| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 121
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Application of Virtual Reality in Chemistry and Chemical Engineering
Maj Virant, 2024, magistrsko delo

Opis: The aim of the Master’s thesis was to evaluate the current and potential applications of virtual reality technology in chemistry and chemical engineering, as well as to evaluate the use of virtual reality for educational purposes. First, we made an overview of the numerous applications of the virtual reality technology with a specific focus on its current use in the chemistry and chemical engineering fields, including research and educational environments as well as industrial applications. It was found that the use of virtual reality technology is growing in all areas, with training, remote collaboration, and interactive learning being the most prominent fields. To assess the effectiveness of virtual reality as an educational tool, we performed a study with second year students of Chemistry and Chemical Engineering programs at the Faculty of Chemistry and Chemical Engineering, University of Maribor. Students were divided into two groups, one undertaking a training on the proper use of fume hoods in virtual reality and the other group performing the same training in a real chemical laboratory. Students from both groups took a knowledge evaluation test and a personal experience survey after the training. The test results have shown that virtual reality can be just as effective or potentially even more effective than conventional training in the chemical laboratory. The average score of the virtual reality group was 2.5% higher than that of the group performing conventional training in a chemical laboratory, although we did not confirm a statistically significant difference between the scores. We also prepared a personal experience survey to evaluate the students’ personal experience and interest in using virtual reality as an educational tool. It was observed that there is a lot of enthusiasm from the students for the use of virtual reality technology and that the group performing the training in virtual reality reported a significantly better subjective experience scores, and due to fewer reported distractions remained more focused on the training content compared to the group that underwent the training in a real chemical laboratory. The results of the Master’s thesis suggest that virtual reality presents an effective alternative to traditional live training methods. Future research should be conducted with larger groups focusing especially on the long-term retention of the acquired knowledge and on the application in real-world scenarios, such as laboratory exercises, device training, and safety procedures training, to fully reveal the potential of virtual reality for educational purposes.
Ključne besede: virtual reality technology, Meta Quest, correct use of fume hoods in virtual reality, correct use of fume hoods in a chemical laboratory, R programming language
Objavljeno v DKUM: 20.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 0

2.
Mehanizem stabilizacije humanega transportnega proteina transtiretina z rožmarinsko kislino
Meta Kočevar, 2024, magistrsko delo

Opis: Dedna transtiretinska amiloidoza je avtosomno dominantna bolezen. Nastane kot posledica mutacije v proteinu transtiretinu. Mutacije povzročajo strukturne spremembe proteina, ki jim sledi disociacija v monomere in kasneje agregacija monomerov ter tvorba amiloidnih vlakenc. Vlakenca se nalagajo v tkivih kot so živčevje, srce in ledvice. Nestabilno strukturo proteina, ki jo povzročajo mutacije, je možno stabilizirati z vezavo majhnih molekul na protein. Ena izmed takšnih molekul je rožmarinska kislina. V magistrskem delu smo z uporabo računalniških simulacij molekulske dinamike ugotavljali, kako mutacija V30M vpliva na stabilnost strukture proteina transtiretina. Na protein smo vezali tudi rožmarinsko kislino in opazovali, ali se z vezavo stabilnost proteina spremeni. Pri tem smo uporabili dva različna načina parametrizacije polja sil za rožmarinsko kislino. Za pripravo 6 simulacij molekulske dinamike smo uporabili program CHARMM-GUI, za samo izvedbo simulacij pa program NAMD. Rezultate smo vizualno pregledali in analizirali s programoma Chimera in Cytoscape. Analiza trajektorij molekulskih dinamik je obsegala izračun srednjega kvadrata odstopanja, analizo vodikovih vezi in analizo vseh nekovalentnih kontaktov. Rezultati, ki smo jih pri tem dobili, kažejo, da mutacija V30M povzroči manj stabilno strukturo transtiretina. Avtomatsko parametrizirana rožmarinska kislina na stabilnost kompleksa protein-ligand za nemutirani protein ni imela velikega vpliva, medtem ko je ročno parametrizirana rožmarinska kislina zmanjšala število kontaktov med nemutiranim proteinom in ligandom. V primeru vezave ročno parametrizirane rožmarinske kisline pa smo zaznali veliko število kontaktov med proteinom in ligandom. Ob vezavi rožmarinske kisline na nemutirani protein smo zaznali manjšo stabilnost proteina. Vezava rožmarinske kisline na mutirani protein pa izboljša stabilnost proteina.
Ključne besede: transtiretin, transtiretinska amiloidoza, rožmarinska kislina, simulacije molekulske dinamike, polje sil, stabilnost proteina
Objavljeno v DKUM: 10.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (4,82 MB)

3.
Preučevanje sekundarne strukture proteinov z računalniškimi simulacijami molekularne dinamike in nevronskimi mrežami : doktorska disertacija
Matic Broz, 2024, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo s pomočjo najsodobnejših računalniških metod simulacij molekulske dinamike, nevronskih mrež in molekulskega sidranja preučevali in pojasnili sekundarno strukturo proteinov pod vplivom specifičnih mutacij, strukturo proteinov pod vplivom mikrovalovnega sevanja, napovedovali dihedralne kote fi in psi proteinskega ogrodja in analizirali vlogo nevropilinov pri različnih fizioloških in patoloških procesih. V prvem delu doktorske disertacije smo s pomočjo simulacij molekulske dinamike podrobno preučili vpliv polimorfizma rs4880 (mutacija Ala16Val) na sekundarno strukturo mitohondrijske tarčne sekvence človeškega encima mangan superoksidne dismutaze. Simulacije so pokazale, da alaninska varianta ohranja stabilno α-heliksno strukturo, kar je ugodno za pravilen transport v mitohondrije. Nasprotno pa se α-heliks valinske variante razgradi, kar vodi do tvorbe β-lista in s tem potencialno moti transport. Naši rezultati podpirajo predhodne eksperimentalne ugotovitve, da ima alaninska verzija višjo aktivnost tega encima v mitohondrijih. Ugotovitve pomembno prispevajo k razumevanju povezave med strukturo in funkcijo mitohondrijske tarčne sekvence ter vpliva polimorfizma Ala16Val na aktivnost manganove superoksidne dismutaze. V drugem delu doktorske disertacije smo razvili enostaven model globokega učenja za napovedovanje dihedralnih kotov fi (ϕ) in psi (ψ) proteinskega ogrodja zgolj na podlagi primarne strukture beljakovin. Model popolnoma povezanega nevronskega omrežja z drsečim oknom velikosti 21 aminokislinskih ostankov je dosegel zadovoljivo natančnost pri napovedovanju ϕ kotov in nekoliko nižjo, a še vedno sprejemljivo natančnost pri napovedovanju ψ kotov. Pokazali smo, da je mogoče tudi z enostavnim modelom nevronskih mrež doseči visoko natančnost pri napovedovanju dihedralnih kotov proteinskega ogrodja. V tretjem delu doktorske disertacije smo s pristopom molekularne dinamike preučevali vpliv mikrovalovnega sevanja na zvijanje beljakovin in možnost napačnega zvitja. Rezultati so pokazali, da mikrovalovno segrevanje povzroči pomik proti bolj kompaktnim konformacijam proteinov, kar se odraža v predvsem v manjših radijih sukanja. Mikrovalovno sevanje pa ni imelo večjega vpliva na sekundarne strukture beljakovin na skali 200 nanosekund. Naše delo predstavlja pomemben prispevek k razumevanju posledic izpostavljenosti beljakovin mikrovalovnemu sevanju. V četrtem delu doktorske disertacije smo temeljito raziskali vlogo nevropilinov v različnih fizioloških in patoloških procesih, kot so COVID-19, rak, nevropatska bolečina, srčno-žilne bolezni in diabetes. Pregledali smo terapevtske možnosti modulacije nevropilinov in predstavili serijo antagonistov, znanih kot zaviralcev signalizacije VEGF-A in rasti tumorjev. Ugotovitve predstavljajo trdne temelje za nadaljnji razvoj učinkovitih zdravil za klinično uporabo, s poudarkom na majhnih molekulskih antagonistih. Disertacija predstavlja izvirni znanstveni prispevek na področju molekularnega modeliranja, globokega učenja in strukturne biologije z neposredno uporabnostjo pri razumevanju in zdravljenju različnih bolezni ter razvoju terapevtskih strategij.
Ključne besede: molekulska dinamika, nevronske mreže, struktura proteinov, dihedralni koti, mikrovalovno sevanje, nevropilini
Objavljeno v DKUM: 09.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (18,05 MB)

4.
Določevanje vpliva multivalentnih fosfatnih in sulfonatnih pomožnih snovi na agregacijo proteinov za uporabo v biofarmacevtskih izdelkih
Tjaša Krepek, 2024, diplomsko delo

Opis: V zadnjih desetletjih se je biofarmacevtska industrija osredotočila na razvoj bioloških zdravil. Večinoma gre za kompleksne beljakovinske molekule, ki so zahtevne in drage za izdelavo ter imajo omejen rok uporabe, ki je posledica nestabilnosti samih beljakovin. Na nestabilnost proteinov in agregacijo lahko vplivamo z dodatkom malih molekul in pomožnih snovi kot so površinsko aktivne snovi, pufri, sladkorji, soli itd., ki se na protein neposredno vežejo in ga tako stabilizirajo. Dosedanje raziskave so že preučile vpliv adenozin tripolifosfata in tripoli fosfata na agregacijo biofarmacevtskih proteinov, zato smo v diplomskem delu preučili še vpliv petih drugih že priznanih fosfatnih ionov in za primerjavo izbrali še deset ATP- ju podobnih sulfonatnih spojin, saj so polifosfati nagnjeni k hidrolizi in posledično niso primerni za uporabo kot pomožne snovi. Uporabili smo modelni protein lizocim kokošjega beljaka ter preverjali vpliv pomožnih snovi pri različnih koncentracijah na kinetiko agregacije proteina, ki smo jo spremljali z UV- Vis spektrometrijo. S pomočjo UV-Vis spektrometrije smo opravili tudi presejalni test pomožnih snovi na agregacijo proteina in izračunali delež monomernega proteina. Ugotovili smo, da fosfatne pomožne snovi in večina sulfonatnih učinkovito zaščitijo in stabilizirajo protein in ga tako zaščitijo pred agregacijo kot je ta podvržen temperaturnemu stresu ter ga zaščitijo pred agregacijo v daljšem časovnem obdobju, prav tako tudi zmanjšajo delež monomernega proteina v vzorcu. Preverili smo tudi vpliv pomožnih snovi na agregacijo delno razvitih beljakovin, kar smo dosegli z dodatkom ditiotreitola ali DTT, ki cepi disulfidne mostičke v beljakovini. V povprečju se je izkazalo, da dajejo boljše rezultate fosfatne pomožne snovi in ne sulfonatne. Najboljše rezultate sta med pomožnimi snovmi dala ATP in TPP, preostale pomožne snovi pa dale primerljive rezultate.
Ključne besede: protein, agregacija, pomožne snovi, fosfati, sulfonati, fazni diagram
Objavljeno v DKUM: 01.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (4,50 MB)

5.
Priprava zelenih hidrofobnih plasti z antikorozijskimi lastnostmi
Tjaša Štiberc, 2024, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo temelji na preučevanju zelenih inhibitorjev s potencialnimi antikorozijskimi lastnostmi, pri čemer smo se osredotočili na rožmarinov ekstrakt in bučno olje. V ta namen smo pripravili samosestavljive hidrofobne prevleke na kovinskih vzorcih, formirane s potopitvijo v etanolno raztopino 0,05 M stearinske kisline z dodatki različnih koncentracij rožmarinovega ekstrakta in bučnega olja. Določene kovinske vzorce smo predhodno funkcionalizirali z APTES-om in fosfatiranjem, da bi preučili zmožnosti izboljšanja adhezije. Korozijski medij je bila 3,5-odstotna raztopina natrijevega klorida. Učinkovitost hidrofobnih prevlek smo preučili s klasično elektrokemijsko potenciodinamsko metodo. Za podrobno analizo morfologije vzorcev smo uporabili vrstični elektronski mikroskop, poleg tega pa smo uporabili še Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR) in Goniometer OCA25. Rezultati potrjujejo protikorozijsko učinkovitost dodanih inhibitorjev, saj se je inhibicijska učinkovitost z večanjem koncentracije dodatkov rožmarinovega ekstrakta in bučnega olja višala. Najvišjo inhibicijsko učinkovitost 94,16 % smo dosegli v primeru samosestavljive hidrofobne prevleke formirane s potopitvijo kovinskega vzorca v etanolno raztopino 0,05 M stearinske kisline z dodatkom 4% bučnega olja, pri tem da je bila površina vzorca še predhodno funkcionalizirana v 2 % raztopini APTES-a, kar pomeni, da smo s prej omenjenim postopkom uspešno izboljšali oprijem prevleke na kovinskem vzorcu. Visoko inhibicijsko učinkovitost prevleke zagotavlja njena hierarhična struktura, ki smo jo potrdili s proučevanjem morfologije površine s SEM, in vrednostjo kota omočljivosti (>90). Na hidrofobne lastnosti prav tako nakazuje sama sestava raztopine nastanka prevleke (bučno olje in stearinska kislina). S predhodnim fosfatiranjem smo najvišjo vrednost inhibicijske učinkovitosti dosegli pri dodatku 4% bučnega olja (91,765 %). Glede na rezultate lahko sklepamo, da smo s funkcionaliziranjem površine vzorca v 2 % raztopini APTES-a in s fosfatiranjem uspešno izboljšali oprijem prevleke formirane v nadaljevanju postopka s potopitvijo v etanolno raztopino 0,05 M stearinske kisline z dodatkom bučnega olja in rožmarinovim ekstraktom različnih koncentracij.
Ključne besede: korozija, hidrofobnost, zeleni inhibitorji, potenciodinamska metoda, bučno olje, rožmarin
Objavljeno v DKUM: 17.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

6.
Preučevanje interakcij med tanini in lizocimom
Anja Zaverla, 2024, diplomsko delo

Opis: Razvoj odpornosti bakterij na antibiotike je eden izmed večjih izzivov človeštva, ki zahtevajo tako iskanje novih protibakterijskih učinkovin, kot tudi izboljšanih načinov uporabe protibakterijskih sredstev. Raziskovalci nove protibakterijske učinkovine iščejo tudi med naravnimi spojinami s protimikrobnimi in protibakterijskimi učinki. Rastline vsebujejo tanine, ki so polifenolni sekundarni metaboliti, ki jih raziskujemo zaradi njihovih številnih potencialnih za zdravje ugodnih učinkov. Glede na njihovo kemijsko strukturo jih delimo na proantocianidine (kondenzirane tanine) in hidrolizirajoče tanine. Slednji se nadalje razdelijo na dve glavni podskupini (galotanin in elagitanini). V diplomskem delu smo proučevali vezavo elagitaninov na lizocim – modelni protein. Po dializi v pufru s pH = 5 smo lizocim titrirali z galno kislino, metil galatom in veskalaginom. Opazovali smo, kako prisotnost elagitaninov vpliva na fluorescenco lizocima. Vpliv dodatka taninov na sekundarno strukturo lizocima smo opazovali s cirkularnim dikroizmom (CD-spektroskopija), medtem ko smo termodinamiko vezave opazovali z izotermno titracijsko kalorimetrijo (ITC). Z opazovanjem temperaturne odvisnosti fluorescenčnega spektra lizocima smo ugotovili, da prisotnost taninov ne vpliva na temperaturo tališča proteina. S pomočjo Stern-Volmerjeve enačbe ob upoštevanju učinka notranjega filtra smo poskusili pridobiti konstante vezave taninov na lizocim. S CD-spektroskopijo smo ugotovili, da ima veskalagin večji vpliv na denaturacijo proteina, kot metil galat in galna kislina. Ugotovili smo, da je interakcija veskalagina in lizocima mnogo bolj eksotermna, kot interakcija metil galata ali galne kisline z lizocimom. Poleg tega smo z ITC-jem potrdili, da gre pri interakcijah taninov z lizocimom za razmeroma šibke interakcije.
Ključne besede: elagitanini, protein, konstanta vezave, sekundarna struktura, spektroskopija, termodinamični parametri vezave
Objavljeno v DKUM: 17.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (4,11 MB)

7.
Razvoj stacionarne faze za separacijo naravnih spojin
Jaka Kodelja, 2024, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje razvoja nove stacionarne faze za izolacijo šestih elagitaninov (ET), galne (GK) in elagične kisline (EK) iz vodnega izvlečka kostanjevega lesa, z uporabo treh različnih polimerov, v vlogi stacionarne faze. Polimere, poli (stiren-ko-divinilbenzen) (PS/DVB), poliakrilat (PA) ter poli (vinilpirolidon-ko-divinilbenzen) (PVP/DVB) smo polimerizirali s suspenzijsko polimerizacijo, z uporabo iniciatorja α,α'-azobisisobutironitrila (AIBN) in stabilizatorjema polivinilpirolidonom (PVP) ter polivinil alkoholom (PVA). S temi polimeri smo napolnili v kromatografsko kolono za hitro kromatografijo ter preverili njihovo učinkovitost za ločevanja ET z uporabo preparativnega HPLC. Uspešnost ločbe smo preverili z analiznim HPLC. Pri tem smo spreminjanjali deleža acetonitrila (ACN) v mobilni fazi, dokler nismo dobili uspešne izolacije ET, GK in EK. Pogosto se je zgodilo, da so se vse komponente kostanjevega izvlečka izločile iz kolone v mrtvem času, ne glede na vrsto uporabljene stacionarne faze ali gradienta. Za takšno stacionarno fazo smo ocenili, da ni ustrezna za ločevanje danih spojin. Pri ločbi se je najbolj izkazala stacionarna faza PVP/DVB. To stacioanrno fazo smo nato uporabili za razvoj metode, s katero smo poskušali dobiti čim boljšo ločbo posameznih elagitaninov. Poleg tega smo opazovali tudi, kako na uspešnost ločbe vpliva povprečna velikost delcev stacionarne faze.
Ključne besede: elagitanini, veskalin, kastalin, veskalagin, kastalagin, galna kislina, elagična kislina, ruburin A, ruburin D, čiščenje, izolacija, HPLC, preparativni HPLC, polimerizacija, suspenzijska polimerizacija
Objavljeno v DKUM: 16.09.2024; Ogledov: 16; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (6,17 MB)

8.
Uporaba modernih računalniških pristopov za iskanje novih protivirusnih zdravil : magistrsko delo
Adela Avdičević, 2024, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo uporabili sodobne računalniške pristope z namenom odkrivanja novih potencialnih zdravil proti virusu HIV-1, ki povzroča AIDS. Proteaza HIV-1, encim, ki je ključnega pomena za razmnoževanje virusa, predstavlja eno najpomembnejših tarč za razvoj protivirusnih zdravil. Zaradi naraščajoče odpornosti virusa na obstoječa zdravila je nujno iskanje novih in učinkovitih zaviralcev tega encima. Uporabili smo kombinacijo naprednih računalniških metod, vključno z virtualnim rešetanjem, molekulskim sidranjem in molekulsko dinamiko, da bi ocenili sposobnost rozmanola in njegovih derivatov za vezavo na proteazo HIV-1 ter njihovo potencialno učinkovitost kot zaviralcev tega encima. Za podrobnejšo analizo smo izbrali molekulo 1 (ZINC5733675), ki je med virtualnim rešetanjem pokazala največjo podobnost z rozmanolom, ter molekulo 25 (ZINC4377044), ki smo jo med molekulskim sidranjem identificirali kot najbolj obetavno, saj je dosegla najnižjo vezavno energijo in največje število interakcij med vsemi analiziranimi ligandi. Molekulsko dinamiko smo izvedli za rozmanol in oba izbrana derivata vezana na HIV-1 proteazo, da bi preučili njihov vzorec dinamične vezave, kot tudi stabilnost njihovih interakcij z aktivnim mestom proteaze v dinamičnih pogojih. Ugotovili smo, da se ligandi premaknejo bližje verigi B proteaze, kar potrjujejo močnejše interakcije in stabilnost vezave s to verigo. Rezultati te magistrske naloge predstavljajo pomemben korak k razumevanju vezave ligandov naravnega izvora na katalitično mesto in zaviranja delovanja proteaze HIV-1. Naši rezultati nakazujejo, da bi rozmanol in njegovi derivati lahko predstavljali učinkovito osnovo za razvoj novih zdravil proti HIV/AIDS-u. Kljub obetavnim računalniškim napovedim pa je za nadaljnji razvoj teh spojin kot zdravil potrebna dodatna eksperimentalna validacija.
Ključne besede: proteaza HIV-1, AIDS, rozmanol, virtualno rešetanje, molekulsko sidranje, molekulska dinamika
Objavljeno v DKUM: 11.09.2024; Ogledov: 26; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (5,48 MB)

9.
Optimizacija encimatske hidrolize tekstilnih odpadkov iz mešanice poliestra in celuloze
Leon Škrabl, 2024, diplomsko delo

Opis: Tekstilni odpadki oz. odpadni material predstavlja velik in rastoč problem v današnji potrošniški družbi, zato smo se v tej diplomski nalogi osredotočili na encimatsko hidrolizo celuloze v materialu, ki vsebuje dve tretjini polietilen tereftalata in eno tretjino celuloze. Preizkusili smo različne pogoje, torej kakšen je vpliv različnih temperatur, koncentracij encimske mešanice (Cellic® CTec2) in dveh različnih pufrskih raztopin. V prvem delu poskusa smo testirali, ali 40 % povečanje količine encimske mešanice pomeni hitrejšo razgradnjo celuloze oziroma višjo koncentracijo glukoze v vzorcih. Ugotovili smo, da večja količina encimske mešanice pomeni malo boljše rezultate, ampak je ta razlika minimalna in nezadostna, da bi bila uporaba večje količine ecimske mešanice smotrna. Prav tako smo preverili, kako reakcija poteka v prisotnosti 0,1 M pufrske raztopine (NH4)2SO4 in 0,1 M pufrske raztopine NH4Cl. Rezultati so pokazali, da je precej več glukoze nastalo v pufrski raztopini (NH4)2SO4 in tudi poraba NaOH je bila veliko manjša. V drugem delu poskusa pa nas je zanimalo, kakšen vpliv na reakcijo in encimsko mešanico imajo tri različne temperature, in sicer 50, 55 in 60 °C. Iz podatkov je razvidno, da je najoptimalnejša temperatura 50 °C, saj je v tem reaktorju nastalo največ glukoze.
Ključne besede: celuloza, Cellic® CTec2, encimatska hidroliza, (NH4)2SO4, NH4Cl
Objavljeno v DKUM: 10.09.2024; Ogledov: 24; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (3,71 MB)

10.
Polisurfaktanti, kot inhibitorji korozijskih procesov
Ana Vida, 2024, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomskega dela smo preučili inhibicijsko učinkovitost dveh neionskih polisurfaktantov kot zaviralcev korozijskega procesa z uporabo klasične potenciodinamske metode. Učinkovitost polisurfaktanta Pluronica F127 in PEG 1500 smo preučili v mediju 3,5 % NaCl. Nadalje smo v mediju 0,1 M HCl preiskali vpliv temperature na inhibicijsko delovanje PEG 1500 ter sinergijski učinek PEG 1500 ob dodatku surfaktanta Tritona X-100. Za zaključek smo preverili sposobnost tvorbe efektivnih adsorpcijskih prevlek preizkušenih inhibitorjev. Površine različnih vzorcev smo analizirali z merjenjem kontaktnega kota vodne kapljice, metodo infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo ter z vrstično elektronsko mikroskopijo. Na podlagi rezultatov smo opredelili mehanizme adsorpcije ter potrdili inhibicijsko učinkovitost vseh uporabljenih neionskih spojin. Rezultati potrjujejo inhibicijsko delovanje, ki se izboljšuje s povečevanjem koncentracije uporabljenih inhibitorjev. V 3,5 % NaCl smo dosegli najboljšo inhibicijsko učinkovitost 94,6 % ob uporabi 0,3 mM Pluronica F127 ter inhibicijsko učinkovitost 90,73 % ob uporabi PEG 1500 koncentracije 0,1 M. Nadalje smo s PEG enake koncentracije v mediju 0,1 M HCl dosegli najboljšo inhibicijsko učinkovitost 74,62 % pri 303 K. Za konec pa smo potrdili sinergijsko delovanje PEG 1500 in Tritona X-100 ter njuno sposobnost tvorbe efektivnih adsorpcijskih prevlek.
Ključne besede: korozija, polisurfaktanti, adsorpcija, potenciodinamska metoda
Objavljeno v DKUM: 10.09.2024; Ogledov: 25; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici