| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Ukrepi zoper neprištevne storilce kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija
Urša Zupanec, 2013, diplomsko delo

Opis: Neprištevnost je stanje, v katerem se človek ne zaveda svojega ravnanja ali pa ga nima oziroma ga ne more imeti v oblasti. Slovenski Kazenski zakonik-1 določa, da neprištevni storilci kaznivih dejanj niso kazensko odgovorni in da se jim namesto kazni izrekajo varnostni ukrepi, s čimer naj bi se dosegel namen sankcioniranja neprištevnih storilcev, to je odprava stanja, ki je privedlo do same izvršitve kaznivega dejanja, in preprečevanje ter odpravljanje nevarnosti, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Slovenska kazenska zakonodaja pozna naslednje varnostne ukrepe: obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov, ki se neprištevnim in (bistveno) zmanjšano prištevnim storilcem kaznivih dejanj izrekajo v okviru kazenskega postopka. Ureditev na Hrvaškem je drugačna od slovenske ureditve. Kazenskopravni varnostni ukrepi se namreč izrekajo samo bistveno zmanjšano prištevnim storilcem, neprištevnim storilcem pa se izreče prisilna namestitev v okviru civilnega postopka po Zakonu o zaščiti oseb z duševnimi motnjami. Kanadsko kazensko pravo v primerjavi s slovenskim predvideva samo zavestno ali intelektualno sestavino psihološkega pogoja neprištevnosti, saj je kazenska odgovornost lahko izključena le na podlagi nezmožnosti razsojanja, ne pa tudi na podlagi nezmožnosti upravljanja z lastnim ravnanjem. Neprištevni storilci kaznivih dejanj se, ko je ugotovljena njihova neprištevnost, obravnavajo v okviru zakonodaje s področja duševnega zdravja. Kazensko sodišče lahko neprištevnega storilca tudi samo nepogojno ali pogojno oprosti ali pa mu izreče ukrep prisilne namestitve v psihiatrično bolnišnico. Poleg kazenskega sodišča lahko omenjene ukrepe sprejme tudi t. i. nadzorni odbor v provinci, in sicer 45 dni po izreku sodbe sodišča.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, kazniva dejanja, storilci, neprištevnost, duševne motnje, varnostni ukrepi, forenzična psihiatrija, diplomske naloge
Objavljeno: 14.11.2013; Ogledov: 1999; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (734,05 KB)

2.
Utemeljitev preiskovalnega intervjuja s spoznanji teorije reaktance
Urša Zupanec, 2017, magistrsko delo

Opis: V (kazenskem) pravu je cilj razgovorov z osumljenci, žrtvami, pričami in ostalimi vpletenimi v posamezen primer kaznivega dejanja pridobitev resnične in celotne zgodbe o poteku samega dejanja ter obsodba pravega storilca. Dolgo časa je po svetu prevladoval prisilni način zasliševanja, katerega cilj je pridobitev priznanja. Najbolj znana tehnika je Reidova tehnika zasliševanja, ki pa zaradi svoje neetičnosti in na splošno zaradi napačnega zasledovanega cilja pogosto vodi do napačnih priznanj in posledično obsodb. Cilj je torej dosežen, ni pa dosežena pravica, ki naj bi bila v pravu neko splošno vodilo. Z zavedanjem tega so se v 60. letih 20. stoletja uveljavile v zbiranje informacij usmerjene tehnike, ki težijo k pridobivanju verodostojnih in relevantnih informacij o obravnavanem dogodku. Tu prevladuje po svetu splošno sprejet PEACE model zasliševanja, ki temelji na vzpostavitvi pristnega odnosa med preiskovalcem in intervjuvancem, kar med njima ustvari pozitivno vzdušje in vodi do sodelovanja intervjuvanca ter dosege cilja razgovora. Uporabo modela PEACE podpirajo tudi spoznanja teorije reaktance, ki v svojem bistvu pravi, da vsiljevanje določenega mnenja, mišljenja posamezniku pri njem povzroči odpor, zaradi česar postane še manj dovzeten za naša prepričevanja. Odpor oziroma upor se kaže tako, da se posameznik obnaša ravno nasprotno od z naše strani pričakovanega. Že ta teza, ki v grobem predstavlja bistvo teorije reaktance, podpira uporabo PEACE modela. Empatija preiskovalcev, njihova sproščenost, odprtost torej povzročijo enak odziv pri intervjuvancu, ki je zaradi teh in še mnogih drugih etičnih lastnosti bolj pripravljen sodelovati z nami. Sodelovanje intervjuvanca s pravim motivom, to je izpoved resnice z namenom spoznanja resnice, ne pa zavajanje preiskovalca, pa je pogosto ključno za uspešno razrešitev primera, saj običajno samo dokazi niso dovolj za obsodbo. Preiskovalni intervju, izveden po modelu PEACE, bi se torej moral uveljaviti kot splošno vodilo za izvedbo razgovora z osebami, ki so kakorkoli vpletene oziroma povezane s posameznim primerom kaznivega dejanja, saj predstavlja etično zasledovanje pravega cilja zaslišanj.
Ključne besede: intervju, preiskovalni intervju, zaslišanje, zbiranje informacij, kriminalistično preiskovanje, forenzična psihologija, teorija reaktance, magistrska dela
Objavljeno: 17.02.2017; Ogledov: 1212; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (788,19 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici