Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko prostega pretoka začasnih ukrepov v civilnih zadevah znotraj meja EU in preučuje učinke začasnih ukrepov znotraj EU. Prost pretok začasnih ukrepov je pomemben, saj se tako zagotovi celovito varstvo upnika in njegove pravice do zasebne lastnine. Pomembno je tudi vprašanje učinkov, ki jih začasni ukrepi dosežejo v tujini, saj so učinki začasnih ukrepov za položaj upnika lahko odločilni. Čeprav v EU velja načelo medsebojnega zaupanja, kar pomeni, da bi države članice EU morale zaupati v pravne sisteme drugih držav članic EU in odločitve njihovih sodnikov, je mogoče ugotoviti, da na področju prostega pretoka začasnih ukrepov na podlagi BU Ia še veljajo omejitve, ki v velikih primerih dejansko onemogočajo prost pretok teh začasnih ukrepov. Razlog za te omejitve je mogoče najti predvsem v tem, da so pri izdaji začasnih ukrepov določene temeljne pravice dolžnikov v civilnem postopku (denimo pravica do izjave) okrnjene in da obstaja določen dvom, da posamezne države članice EU niso zadostno oziroma sploh niso spoštovale temeljnih pravic posameznikov. Prav tako je potrebno upoštevati, da se pravni redi držav članic EU tudi bistveno razlikujejo glede trenutka, v katerem se lahko izda začasni ukrep (pred, med ali po zaključen postopku o glavni stvari), in glede pogojev za izdajo začasnega ukrepa (nujnost, nevarnost). Z namenom zagotovitve učinkovite in hitre zamrznitve sredstev na bančnih računih je bila sprejeta Uredba ENZBR, katere namen bi naj bil, da upnikom daje na voljo dodatno in neobvezno sredstvo, s katerim lahko upnik doseže zamrznitev dolžnikovih denarnih sredstev na bančnih računih v vseh državah članicah EU (razen Danske). Po pregledu vsebine Uredbe ENZBR je mogoče ugotoviti, da ta na področju zaščite interesov upnika, ki še ne razpolaga s pravnim naslovom, ni prinesla bistvenih prednosti. Tudi Uredba ENZBR v tem primeru zelo pogojuje izdajo naloga, zaradi česar obstaja nevarnost, da postopek po Uredbi ENZBR za upnike, ki še ne razpolagajo s pravnim naslovom, ne bo zanimiv. Na tem področju je sicer bilo sprejeto poročilo, ki vključuje predlog direktive za skupne minimalne standarde za civilni postopek v EU. Predmet direktive je tudi področje začasnih ukrepov, pri čemer v tej fazi še ni mogoče dajati ugotovitev glede praktičnega pomena oziroma vpliva predloga direktive na prost pretok začasnih ukrepov. Z namenom prikaza razlike v nacionalnih pravnih sistemih smo glede začasnih ukrepov obravnavali nacionalna prava Nemčije in Hrvaške , pri čemer smo ugotovili, da se nacionalni pravni sistemi v marsikaterem vprašanju razlikujejo in da v tem lahko tiči razlog za nezaupanja med državami članicami EU. Po opravljeni analizi smo zaključili, da je odločitev upnika glede uporabe oziroma izbire primernega ukrepa zavarovanja odvisna od učinkov, ki ga posamezni ukrep zagotavlja. Sprejeli smo tudi zaključek, da postopek priznanja in izvršitve po BU Ia ne prispeva h krepitvi načela medsebojnega zaupanja pri delovanju v EU in k dosegu cilja prostega pretoka sodnih odločb. Končno pa smo tudi ugotovili, da bi za učinkovitost prostega pretoka sodnih odločb bi bilo primerno sprejeti skupne minimalne standarde postopka.
Ključne besede: izvršba na bančni račun, premoženje v tujini, začasna odredba, priznanje in izvršitev začasne odredbe, realna zveza, kontradiktornost postopka, nalog za zamrznitev bančnih računov, podatki o bančnem računu, učinki začasnih ukrepov, element presenečenja
Objavljeno v DKUM: 23.09.2021; Ogledov: 1142; Prenosov: 242
Celotno besedilo (1,77 MB)

Opis: Civilni postopek poteka med strankami in sodiščem, katero preko sodnikov išče odgovore na vprašanja in sprejme odločitev, ki mora biti čim bolj pravična. Civilni postopek je v svojem bistvu individualističen postopek namenjen posameznikom, da v pravdi uveljavljajo svoje pravice in koristi. V nasprotju s to individualistično naravo civilnega postopka pa večine razvitih držav poznajo institute skupinski tožb v več različicah in pa druge institute, ki omogočajo, da se na podlagi enega postopka odloči v vseh drugih postopkih z enakim ali podobnim dejanskim stanjem in isto pravno podlago ter pa institute na podlagi katerih so možne združitve pravd ali pa več oseb na strani tožečih oziroma toženih strank. Takšni instituti so bili vpeljani v pravne sisteme prav zaradi zagotovitve hitrosti postopka in posledično zaradi čim nižjih stroškov. Pri tem pa se postavi vprašanje kje je meja med zagotovitvijo določenih ekonomskih koristi in med zagotovitvijo ustrezne ravni pravnega varstva posameznikov. Različne države so izbrale različne načine. Denimo, Združene države Amerike (v nadaljevanju: ZDA) so vpeljale institut razredne tožbe, ki omogoča, da določene organizacije oziroma odvetniške družbe v imenu razreda vodijo postopek v njihovo korist. Medtem, ko je razred zelo določno opisan pa ne velja enako za člane razreda, za katere je potrebna zgolj možnost seznanitve z vložitvijo tožbe oziroma z okoliščino, da v tej zvezi poteka postopek. Pri tem pa ni potrebno, da so vsi posamezniki dejansko bili seznanjeni s tem. Pomembno je zgolj, da so imeli možnost, pa čeprav je bila ta možnost zagotovljena z obvestilom na hrbtni strani plačilnega naloga. Na ta način se celoten postopek obveščanja zagotovo pospeši. Prav tako sodba učinkuje za vse člane razreda, ne glede na to ali so se dejansko seznanili s postopkom. V kolikor tega ne bi želeli, bi morali podati izrecno izjavo, da ne želijo biti del pravdnega postopka. Ravno nasprotno temu ima urejeno Anglija, kjer morajo posamezniki izrecno podati izjavo, da želijo biti del civilnega postopka, sicer jih sodba ne zavezuje. Za enak pristop se v svojih, sicer zaenkrat še nezavezujočih aktih, zavzema Evropska unija (v nadaljevanju: EU). Slednja prav tako na podlagi negativne izkušnje ZDA, kjer si odvetniki oziroma odvetniške družbe zagotovijo visoke nagrade na podlagi odstotka prisojenega zneska, stremi k drugačni ureditvi. Pri večini država članic EU je opaziti zelo velike razlike v ureditvah, prav tako večina držav članic, me drugimi tudi Slovenija, nimajo urejenega instituta skupinske tožbe v svojih civilnih procesnih zakonikih, ampak se možnost vložitve skupinske tožbe pojavlja v področnih zakonih. Takšna neenakost v ureditvah ni dopustna. Že zgolj z vidika mednarodnih sporov je nesprejemljivo, da možnost vložitve skupinske tožbe oziroma možnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov znotraj skupinske tožbe ni zagotovljena v vseh državah članicah. Zagotovo je v interesu vseh, da se zagotovi enotna pravna varnost in enakost za vse. Opaziti je, da se na področju EU pripravljajo pomembne spremembe. Zaenkrat se te spremembe kažejo zgolj v nezavezujočih pravnih aktih, vendar bo zanimivo spremljati razvoj in potek teh sprememb v bodoče. Republika Slovenija (v nadaljevanju: Slovenija, tudi RS) sicer sodi med države članice EU, ki še nima uzakonjene kolektivne tožbe bodisi v posebnem zakonu bodisi v civilnem procesnem zakoniku. Ampak, ne glede na to pa je potrebno upoštevati, da je v Sloveniji v letu 2009 z novelo D Zakona o pravdnem postopku, z namenom zagotoviti hitrejši in bolj ekonomični postopek, bila zagotovljena tudi možnost uporabe vzorčnega postopka. Slednji v svojem bistvu ni skupinska tožba, ampak je pa ena izmed možnosti kako bolj smotrno voditi množične postopke. Predvsem pa predstavlja institut na podlagi katerega se lahko doseže višja raven pravne varnosti, saj je sodba, ki jo sodišče izda v vzorčnem postopku, dejansko precedens v vseh ostalih prekinjenih postopkih.
Ključne besede: vzorčni postopek, skupinske tožbe, kolektivne tožbe, načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka
Objavljeno v DKUM: 08.03.2017; Ogledov: 2044; Prenosov: 276
Celotno besedilo (1,16 MB)