1. Eyespot variation in the meadow brown butterfly, Maniola jurtina (Insecta: Lepidoptera) in diverse climatic conditionsTina Klenovšek, Predrag Jakšić, Franc Janžekovič, 2025, izvirni znanstveni članek Opis: Eyespots are functionally complex and highly variable elements of butterfly wing patterns. The Meadow Brown, Maniola jurtina, is a classic model species studied for variation in eyespots as an index of evolutionary divergence and adaptation. However, the role of fine-scale ecogeographic conditions on eyespot variation remains poorly understood. In this study, we examined hindwing eyespot number, distribution, and combination patterns in male M. jurtina across climatically and topographically diverse north-western Balkans. Compared to the species average, males in this region displayed greater spottiness and phenotypic diversity. While the typical two-spot phenotype was dominant and stable, in some populations, three-spotted and even four-spotted males occurred at similar frequencies. Rare six-spotted individuals were recorded only at mountain localities above 1200 m. Geographic and climatic factors together influenced this variation: higher altitudes and cooler, thermally stable environments promoted increased eyespot number and greater phenotypic plasticity than warmer, more variable environments. This pattern contrasts with large-scale latitudinal trends previously described for the species, emphasizing the importance of local climatic heterogeneity. Our findings suggest the north-western Balkans as a possible transitional zone where environmental complexity promotes elevated eyespot variability, contributing to the understanding of adaptive morphological plasticity in M. jurtina.
Ključne besede: altitudinal variation, climatic gradients, morphological diversity, phenotypic plasticity, polymorphism, wing pattern variation
Objavljeno v DKUM: 01.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 2
 Celotno besedilo (2,46 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Umetne vodne akumulacije za zasneževanje na vzhodu Pohorja (Slovenija) : mesta razmnoževanja in ekološke pasti za dvoživkeTina Klenovšek, Žiga Tertinek, Ana Skledar, 2025, izvirni znanstveni članek Opis: Umetni vodni habitati so lahko za dvoživke mesta za razmnoževanje kot tudi ekološke pasti. Vodne akumulacije za umetno zasneževanje niso optimalni habitati za dvoživke in o njihovem razmnoževanju v teh vodnih telesih je malo znanega. V raziskavi smo dvoživke vzorčili v dveh akumulacijah za umetno zasneževanje na območju Mariborskega Pohorja. Ena se nahaja ob vznožju Pohorja (312 m nmv) v urbanem okolju, druga pa na pobočju Pohorja (560 m nmv), obdana z gozdom, ki je del Natura 2000 območja Pohorje. V akumulacijah smo skupno potrdili razmnoževanje sedmih vrst dvoživk: velikega pupka (Triturus carnifex), planinskega pupka (Ichthyosaura alpestris), navadnega pupka (Lissotriton vulgaris), hribskega urha (Bombina variegata), navadne krastače (Bufo bufo), sekulje (Rana temporaria) in rosnice (Rana dalmatina). Hribski urh in veliki pupek spadata med kvalifikacijske vrste za Natura 2000 območje Pohorje. V akumulaciji ob vznožju Pohorja, v kateri so bile tudi ribe, razmnoževanje dvoživk ni bilo uspešno. V akumulaciji na pobočju Pohorja, kjer rib ni bilo, sta strma brežina (30-60°) iz nepokrite geomembrane in nizka gladina vode povzročili pogin odraslih hribskih urhov in številnih (> 500) mladih osebkov rjavih žab. Upad gladine vode je povzročil tudi propad jajc in zarodkov velikega pupka. Akumulaciji za zasneževanje sta iz več vidikov neprimerni za dvoživke, vendar jih te kljub temu uporabljajo za razmnoževanje. Za zmanjšanje poginov dvoživk bi bili potrebni naslednji ukrepi: ohranjanje maksimalnega vodostaja v času razmnoževanja (marec-julij), prekritje geomembrane z nedrsečim materialom in zmanjšanje naklona brežine akumulacije, kar bi dvoživkam olajšalo izhod iz akumulacije, odstranitev rib z jesenskim praznjenjem akumulacije ter preprečevanje povozov na cestah ob akumulaciji.
Ključne besede: Bombina variegata, dvoživke, ekološka past, Natura 2000, Triturus carnifex, umetni habitat, vodna zajetja, zadrževalniki za umetno zasneževanje
Objavljeno v DKUM: 20.08.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (894,02 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
3. Izbira habitata evropskega bobra Castor fiber (Rodentia: Castoridae) na Goričkem (severovzhodna Slovenija)Laura Kološa, Franc Janžekovič, Tina Klenovšek, 2024, izvirni znanstveni članek Opis: Evropski bober je v Sloveniji in večjem delu Evrope v začetku 20. stoletja veljal za izumrlo vrsto. Ob koncu 20. stoletja se je po številnih reintrodukcijah in uveljavitvi ohranitvenih ukrepov ponovno razširil. V Sloveniji se je vnovič naselil leta 1998, na Goričkem leta 2016. V zimi 2021/22 smo na Goričkem popisali šest vodnih teles, na katerih je bilo med letoma 2016 in 2020 potrjeno pojavljanje te vrste. Namen popisa je bil ugotoviti značilnosti bobrovega habitata na Goričkem glede na ključne okoljske dejavnike, ki mu omogočajo preživetje. Zaradi zgodnje faze naselitve smo domnevali, da je bober za svoj teritorij izbral optimalne habitate. Na izbranih odsekih vodnih teles smo popisali 82 ploskev. Aktivnost bobra je bila potrjena na 71 % ploskev s stoječo in 26 % ploskev s tekočo vodo. Najpogostejši tip kopenskega habitata so bile njive. Gozd je pokrival le 18 % ploskev. Bober je bil najpogosteje zabeležen prav na ploskvah z gozdom (73 %). Brežine vodnih teles so bile v glavnem zelo strme (> 60°). Sledovi bobra so bili najpogosteje najdeni na brežinah z višino do vključno 1 m, naklonom 30°–60° in povprečno 500 m oddaljenostjo od naselij. Vodotoki, ki jih je na Goričkem naselil bober, so razmeroma ozki in plitki, a jih bober kljub temu naseljuje. Najpomembnejši okoljski dejavnik za bobre je razpoložljivost ustrezne lesne vegetacije, s katero se hrani predvsem jeseni in pozimi. Poznavanje značilnosti in izbire habitata je pomembno za varstveno upravljanje in monitoring bobra na Goričkem in v Sloveniji.
Ključne besede: Castor fiber, evropski bober, ekološke spremenljivke
Objavljeno v DKUM: 06.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
Celotno besedilo (4,64 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
4. Size and shape variability of the wing in burnet moth, Zygaena ephialtes (L., 1767) (Lepidoptera: Zygaenidae)Tina Klenovšek, Predrag Jakšić, Franc Janžekovič, 2022, izvirni znanstveni članek Opis: The burnet moth, Zygaena ephialtes (L., 1767) (Lepidoptera: Zygaenidae) is a distinctly polymorphic species of moth appearing in several color morphotypes. This study examined whether the variability of the Z. ephialtes forewing could be explained by geometric morphometric methods. The analysis included 70 male specimens from five localities in Montenegro (Plužine, Tepca, Dobrilovina, Gusinje and Rugovska Gorge), and one locality in North Macedonia (Kožuf Mountain) belonging to the subspecies Zygaena ephialtes pannonica Holik, 1937 and Zygaena ephialtes istoki Silbernagel, 1944, respectively, collected between 1981 to 2018. The forewing outline and the aposematic color pattern formed by five spots were analyzed separately. Neither forewing size nor forewing spots pattern size exhibited interpopulation heterogeneity. Size variation of the basal spot was independent from the rest. Considering the forewing outline shape, the apical portion was the most variable and different among populations. Two morphological groups were recognized: a group with a narrower pointed forewing (samples: Kožuf Mountain, Rugovska Gorge and Tepca), and a group with a wider forewing with a blunt apex (Plužine, Gusinje). Neither the outline or the spots pattern of the forewing supported the distinction between the subspecies Z. e. pannonica and Z. e. istoki.
Ključne besede: aposematic coloration, Balkan Peninsula, geographical variability, geometric morphometrics, wing pattern
Objavljeno v DKUM: 04.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 10
Celotno besedilo (601,01 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
5. Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) : Magistrsko deloNuša Šoštar Pirš, 2024, magistrsko delo Opis: Analizirali smo modularno organizacijo in stopnjo integracije lobanje velikega hrčka, Cricetus cricetus, z vidika ontogenetskega razvoja. Raziskavo smo izvedli na ventralni strani 127 lobanj, in sicer z metodami geometrijske morfometrije, pri čemer smo upoštevali vpliv alometrije in spolnega dimorfizma. Modularnost smo testirali na osnovi Escoufierjevega RV koeficienta. Rezultati so pokazali, da so lobanje samcev velikega hrčka nekoliko večje od lobanj samic, pri čemer so se prve statistično značilne razlike v velikosti lobanje med spoloma pojavile pri 120. dnevu starosti. V splošnem je velikost lobanje alometrično naraščala s starostjo, oblika lobanje pa se je spreminjala skladno z rastjo. Razlike v obliki lobanje med spoloma so se pojavile pri 150. dnevu starosti in naraščale s starostjo, zato smo osebke od 150. dneva starosti dalje analizirali ločeno po spolih. Delitev lobanje na obrazni in možganski del smo potrdili tako pri mladih in mladostnih kot tudi pri odraslih osebkih, pri čemer se z višanjem starosti manjša povezanost hipotetičnih modulov, torej ima lobanja s staranjem osebkov manjšo stopnjo integracije oz. večjo stopnjo modularnosti. To je skladno s pričakovanji, saj se funkcionalni moduli pri mladih in mladostnih osebkih še razvijajo, medtem ko so pri odraslih osebkih le-ti že izoblikovani. Pri ločeni analizi za spol smo hipotezo o modularnosti potrdili tako pri samcih kot samicah od 2. do 4. leta starosti. Podobne rezultate smo dobili tako pri analizi cele kot polovice lobanje. Modularnost smo analizirali tudi po izločitvi vpliva alometrije in jo potrdili pri odraslih osebkih. Alometrija je bila močan integracijski faktor, saj je bil RV koeficient po izločitvi vpliva alometrije izrazito nižji in delitev na dva modula bolj izrazita.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, ontogenija, lobanja, RV koeficient, spolni dimorfizem, alometrija, integracija, Cricetus cricetus
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 27
Celotno besedilo (3,90 MB) |
6. Ontogenetski vidik modularne organizacije spodnje čeljustnice velikega hrčka, cricetus cricetus (linnaeus, 1758) : magistrsko deloMaja Belič, 2024, magistrsko delo Opis: Analizirali smo modularno organizacijo spodnje čeljustnice velikega hrčka (Cricetus cricetus) z vidika ontogenetskega razvoja in spolnega dimorfizma. V vzorcu 118 živali so bili osebki obeh spolov, stari od 30 dni do 4 let, razdeljeni v 10 starostnih razredov. Samci so imeli večje spodnje čeljustnice od samic, pri čemer so se statistično značilne razlike pojavile pri 120. dnevu starosti. Oblika čeljustnice se je spreminjala skladno z rastjo, spolni dimorfizem pa je bil s starostjo osebkov izrazitejši. Razlike med spoloma v obliki spodnje čeljustnice so se pojavile s 150. dnem starosti. Delitev spodnje čeljustnice na dva hipotetična modula, na čeljustno telo in čeljustno vejo, smo najprej testirali ločeno za mlade (30–150 dni) in odrasle (2.–4. leto življenja) osebke, delitve pa nismo potrdili. Ob natančnejši analizi starostnih razredov je bila modularna delitev statistično značilna tako pri mladih (40–50 dni) kot mladostnih osebkih (90–120 dni). Osebke od 150. dneva starosti dalje smo testirali tudi ločeno glede na spol. Delitev na dva modula je bila statistično značilna le pri odraslih samicah (2.–4. leto življenja). Pri samcih hipoteza o modularnosti ni bila potrjena. Hipotezo modularne organizacije spodnje čeljustnice smo testirali tudi po izločitvi vpliva alometrije in jo potrdili pri mladih osebkih (30–150 dni), pri odraslih pa ne. Zaključimo lahko, da je modularna organizacija spodnje čeljustnice pri velikem hrčku bolj izrazita pri mladih kot odraslih živalih, kar je v nasprotju s pričakovanji, da imajo mlade živali strukturno manj integrirano lobanjo od odraslih živalih. Pri odraslih živalih pričakujemo izoblikovane funkcionalne module, ki se pri mladih živalih še razvijajo. Pri velikem hrčku na modularno organizacijo lobanje vplivata tudi alometrija in spolni dimorfizem.
Ključne besede: spodnja čeljustnica, veliki hrček, ontogenija, modularnost, alometrija, spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 20.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,89 MB) |
7. Primerjava kopalnih struktur dveh vrst koprofagnih hroščev Onthophagus ovatus (Linnaeus, 1767) in Anoplotrupes stercorosus (Hartmann v Scriba, 1791) : magistrsko deloTadej Pasarič, 2024, magistrsko delo Opis: Onthophagus ovatus in Anoplotrupes stercorosus sta vrsti koprofagnih hroščev. To pomeni, da se prehranjujeta z iztrebki živali. Koprofagni hrošči imajo več strategij prehranjevanja in razmnoževanja. Poznamo endokopride, parakopride in telekopride. Obe raziskovani vrsti spadata med parakopride, kar pomeni, da hrošči neposredno pod iztrebkom izkopljejo različno globoke tunele, v katere shranijo kroglico iztrebka za odlaganje jajčec. Zaradi njihove skupne lastnosti – kopanja tunelov smo se v magistrski nalogi odločili preveriti in primerjati kopalne strukture izbranih vrst hroščev. Natančneje smo pri teh dveh vrstah govnačev raziskovali sprednje tibije in glave. Analizo velikosti in oblike struktur smo opravili z geometrijsko morfometrijo. Raziskave so potekale na zbirki hroščev. V raziskavo je bilo vključeno 270 osebkov (139 osebkov vrste O. ovatus in 131 osebkov vrste A. stercorosus). Osebki vrste O. ovatus so bili razvrščeni glede na lokacijo, mesec in spol. Osebki vrste A. stercorosus so bili razvrščeni glede na lokacijo in mesec. Tibije in glave smo glede na omenjene dejavnike primerjali za vsako vrsto posebej. Ugotovili smo, da se tibije in glave znotraj posamezne vrste ne razlikujejo po velikosti, lahko pa se razlikujejo po obliki glede na mesec nabiranja, spol ali lokacijo. Na obliko verjetno vpliva različna trdnost tal, različna globina kopanja tunelov in pojavljanje več generacij v enem letu. Poleg opravljene znotrajvrstne primerjave smo vrsti O. ovatus in A. stercorosus primerjali tudi med sabo. Primerjali smo velikost in obliko kopalnih struktur. Ugotovili smo, da so kopalne strukture osebkov vrste A. stercorosus večje od kopalnih struktur osebkov vrste O. ovatus. Vrsti se močno razlikujeta tudi v obliki glave in tibije.
Ključne besede: govnači, Onthophagus ovatus, Anoplotrupes stercorosus, kopalne strukture, koprofagni hrošči, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 05.09.2024; Ogledov: 40; Prenosov: 26
Celotno besedilo (4,28 MB) |
8. Analiza geometrije lijakastih pasti v peskuTina Klenovšek, Dušan Devetak, Jan Podlesnik, 2023, objavljeni strokovni prispevek na konferenci Opis: Volkci lijakarji so žuželke, katerih ličinke v pesku gradijo pasti v obliki lijaka za lov plena. Naklon lijaka in sipanje peska proti dnu lijaka plenu otežujeta pobeg, zato je oblika lijaka ključnega pomena za uspeh pri lovu. Različne vrste volkcev lijakarjev lahko gradijo različno oblikovane pasti. V raziskavi Devetak in sodelavci (2020) smo proučevali povezavo med geometrijo pasti in lastnostmi peščenega substrata. Pasti smo 3D skenirali z laserskim čitalnikom in izdelali 3D modele pasti, ki smo jih uporabili za opis oblike z meritvami kotov in za analizo variabilnosti pasti z metodami geometrijske morfometrije. Ugotovili smo, da substrat z manjšo granulacijo ali večjim deležem finega peska omogoča gradnjo kompleksnejših pasti s strmejšimi stenami, saj ima višji maksimalni kot stabilnosti. Oblika pasti je torej odvisna od strukture substrata in v heterogenem habitatu omogoča sobivanje različnih vrst volkcev z različnimi preferencami glede substrata.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, analiza oblike, ličinke volkcev, granulacija peska
Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 232; Prenosov: 12
Celotno besedilo (605,95 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
9. Review of Antlions (Insecta: Neuroptera: Myrmeleontidae) in North MacedoniaDušan Devetak, Ana Nahirnić, Predrag Jakšić, Vesna Klokočovnik, Tina Klenovšek, Davide Badano, Jan Podlesnik, 2023, izvirni znanstveni članek Opis: We present the state of knowledge on the family Myrmeleontidae occurring in North Macedonia based on published records, museum specimens and new samples, and provide a comprehensive species list. North Macedonia represents only 3.9% of the area of the Balkan Peninsula but harbours 19 species belonging to 14 antlion genera, i.e., 61% of the peninsular fauna. We report collection localities, literature records and biological data for each species. Three species, Nemoleon poecilopterus, Neuroleon assimilis and Myrmeleon inconspicuus, are reported for the first time in North Macedonia. The genus Nemoleon Navás is also reported for the first time in the country.
Ključne besede: Myrmeleontidae, checklist, distribution, new records, Balkan Peninsula
Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 225; Prenosov: 11
Celotno besedilo (497,47 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
10. Contribution to the knowledge of Neuropterida (Raphidioptera, Neuroptera) of Serbia collected in the period 2015-2016Dušan Devetak, Predrag Jakšić, Ana Nahirnić, Franc Janžekovič, Tina Klenovšek, Jan Podlesnik, Vesna Klokočovnik, 2023, izvirni znanstveni članek Opis: As a result of field studies in 2015-2016 in Serbia, mainly during two field collecting trips, four species of Raphidioptera and 65 species of Neuroptera were collected. The following species are reported from Serbia for the first time: Ornatoraphidia flavilabris (A. Costa, 1855), Phaeostigma pilicollis (Stein, 1863), Nothochrysa fulviceps (Stephens, 1836), Nineta pallida (Schneider, 1846), Apertochrysa ventralis (Curtis, 1834), Chrysoperla mediterranea (Hölzel, 1972), Hemerobius nitidulus Fabricius, 1777, Coniopteryx tineiformis Curtis, 1834 and Mantispilla perla (Pallas, 1772).
Ključne besede: lacewings, faunistics, Balkan peninsula
Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 194; Prenosov: 5
Celotno besedilo (2,70 MB) |
