| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 18
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Zdravljenje primarnih jetrnih tumorjev z elektrokemoterapijo (ect)
Mihajlo Đokić, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče in namen: Incidenca primarnih jetrnih tumorjev v svetu se povečuje. Najpogostejši med njimi (90 %) je hepatocelični karcinom (HCC) in skupaj z intrahepatičnim holangiokarcinom (CHC) predstavlja 98,5 % primarnih jetrnih tumorjev. Ne glede na dejstvo, da je to eden najpogostejših vzrokov smrti zaradi raka v svetu, je manj kot 20 % bolnikov s HCC kandidatov za kurativno zdravljenje – kirurško resekcijo ali presaditev jeter. Samo kurativno zdravljenje omogoča bolnikom možnost za dolgoletno preživetje s petletnim preživetjem do 70 % pri kirurških resekcijah in presaditvi jeter. Ko radikalni/kurativni tretmaji zaradi splošnega stanja telesne zmogljivosti, pridružene okvare jeter ali velikosti in razširjenosti tumorja ne pridejo v poštev, uporabljamo druge metode, kot sta transarterijska kemoembolizacija (TACE) in transarterijska radioembolizacija (TARE), ali lokalne ablativne tehnike, kot so radiofrekvenčna ablacija (RFA), mikrovalovna ablacija (MWA), krioterapija in druge metode za zdravljenje primarnih jetrnih tumorjev, ki podaljšajo preživetje teh bolnikov. Elektrokemoterapija (ECT) omogoča netoplotno ablacijo kožnih in tudi globlje ležečih tumorjev. Na podlagi dobrih rezultatov pri zdravljenju jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke smo opravili prospektivno raziskavo zdravljenja hepatoceličnega karcinoma z namenom ugotavljanja izvedljivosti, varnosti in učinkovitosti elektrokemoterapije pri primarnih jetrnih tumorjih. Metode: Elektrokemoterapijo z bleomicinom smo izvedli pri 25 bolnikih s hepatoceličnim karcinomom, skupno je bilo tretiranih 33 lezij po predvidenem protokolu. Zdravljenje je bilo izvedeno med odprto laparotomijo pri 24 od 25 bolnikov, pri enem bolniku je bila elektrokemoterapija izvedena perkutano pod kontrolo računalniške tomografije. Ob zaključku spremljanja bolnikov je bila mediana opazovanja 23,5 meseca. Rezultati: Elektrokemoterapija je bila izvedljiva pri vseh 33 hepatoceličnih karcinomih. Pri nobenem bolniku ni prišlo do neželenih stranskih učinkov zdravljenja ali večjih pooperativnih zapletov. Do popolnega odgovora na zdravljenje je po 3 do 6 mesecih prišlo pri 92 % bolnikov in 94 % zdravljenih lezij. Ob zaključku spremljanja, tj. po medianem času spremljanja 23,5 meseca, je pri 31 od 33 lezij prišlo do popolnega odgovora. Zaključki: Elektrokemoterapija primarnih jetrnih tumorjev se je izkazala kot izvedljiv in varen način zdravljenja pri vseh 25 bolnikih. Za dokončno oceno učinkovitosti zdravljenja je potreben daljši interval sledenja bolnikov. Elektrokemoterapija je predvsem primerna pri bolnikih z zmanjšano jetrno funkcijo zaradi jetrne ciroze, pri bolnikih z zmerno do hudo portalno hipertenzijo in/ali pri zdravljenju lezij, pri katerih bi lahko zgolj operacija z velikim tveganjem za zaplete ponudila možnost popolne ozdravitve, saj elektrokemoterapija ponuja možnost popolnega odgovora lezije na zdravljenje.
Ključne besede: Hepatocelični tumor, elektrokemoterapija, Bleomicin, elektroporacija, varnost, učinkovitost
Objavljeno: 18.11.2019; Ogledov: 884; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (2,25 MB)

2.
Intenzivnejše neoadjuvantno zdravljenje lokalno napredovalnega raka danke
Danijela Golo, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče in namen Z namenom izboljšanja učinkovitosti zdravljenja lokalno napredovalega raka danke (LNRD) smo okrepili neoadjuvantni del z umestitvijo treh krogov sicer adjuvantne kemoterapije kot en indukcijski in dva konsolidacijska kroga. Materiali in metode Med oktobrom 2011 in aprilom 2013 je bilo v raziskavi zdravljenih 66 bolnikov z LNRD z uvodnim krogom, kemoradioterapijo in dvema konsolidacijskima krogoma kemoterapije. Operacija je sledila po 2 tednih, nato so bolniki prejeli še 3 kroge adjuvantne kemoterapije. Obsevani so bili na linearnem pospeševalniku, s tumorsko dozo 45 Gy ter dodatkom doze do 50,4 Gy na T2-3 in do 54 Gy na T4 tumor, v dnevnih odmerkih po 1,8 Gy. Sočasno so prejemali kapecitabin v odmerku 825 mg/m² dvakrat dnevno, vključno z vikendi. Uvodno, konsolidacijsko in pooperativno so prejemali kapecitabin v odmerku 1250 mg/m²/12 ur v 14-ih zaporednih dneh s tedenskim razmikom med krogi. Primarni cilj je bil popolni patološki odgovor (pCR). Rezultati Triinštirideset (65.1%) bolnikov je prejelo zdravljenje po protokolu. Skladnost z indukcijsko, konsolidacijsko in adjuvantno kemoterapijo je bila 98,5 %, 92 % in 87,3 %. Radiokemoterapijo je zaključilo 65/66 bolnikov z 13,6 % G ≥ 3 ne-hematološko toksičnostjo. Stopnja pCR (17,5 %) sicer ni bila statistično značilno boljša, opazovali pa smo precejšnje znižanje N (77,7 %) in celokupnega stadija (79,3 %). V srednjem času sledenja 55 mesecev smo zabeležili en lokalni recidiv (LR = 1,6 %), 64,0 % (95 % IZ 63,89 – 64,11) 5 letno preživetje brez bolezni (PBB) in 69,5 % (95 % IZ 69,39 – 69,61) 5 letno celokupno preživetje (CP). Zaključki Okrepitev predoperativnega zdravljenja LNRD z dodatno kemoterapijo s kapecitabinom pred in po kemoradioterapiji spremlja sprejemljiva toksičnost, zato jo bolniki dobro prenašajo in jih večina tudi zaključi zdravljenje po protokolu. Z njim sicer ne izboljšamo lokalnega učinka, dosegamo pa dobro lokalno kontrolo, PBB in CP.
Ključne besede: rak danke, neoadjuvantna kemoterapija, predoperativna kemoradioterapija, popolni patološki odgovor, popolna neoadjuvantna terapija
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 1000; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

3.
Single nucleotide polymorphisms in genes MACC1, RAD18, MMP7 and SDF-1[alpha] as prognostic factors in resectable colorectal cancer
Matej Horvat, Uroš Potočnik, Katja Repnik, Rajko Kavalar, Vesna Zadnik, Stojan Potrč, Borut Štabuc, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: Background: Colorectal cancer (CRC) represents one of the most common malignancies worldwide. Research has indicated that functional gene changes such as single nucleotide polymorphism (SNP) influence carcinogenesis and metastasis and might have an influence on disease relapse. The aim of our study was to evaluate the role of SNPs in selected genes as prognostic markers in resectable CRC. Patients and methods: In total, 163 consecutive patients treated surgically for CRC of stages I, II and III at the University Medical Centre in Maribor in 2007 and 2008 were investigated. DNA was isolated from formalin-fixed paraffin-embedded CRC tissue from the Department of Pathology and SNPs in genes SDF-1alpha, MMP7, RAD18 and MACC1 were genotyped using polymerase chain reaction followed by high resolution melting curve analysis or restriction fragment length polymorphism. Results: We found worse disease-free survival (DFS) for patients with TT genotype of SNP rs1990172 in gene MACC1 (p = 0.029). Next, we found worse DFS for patients with GG genotype for SNP rs373572 in gene RAD18 (p = 0.020). Higher frequency of genotype GG of MMP7 SNP rs11568818 was found in patients with T3/T4 stage (p = 0.014), N1/N2 stage (p = 0.041) and with lymphovascular invasion (p = 0.018). For MACC1 rs1990172 SNP we found higher frequency of genotype TT in patients with T3/T4 staging (p = 0.024). Higher frequency of genotype GG of RAD18 rs373572 was also found in patients with T1/T2 stage with disease relapse (p = 0.041). Conclusions: Our results indicate the role of SNPs as prognostic factors in resectable CRC.
Ključne besede: single nucleotide polymorphism, colorectal cancer, MACC1, RAD18, MMP7, SDF-1a
Objavljeno: 05.04.2017; Ogledov: 595; Prenosov: 97
.pdf Celotno besedilo (698,90 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Ishemična lezija debelega črevesa kot posledica akutnega pankreatitisa
Manca Godec Novak, Arpad Ivanecz, Stojan Potrč, Matjaž Horvat, Eldar Gadžijev, 2006, pregledni znanstveni članek

Opis: Akutni nekrozantni pankreatitis v redkih primerih prizadene debelo črevo. V nastanek so vključeni številni patogenetski mehanizmi. Diagnoza prizadetosti debelega črevsa je zahtevna in se v večini primerov postavi šele med operativnim posegom. Zdravljenje izbire je resekcija prizadetega črevesa z izpeljavo (začasne) kolo- ali ileostome in distalne mukozne fistule. Predstavljamo dva bolnika srednjih let, ki sta bila zaradi akutnega nekrozantnega pankreatitisa sprva zdravljena konzervativno, nato pa je prišlo zaradi nekroze pankreatičnega tkiva do vnetne infiltracije mezekolona prečnegadela debelega črevesa s posledično nekrozo. Zdravljenja sta bila operativno. Prizadetost debelega črevesa kot zaplet akutnega nekrozantnega pankreatitisa je povezana z visoko smrtnostjo. V dveh primerih smo prikazali, da je do nekroze prečnega dela debelega črevesa s perforacijo prišlo šele po določenem času, vzrok in obseg prizadetosti pa je bil odkrit šele med operacijo. Glede na starost bolnikov, odlično splošno kondicijo in težnje po kakovostnem življenju smo se eno leto po resekciji prizadetega črevesa odločili za poseg, s katerim smo spet vzpostavili kontinuiteto črevesja.
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 1339; Prenosov: 39
URL Povezava na celotno besedilo

5.
6.
Perforacija želodca v neonatalnem obdobju
Klavdija Sukič, Mirjana Miksić, Tomaž Jagrič, Stojan Potrč, 2011, strokovni članek

Opis: Namen: Perforacija v neonatalnem obdobju je redko, življenje ogrožujoče klinično stanje. Najpogosteje se pojavi pri kritično bolnih novorojenčkih, ki so zdravljeni v neonatalni intenzivni enoti. Poznanih je več možnih vzrokov, vendar ostajata etiologija in patogeneza v mnogih primerih nepojasnjena. Nedonošenost in nizka porodna teža sta znana dejavnika tveganja. Poročilo o primeru: Predstavljamo primer fantka, gestacijske starosti 29. tednov, ki je bil rojen z urgentnim carskim rezom zaradi abrupcije placente. 4. dan po rojstvu smo opažali distenzijo abdomna ter hitro napredujoče šokovno stanje. Rentgenogram abdomna je potrdil pnevmoperitonej. Ob urgentni kirurški eksploraciji je bila ugotovljena perforacija želodca, ki je bil zašita po eksciziji okolnega ishemičnega tkiva. Zaključek: Perforacija želodca pri novorojenčku je kirurška urgenca z visoko smrtnostjo. Za izboljšanje prognoze sta pomembna zgodnja prepoznava in čimprejšnji kirurški poseg ob agresivnem podpornem zdravljenju.
Ključne besede: gastric perforation, premature neonate, pneumoperitoneum, gastrectomy
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 1005; Prenosov: 18
URL Povezava na celotno besedilo

7.
Vbodne rane trebuha - analiza 10-letne serije
Arpad Ivanecz, Tomaž Jagrič, Borut Gajzer, Stojan Potrč, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen: Incidenca vbodnih ran trebuha (VRT) je na nekaterih območjih Sveta visoka. Dilema glede principov oskrbe takšnih poškodovancev je še vedno odprta. Namen naše študije je analiza epidemioloških in demografskih značilnosti takšnih poškodb, prikaz strategije zdravljenja ter primerjava rezultatov z rezultati iz literature. Metode: Opravili smo retrospektivno analizo vseh poškodovancev z VRT, ki so bili zdravljeni v naši ustanovi v obdobju od leta 1997 do 2007. Indikacija za laparotomijo je bilo stanje kardiocirkulatorne nestabilnosti ali znaki draženja peritoneja. Dokaz penetrantne poškodbe trebuha (PPT) je prav tako pomenila indikacijo za laparotomijo tudi pri bolnikih, ki so bili sicer brez simptomov. Rezultati: Skupaj je bilo v naši ustanovi obravnavanih 56 poškodovancev z VRT. 51 poškodovancev je bilo s samo eno vbodno rano, ki so bili ob sprejemu brez simptomov. Skupaj je bilo 23 laparotomij zaradi VRT, v povprečju dve na leto (letno število laparotomij je znašalo od 0 do 4). Od organov v trebušni votlini so bila največkrat poškodovana jetra in tanko črevo. Zapletov po operaciji je bilo 13% pri 23 bolnikih s PPT. Kasnih zapletov po odpustu iz bolnišnice je bilo 26%. Nihče od bolnikov z VRT ni umrl, bodisi zaradi vboda samega ali pa zaradi zapletov po operaciji. Zaključek: Število VRT v naši regiji je bistveno manjše kot v nekaterih drugih urbanih področjih po svetu. Prednost selektivno konzervativnega pristopa pri VRT je nesporna in se odraža v manjšem deležu nepotrebnih laparotomij. Takšen pristop pa zahteva izkušeno ekipo kirurgov, natančno oceno kliničnega stanja, neprekinjeno dostopnost do slikovnih preiskav in invazivno diagnostičnih postopkov ter možnost takojšnjega kirurškega ukrepanja. Kadar takšni pogoji niso dani, je bolj varen tradicionalen pristop - laparotomija ob dokazu PPT.
Ključne besede: abdominal stab wounds, laparotomy
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 934; Prenosov: 31
URL Povezava na celotno besedilo

8.
Ponovne operacije jeter pri recidivu zasevkov raka debelega črevesa in danke
Arpad Ivanecz, Jasmina Golc, Jasna Zakelšek, Marko Sremec, Stojan Potrč, 2013, pregledni znanstveni članek

Opis: Pri polovici bolnikov z rakom debelega črevesa in danke se lahko pojavijo zasevki v jetrih. Multidisciplinarna obravnava predstavlja temelj uspešnega zdravljenja, resekcija jeter pa je edina potencialno kurativna oblika terapije. Kljub uspešni operaciji pa se lahko jetrni zasevki kasneje ponovijo. Tudi v takšnem primeru je smiselno znova začeti zdravljenje, ki zajema kombinacijo kemoterapije, tarčnih zdravil in načrtovanja ponovnih jetrnih resekcij. Nekateri bolniki živijo brez ponovitve obolenja več let po začetku zdravljenja.
Ključne besede: jetra, kolorektalne novotvorbe, rak debelega črevesa, prognoza
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 834; Prenosov: 42
URL Povezava na celotno besedilo

9.
Biopsija resektabilnih jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke - nepotrebna in nevarna metoda
Arpad Ivanecz, Marko Sremec, Aleksandra Šauperl, Jasmina Golc, Jasna Zakelšek, Stojan Potrč, 2013, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: Če se pri bolniku, ki je bil operiran zaradi raka debelega črevesa in danke (RDČD), na novo pojavi tumor v jetrih, je mogoče že na podlagi tega sklepati, da gre za zasevek. Še več, diagnozo je mogoče z 99 % verjetnostjo potrditi na podlagi slikovnih in biokemičnih preiskav. Kljub temu nekateri vztrajajo, da je za potrditev diagnoze potrebna perkutana tankoigelna biopsija (PTB). Nepotrebnost in nevarnost tega postopka pri resektabilnih jetrnih zasevkih RDČD bomo poskušali utemeljiti s pregledom literature in analizo naše serije bolnikov.
Ključne besede: jetra, kolorektalne novotvorbe, metastaze, prognoza, jetrni protokol
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 919; Prenosov: 38
URL Povezava na celotno besedilo

10.
UREDITEV PALIATIVNE OSKRBE BOLNIKA V EVROPSKI UNIJI IN SLOVENIJI
Renata Vrščaj, 2014, magistrsko delo

Opis: Paliativna oskrba je celostna protibolečinska pomoč in podpora bolnikom s kroničnimi in neozdravljivimi boleznimi ter njihovim svojcem. V okviru paliativne oskrbe sodelujejo vsi profili zdravstvenih delavcev in drugi, ki lahko bolniku pomagajo pri lajšanju bolečin in vsakodnevnem opravljanju njegovih potreb ter tako izboljšajo kakovost življenja bolnika in njegovih svojcev. Paliativna oskrba je v razvitih državah sveta že desetletja vključena v nacionalne zdravstvene sisteme. V državah Zahodne Evrope delujejo specialistični interdisciplinarni timi, ki delujejo znotraj bolnišnic. Njihova naloga je, da nudijo vso potrebno podporo timom paliativne oskrbe. Temelj uspešne paliativne oskrbe predstavlja ustrezna izobrazba in dobra organizacija, ki omogoča dostopnost paliativne oskrbe bolnikom in njihovim svojcem kjerkoli in kadarkoli. V Sloveniji so se aktivnosti na področju izvajanja paliativne oskrbe še posebej okrepile po letu 2010, ko je bil potrjen Državni program paliativne oskrbe, z namenom, da se sistemsko uredi izvajanje paliativne oskrbe, katerega sestavni del je tudi Akcijski načrt. Državni program paliativne oskrbe predstavlja tudi normativno podlago za uresničevanje in izvajanje. Projekt je pokazal, da zagotavljanje kakovostne oskrbe na domu posledično pomeni zmanjšanje števila hospitaliziranih bolnikov, hkrati pa večje zadovoljstvo bolnikov in njihovih svojcev. H kakovostni oskrbi pripomorejo tudi ustrezno oblikovani multidisciplinarni timi, tako na primarni kot na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Pogoj za uspešno in dostopno paliativno oskrbo predstavljajo: ustrezna organizacija paliativne oskrbe, izobraževanje, ustrezna komunikacija, timski pristop ter povezovanje različnih institucij in strokovnih služb s področja zdravstva in sociale
Ključne besede: paliativna oskrba, bolnik, bolezen, tim paliativne oskrbe
Objavljeno: 02.02.2015; Ogledov: 3680; Prenosov: 810
.pdf Celotno besedilo (668,91 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici