| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
VLOGA ELEKTIVNEGA TRANSJUGULARNEGA INTRAHEPATIČNEGA PORTOSISTEMSKEGA ODVODA (TIPS) PRI PREPREČEVANJU PONOVNIH KRVAVITEV IZ VARIC POŽIRALNIKA IN ŽELODCA PRI BOLNIKIH S PORTALNO HIPERTENZIJO
Peter Popović, 2013, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča: Krvavitev iz raztrganih varic požiralnika in želodca je najpogostejši zaplet portalne hipertenzije. Združena je z visoko umrljivostjo ob prvi krvavitvi in pogostih ponovnih krvavitvah pri bolnikih, ki jo preživijo. Z rezultati raziskav, ki so bile narejene pri bolnikih z akutno krvavitvijo iz raztrganih varic požiralnika in želodca, so bila sprejeta priporočila, da se programski transjugularni intrahepatični portosistemski odvod (TIPS) uporablja pri preprečevanju ponovnih krvavitev iz raztrganih varic požiralnika in želodca le v primeru, ko je medikamentozno in endoskopsko zdravljenje (EZ) neuspešno. Namen: Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je uporaba programskega TIPS v primerjavi z EZ v kombinaciji z neselektivnimi zaviralci adrenergičnih receptorjev (NSBB) smiselna pri vseh bolnikih s portalno hipertenzijo in ponovnimi krvavitvami iz raztrganih varic ali le pri posameznih bolnikih z visoko stopnjo ogroženosti. Bolniki in metode: V raziskavo smo vključili 126 bolnikov s portalno hipertenzijo in ponovnimi krvavitvami iz raztrganih varic požiralnika in želodca. 70 bolnikov smo zdravili s programskim TIPS, 56 bolnikov pa z endoskopskimi metodami v kombinaciji z NSBB. Bolnike, ki smo jih zdravili s programskim TIPS, smo vključili v raziskavo ob izvedbi posega, v povprečju 35 dni od zadnje varikozne krvavitve. Bolnike v skupini EZ smo vključili v raziskavo 30 dni po zadnji krvavitvi, po uspešnem medikamentoznem in endoskopskem zdravljenju. Rezultati: V skupini bolnikov, zdravljenih s TIPS, je 21,4 % bolnikov ponovno krvavelo iz raztrganih varic, v skupini bolnikov, zdravljenih z EZ, pa 66,1 % bolnikov. Razlika med skupinama je statistično značilno pomembna (p = 0,001; χ2 test). Na novo nastalo jetrno encefalopatijo ali poslabšanje že obstoječe je imelo 21,4 % bolnikov, zdravljenih s TIPS in 10,7 % bolnikov, zdravljenih z EZ. Razlika ni statistično značilno pomembna (p = 0,150; χ2 test). V skupini s TIPS je 10 % bolnikov umrlo zaradi ponovne krvavitve iz raztrganih varic, v skupini EZ pa 28,6 %. Razlika je statistično značilno pomembna (p = 0,086; χ2 test). Enoletno, dvoletno in petletno preživetje bolnikov, zdravljenih s TIPS in EZ, je 85 % proti 83 %; 73 % proti 67 % in 41 % proti 35 %. Razlika ni statistično značilna (p = 0,392; χ2 test). Preživetje bolnikov s stopnjo jetrne okvare Child A je enako v obeh skupinah, za stopnji Child B in Child C pa boljše v skupini TIPS. Dvoletno in petletno preživetje bolnikov s stopnjo jetrne okvare Child B v skupini TIPS je 80 % in 41 % ter 67 % in 24 % v skupini EZ. Neodvisna napovedna dejavnika preživetja ne glede na način zdravljenja sta stopnja jetrne okvare Child C in starost nad 60 let, v skupini TIPS pa še izhodiščni portalni tlak nad 40 mmHg. Povprečen čas sledenja bolnikov v skupini TIPS je bil 47 mesecev (razpon; 2–194 mesecev) in v skupini EZ 40 mesecev (razpon; 1–168 mesecev). Zaključek: Pri bolnikih, ki so bili zdravljeni s programskim TIPS, je tveganje za ponovno krvavitev iz raztrganih varic in za smrtnost zaradi ponovne krvavitve statistično pomembno manjše kot pri bolnikih, ki so bili zdravljeni z EZ. Bolniki s stopnjo jetrne okvare Child B, zlasti mlajši od 60 let in z izhodiščnim portalnim tlakom pod 40 mmHg, potrebujejo zgodnje zdravljenje s programskim TIPS.
Ključne besede: portalna hipertenzija, varice požiralnika in želodca, ponovne krvavitve iz varic, endoskopsko zdraljenje, programski transjugularni intrahepatični portosistemski odvod.
Objavljeno: 06.03.2013; Ogledov: 2136; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (11,02 MB)

3.
Nevarnost determinističnih učinkov sevanja pri bolnikih med znotrajžilno premostitvijo aorte s pokrito žilno opornico
Dimitrij Kuhelj, 2014, doktorska disertacija

Opis: Uvod: Razvoj malo invazivnih znotrajžilnih metod v preteklih desetletjih je omogočil hiter razvoj intervencijske radiologije. Pri tovrstnih posegih je pričakovati višje izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju tako bolnikov kot osebja, kar potrjujejo tudi poročila o jatrogenih poškodbah v 90-ih letih prejšnjega stoletja ne le pri obsevanju tumorjev ampak tudi pri posegih v intervencijski kardiologiji in radiologiji. Uporaba pokritih žilnih opornic pri zdravljenju bolezni aorte je v istem obdobju postala alternativa kirurškem zdravljenju, danes je velik del bolnikov uspešno zdravljen s tako, znotrajžilno metodo. Teze doktorske naloge: Glede na trajanje in vrsto posega smo predvideli, da je pri nekaterih bolnikih, zdravljenih s to metodo, doza ionizirajočega sevanja presegla prag determinističnih učinkov. Predvidevali smo, da vrednosti vstopne kožne doze (VKD) pri naših pacientih ne bodo presegle 4 Gy ter da bo odstotek bolnikov, pri katerih bo presežena deterministična doza ionizirajočega sevanja, manjši od 3%. Predvidevali smo tudi, da zgolj čas uporabe ionizirajočega sevanja (čas diaskopije), edina do raziskave praktično redno dokumentirana vrednost, ni primerna za ugotavljanje obremenitve bolnikov z ionizirajočim sevanjem. Večina modenih angiografskih rentgenskih aparatov ima možnost spremljanja drugih dozimetričnih količin. Ugotoviti nameravamo katere količine so boljši pokazatelj obsevanosti bolnikov. Materiali in metode: V prvi del naše raziskave smo vključili 179 bolnikov, ki smo jih med oktobrom 2002 in julijem 2008 zdravili na Kliničnem inštitutu za radiologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z znotrajžilno vstavitvijo aortne pokrite žilne opornice. Pri 172 bolnikih smo pridobili podatke o času diaskopije, produktu doze in površine sevalnega polja (DAP) ter skupne doze v referenčni točki aparata (Dr). Pri 19-ih bolnikih smo avtomatske meritve aparata primerjali še z odčitki na GafChromic filmih. Podatke smo primerjali s prospektivno zbranimi podatki za 171 bolnikov (drugi del raziskave), ki so bili zdravljeni med majem 2010 in decembrom 2013 na novejšem aparatu. Rezultati: Vrednosti vstopne kožne doze (VKD) so bile na starejšem aparatu v skladu s pričakovanji, saj pri nobenem bolniku niso presegle 4 Gy- najvišja izmerjena doza je bila 2,73 Gy. V skladu s pričakovanji je bil tudi odstotek bolnikov (4 bolniki, 2,3%), ki so prejeli kožno dozo, ki bi lahko povzročila deterministične učinke ionizirajočega sevanja. Primerjava podatkov na novejšem aparatu (drugi del raziskave) je pokazala, da so prejete doze IOS na novejšem večje; VKD je presegla 4 Gy pri 11-ih bolnikih (6,4%), pri dveh je bila celo višja od 6 Gy. Delovanje novejšega aparata smo zato v sodelovanju s proizvajalcem optimizirali ter s tem znatno znižali obsevanost pacientov, kar potrjujejo meritve in rezultati na manjši skupini pacientov. Čas diaskopije se ni izkazal kot vrednost, primerna za ugotavljanje obremenitve bolnikov z ionizirajočim sevanjem zato smo ga v praksi nadomestili z DAP in Dr (VKD). Zaključki: Znotrajžilna vstavitev aortne pokrite žilne opornice je pogosto uporabljana in manj invazivna kot kirurška metoda pri zdravljenju sprememb aorte. Srednjeročni rezultati zdravljenja so dobri. Število tako zdravljenih bolnikov narašča, vse več je tudi mlajših. Četudi poseg opravi izkušen zdravnik, se pri majhnem številu bolnikov ne moremo izogniti determinističnim učinkom sevanja. Dozno obremenitev na aparatih je potrebno preveriti ter aparate optimizirati, saj doze na modernejših aparatih niso vedno nižje. O prekoračenju mejne doze IOS je potrebno bolnika obvestiti ter mu primerno svetovati ob eventuelnem nastanku sprememb na koži.
Ključne besede: aortna žilna opornica, znotrajžilno zdravljenje, ionizirajože sevanje, deterministični učinki
Objavljeno: 23.10.2014; Ogledov: 1077; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (28,41 MB)

4.
Treatment of tongue cavernous haemangioma with direct puncture and sclerotization with ethanol
Tomaž Šeruga, Jernej Lučev, Marko Jevšek, 2015, strokovni članek

Opis: Background. Haemangiomas of tongue are rare type of malformations. They can be treated mostly conservatively but in some cases they need more aggressive treatment with preoperative intra arterial embolization and surgical resection. Lesions of tongue that are localized superficially can also be treated with direct puncture and injection of sclerosing agent (absolute ethanol). Case report. We present a case of a 48 years old female patient, where we performed embolization of cavernous haemangioma with mixture of absolute ethanol and oil contrast. After the procedure the patient received analgetics and antioedematous therapy. After the sclerotization the planed surgery was abandoned. Control MRI examinations 6 and 12 months after the procedure showed only a small remnant of haemangioma and no signs of a larger relapse. Conclusion. In our case the direct puncture of haemangioma and sclerotherapy with ethanol proved to be a safe and effective method to achieve preoperative devascularization of the lesion. Direct puncture of the lesion is not limited by the anatomy of the vessels or vasospasm, which can occur during the intra-arterial approach.
Ključne besede: etanol, hemangiom, jezik, kontrastno sredstvo, punkcija, sklerotizacija, vaskularne nepravilnosti
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 688; Prenosov: 60
URL Povezava na celotno besedilo

5.
6.
Uporaba nevronavigacijskega sistema na Oddelku za nevrokirurgijo Splošne bolnišnice Maribor
Janez Ravnik, Matej Lipovšek, Vojin Milojkovič, Tadej Strojnik, Tomaž Šeruga, Marko Vinter, Gorazd Bunc, 2004, izvirni znanstveni članek

Opis: Izhodišča. Nevronavigacijski sistem je računalniško podprt sistem za medoperativno načrtovanje in vodenje nevrokirurških postopkov z interaktivnim slikovnim prikazom. Številni nevronavigacijski sistemi uporabljajo različne tehnične rešitve za medoperativno spremljanje. Uporabo takega sistema imenujemo nevronavigacija. Metode. Od junija 2002 do aprila 2003 smo na Oddelku za nevrokirurgijo Splošne bolnišnice Maribor z nevronavigacijo operirali 14 bolnikov (povprečna starost 52 let). Uporabljali smo nevronavigacijski sistem, ki temelji na zaznavanju infrardečih odbojev in medoperativnem spremljanju s pomočjo računalniškotomografskega slikovnega prikaza v treh ravninah. Rezultati. Nevronavigacijski sistem smo uporabili v štirih primerih biopsije, štirih primerih redukcije spremembe ter v šestih primerih popolne odstranitve spremembe. 11 možganskih sprememb je ležalo subkortikalno ali globje, dve sta bili kortikalni možganski spremembi, ena pa osteolitična sprememba v možganski kosti. Povprečni premer je znašal 3,5 cm. Izračunana natančnost interaktivnega slikovnega prikaza je bila dobra pri vseh 14 bolnikih. Zaključki. Nevronavigacijski sistem, ki ga uporabljamo, je enostaven in dokaj natančen. Poveča hitrost, varnost in zanesljivost pri večini posegov na možganih.
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 491; Prenosov: 23
URL Povezava na celotno besedilo

7.
Rentgenska ocena arterijskih kacifikacij pri bolnikih, zdravljenih s kronično hemodializo
Silva Breznik, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23). Rezultati Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,665), SVCS medenice (p<0,000,rho=0,654), SVCS roke (p<0,007, rho=0,497) in s PWV (p<0,002, rho=0,594). Ugotovili smo tudi statistično značilno korelacijo med AACS in PWV (p<0,000, rho=0,442), SVCS medenice in PWV (p<0,000, rho=0,466) ter SVCS roke in PWV (p<0,000, rho=0,427). IMT je bila v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,590), s SVCS medenice (p<0,000, rho=0,401), s SVCS roke (p<0,005, rho=0,279) ter tudi s PWV (p<0,000, rho=0,533). Ugotovili smo negativno korelacijo med ABI in z AACS (p<0,002, rho=-0,321), s SVCS medenice (p<0,025, rho=-0,240), s SVCS roke (p<0,012, rho=-0,267) ter s PWV (p<0,006, rho=-0,300). FGF-23 ni bil statistično pomembno povezan z nobenim od preiskovanih parametrov kalcifikacij. Zaključek Naši rezultati so pokazali zelo dobro povezavo med enostavnimi metodami ugotavljanja srčno-žilnih kalcifikacij ter bolj kompleksnimi metodami, kot je CACS. Tako lahko zlati standard CACS nadomestimo s cenejšimi in enostavnejšimi metodami z manj rentgenskega sevanja kot sta AACS in SVCS. PWV, ABI in IMT so se pokazali kot prav tako dobri primerljivi označevalci ocene kalcifikacij v primerjavi s klasičnimi rentgenskimi metodami. FGF-23 ni bil povezan z drugimi preiskovanimi parametri.
Ključne besede: debelina intime medije, fibroblastni rastni faktor, gleženjski indeks, hitrost aortnega pulznega vala, kronična ledvična bolezen, kalcifikacije koronarnih arterij, lateralni radiogram, rentgenska ocena žilnih kalcifikacij
Objavljeno: 17.08.2017; Ogledov: 551; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (1014,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici