Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Stopnja samomorilne ogroženosti oseb z duševno motnjo se ocenjuje kot dvanajstkrat višja v primerjavi s stopnjo ogroženosti splošne populacije. Za psihoterapevte in druge strokovnjake za duševno zdravje (psihologe, psihiatre), ki se s samomorilno bolj ogroženo populacijo srečujejo vsakodnevno, je zelo verjetno, da se bodo tekom svoje poklicne kariere vsaj enkrat srečali s samomorom klienta, ki ga obravnavajo. Izguba klienta zaradi samomora velja za enega najbolj travmatskih dogodkov, ki se v profesionalnem življenju strokovnjaka lahko zgodi, z odzivi in posledicami tako na osebni kot profesionalni ravni. V magistrski nalogi smo preiskovali, kako psihoterapevti in drugi strokovnjaki za duševno zdravje doživljajo samomor klienta. Raziskava temelji na kvalitativni metodi raziskovanja. Po načelih utemeljene teorije smo analizirali enajst poglobljenih intervjujev, ki smo jih izvedli s sedmimi psihiatri in štirimi kliničnimi psihologi. V povprečju so intervjuji trajali 46 minut. Po analizi podatkov smo 784 navedkov, 78 kod in 4 pametne kode organizirali v 9 osrednjih konceptov: pričakovanja, pripravljanje, delo terapevtov, doživljanje samomora, postopki po samomoru, stik s svojci, soočanje, podpora, posledice. Vse koncepte smo združili v Model sobne rože, ki naše ugotovitve predstavlja na celosten in abstraktnejši način.
Ključne besede: samomor, klient, terapevt, utemeljena teorija, Model sobne rože
Objavljeno v DKUM: 16.10.2019; Ogledov: 1501; Prenosov: 260
Celotno besedilo (3,37 MB)