| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 18
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Variabilnost lobanje dinarske voluharice Dinaromys bogdanovi (Rodentia: Cricetidae): spolni dimorfizem, alometrija in filogenija
Tina Klenovšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: Dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, je paleoendemični glodavec Balkana in filogenetski relikt. Kljub majhnemu arealu se deli na tri evolucijske linije, ki so geografsko ločene z rekami in v alopatriji ţe pribliţno 1,3 oz. 0,3 milijona let. Naš namen je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje med spoloma, ontogenetskim razvojem in filogenetskimi skupinami. Zanimalo nas je ali je vzorec morfološke variabilnosti enak filogenetskemu ter ali imajo filogenetske skupine enaka ali različna vzorca spolnega dimorfizma in ontogenetske alometrije. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, s katerimi smo lahko velikost in obliko lobanje obravnavali ločeno. V raziskavo smo vključili 184 lobanj s celotnega območja poselitve, ki smo jih a priori razvrstili v tri filogenetske in pet starostnih skupin. Z analizo morfološke variabilnosti med spoloma nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki lobanje pri nobeni starosti ali filogenetski skupini. Iz tega sklepamo, da med osebki istega spola ni izrazite kompeticije za parjenje z nasprotnim spolom in da sta spola pod vplivom podobnih okoljskih selekcijskih pritiskov. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo ugotovili tesno povezanost oblike in velikosti lobanje. Odnos oblike in velikosti je bil pri vseh starostih linearen. Oblika lobanje se med ontogenetskim razvojem pri vseh treh filogenetskih linijah spreminja enako hitro. Alometrija torej nima pomembnega vpliva na nastanek razlik v obliki lobanje med filogenetskimi skupinami, saj le-te nastanejo ţe v prenatalnem obdobju. Vzorec morfološke variabilnosti se je skladal s filogenetskim. Najbolj se je od ostalih dveh skupin razlikovala severozahodna skupina, ki je v alopatriji z ostalima skupinama ţe pribliţno 1,3 milijona let. Osebki iz te skupine so imeli najširši gobčni del lobanje in moţganski del lobanje, najdaljšo in na stran pomaknjeno nebno odprtino, navzven ukrivljen niz meljakov in največjo zatilnično odprtino. Ugotovili smo, da ima ventralna stran lobanje dinarske voluharice determinacijsko vrednost, saj omogoča zanesljivo klasifikacijo v filogenetske skupine. Ker med filogenetskimi skupinami v velikosti lobanje ni bilo razlik in ker je bila morfološka variabilnost lobanje kljub alopatriji majhna, sklepamo, da je lobanja dinarske voluharice pod vplivom stabilizirajoče selekcije, razlike v obliki pa so nastale kot posledica procesov nevtralne evolucije.
Ključne besede: lobanja, geometrijska morfometrija, filogenija, alometrija, spolni dimorfizem
Objavljeno: 03.04.2014; Ogledov: 3143; Prenosov: 474
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

2.
Ontogenetska variabilnost lobanje navadnega polha, glis glis (linnaeus, 1766)
Rok Čuš, 2018, magistrsko delo

Opis: Cilj magistrske naloge je bil pojasniti ontogenetski vidik morfometrične variabilnosti lobanje navadnega polha (Glis glis). Material je obsegal različne starostne kategorije od mladičev, ob zapustitvi gnezda, do odraslosti. Vzorec je predstavljalo 233 lobanj navadnega polha s Krima, Slovenija. Morfometrična analiza lobanje je bila izvedena na ventralni strani lobanje. Na fotografijah z ventralne perspektive sem določil 22 oslonilnih točk. Osebki v vzorcu so bili razporejeni v 6 starostnih skupin na osnovi erupcije kočnikov. Z metodami geometrijske morfometrije sem pokazal, da ni signifikantnih razlik v velikosti ali v obliki lobanje med spoloma, zato sem v analizah združil oba spola. Tako v velikosti kot v obliki je izstopala starostna skupina 6. To je bilo pričakovano, saj so bili vanjo uvrščeni odrasli osebki v drugem letu življenja ali starejši. Mlajši osebki so imeli bobnični mehur in zobni niz relativno večja, kar kaže na alometrično rast tekom postnatalnega razvoja. Različni deli lobanje ne rastejo z enako hitrostjo ali pa ne rastejo v istem obdobju življenja. Za navadnega polha je značilno pozno poleganje mladičev. V primerjavi z evropsko tekunico (Spermophilus citellus) lobanja navadnega polha raste do dvakrat hitreje.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, alometrija, ontogenija, Glis glis
Objavljeno: 06.04.2018; Ogledov: 739; Prenosov: 145
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

3.
Velikost, oblika in modularna organizacija spodnje čeljustnice pri belonogih miših, Apodemus: primerjava med vrstami
Jasmina Belšak, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem se osredotočila na rod belonogih miši, Apodemus, kjer sem med različnimi vrstami analizirala variabilnost mandibul v velikosti in obliki. Preverila sem tudi ali posamezne vrste izkazujejo podobno modularno organizacijo mandibule. V pregled in analizo sem vključila 235 mandibul 8 različnih vrst (A. agrarius, A. alpicola, A. flavicollis, A. hermonensis, A. microps, A. mystacinus, A. sylvaticus, A. uralensis), od katerih sem vrsto A. flavicollis obravnavala z dveh različnih lokalitet. Uporabila sem metode geometrijske morfometrije, ki omogočajo ločeno analizo variabilnosti v velikosti in obliki organizmov ali njihovih struktur. Ugotovila sem, da so razlike v velikosti med vrstami statistično značilne. S pomočjo analize glavnih komponent in diskriminantno analizo sem preverjala variabilnost v obliki mandibul. Iz rezultatov je bilo razvidno, da se mandibule različnih vrst razlikujejo tudi v obliki. Vizualizacijo razlik v obliki sem izvedla z regresijo točk na prvo diskriminantno funkcijo. Ugotovila sem izrazito daljšanje mandibule predvsem na alveolarnem modulu (telo mandibule), ki je najbolj poudarjeno pri vrsti A. alpicola, in na drugi strani njeno krajšanje pri vrsti A. mystacinus. V sklopu naloge sem preverjala tudi hipotezo, da različne vrste miši izkazujejo podobno modularno organizacijo mandibule, to je na telo in vejo mandibule. Analizo modularnosti sem izvedla z metodami geometrijske morfometrije. Zastavljeno hipotezo sem potrdila, pri posameznih vrstah sem ugotovila podobno modularno organizacijo.
Ključne besede: belonoge miši, Apodemus, mandibula, velikost, oblika, modularnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 21.04.2015; Ogledov: 1133; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (3,57 MB)

4.
Ontogenetski vidik modularne organizacije lobanje navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766)
Saša Zavratnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Glodavci spadajo med najuspešnejše sodobne sesalce. Lobanja sesalcev je kompleksna struktura, primerna za proučevanje postnatalne ontogenije pri malih sesalcih. Deluje kot celota, deli pa so med seboj neenakomerno povezani in razdeljeni v module. Material, uporabljen v študiji, so bile ventralne strani lobanj navadnega polha, Glis glis (Linnaeus, 1766) iz lokalitete Krim, Slovenija, shranjene v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Lobanje smo na podlagi erupcije meljakov razdelili v šest starostnih skupin. Raziskovali smo postnatalno variabilnost v obliki in velikosti ventralne strani lobanje, predvsem z vidika modularne organizacije, morfološke integracije ter alometrije. Do sedaj podobna raziskava še ni bila izvedena. Z metodami geometrijske morfometrije smo primerjali stopnjo modularnosti med juvenilnimi in adultnimi osebki. Hipotetično modularnost smo na osnovi Escoufierjevega RV koeficienta testirali na 224 lobanjah. Hipotezo o modularnosti pri mladih živalih smo zavrnili, pri odraslih osebkih pa so rezultati delno podprli delitev lobanje na obrazni in možganski del. Stopnja integracije med moduloma je večja pri mladih osebkih in se s starostjo zmanjšuje. Lobanja navadnega polha raste alometrično. Čeprav je lahko alometrija močan integracijski faktor, je imela na hipotetično modularnost lobanje navadnega polha majhen vpliv. Sklepamo, da je sprememba v stopnji integracije med obraznim in možganskim delom lobanje v času ontogenije posledica specializacije obeh funkcionalnih modulov ter prehoda s sesanja mleka na mehansko obdelavo trše hrane.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, modularnost, alometrija, RV koeficient, ontogenija, lobanja, Glis glis
Objavljeno: 19.07.2017; Ogledov: 433; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

5.
Morfometrična analiza mandibul treh vrst debelorepih skakačev, Pygeretmus (Rodentia: Mammalia)
Nejc Raj, 2018, magistrsko delo

Opis: Debelorepi skakači (rod Pygeretmus) iz reda glodavcev (Rodentia) živijo predvsem v glinenih puščavah in polpuščavah centralne Azije (Nowak, 1999). Zanimala nas je morfološka evolucija pri treh vrstah tega rodu: Pygeretmus platyurus (Lichtenstein, 1823), Pygeretmus pumilio (Kerr, 1792) in Pygeretmus zhitkovi (Vinogradov, 1937). Morfometrično analizo smo izvedli na mandibuli (spodnji čeljustnici), raziskovalna vprašanja pa smo naslovili na preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma, geografske variabilnosti posameznih vrst ter njihove medvrstne variabilnosti. Osnovni cilj je bil prepoznati filogenetski signal od ekološke pogojeno komponente morfometrične variabilnosti. Obstoj sekundarnega spolnega dimorfizma in prisotnost prostorske heterogenosti smo preverjali s statistično analizo podatkov. Dobljene rezultate smo primerjali z obstoječo klasifikacijo. Naši rezultati niso bili v nasprotju s trenutno klasifikacijo treh vrst. Pri dveh vrstah (P. pumilio in P. platyurus) smo potrdili visoko signifikantno geografsko heterogenost, katero smo razložili z dvema ključnima okoljskima dejavnikoma, količino padavin in temperaturo v puščavskem habitatu. Zaradi fragmentarnih genetskih analiz rodu Pygeretmus rezultatov nismo mogli komentirati v širšem filogenetskem okviru.
Ključne besede: debelorepi skakači, Pygertmus pumilio, Pygeretmus platyurus, Pygeretmus zhitkovi, mandibula, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 11.12.2018; Ogledov: 317; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

6.
Geografska variabilnost lobanje močvirske rovke, Neomys anomalus (Cabrera, 1907) v Sloveniji
Sabina Titan, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost lobanje močvirske rovke Neomys anomalus v Sloveniji. Predstavnike močvirske rovke najpogosteje najdemo ob stoječih vodnih telesih. V Sloveniji je splošno razširjena, saj jo najdemo od nižin do visokogorja. V tej raziskavi smo domnevali, da se selekcijski pritiski razlikujejo med okolji, kar se odraža kot medpopulacijska morfometrična heterogenost. Geografsko variabilnost močvirske rovke smo merili na lobanjah, pridobljenih iz muzejskih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. V analizo smo vključili 164 osebkov s petih geografskih območij (Kočevja, Kranja, Lendave, Ljubljanskega barja in Postojne). Z metodami geometrijske morfometrije smo ovrednotili variabilnost v velikosti in obliko lobanj. Dokazali smo, da med različnimi geografskimi območji obstajajo statistično značilne razlike tako v velikosti kot obliki lobanje. Na splošno sekundarni spolni dimorfizem ni bil statistično značilen ne v velikosti in ne obliki lobanje. Izjema so samice z Ljubljanskega barja, ki so imele nekoliko večje lobanje. Velikost osebkov se je večala od severa proti jugu in je bila v negativni korelaciji s povprečno temperaturo okolja ter je tako izkazovala pozitiven Bergmannov odziv. Odkrili smo, da sta za območji z največjimi (Postojna) in najmanjšimi lobanjami (Lendava) bili značilni tudi skrajni nadmorski višini (556 m in 161 m). Odkrili smo tudi, da se variabilnost v velikosti lobanje močvirske rovke v Sloveniji ujema z ugotovitvami, da so osebki močvirske rovke manjši v območjih, kjer živijo simpatrično z vodno rovko Neomys fodiens.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, selekcijski pritisk, geografska variabilnost, spolni dimorfizem, Bergmannovo pravilo
Objavljeno: 04.04.2019; Ogledov: 406; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

7.
Variabilnost spodnje čeljustnice navadnega jelena Cervus elaphus v Sloveniji; ontogenetski razvoj, spolni dimorfizem in geografska raznolikost
Polona Rupnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil analizirati morfološko variabilnost v velikosti in obliki leve polovice spodnje čeljustnice (leve spodnjočeljustne kosti) navadnega jelena Cervus elaphus z vidika spolnega dimorfizma, postnatalnega ontogenetskega razvoja ter morebitnih razlik med geografskimi območji. V raziskavi smo uporabili metode geometrijske mofrometrije, ki omogočajo ločeno analiziranje velikosti in oblike struktur. V analizo smo vključili 325 spodnjih čeljustnic mladičev (telet obeh spolov) in enoletnih živali (lanščakov in junic) z devetih lovskoupravljavskih območij (LUO) v Sloveniji. Pri nobeni od teh dveh starostnih skupin nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki spodnje čeljustnice. Spola smo zato v nadaljnjih analizah združili. Pri analizi ontogenetske alometrije smo ugotovili, da je variabilnost v obliki med rastjo tesno povezana z velikostjo čeljustnic. Območje največje variabilnosti med starostnima skupinama je bilo na mestu, kjer izraščajo meljaki. Razlika v velikosti in obliki čeljustnic med teleti in enoletnimi živalmi je bila opazna v vseh lovskoupravljavskih območjih. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da so imele živali s Pomurskega LUO največje čeljustnice. Pri jelenjadi je prisotna tudi variabilnost v obliki čeljustnic. Največja razlika v obliki čeljustnic telet je bila med Pomurskim in Notranjskim LUO, pri enoletnih živalih pa med Gorenjskim in Pomurskim oz. Gorenjskim in Primorskim LUO.
Ključne besede: spodnje čeljustnice, jelenjad, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno: 20.11.2019; Ogledov: 176; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

8.
Ontogenetska variabilnost lobanje velikega hrčka, Cricetus cricetus (linnaeus, 1758)
Urška Breznik, 2019, magistrsko delo

Opis: Veliki hrček, Cricetus cricetus je velik in robusten glodavec s kratkim repom. V osnovi naseljuje kulturne in gozdne stepe. Razširjenost velikega hrčka sega od Evrope do Azije. Dlaka je za glodavce nenavadno obarvana. Za velikega hrčka je značilen barvni polimorfizem, ki je najpomembnejša značilnost posameznikov in populacijske variabilnosti. Naš cilj je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje velikega hrčka med ontogenetskim razvojem ločeno po spolu. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, ki so nam omogočile ločeno obravnavo velikosti in oblike lobanje. Material so predstavljale lobanje hrčka, ki so bili rojeni v ujetništvu, rejeni in usmrčeni v okolici Prage na Češkem. Starost materiala je bila natančno znana - starostne kategorije od mladičev do odraslih živali. Vzorec je predstavljal 134 lobanj iz zbirke na Karlovi univerzi v Pragi, od katerih smo jih uporabili 125. Osebki so bili razdeljeni v 10 starostnih skupin, od najmlajših starih manj kot 30 dni, do najstarejših v četrtem koledarskem letu življenja. Potrdili smo prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti lobanje, ne pa tudi v obliki. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje se je pojavil pri starosti 120 dni. Od starosti 120 dni dalje, so samice rastle počasneje od samcev, kar se je pokazalo v večji velikosti lobanj samcev. Na podlagi tega smo zaključili, da do razlik v starostnih manifestacijah spolnega dimorfizma in postnatalne rasti lobanje prihaja zaradi različnih smeri selekcije. Oblika lobanje se je spreminjala glede na starostne skupine. Primerjava najmlajših in najstarejših osebkov je pokazala, da imajo mlade živali širšo in bolj zaobljeno lobanjo, krajši in ožji gobčni del, relativno daljši niz zgornjih meljakov, večji bobnični mehur in ožja oziroma manj usločena lična loka. Primerjava velikosti in oblike lobanje med starostnimi skupinami je pokazala najvišjo stopnjo sprememb v velikosti in obliki do 150 dneva starosti. Po 450 dnevu so bile spremembe v velikosti in obliki neznatne. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo lobanje. Lobanja je rastla alometrično, kar pomeni, da so posamezni segmenti lobanje med ontogenetskim razvojem rastli z različno hitrostjo in se je tekom rasti posledično spreminjala tudi oblika lobanje. Iz tega smo sklepali, da alometrična rast pri velikem hrčku pomembno vpliva na razvoj in obliko lobanje v odraslem stanju.
Ključne besede: Cricetus cricetus, geometrijska morfometrija, lobanja, ontogenija, alometrija, spolni dimorfizem.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 182; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

9.
Morfometrična variabilnost lobanje rodov Nesokia in Bandicota
Luka Husu, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam morfometrično variabilnost lobanje glodavcev rodov Nesokia in Bandicota. V analizo sem vključil 91 osebkov petih vrst bandikot: Bunijeva kratkorepa bandikota (Nesokia bunnii), kratkorepa bandikota (Nesokia indica), mala bandikota (Bandicota bengalensis), velika bandikota (Bandicota indica) in Savilejeva bandikota (Bandicota savilei). S pomočjo geometrijske morfometrije sem analiziral razlike v obliki in velikosti lobanj, sekundarni spolni dimorfizem in variabilnost med vrstami. Na ventralni strani lobanje bandikot sem določil 20 oslonilnih točk, na katerih je temeljila nadaljnja analiza. Vrsti Nesokia indica in Nesokia bunnii sem izvzel iz analize sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) zaradi pomanjkljivih podatkov o spolu oziroma premajhnega vzorca. Pri ostalih treh vrstah SSD v velikosti ni bil izražen, torej sem spola obravnaval združeno. SSD v obliki je bil izražen samo pri vrsti Bandicota bengalensis. Pri medvrstni variabilnosti se vrste med seboj razlikujejo po velikosti in obliki. Izoblikovali sta se dve ekomorfološki funkcionalni skupini: manjše terestrične (N. indica, B.bengalensis in B. savilei) in večji semiakvatični vrsti (N. bunnii in B. indica). Pri semiakvatičnih vrstah je lobanja relativno ožja od povprečja, pri terestričnih vrstah pa relativno širša.
Ključne besede: Nesokia bunnii, Nesokia indica, Bandicota indica, Bandicota bengalensis, Bandicota savilei, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, lobanja
Objavljeno: 28.09.2016; Ogledov: 799; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

10.
Morphological evolution of the skull in closely related bandicoot rats
Boris Kryštufek, Franc Janžekovič, Rainer Hutterer, Tina Klenovšek, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: We addressed the effects of phylogeny, ecology, and allometry on shape variation in ventral cranium, mandible and maxillary tooth-row in all five extant bandicoot rats. These rats are classified into two genera (Bandicota and Nesokia) and occupy different ecological niches along fossorial to aquatic gradient. The analysed structures are controlled by different gene loci, have diverse developmental patterns and different functional roles what induced us to hypothesize that they respond differently to the interplay between phylogenetic constrains and selective pressures. This was indeed the case in our results. Ventral cranial shape contained an apparent phylogenetic signal at various levels of taxonomic hierarchy of bandicoot rats and therefore accurately replicated the taxonomic hierarchy within the group. Molar crowns, which are less rich in anatomical complexity than the ventral cranium, provided a taxonomic grouping that was less straightforward in comparison with the skull. The phylogenetic signal was diluted in the mandible, probably by adaptive trends for the ecological niche. Unsurprisingly, an ecological gradient from a fossorial to aquatic ecotype explained 19.1% of mandibular shape variation. The major differences between ecotypes were on mandibular landmarks associated with insertion of major muscles that move the mandible during chisel-tooth drilling in fossorial B. bengalensis and N. indica. Among the three structures, the mandible was also the most affected by allometry, with size accounting for 14.0% of shape variability. Nesokia and Bandicota are by far the youngest murine taxa still attributed to a generic level. Small genetic differences however sharply contrast with unique shape features, evident in craniodental structures of these rats. This is particularly relevant for the endangered N. bunnii which is only known from a small range and peripheral isolate in Iraq. Morphological uniqueness emphasizes its ‘value’ in conservation policies more accurately than genetic metrics, making it more “visible” in a bunch of pest rats.
Ključne besede: fossorial ecotype, mandible, molars, phenotypic plasticity, phylogenetic structuring
Objavljeno: 07.08.2017; Ogledov: 533; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (7,18 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici