijske celice za uporabo v biosenzoriki
Zala Štukovnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Razvili smo elektrokemijsko celico, ki služi kot modelni biosenzor, ter kot aktivno komponento vsebuje kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae. Preizkušali smo različne postopke sestave elektrokemijskih celic. Pri postopku sestave elektrokemijske celice smo uporabili nerjavno jeklo, površina kovinske elektrode, pa je bila po potrebi modificirana s tanko plastjo volframovega trioksida. Na delovno elektrodo smo kot biološko komponento nanašali kvasovke Saccharomyces cerevisiae. Z modelnim biosenzorjem smo nato spremljali, kako se ob spreminjanju različnih parametrov, le-ta odziva na 10 % raztopino metanola. Za detekcijo smo uporabili metodo elektrokemijske impedančne spektroskopije (EIS), s katero smo merili frekvenčno odzivnost električnega toka in s tem pridobili podatke o plasti kvasovk na površinah elektrod, kot rezultat pa smo interpretirali Bodejeve in Nyquistove diagrame. Stabilnost naprave in pripravljenih plasti smo predhodno določevali z merjenjem potenciala odprtega tokokroga (OCP). Topografijo in sestavo elektrod smo dodatno preverjali s tehniko vrstične elektronske mikroskopije (SEM) in optično mikroskopijo. Ugotovili smo, da je pri izdelavi biosenzorja izrednega pomena debelina nanosa biološke komponente, postavitev in velikost elektrod ter izbira materiala. Dokazali smo, da so preiskani elektrokemijski biosenzorji učinkoviti pri detekciji metanola v vodnih raztopinah. Razviti modelni biosenzorji so cenovno ugodni in nam služijo kot študijski primer za razvoj kompleksnejših biosenzorjev, ki kot aktivno plast uporabljajo žive celice.
Ključne besede: biosenzor, elektrokemija, elektronska impedančna spektroskopija (EIS), kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 137; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (4,99 MB)

4.
Ensemble Docking Coupled to Linear Interaction Energy Calculations for Identification of Coronavirus Main Protease (3CLpro) Non-Covalent Small-Molecule Inhibitors
Marko Jukič, Dušanka Janežič, Urban Bren, 2020, izvirni znanstveni članek

Opis: SARS-CoV-2, or severe acute respiratory syndrome coronavirus 2, represents a new strain of Coronaviridae. In the closing 2019 to early 2020 months, the virus caused a global pandemic of COVID-19 disease. We performed a virtual screening study in order to identify potential inhibitors of the SARS-CoV-2 main viral protease (3CLpro or Mpro). For this purpose, we developed a novel approach using ensemble docking high-throughput virtual screening directly coupled with subsequent Linear Interaction Energy (LIE) calculations to maximize the conformational space sampling and to assess the binding affinity of identified inhibitors. A large database of small commercial compounds was prepared, and top-scoring hits were identified with two compounds singled out, namely 1-[(R)-2-(1,3-benzimidazol-2-yl)-1-pyrrolidinyl]-2-(4-methyl-1,4-diazepan-1-yl)-1-ethanone and [({(S)-1-[(1H-indol-2-yl)methyl]-3-pyrrolidinyl}methyl)amino](5-methyl-2H-pyrazol-3-yl)formaldehyde. Moreover, we obtained a favorable binding free energy of the identified compounds, and using contact analysis we confirmed their stable binding modes in the 3CLpro active site. These compounds will facilitate further 3CLpro inhibitor design.
Ključne besede: COVID-19, SARS-CoV-2, Mpro, 3CLpro, 3C-like protease, virtual screening, inhibitors, in silico drug design, free-energy calculations
Objavljeno: 10.12.2020; Ogledov: 238; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

5.
Uporaba inverzne geometrijske konfiguracije za razvoj senzorskih in elektrokromnih trakov
Martin Rozman, 2020, doktorska disertacija

Opis: Optoelektronika je del naravoslovnih ved, ki se ukvarja s pretvorbo svetlobnega odziva v električni signal ali obratno. Primera takšnih sistemov sta elektronski papir (električni signal se pretvori v svetlobni) in sončne celice (svetlobni signal se pretvori v električni). Pri elektronskem papirju govorimo o pojavu elektrokromizma, medtem ko pri sončnih celicah govorimo o fotoefektu. Oba sistema sta po principu izgradnje precej podobna, saj po navadi uporabljata vsaj eno optično transparentno elektrodo (OTE), protielektrodo ter elektrolit, ki interagira z aktivno komponento, nanešeno na OTE. Optično transparentne elektrode tako predstavljajo ozko grlo razvoja novih aplikacij, saj imajo omejeno specifično električno prevodnost, prav tako pa je izdelava teh elektrod dražja in zahtevnejša od navadnih kovinskih elektrod. Glavno omejitev optoelektronskih naprav je doslej predstavljal izbor materialov za OTE, saj so ti omejeni na steklene ali plastične nosilce z naprašeno kovino ali kovinskim oksidom ter na prevodne prosojne polimere. Za razliko od prosojnih nosilcev s prevodno snovjo in prevodnih polimerov je tehnologija izdelave kovinskih folij precej starejša. Le-te niso prosojne, zaradi česar v industriji izdelave zaslonov niso zaželene, vendar jih odlikujejo odlične mehanske in kemijske lastnosti ter izjemna temperaturna vzdržljivost. Kovinske folije imajo tudi v praktično vseh primerih višjo specifično prevodnost od OTE, zaradi česar bolje prevajajo električni tok. Iz znanstvene literature je razvidno, da vse praktične elektrokromne naprave in fotosenzorji potrebujejo vsaj eno optično prosojno elektrodo. Namen doktorske disertacije je omogočiti nove načine izgradnje optoelektronskih naprav, ki bodo uporabljali novo geometrijsko konfiguracijo. Le-ta bo uporabna tako za sestavo elektrokromnih naprav, kot tudi fotosenzorjev. Ker je praktično nemogoče narediti elektrokromno napravo ali fotosenzor v konfiguraciji, kjer sta neprosojni elektrodi ena na drugi z vmesno plastjo elektrolita, je treba uvesti nekaj rešitev, da lahko naredimo polprosojne optične elektrode ali pa moramo napravo sestaviti na takšen način, da neprepustnost kovinskih elektrod za svetlobo ne bo predstavljala problema. Na osnovi geometrijskih modifikacij je mogoče omenjene elektrokemijske sisteme prilagoditi tako, da za svoje delovanje ne potrebujejo OTE. Na tak način je mogoče sestaviti elektronski papir ali sončne celice v obliki traku, upogljivih plošč ali tankih vrvi. Težava, ki nastopa hkrati z geometrijo sistema, pa je optimizacija elektrokemijskega sistema. Ta zahteva ustrezno kombinacijo kovinskih elektrod, elektrolita in elektrokromne ali fotovoltaične reakcije ter optimizacijo časovnega odziva, ki je v večini primerov odvisen od difuzije ionov v sistemu. V doktorski disertaciji je tako prikazanih nekaj primerov, ki se ukvarjajo z razvojem optoelektronskih naprav v novi geometrijski konfiguraciji »inverznega sendviča«, del disertacije pa se ukvarja s primernimi mehanizmi, ki lahko delujejo v tej inovativni konfiguraciji. Z novimi geometrijskimi pristopi bi bilo mogoče v prihodnosti izdelati nove robustne elektrokemijsko aktivne tkanine in trakove tako za namen spreminjanja barve (elektrokromizem) kot za potrebe pridobivanja cenejše električne energije ali za detekcijo svetlobnega odziva (fotovoltaika).
Ključne besede: geometrijska konfiguracija, inverzni sendvič, elektrokromizem, fotovoltaika, nerjavno jeklo, difuzija
Objavljeno: 25.11.2020; Ogledov: 189; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (49,32 MB)

6.
Optimizacija elektrokromnega traku z različnimi vrstami kovinskih oksidov
Nikolina Cetin, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu raziskujemo delovanje in odziv elektrokromnih trakov, sestavljenih na principu konfiguracije ''inverznega sendviča''. Zanima nas barvni odziv sestavljenih naprav, njihova stabilnost, potreba po velikosti vložene električne napetosti, reverzibilnost ter življenjska doba le-teh. Elektrokromni trak je sestavljen iz dveh elektrod, kjer je na eni elektrodi nanesena plast kovinskega oksida, na drugi pa plast grafita. Ločuje ju izolator, ki preprečuje kratek stik, povezuje pa ju elektrolit, ki zagotavlja prenos naboja iz ene elektrode na drugo. Celoten trak povezuje nosilec elektrolita iz vpojnega papirja, ter prosojna plastična skrčka, ki omogoča optimalno zatesnjenost traku. Preučujemo različne vrste kovinskih oksidov, ki jih bomo na jeklo nanašali na enostaven način s pomočjo tankoplastnih tehnik ''Doctor Blade'' in metode ''zniževanja gladine'' (angl. Inverse dipping). Prav tako raziskujemo različne vrste elektrolitov, ki bodo uporabljeni v sestavi elektrokromnega traku in bodo omogočali dovolj hiter odziv, hkrati pa ne bodo imeli kvarnega vpliva na stabilnost in delovanje naprave. S pomočjo različnih karakterizacijskih metod, kot so kronoamperometrija, UV-Vis reflektančna spektroskopija, elektrokemična impedančna spektroskopija, SEM (angl. Scanning electron microscope) in EDS (angl. Energy-dispersive X-ray spectroscopy) smo posneli različne tipe meritev in na osnovi teh določili učinkovitost sestavljenih elektrokromnih trakov.
Ključne besede: elektrokromizem, elektrokromni trak, kovinski oksidi, tanke plasti, interkalacija
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 132; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (3,05 MB)

7.
Pametne prevleke za zaščito konstrukcijskih materialov
Anja Copot, 2020, diplomsko delo

Opis: Korozija povzroča degradacijo kovinskih materialov, ki so v stiku s tekočino ali plinom. Sam proces se pospeši z izpostavitvijo visokim temperaturam, kislinam in solem. Posledično se spremenijo lastnosti materiala in nastaja škoda pri samem tehnološkem procesu. Da bi korozijo upočasnili, uporabljamo različna inhibitorna sredstva, ki so lahko organske ali anorganske narave. Diplomsko delo prikazuje študijo pametnih prevlek kot zaščito pred korozijskimi procesi na kovinski površini. Prevleka vsebuje inkapsuliran inhibitor, ki se sprosti, ko se nahaja v agresivnem okolju. Njegovo delovanje lahko zapolni poškodbe na prevleki, ki nastanejo ob fizični poškodbi, ob spremembi pH na medfazni površini med prevleko in korozivnim medijem ter podobnim. Ovojnica kapsule se ob tem predre, sprošča se inhibitor, ki se običajno adsorbira na površino in na tak način nudi dodatno zaščito pred korozijo. Uporabili smo vzorce iz aluminijeve zlitine tipa EN AW 6451 in jih predhodno obdelali tako, da je bila oprijemljivost prevleke iz epoksidne smole z inkapsuliranimi delci inhibitorja čim večja. Zaščitni sloj smo nanesli z metodo 'spin coatinga', ki ustvari enakomerno tanek sloj zaščitne prevleke na površini preiskovanega vzorca. Testirane prevleke so vsebovale tri različne koncentracije inkapsuliranih delcev inhibitorja. Največjo inhibicijsko učinkovitost je imela 'pametna prevleka' z najvišjim utežnim odstotkom inkapsuliranih delcev, ki so vsebovali kationski surfaktant. Za korozivni medij smo uporabili vodno raztopino natrijevega klorida z dvema različnima koncentracijama (3,5 % in 0,1 mol/L). Meritve smo izvedli na vzorcih po 30-minutni stabilizaciji v raztopini na mirovnem potencialu in po 48 urni predhodni izpostavitvi korozivnemu okolju. V posameznih primerih smo dosegli tudi najvišjo možno vrednost inhibicijske učinkovitosti in sicer  = 99 % - 100 % .
Ključne besede: korozija, protikorozijska zaščita, pametne prevleke, inhibicijska učinkovitost, inkapsuliran inhibitor
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 115; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

8.
Analiza kemijskega prostora, ki ga zavzemajo protibakterijske učinkovine
Staša Velcl, 2020, diplomsko delo

Opis: Protibakterijske učinkovine so ena najbolj zastopanih skupin zdravil in predstavljajo enega večjih kliničnih uspehov v moderni medicini. Kljub temu se je zaradi široke in nepravilne klinične prakse pojavlja odpornost na vse skupine protibakterijskih učinkovin. Zaradi tega je ključnega pomena raziskovanje novih protibakterijskih učinkovin, njihovih lastnosti in mehanizmov delovanja. V diplomski nalogi smo s pomočjo molekulskih deskriptorjev opisali kemijski prostor tako protibakterijskih in ostalih učinkovin kot tudi učinkovin, ki delujejo na G+ oz. G- organizme. Problema protibakterijskega prostora smo se lotili z izvedbo bioinformacijske analize spojin s protibakterijskim delovanjem, ki so dosegljive v ChEMBL ter Drugbank bazi podatkov. S programom KNIME smo izračunali vrednosti molekulskih deskriptorjev, ki predstavljajo fizikalno-kemijske lastnosti spojin in jih med seboj primerjali z vrednostmi učinkovin z drugimi terapevtskimi indikacijami. Ugotovili smo, da se kemijski prostor protibakterijskih učinkovin razlikuje od kemijskega prostora drugih učinkovin v večini analiziranih deskriptorjev, prav tako se razlikuje kemijski prostor spojin z delovanjem na G+ organizme od tistega, ki delujejo na G-. Poleg tega smo identificirali točke podobnosti med prostori. Rezultati analize nam lahko pomagajo pri načrtovanju filtrov za načrtovanje novih knjižnic spojin, ki jih uporabljamo za virtualno rešetanje in načrtovanje novih protibakterijskih spojin.
Ključne besede: bakterijska rezistenca, protibakterijske učinkovine, molekulski deskriptorji, antibiotiki, kemijski prostor, virtualno rešetanje
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 147; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (5,42 MB)

9.
Kofein kot inhibitor korozijskih procesov v agresivnem mediju
Klara Laura Konda, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen kofein kot zeleni inhibitor korozije. Zeleni inhibitorji korozije ali t. i. okolju prijazni inhibitorji korozije so netoksične spojine, ki imajo sposobnost upočasnjevati degradacijo kovin v procesu korozije. Vpliv kofeina na inhibicijo korozije smo preučevali na vzorcih nerjavnega avstenitnega jekla z oznako AISI 304/W.Nr.1.4301, ki so bili izpostavljeni korozijskemu okolju raztopin HCl in H2SO4 različnih koncentracij za različna časovna obdobja (štiri, osem in 24 ur). Pri eksperimentalnem delu smo na vzorcih nerjavnega avstenitnega jekla uporabili naslednje metode: brušenje z vodo brusnim papirjem različnih granulacij, ultrazvočno čiščenje, metodo gravimetrije, mikroskopiranje in analizo z infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo na oslabljeni totalni odboj (ATR-FTIR). Ugotovljeno je bilo, da 8,5 % raztopina HCl predstavlja ustrezen, še dovolj agresiven medij. V slednjem smo analizirali inhibicijsko učinkovitost kofeina ƞ (%) ob dodatku 1 %, 2 %, 5 % in 10 % masnega deleža kofeina (wk). Izračunali smo korozijsko hitrost r (mm/leto) brez dodanega inhibitorja in z dodanim inhibitorjem. V 8,5 % raztopini HCl smo dosegli najnižjo inhibicijsko učinkovitost kofeina 36,3 % z 1 % dodanega kofeina v času štirih ur in najvišjo inhibicijsko učinkovitost kofeina 69,2 %, z 10 % dodanega kofeina v času osmih ur. Korozijska hitrost v 8,5 % raztopini HCl v primeru dodanega inhibitorja je najvišja pri 1 % dodanega kofeina in znaša 0,80 mm/leto ter najnižja pri 10 % dodanega kofeina in znaša 0,42 mm/leto. Obe hitrosti sta pridobljeni v času osmih ur. Osem ur tako predstavlja prelomen čas, medtem ko 5 % dodanega kofeina predstavlja mejno koncentracijo dodanega inhibitorja.
Ključne besede: kofein, inhibitor, korozija, agresivni medij, nerjavno jeklo
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 100; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (2,06 MB)

10.
Detekcija ohranjenih vod na medproteinskih površinah
Ines Masten, 2020, diplomsko delo

Opis: Študij ohranjenih vod je v sodobni farmacevtski kemiji ključnega pomena. Ne samo da ima voda pomembno vlogo v vseh bioloških procesih, temveč molekule vode ključno prispevajo pri interakcijah med proteini. Kristalne strukture kompleksov, pridobljene z visoko ločljivostjo iz različnih vendar homolognih proteinov, so pokazale, da so nekatere vode na medproteinski površini ohranjene med dvema homolognima kompleksoma. Ohranjene vode nastopajo pri tvorjenju vodikovih vezi, imajo strukturno vlogo pri makromolekulah, kjer tvorijo kompleksne mreže molekul, ki stabilizirajo njihovo strukturo. V diplomski nalogi smo s pomočjo računalniškega programa PyMOL identificirali medproteinsko površino sistema programirane celične smrt hPD-1 in njenega liganda hPD-L1 ter sistema beta rastnega faktorja Tgf-β3 in receptorja Tgf-β tipa II. Na tej medproteinski površini smo nato z orodjem ProBis H2O identificirali ohranjene molekule vode. Za vsako molekulo vode smo analizirali njene interakcije z aminokislinskimi ostanki in z ostalo medproteinsko površino. Ugotovili smo, da nekatere od teh ohranjenih molekul vod igrajo pomembno vlogo pri interakcijah med proteini ter so ključnega pomena za nujno komplementarnost. Poleg tega smo izračunali tudi energijo medproteinske interakcije in analizirali, kako vode vplivajo na celotno površino in vezavo med proteinoma. Rezultati analize nam lahko pomagajo pri predvidevanju interakcij med proteini, karakterizaciji vezavnih mest ter optimizaciji in razvoju zdravil
Ključne besede: ohranjene vode, medproteinska površina, vodikova vez, hidrofobni učinek, ProBiS H2O
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 110; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

Iskanje izvedeno v 5.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici