| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
RAZVOJ TRANSPORTNE PRIKOLICE ZA KOLO
Tomaž Zupanc, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo opisuje razvoj transportne prikolice za kolo, namenjene veliki množici kolesarjev, tistim, ki jo bodo uporabljali v vsakodnevne namene, pa tudi kolesarjem z avanturistično žilico za potovanja po širnem svetu. V uvodnih delih diplomskega dela so opisani načini transporta, nato prihodnost transporta z ekološkega pogleda in pa pregled obstoječih izdelkov na trgu. Cilji diplomskega dela so: razviti všečno, ergonomsko sprejemljivo prikolico za kolo, ki bi poleg funkcije transporta imela nalogo proizvesti in shraniti določeno količino energije, potrebne za vzdrževanje delovanja majhnih električnih naprav. To so mobilni telefoni, fotoaparati, navigacijske naprave in razna svetilna telesa.
Ključne besede: transport, ekologija, kolo, kolesarska prikolica, MKE
Objavljeno: 05.07.2010; Ogledov: 2768; Prenosov: 206 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (4,73 MB)

3.
4.
Samomori v Zasavju
Maša Horvat, 2017, diplomsko delo

Opis: Zasavje je v zadnjem desetletju doživel manjšo gospodarsko krizo, saj se je zaprlo kar nekaj glavnih podjetij zaposlovanja. Zasavci so morali poiskati drugačna področja zaposlovanja, katera so pripomogla k ponovnemu razvoju te regije. Z gospodarsko krizo je naraščalo tudi nezadovoljstvo prebivalstva, ki je načel njihovo duševno in fizično zdravje. Sama regija se je s svojim samomorilnim količnikom približala vrhu samomorilnosti najbolj ogroženih regij v Sloveniji (Korošec Jagodič, Rokavec, Agius in Pregelj, 2013). Samomori v Zasavju so doživeli svoj vrh leta 2007, nato je število samomorov začelo padati vse do leta 2012, kjer se število samomorov rahlo poveča in umiri (NIJZ, 2016). V večini primerov samomor storijo pripadniki moškega spola, za katere so značilni nasilnejši načini samomorov, med katere spada samomor z obešanjem, zadavljenjem in zadušitvijo ter samomor s strelom iz ročnega strelnega orožja (Henderson, Dazzan, Dernovšek, Tavčar in Brecelj, 2002; Marušič, 1999). Ženske se na drugi strani prav tako največkrat odločijo za samomor z obešanjem, zadavljenjem in zadušitvijo, vendar je ta številka precej manjša kot pri moških. Samomor v Zasavju največkrat storijo osebe med 50 in 54 letom starosti (NIJZ, 2016), ki so s svojimi izkušnjami pomembna za širjenje svojega znanja naslednjim generacijam, zato njihov samomor predstavlja tako ekonomsko kot socialno tragedijo. S starostjo se začnejo kopičiti različne težave, katere vplivajo duševno na žrtve v vsakdanjem življenju (Kalin, 2012). Leta 2008 se je na prvo mesto razlogov za samomor uvrstila brezposelnost in izpodrinila duševne težave (Korošec Jagodič et al., 2013). Z različnimi preprečevalnimi ukrepi na področju zdravstva in družbe ter s samim sprejetjem Nacionalnega programa za preprečevanje samomora bi zmanjšali količnik samomorilnosti in pravilno pomagali žrtvam samomorilnih misli (Ziherl in Pregelj, 2010).
Ključne besede: samomori, motivi, načini, statistični podatki, diplomske naloge
Objavljeno: 06.11.2017; Ogledov: 643; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (866,25 KB)

5.
Samomori z ostrim in/ali koničastim predmetom v osrednji, zahodni in jugovzhodni Sloveniji
Tinkara Bulovec, 2019, magistrsko delo

Opis: Preiskovanje sumljive smrti zahteva skrbno, pozorno in individualno obravnavo dogodka ter sodelovanje vseh deležnikov, ki sodelujejo pri ogledu kraja dejanja. Ugotovitve sodnomedicinskega izvedenca o okoliščinah dogodka, tj. o času in načinu smrti, značilnostih poškodb ter morebitnem predmetu storitve, so ključne za usmeritev nadaljnjega kriminalističnega preiskovanja. Trilema, ki se pojavi ob preiskovanju suma nasilne smrti, je, ali okoliščine dogodka kažejo na nesrečo, samomor ali umor, pri čemer moramo biti še posebno pozorni na možnost fingiranja dogodka. V magistrskem delu so predstavljene ugotovitve raziskave okoliščin samomorov z ostrim in/ali koničastim predmetom, ki je bila izvedena na Inštitutu za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Za namen raziskave smo pregledali obdukcijska poročila s pripadajočo dokumentacijo v obdobju med letoma 2008 in 2018 ter izmed njih izbrali samomore z ostrim in/ali koničastim predmetom. V analiziranem obdobju je bilo na ISM 111 obravnav (87 moških in 24 žensk), ki so v 49,5 % storili enostavni, v 50,5 % pa kompleksni samomor z ostrim in/ali koničastim predmetom. Pri slednjih je bila najpogostejša kombinacija ostrih poškodb (vreznin ali vbodnin) z obešanjem (45,2 %). Čeprav v vzorčnih podatkih prevladujejo moški, smo hipotezo, da moški pogosteje naredijo samomor z ostrim in/ali koničastim predmetom, na podlagi testa deležev zavrnili. Ugotovili smo, da so poškodbe najpogosteje povzročene z neopredeljenimi ostrimi predmeti (41,2 %), pri natančno opredeljenih predmetih pa so prevladovali kuhinjski noži (17,1 %). Dokazali smo, da so poškodbe najpogosteje na levi polovici telesa, kar potrjuje našo predpostavko, da je ta stran telesa zaradi dominance desne roke bolj dostopna. Najpogosteje so bile poškodbe v predelu podlahti, leve predkomolčne kotanje in levega zapestja. Samomor z ostrim in/ali koničastim predmetom je bil največkrat storjen doma (65,8 %). Umrli zaradi tovrstnega samomora so bili pogosteje pod vplivom psihoaktivnih zdravil kot alkohola.
Ključne besede: samomori, ostri in koničasti predmeti, poškodbe, vreznine, vbodnine, magistrska dela
Objavljeno: 18.09.2019; Ogledov: 239; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

6.
Preiskovanje sumov umora z zastrupitvijo
Špela Šoba, 2020, magistrsko delo

Opis: Umori z zastrupitvami so kazniva dejanja, ki so v primerjavi z drugimi načini umorov redka. Njihovo odkrivanje ni enostavno. Umor z zastrupitvijo ne vzbuja sumov o storjenem kaznivem dejanju. Tudi kraj dejanja in izbor načina umora nista tipična in zahtevata od preiskovalcev drugačne pristope preiskovanja. Umori z zastrupitvijo so se pojavljali že od nekdaj in še danes veljajo za misteriozna kazniva dejanja, ki odpirajo veliko vprašanj. Storilci namesto po klasičnem orožju posežejo po različnih toksičnih snoveh, ki s svojim delovanjem v odvisnosti od njihovega odmerka lahko povzročijo znake, ki sprva spominjajo na začetek neke bolezni, nato pa se simptomi stopnjujejo in na koncu sledi smrt. Vsaka snov, katere odmerek je dovolj velik, je potencialen strup, ki lahko povzroči znake in simptome bolezni ali smrt. To so bodisi farmacevtski izdelki, čistila, pesticidi, kemikalije, strupene rastline ali živali, droge, kemično orožje, težke kovine itd. Storilec strup izbere glede na to, kako težko ga je odkriti v telesu žrtve, oziroma se ga pri obdukciji in s toksikološkimi preiskavami težko zazna in ki v odvisnosti od odmerka povzroči relativno hitro in gotovo smrt. Poleg izbora primernega strupa je za storilca ključen dober načrt in priprava na dejanje. Pri preiskovanju takšnih kaznivih dejanj morajo preiskovalci tesno sodelovati z zdravstveno stroko, ki pri tem igra ključno vlogo. Ugotovitve zdravnikov, ki so bili v stiku z žrtvijo, lahko razjasnijo marsikatero dilemo. Obdukcija in toksikološke preiskave so v primerih umorov z zastrupitvijo ključne in lahko v najbolj idealnem primeru (če ne gre za izjemno težko izsledljiv strup) podajo odgovore na vsa vprašanja o morebitni zastrupitvi. V primerih, ko gre za zastrupitev z redkim strupom, je potrebno sodelovanje z različnimi institucijami in laboratoriji, ki razpolagajo s primerno opremo za odkrivanje in dokazovanje določenega strupa. V Sloveniji so to med drugim Inštitut za sodno medicino, Institut »Jožefa Stefana«, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo itd. Če se sumi o storjenem kaznivem dejanju pojavijo, ko je truplo že pokopano, sledi izkop trupla (ekshumacija) in ponovna obdukcija ter toksikološke preiskave, da bi se ugotovilo pravi vzrok smrti.
Ključne besede: magistrska dela, umor, zastrupitev, kriminalistično preiskovanje, sodna medicina, ekshumacija, redki strupi
Objavljeno: 16.06.2020; Ogledov: 187; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

7.
Klinična forenzična medicina v Sloveniji
Gregor Haring, Tomaž Zupanc, 2019, strokovni članek

Opis: Namen prispevka: V prispevku želimo širšemu krogu predstaviti klinično forenzično medicino, njen pomen in vlogo, obseg in stanje v Sloveniji ter ambulanto, kjer preglede izvajamo. Ugotovitve: Klinična forenzična medicina je pomembna veja sodne medicine. Pomembneje se je začela razvijati v 60. letih 20. stoletja. Razcvet pa doživlja zadnjih 10 let. Ukvarja se predvsem s forenzičnimi pregledi žrtev fizičnega in spolnega nasilja, vendar to ni edino področje delovanja klinične forenzične medicine. Gre za zdravniški pregled z uporabo kliničnih znanj in postopkov ter diagnostičnih metod po načelih forenzične preiskave. Telo preiskovanca, ki je lahko žrtev ali osumljenec, predstavlja kraj kaznivega dejanja, ki ga je treba forenzično pregledati, kar pomeni tehnično in strokovno pravilno opisati poškodbe ter jih tudi primerno zavarovati kot dokaz. Primerno lahko te poškodbe zavaruje le zdravnik strokovnjak – tj. specialist sodne medicine z natančnim opisom in opredelitvijo vrste poškodbe, fotodokumentacijo ipd. Hkrati mu je kot zdravniku tudi dovoljeno posegati na in v telo, kar pomeni, da odvzame in zavaruje tudi brise s površine telesa in telesnih odprtin. Govorimo o odnosu strokovnjak/izvedenec – preiskovanec in ne o odnosu zdravnik – bolnik. Vse to pa lahko opravi le v primernem prostoru in ob sodelovanju s primernim kadrom. Prvo predstavlja tehnično opremljena in prostorsko primerno zasnovana klinična forenzična ambulanta. Kader pa predstavlja forenzično izobražen zdravnik in medicinska sestra, pomoč administracije ter dostopnost do drugih medicinskih specialnosti in nemedicinskega osebja. Trenutno je edina primerno kadrovsko in tehnično opremljena klinična forenzična ambulanta v prostorih Inštituta za sodno medicino v Ljubljani. Dostopna je štiriindvajset ur vse dni v letu. Ambulanta se uporablja predvsem za potrebe policije in pravosodja. Financiranje klinične forenzične medicine v Sloveniji je za enkrat slabo urejeno. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek bo širši strokovni javnosti, predvsem policiji in pravosodju, preiskovalnim sodnikom in tožilstvu, približal pojem klinične forenzične medicine in ambulante. Odgovorni, opremljeni z vedenjem, bodo tako pogosteje posegli po kliničnem forenzičnem pregledu žrtev in osumljencev v kazenskih postopkih, kar bo pripomoglo k boljši celostni oskrbi žrtev. Bolje bodo zavarovani tudi pomembni dokazi. Obravnava v klinični forenzični ambulanti bo prinesla večjo korist tako žrtvi kaznivega dejanja kot tudi samemu kazenskemu postopku.
Ključne besede: klinična forenzična medicina, forenzična ambulanta, sodna medicina
Objavljeno: 07.04.2020; Ogledov: 136; Prenosov: 8
URL Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Menjava metode določanja optičnih lastnosti pigmentnega titanovega dioksida
Tomaž Zupanc, 2018, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil uvesti novo metodo določevanja optičnih lastnosti pigmentnega titanovega dioksida, ki jih opisujemo z močjo posvetlitve in podtonom. Meritve moči posvetlitve in podtona pigmetnega titanovega dioksida izvajajo v Kontroli proizvodnih procesov, v postopku kalcinacije, z namenom optimalnega vodenja postopka, ki ima v procesu proizvodnje pigmentnega titanovega dioksida velik vpliv na kakovost pigmenta. Moč posvetlitve pigmenta podajajo kot vrednosti Y % v sivi pasti in podton kot vrednost YF % v sivi pasti. Obstoječa metoda je dolgotrajna. Pred spektrofotometrično določitvijo moči posvetlitve in podtona pigmenta po kalcinaciji moramo pripraviti sivo pasto, ki vsebuje pigment, laneno olje in mešanico za sivi pasto. Kalcinatu pomletem z laboratorijskim mlinom je potrebno dodati laneno olje in mešanico za sivo pasto, ki vsebuje BaCO3 ter saje, ki imajo moder podton. Pigment in sestavine sive paste se vribajo na vribalnen stroju, nastala pasta se stisne v tableto, ki ji s spektrofotometrom izmerimo vrednosti X, Y in Z. Ker sta moč posvetlitve (Y %) in podton (YF %) kalcinata relativni vrednosti, se primerjajo vrednosti X, Y in Z trenutnega vzorca kalciniranega pigmenta z vrednostmi X, Y in Z standardnega vzorca. Pasta standardnega vzorca se pripravi in izmeri na enak način kot pasta trenutnega vzorca kalciniranega pigmenta. Nova metoda določevanja optičnih lastnosti pigmentnega titanovega dioksida temelji na spektrofotometrični določitvi transmisije svetlobe v vidnem delu spektra dnevne svetlobe. Vzorec kalciniranega pigmenta pomlet z laboratorijskim mlinom omočimo z organskim omakalom s pomočjo hitrovrtečega mešala. Homogeni disperziji izmerimo s spektrofotometrom transmisijo svetlobe pri različnih valovnih dolžinah, ki jo preračunamo v optično gostoto (OD). Optično gostoto kalciniranega pigmenta primerjamo z optično gostoto standardnega vzorca pigmenta, ki je pripravljen na enak način kot trenutni vzorec kalciniranega pigmenta. V diplomskem delu so prikazane meritve moči posvetlitve in podtona pigmentnega titanovega dioksida v vzorcih iz postopka kalcinacije po stari in novi metodi. Na osnovi statistične obdelva rezultatov meritev so pokazali, da se meritve po novi metodi, pri 450 nm vidne svetlobe, ujemajo z meritvami po stari metodi.
Ključne besede: siva pasta, suspenzija, podton, svetlost, relativna moč razprševanja, relativni razpršilni koeficient
Objavljeno: 04.10.2018; Ogledov: 367; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (2,48 MB)

9.
Razkroj blata iz raztopine po razklopu ilmenita/žlindre v laboratorijski mikrovalovni pečici.
Tomaž Zupanc, 2020, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrske naloge smo analizirali vsebnost TiO2 (%) v blatu iz raztopine po razkroju ilmenita in žlindre v vzorcih iz proizvodnje pigmentnega titanovega(IV) oksida v Cinkarni Celje d.d. Različne vzorce blat smo za potrebe določitve vsebnosti TiO2 v blatu razkrajali v odprtem sistemu (digestorij – klasična metoda) ter v zaprtem sistemu v mikrovalovni pečici (nova metoda). Zaradi dolgotrajnega postopka razkroja blata v digestoriju in škodljivega vpliva na zdravje zaposlenih in okolje smo razvili metodo določevanja vsebnosti TiO2 (%) v mikrovalovnem sistemu, ki je prijaznejša do zdravja zaposlenih ter okolja hkrati pa sprosti čas zaposlenih za opravljanje drugih meritev. Pripravili smo si prežarjeno blato iz raztopine po razkroju ilmenita oz. žlindre. Sledila je določitev vsebnosti TiO2 v blatu v odprtem sistemu, ki se trenutno uporablja za izvajanje meritev v proizvodnji pigmentnega titanovega dioksida. V naslednjem koraku pa smo izvedli razkroje blata v mikrovalovni pečici (zaprt sistem). Določili smo pogoje razkroja v mikrovalovni pečici: temperatura razkroja, čas razkroja, masa prežarjenega blata pri razkroju ter količina žveplove(VI) kisline. S statistično obdelavo rezultatov meritev smo ugotovili, da so rezultati vsebnosti TiO2 (%) v blatu določeni z razkrojem v mikrovalovni pečici primerljivi s tistimi, ki smo jih določili po klasičnem, to je odprtem sistemu razkroja. Metodo razkroja blata v odprtem sistemu, kjer se sprošča velika količina razkrojnih plinov, ki so škodljivi za zaposlene in okolje, lahko zamenjamo z novo metodo razkroja v zaprtem sistemu. V mikrovalovni pečici ostajajo razkrojni plini v vialah, se kondenzirajo in ne izhajajo v okolje, kar zmanjša negativne vplive na zdravje zaposlenih ter okolje.
Ključne besede: Titanov(IV) oksid, žveplova(VI) kislina, razkroj, mikrovalovni sistem, ilmenitno blato in žlinderno blato.
Objavljeno: 30.07.2020; Ogledov: 165; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici