| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Obveščanje delavca in vročanje pisanj delavcu s strani delodajalca
Urška Turk, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so sistematično predstavljeni primeri, v katerih zakonodajalec delodajalcu nalaga obveznost obveščanja delavca glede na posamezne faze delovnega razmerja. ZDR-1 v večini primerov določa pisno obliko obvestila, ustna oblika je določena le izjemoma. Zakonodajalec je na nekaterih mestih predpisal obveščanje delavcev na pri delodajalcu običajen način in že sam ponudil možne načine obveščanja. Z namenom poenostavitve postopka obveščanja je ZDR-1 v določenih primerih na novo določil, da je mogoče delavce obveščati tudi po elektronski pošti. Zakon ne ponuja odgovora na vprašanje, kdaj se pisanje poslano na tak način šteje za vročeno, zato je v magistrskem delu podan predlog rešitve. Prav tako ni jasno, ali lahko delodajalec delavce obvešča po elektronski pošti tudi v primerih, ko tega načina ZDR-1 izrecno ne določa, kot npr. glede obračuna plače. Glede na to, da so vanj vključeni varovani osebni podatki, bi lahko sklepali, da se je zakonodajalec namenoma odločil za takšno ureditev. Magistrsko delo obravnava vročanje odpovedi v slovenskem delovnem pravu, prav tako pa tudi precej drugačne pristope nemškega in avstrijskega delovnega prava. Največ težav pri nas povzroča vročanje odpovedi po pošti, ki se je skozi čas precej spreminjalo. Ustavno sodišče je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi s priporočeno pošiljko s povratnico, saj je ureditev z vidika pravice do sodnega varstva štelo za ustavno sporno. Nemška in avstrijska delovnopravna ureditev glede vročanja odpovedi po pošti vsaka na svoj način težita h kompromisu med omogočanjem dejanske seznanitve delavca z odpovedjo in preprečevanjem izogibanja vročitvi, za kar bi si bilo potrebno prizadevati tudi pri oblikovanju nove ureditve vročanja po pošti v ZDR-1. Magistrsko delo opozarja tudi na neprimernost določitve roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 kot materialnega, kar delavcem tudi v primeru opravičljivih razlogov za zamudo roka onemogoča vrnitev v prejšnje stanje. Z zadnjo, prav tako procesno temo, pa se želi opozoriti na pomembnost pravilnega štetja rokov slovenskih sodišč v povezavi z nastopom fikcije vročitve, saj je nanjo vezan začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ključne besede: obveznosti delodajalca, obveščanje delavca, elektronska pošta, obračun plače, odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročanje pisanj, fikcija vročitve, vrnitev v prejšnje stanje, nemško pravo, avstrijsko pravo.
Objavljeno v DKUM: 18.01.2018; Ogledov: 2737; Prenosov: 415
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

2.
Garancija za brezhibno delovanje stvari - primerjava pravil OZ in ZVPot
Urška Turk, 2015, diplomsko delo

Opis: Garancija za brezhibno delovanje stvari je institut, ki predstavlja kupcu jamstvo, da bo stvar v garancijskem roku brezhibno delovala. V slovenski zakonodaji jo urejata Obligacijski zakonik in Zakon o varstvu potrošnikov. Glavni namen mojega diplomskega dela je primerjava pravil obeh zakonov na področju navedenega instituta. Iz ureditve OZ izhaja, da ta ureja prostovoljno garancijo, ZVPot pa v večini določb v poglavju o garanciji ureja obvezno garancijo, razen prvih štirih členov, ki veljajo za obe vrsti. Vendar pa pravila OZ dopolnjujejo ZVPot, glede tistih vprašanj, ki v slednjem niso urejena - tudi v primeru obvezne garancije. Če pride v garancijskem roku do okvare stvari, lahko kupec na podlagi obeh zakonov uveljavlja enake zahtevke. To so: zahtevek za popravilo, zahtevek za zamenjavo, odstop od pogodbe, znižanje kupnine. Z vidika kupca je relevantno, da jih uveljavlja v skladu z določeno hierarhijo, ki jo poznata oba zakona. Poleg navedenih zahtevkov pa lahko uveljavlja tudi odškodnino. Med zakonoma obstajajo razlike glede ureditve rokov, ki jih mora kupec poznati za uspešno uveljavljanje pravic iz naslova garancije. ZVPot določa minimalno dolžino garancijskega roka, medtem ko je OZ ne predpisuje. Razlika je tudi v ureditvi roka za odpravo napake, ki se ga mora držati garant, saj ga ZVPot v nasprotju z OZ konkretizira. Tudi dolžina roka za sodno uveljavljanje pravic se razlikuje - ZVPot namreč določa daljšega kot OZ.
Ključne besede: garancija za brezhibno delovanje stvari, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov, kupec, zahtevek, rok
Objavljeno v DKUM: 16.05.2016; Ogledov: 3729; Prenosov: 444
.pdf Celotno besedilo (483,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici