SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravni vidiki lastništva živali - s primerjavo ureditve v Italiji
Taja Požru, 2015, diplomsko delo

Opis: Živali nimajo tistih lastnosti, ki so svoje le človeškim bitjem. Odsotnost prištevnosti, svobodnega odločanja in razuma jim onemogoča, da bi prevzemale upravičenja in dolžnosti. Manjkajoče lastnosti bi tako omogočale, da bi bile v pravu obravnavane kot subjekti. Že od samega obstoja človeštva, nam predstavljajo pomembno vlogo. Sprva kot sredstva za doseganje človekovih interesov, pa vse do čustvene navezanosti. Živali vplivajo tudi na razvoj pravnega sistema. Sprva so to področje urejali le z odločbami, ki so živali opredeljevale kot del premoženja gospodarja, sčasoma pa so v ospredje prešli modernejši cilji ohranitve biotske raznovrstnosti. Že stoletja se razvijajo zahtevnejše filozofske teorije o njihovem vplivu, psihologi in medicina razvijajo vedno več terapij zdravljenja bolezni s pomočjo le teh, ukvarjajo pa se z najbolj zahtevnimi pravnimi vprašanji, kot je na primer podelitev pravne subjektivitete v smislu živalskih pravic. Tako slovenski pravni red kot drugi veliki civilni zakoniki opredeljujejo žival kot stvar, nad katero lahko človek načeloma prosto razpolaga. Zaradi spoznanja, da živali ne moremo enačiti npr. z avtomobilom, jim pravni redi namenjajo posebno varstvo z nacionalnimi in mednarodnimi akti, tako da jim že priznavajo določene pravice. Sodobni zoofili in animalisti so mnenja, da je tudi živalim potrebno priznati t.i. živalske pravice, s katerim, bi se zavezovalo k pravilnemu ravnanju. Temelj tega prepričanja pa so spoznanja, da so nekatere živali, ki so ˝psihično višje razvite˝, sposobne pomnjenja ter čutenja trpljenja, zadovoljstva, želje, lastnosti, ki so bile do nedavnega lastne samo človeku. Regan se zavzema, da bi imeli ljudje moralne dolžnosti, ki preprečujejo izkoriščanje živali za prehrano, lov, poskuse, živalske vrtove in podobno. Ko stopimo skozi vrata na ulico lahko opazimo, koliko posameznikov ali družin, se je odločilo za nakup ali posvojitev hišnega ljubljenčka. Tudi v primeru divjih živali lahko opazimo močen porast slednjih. Ta porast pa v zadnjem času kmetom predstavljala velike nevšečnosti in stroške za zaščito svojih pridelkov in čred. Če smo včasih zelo redko videli srno med nabiranjem gob, je danes srečanje z divjadjo že skoraj vsakdanja stvar. Živali so že tako močno navajene na človeško prisotnost, da se brez strahu približujejo tudi stanovanjskim hišam. Zaradi velikega porasta živali je dolžnost zakonodajalca, da uredi to področje in tako vzpostavi sožitje med človekom in živaljo. Pogoste interakcije z njimi in verjetno tudi pomanjkljiva skrb s človeške strani, pripelje do povzročitve škode, za katero sama žival zaradi svoje narave, odsotnosti zavesti in pravne sposobnosti ne more biti nosilec odgovornosti. V diplomski nalogi je predstavljeno lastništvo živali. Doktrina se je v opredelitvi problema zavzela za izraz imetništvo, ker gre za širši pojem, saj zajema že samo detencijo. Poleg tega pa srečamo v razmerju do živali tudi primerjavo med lastnikom in skrbnikom. Razlika med njima je v tem, da je lastnik oseba, ki je opisana v centralni register psov, skrbnik, pa je oseba, ki dejansko za žival skrbi. . V primerjavi z italijanskim civilnim zakonikom. Slovenski pravni red deli živali na domače in divje. V obeh primerih se priznava pravni standard nevarne živali, ki bistveno vpliva na opredelitev odgovornosti. Glede na to, da se državi razlikujeta v sistemih, saj je Slovenija prevzela germanski model, Italija pa romanski, je namen diplomske naloge tudi v ugotoviti, ali se sistema na tem področju bistveno razlikujeta. Ker nam zakonodaja ne nudi/podaja konkretnih podatkov, sem pojme in dolžnosti imetnika predstavila s sodno prakso in tako podrobneje razložila vidike lastništva živali. Zaradi povečanega števila živali bodisi v urbanem okolju, kakor tudi v gozdovih, je imetnikom živali in vozil na voljo zavarovanje za take škodne primere.
Ključne besede: odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival, divja žival, domača žival, nevarna žival, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, skrbništvo, lastništvo, pogodbeno zavarovanje.
Objavljeno: 12.05.2016; Ogledov: 569; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (996,50 KB)

2.
Pravica do čistega zraka kot temeljna človekova pravica
Taja Požru, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive. Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan. Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava.
Ključne besede: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum.
Objavljeno: 07.01.2019; Ogledov: 443; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici