| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 90
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
Izterjava obveznosti na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova
Irena Merc, 2021, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Ključne besede: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Objavljeno: 31.05.2021; Ogledov: 164; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (2,92 MB)

2.
ANALIZA MINIMALNIH STANDARDOV ZA OBVEŠČENOST DOLŽNIKA O POSTOPKIH V NESPORNIH ZADEVAH PO UREDBI ŠT. 805/2004
Sara Žolger, 2021, magistrsko delo

Opis: Evropsko civilno procesno pravo je z razvojem prineslo veliko sprememb in izboljšav v ureditvi določenih procesnih pravil znotraj območja EU ter predvsem omogočilo enostavnejše, enotnejše in hitrejše postopke izvršbe v drugi državi članici z zagotovitvijo polnega načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami. Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov je še posebej pomembna, saj je bil s slednjo uveden postopek evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke in hkrati odprava eksekvature, ki pomeni prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin med državami članicami brez vmesnih postopkov. Odprava eksekvature torej pomeni ukinitev kakršnegakoli postopka v državi izvršbe, kjer bi se opravil preizkus ali sodba iz druge države izpolnjuje pogoje za učinkovanje v državi izvršbe in je močno povezana z načelom medsebojnega zaupanja med različnimi pravnimi redi držav članic. Glede na navedeno je potrebno dodati, da se postopek izdaje sodbe v celoti opravi skladno z nacionalnim pravnim redom države članice. Šele kasneje v primeru postopka za izdajo potrdila o evropskem izvršilnem naslovu se opravi presoja, ali postopek, ki je tekel po nacionalnih pravilih, ustreza vsem zahtevam Uredbe 805/2004. Slednja tako ne vzpostavlja enotnega postopka izvršbe za vse države članice EU in tudi ne pomeni obveznosti za države članice, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo minimalnim postopkovnim standardom, ki jih določa. Pomeni le možnost za upnika, da lahko zoper dolžnika uveljavlja izvršbo za svojo terjatev v drugi državi članici na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Obenem je potrebno poudariti, da morajo za izdajo le-tega biti izpolnjeni določeni pogoji skladno z Uredbo 805/2004. Posebna pozornost je namenjena pojmu nespornih zahtevkov, saj je v primeru, ko gre za pasivno nesporni zahtevek v nasprotju z aktivno nespornim zahtevkom, za katerega je toženec aktivno izrazil soglasje, potreben še preizkus skladnosti postopka z minimalnimi standardi za postopke o nespornih zahtevkih po Uredbi 805/2004. Minimalni standardi se nanašajo na vročanje listin dolžniku ali zastopnikom dolžnika, zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o zahtevku in postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, popravek neskladnosti z minimalnimi standardi in pravno sredstvo v izjemnih primerih. Našteti minimalni standardi so pomembni predvsem z vidika zagotovitve obveščenosti dolžnika o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu ter zagotavljanju ustrezne procesne garancije v postopku.
Ključne besede: Uredba št. 805/2004, nesporni zahtevek, evropski nalog za izvršbo, minimalni standardi
Objavljeno: 10.03.2021; Ogledov: 155; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (589,74 KB)

3.
Postopek za ugotovitev očetovstva in vprašanje dolžnosti sodelovanja pri dokazu z izvedencem po ZNP-1
Klara Živko, 2021, magistrsko delo

Opis: Po novem je postopek za ugotovitev očetovstva urejen v Zakonu o nepravdnem postopku in v magistrskem delu bo predstavljen postopek glede procesnih določb. Postopek ugotovitve očetovstva se rešuje po nepravdnem postopku, saj so pravila v primerjavi s pravdnim postopkom bolj neformalna in tako prožnejša od pravil pravdnega postopka. Gre bolj za ureditev pravic, ki temeljijo na materialnih določbah s področja družinskega prava, interesi udeležencev niso vedno diametralno nasprotni in po navadi gre za oblikovanje pravnih razmerij med ljudmi, ki potem še naprej živijo skupaj. Vseeno pa je treba upoštevati procesna pravila, ki na podlagi temeljnih načel zagotavljajo varstvo človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava splošne in posebne določbe postopka. Splošni del zajema temeljna načela postopka, določbe o stvarni in krajevni pristojnosti, določbe glede predloga, naroka ter vsebuje določila o rednih in izrednih pravnih sredstvih in stroške postopka. V posebnem delu pa najdemo posebne določbe, ki veljajo samo za posebne postopke, urejene po Zakonu o nepravdnem postopku. Ti instituti so v magistrskem delu podrobneje obravnavani. Pred sprejemom novega Zakona o nepravdnem postopku se je postopek za ugotovitev očetovstva reševal po pravilih pravdnega postopka, kjer je nakazana problematika glede ugotavljanja očetovstva, ko stranka ni privolila v analizo DNK. Prejšnja ureditev v tem primeru ni poznala prisilnih sredstev in je sodišče odločilo na podlagi drugih dokazov. Prav tako pravna ureditev ni poznala sodelovalne dolžnosti z izvedencem, ampak je na podlagi oviranja izvedenca pri delu sodišče odločilo, kakšen ima to pomen v pravdi. Sedanja ureditev pa v postopku za ugotovitev očetovstva vsebuje na novo dodano določbo o dolžnosti sodelovanja z izvedencem. V magistrskem delu so predstavljene prejšnja ureditev in nove določbe, ki se nanašajo na to sodelovalno dolžnost. Za takšno rešitev pa sta ključni dve pravici. Prva se nanaša na pravico moškega ugotoviti resnico o obstoju biološkega starševstva. Druga pa se nanaša na pravico otroka, da izve svoj izvor ter s tem ugotovi, kdo je njegov oče.
Ključne besede: nepravdni postopek, neformalna pravila, ureditev družinskih razmerij, splošni instituti, pravdni postopek, analiza DNK, prisilna sredstva, izvedenec, sodelovalna dolžnost, pravica o obstoju biološkega starševstva, pravica otroka, da izve za svoj izvor.
Objavljeno: 04.03.2021; Ogledov: 320; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

4.
Vloga izvedenca medicinske stroke v civilnih sodnih postopkih
Sebastjan Horvat, 2020, diplomsko delo

Opis: Izvedenstvo v civilnih pravdnih postopkih predstavlja vedno bolj pomembno dokazno sredstvo v nenehno razvijajočem pravnem sistemu. Diplomska naloga obravnava in analizira vlogo sodnih izvedencev s poudarkom na problematiki izvedenstva medicinske stroke. Slednjih se v praksi na podlagi kompleksnih dejanskih stanj pojavlja največ, predvsem v odškodninskih sporih in v zvezi z odmero nepremoženjske škode. Sodišče uporabi dokaz z izvedencem takrat, kadar ne razpolaga s strokovnim znanjem. Primarna funkcija izvedenca je izdaja izvida in mnenja na podlagi strokovnega znanja, ki znatno pripomoreta k razjasnitvi relevantnih dejstev. Stranke procesa konkretno opredelijo, o čem naj izvedenec izdela izvid in mnenje, pogosto pa jih pozove tudi sodišče, da postavijo vprašanja, katera se postavijo izvedencu. Z uvedbo novele E Zakona o pravdnem postopku se je izvedenstvo uveljavilo kot samostojni dokaz pred pravdo.
Ključne besede: civilno pravdni postopek, izvedenec, izvedenstvo, izvedenec medicinske stroke, zakon o pravdnem postopku, novela ZPP-E
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 539; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (366,11 KB)

5.
Pravica stranke do dokaza po ZPP in v sodni praksi
Tomaž Škerget, 2020, magistrsko delo

Opis: Strankina pravica do dokaza je zelo visoko varovana pravica. Gre namreč za varstvo temeljne človekove pravice na najvišji ravni, v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na nacionalni ravni pravico varuje Ustava RS in v tem konkretnem delu tudi Zakon o pravdnem postopku. Seveda pravica ni zgolj del civilnega prava, temveč tudi kazenskega. Prva težava je že z možnostjo prenosa ureditve oziroma zaščite te pravice s kazenskega na civilno pravo. Prej omenjena Konvencija se sicer uporablja tako v kazenskem kot tudi v civilnem postopku, gre pa za najsplošnejše varstvo. Tudi Ustava RS ima zapisano zelo splošno definicijo varovanja pravice, ki je obravnavana v tem delu. Dejstvo je, da se ureditev v pravdni postopek ne more prenesti z ureditve v kazenskem postopku. Pomembno vlogo pri oblikovanju tako splošnih pravic imajo seveda sodišča. Najvišje varstvo torej nudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki veliko težavo kršitve te pravice vidi v obrazložitvi nacionalnih sodišč o (ne)uporabi dokazov, pri čemer sodnik uporablja prosto presojo dokazov. Sodišče, ki odloča v konkretnem sporu med strankama, mora svoje odločitve zmeraj dobro obrazložiti; ta standard je bolje razložen v samem magistrskem delu, na splošno pa je mogoče povzeti, da mora obrazložitev sodnika prepričati tako stroko kot tudi stranke, torej profesionalca in laika. Stranki mora biti za pravilno izveden postopek med drugim dana možnost, da je prisotna ob izvajanju dokazov, pri čemer velja tudi načelo neposrednosti, po katerem sodnik ne sme sodelovati zgolj z eno stranko. Stranki mora biti omogočeno tudi aktivno sodelovanje pri zasliševanju prič in izvedencev ter podajanje svojih pravnih naziranj. Za sodnika pa obstaja tudi možnost, da ob omogočanju pravice stranki do dokaza naleti na pravico nasprotne stranke, na primer pravico do zasebnosti. V tem primeru mora sodnik, ki vodi postopek, tehtati, kateri pravici dati prednost, pri čemer mora presoditi, katera pravica prinaša večjo korist oziroma manjšo škodo.
Ključne besede: civilno pravo, kontradiktornost, pravica do izjave, dejstva, dokazovanje
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 325; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (424,36 KB)

6.
Pravo in ekonomija
2020

Opis: Publikacija je interdisciplinarna in se povezuje s sodobnimi vidiki digitalizacije. Zajema različne vsebine, katerih skupna nit je digitalizacija: problematiko izpostavljenosti Republike Slovenije procesu digitalizacije in avtomatizacije na splošno; digitalno oglaševanje in njegov vpliv na dentalni medicinski turizem; digivino kot digitalna strategija za uspešnejšo prodajo vina; problematiko pravnih učinkov pravila obveznosti prenosa na način uveljavljanja pravice kabelske retransmisije pri razširjanju RTV programov posebnega pomena; uporabo znamk v spletnem referenciranju (AdWords); tehnologijo veriženja podatkovnih blokov in njen vpliv na sklepanje pametnih pogodb; mikrotransakcije kot oblike iger na srečo, vprašanje odgovornosti za ravnanja, ki jih povzroča sistem umetne inteligence; sprememba odvetniške prakse zaradi uporabe naprednih tehnologij; in vpliv gospodarskopolitične negotovosti in sistemskega stresa v ZDA na vrednost delnice Amazona. Publikacija odgovarja na številna pravna, ekonomska in druga vprašanja v zvezi z digitalizacijo in uporabo naprednih tehnologij na področjih, ki so predmet vsebinske obravnave.
Ključne besede: digitalizacija, pravo, gospodarstvo, robotizacija, umetna inteligenca, kabelska retransmisija, sistemski stres, sistemska nestabilnost, digivino, oglaševanje, spletno referenciranje, mikrotransakcija, igra na srečo, blockchain
Objavljeno: 17.09.2020; Ogledov: 146; Prenosov: 26
URL Povezava na datoteko

7.
Izvršba na skupno premoženje zakoncev in vprašanje varstva upnikov
Anita Sever, 2020, magistrsko delo

Opis: Izvršba na premoženje zakoncev je zaradi, še vedno veljavnega, zakonitega premoženjskega režima, ki določa obvezen nastanek skupnega premoženja, lahko v praksi precej problematična in zahtevna. Magistrsko delo zato obravnava za nas povsem nov institut, in sicer pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo lahko skleneta zakonca že pred samo sklenitvijo zakonske zveze, ali kadarkoli čutita potrebo po ureditvi premoženjskega stanja, ki se bo razlikoval od zakonitega. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij bo tako lahko, če bosta zakonca ob njeni sklenitvi upoštevala vse zakonske določbe in se držala predvidene vsebine, bistveno olajšala sam postopek izvršbe na skupnem premoženju zakoncev. V magistrskem delu so zato izčrpno predstavljene tudi vse značilnosti tega pravnega instituta. Toda kljub temu, bo vedno, ko bo v zemljiški knjigi pravilno vpisana skupna lastnina zakoncev, izvršba na tako premoženje zakoncev nedopustna. Upniki pa bodo morali, če bodo želeli priti do poplačila svoje terjatve, vložiti tožbo za določitev dolžnikovega deleža in s tem zahtevati razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Pri tem pa bo lahko posledično prišlo tudi do posega v pravice drugega zakonca, zato je v magistrskem delu veliko pozornosti namenjeno tudi opisu samega postopka razdelitve premoženja in vprašanju varstva dolžnikovega zakonca. V praksi se problemi najpogosteje pojavijo pri izvršbi na nepremičnine. Do njih pride v primeru nepravilnih vpisov, in sicer predvsem, kadar je v zemljiško knjigo namesto skupne lastnine zakoncev, vpisana izključna lastnina le enega od zakoncev. Magistrsko delo zato rešuje vprašanje komu od obeh, torej ali upniku ali nevpisanemu zakoncu, je v takih primerih potrebno dati prednost. Pri tem pa so razčlenjene tudi možnosti in pravni instituti, ki jih ima na voljo dolžnikov zakonec, ko mu zakon priznava položaj tretjega. V magistrskem delu so na kratko predstavljene tudi prednosti in slabosti ter sam razvoj relevantnih institutov. Delo pa se dotika tudi vprašanja morebitnega izigravanja upnika s strani dolžnika in njegovega zakonca. Poudarek magistrskega dela pa je predvsem na varstvu upnikov in obsežni analizi vseh možnosti, ki jih imajo, da bi lahko uspešno izterjali svojo terjatev. Pri tem so obravnavani tako instituti izvršilnega postopka kot tudi instituti obligacijskega prava. Na kratko pa je predstavljen tudi njihov razvoj in argumentiran vpliv, ki ga imajo na sam postopek izvršbe.
Ključne besede: premoženjski režim zakoncev, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, izvršba na skupno premoženje, nedopustnost izvršbe, razdelitev skupnega premoženja, določitev dolžnikovega deleža, varstvo dolžnikovega zakonca, varstvo nevpisanega zakonca, izigravanje upnikov, varstvo upnikov, informativni seznam dolžnikovega premoženja.
Objavljeno: 18.06.2020; Ogledov: 393; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (760,39 KB)

8.
Vloga izvršitelja v izvršilnih postopkih v Republiki Sloveniji in primerjalnopravni zgledi
Gregor Marjanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Izvršilni postopek je sodni postopek katerega cilj je s pomočjo državne prisile opraviti izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin. Zakon o izvršbi in zavarovanju določa postopkovna pravila za prisilno realizacijo upnikove terjatve na podlagi verodostojne listine ali izvršilnega naslova, določa pravila za zavarovanje terjatev ter določa delovno področje in pooblastila izvršiteljev. V primeru denarnih terjatev im upnik na voljo več izvršilnih sredstev za poplačilo denarne terjatve, a pogosto je edina možnost izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin po 83. členu ZIZ. Ker so dolžniki pogosto (pre)zadolženi, ostali upniki pa so že posegli po drugem premoženju dolžnika, upniku v želji, da bi prišel do (hitrejšega) poplačila ne ostane drugega, da poseže na premično premoženje dolžnika. Če se upnik odloči za izvršbo na premičnine gre za izvršilno sredstvo pri katerem je potrebno opraviti neposredna dejanja izvršbe in določiti izvršitelja, ki bo poskušal doseči plačilo dolga. Področje izvršiteljev je bilo s sprejetjem ZIZ leta 1998 bistveno spremenjeno z uvedbo instituta zasebnega izvršitelja po vzoru francoske in nizozemske ureditve. Izvršitelji delujejo na podlagi podeljene koncesije s strani ministrstva za pravosodje, na podlagi izpolnjenih pogojev za opravljenje službe. Ministrstvo za pravosodje njihovo delo nadzira, kljub temu, da je opravljanje dela priznano kot svoboden, samostojen poklic. S spremembo in prenos službe izvršitelja v zasebno sfero je prišlo do razbremenitve dela sodišč tako z organizacijskega kot finančnega vidika, a praksa kaže, da se kljub temu soočajo z velikimi obremenitvami. Trenutno je v Republiki Sloveniji po podatkih Zbornice izvršiteljev Slovenije 32 izvršiteljev, ki so skupaj v letu 2018 imeli v upravljanju 117.163 izvršilnih zadev. Namen magistrske naloge je obravnava in potrditev ključne vloge izvršitelja pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe v primeru izterjave denarnih terjatev in pri izvrševanju sodnih odločb v družinskopravnih sporih. V ta namen se opredelijo pristojnosti izvršitelja po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in pogled sodne prakse na njihovo delo. V povezavi s delom izvršitelja se predstavi nadzor nad njegovim delom, poslovanje ter odškodninska in disciplinska odgovornost. Z namenom oceniti trenutni položaj izvršiteljev v Republiki Sloveniji se primerjalnopravno predstavi sistem izvršiteljev v Združenem kraljestvu ter poda predloge za učinkovitejšo realizacijo v premičninskih izvršbah, upoštevajoč temeljne ustavne garancije.
Ključne besede: izvršitelj, zakon o izvršbi in zavarovanju, izvršba, rubež premičnin
Objavljeno: 24.12.2019; Ogledov: 626; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (664,46 KB)

9.
Pomen uredbe o dokazovanju v civilnih in gospodarskih zadevah v teoriji in praksi in analiza predloga sprememb uredbe 1206/2001
Špela Ocvirk, 2019, magistrsko delo

Opis: V prvem delu magistrske naloge se posvetim pojmu dokazovanju in nadalje ureditvi dokazovanja v Sloveniji. Učinkovitost reševanja civilnih sporov temelji na organiziranem, a vendar pravičnem iskanju dejstev. Nemalokrat je potrebno v tekoči pravdi opraviti uradna dejanja pridobivanja dokazov na območju sodišča v drugi državi članici, zato je potrebno zaprositi za mednarodno pravno pomoč. Sama nacionalna sodišča namreč uradnih dejanj na ozemlju tuje države ne morejo opraviti brez pomoči njenih sodišč oziroma drugih njenih organov. Pravno pomoč urejajo nacionalni predpisi, za države članice Evropske unije pa je na voljo Haaška konvencija o pridobivanju dokazov (1970). Kot njena nadgradnja je bila 28. maja 2001 sprejeta Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah, ki se ji podrobneje posvetim v drugem delu magistrskega dela. S sprejetjem Uredbe 1206/2001 je postalo jasno, da sodno izvajanje dokazov ni več predvsem oblastveni akt države, ki mora biti pridržan njenim sodiščem, ampak se v imenu učinkovitega sodnega varstva na ta način odpira možnost neposrednega izvajanja dokazov na ozemlju druge države članice. Sprejeti pravni akt Evropske unije tako določa poenoten sistem pridobivanja dokazov v tujini za vse države članice in z neposredno komunikacijo med sodišči omogoča najhitrejši način posredovanja dokazov. Cilj evropskega zakonodajalca je namreč, da se doseže čim večja koordinacija jamstev v postopku dokazovanja, vendar ne s poenotenjem pravic, temveč s spodbujanjem sodelovanja pri pridobivanju dokazov v državah članicah. Uredba ureja način pridobivanja dokazov v tujini, kadar sodišče zaprosi za pomoč, medtem ko odgovor na vprašanje, katere procesne predpostavke morajo biti izpolnjene, da to lahko stori, prepušča nacionalnemu pravu vsake države članice. Po Uredbi 1206/2001 sta sicer možna dva načina pridobivanja dokazov, pridobivanje dokazov s pomočjo zaprošenega sodišča, kot aktivna pravna pomoč, in neposredno pridobivanje dokazov sodišča, ki je zaprosilo, kot pasivna pravna pomoč. V letu 2018 je Komisija predlagala Predlog sprememb Uredbe 1206/2001, v kateri se obravnava potreba po posodobitvi, zlasti pa digitalizaciji in uporabi sodobne tehnologije pri čezmejnem pridobivanju dokazov. Cilj predloga je izboljšati nemoteno delovanje območja svobode, varnosti in pravice ter notranjega trga s krepitvijo učinkovitosti in hitrosti čezmejnega pridobivanja dokazov.
Ključne besede: Uredba o dokazovanju št. 1206/2001, dokazovanje s čezmejnim elementom, razmerje med Uredbo 1206/2001 in ZPP, aktivna pravna pomoč, pasivna pravna pomoč, uporaba sredstev komunikacijske tehnologije.
Objavljeno: 19.12.2019; Ogledov: 472; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

10.
Analiza učinkovitosti instituta seznama dolžnikovega premoženja in možnosti upnika v primeru terjatve s čezmejnim elementom
Tadeja Špolarič, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava institut seznama dolžnikovega premoženja, ki je eno izmed področij, ki je bilo z zadnjo novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) spremenjeno oziroma dopolnjeno. Sam institut je sicer svojo podobo že večkrat spremenil, saj zakonodajalec teži k temu, da bi bil urejen na način, da bi v postopku izvršbe dosegal svoj cilj, ki pa je v čim lažjem in čim hitrejšem poplačilu upnika. V začetnem poglavju je tako predstavljen institut seznama dolžnikovega premoženja skozi novele ZIZ, z namenom predstavitve postopnega izoblikovanja instituta in njegovega spreminjanja skozi čas. V nadaljnjem poglavju je opredeljena novost, sprejeta z novelo ZIZ-L, in sicer informativni seznam dolžnikovega premoženja, sam zaključek predstavitve predmetnega instituta pa se v nadaljevanju zaključi s celovitim pregledom instituta kot takega s poudarkom na sodni praksi. V nadaljevanju je predstavljena primerjalno pravna ureditev seznama dolžnikovega premoženja, z ureditvijo v Avstriji in na Hrvaškem. Drugi del predmetnega magistrskega dela pa je namenjen obravnavanju Uredbe o čezmejni zamrznitvi bančnih računov, s katero lahko upnik doseže zamrznitev bančnega računa v drugi državi članici, ki jo uredba zavezuje, ter tako lažje pride do poplačila njegove terjatve in do izpolnitve cilja izvršilnega postopka. Magistro delo tako prikaže nekatere rešitve in težave, ki jih prinašajo omenjene možnosti, ki so na voljo upniku.
Ključne besede: izvršba, izvršilni postopek, izvršilna sredstva, seznam dolžnikovega premoženja, informativni seznam dolžnikovega premoženja, novela ZIZ-L, Uredba o zamrznitvi bančnih računov, transakcijski račun.
Objavljeno: 19.12.2019; Ogledov: 518; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (694,99 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici