| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 61
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
ZNAČILNOSTI PROZE MILANA DEKLEVE
MARIJA KRAJNC, 2009, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Prozna dela Milana Dekleve so v slovenskem prostoru dokaj poznana, saj gre za vsestranskega ustvarjalca, medijsko znano osebnost in dobitnika številnih literarnih nagrad. Njegova pisateljska eksistenca se razteza od poezije k prozi, ki s svojim magičnim zvenom vedno posrka in zaznamuje. Bogat opus zaznamujejo dramska in druga literarna dela za otroke in mladino. Raziskovalno delo je potekalo v skladu s študijem ustrezne literature, uporabo komparativne metode, metod analize in sinteze ter je bilo omejeno na prozna dela za odrasle – tri romane, dve zbirki kratke proze in dve zbirki esejev. Roman je edina literarna vrsta, ki se še razvija in še ni utrjena. Model sodobnega slovenskega romana je modificiran tradicionalni roman z realističnimi potezami, preoblikovan z različnimi modernističnimi in postmodernističnimi premiki, ki se v zadnjem času kažejo kot žanrski sinkretizem, prenovljena vloga pripovedovalca, povečano število govornih odlomkov in intimna zgodba. Dramsko je kratka zgodba osredotočena na en sam dogodek, ki je skrivnosten in se odvija v kratkem časovnem obdobju, na omejenem prostoru, pogosto z nepričakovanim razpletom; bistvo je preseženost človeka. V esejih se pisatelj dotika tako poezije kot proze od Rilkeja do Borgesa, poskuša pojasnjevati hipoteze, iz katerih izhaja v razmišljanjih od navadne školjke do digitalne utopije in kloniranja ter podaja zagovor poeziji.
Ključne besede: Milan Dekleva, proza, roman, kratka zgodba, esej.
Objavljeno: 13.08.2009; Ogledov: 2650; Prenosov: 286
.pdf Celotno besedilo (526,66 KB)

2.
PROZA TONETA PARTLJIČA
Jasna Ledinek, 2009, diplomsko delo

Opis: Pričujoče diplomsko delo obravnava prozna dela Toneta Partljiča, ki niso namenjena mladini, ter podaja biografijo in bibliografijo omenjenega avtorja. Prozna dela so najprej razvrščena glede na literarno zvrst, nato sistematično analizirana, pri čemer so upoštevani zunanja zgradba, snov, fabula/fabule, tema/teme, motivi, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor, pripovedovalec, jezik in slog. Pri obravnavi so bili uporabljeni deskriptivna metoda, komparativna metoda, metoda analize in sinteze ter primarni, sekundarni in terciarni viri. Med literarnimi zvrstmi proze Toneta Partljiča so zastopani roman, novela, črtica, humoreska in satira. Snov je pri večini proznih del vzeta tudi iz avtorjevih doživetij in doživljanj, zato je pogosto opazna pisateljeva avtobiografičnost. Slog obravnavanih proznih del je realističen, ponekod tudi satiričen. V kratkoproznih zvrsteh so pogoste prvine naturalizma. Prepoznavna značilnost Partljičeve proze je humor, saj je prisoten v skoraj vseh obravnavanih proznih delih.
Ključne besede: roman, novela, črtica, humoreska, satira
Objavljeno: 13.08.2009; Ogledov: 2960; Prenosov: 442
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

3.
SLOVENSKE DRAMATIČARKE IN NJIHOVA DELA PO LETU 1980
Miha Knavs, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so obravnavane sodobne slovenske dramatičarke, raziskovanje pa je časovno razmejeno, saj so obravnavane zgolj avtorice, ki so svoja dela posredovale javnosti (tiskana izdaja, uprizoritev) od leta 1980 do začetka leta 2009. Raziskovanje je usmerjeno na drame za odrasle, izpuščene so otroške lutkovne predstave in radijske igre. Obravnavanih je enajst avtoric: Saša Pavček, Zalka Grabnar Kogoj, Tina Kosi, Desa Muck, Draga Potočnjak, Simona Semenič, Špela Stres, Martina Šiler, Kim Komljanec, Alenka Goljevšček Kermauner in Žanina Mirčevska. Vse avtorice in njihova dela so analizirana na enak in primerljiv način; najprej je podan zgoščen življenjepis, kjer so zbrani ključni podatki o avtorici, intelektualne usmeritve, sodelovanja, aktivnosti in nagrade, sledi popoln pregled dramskih besedil z navedbo krstne uprizoritve in dostopnosti besedila, nadaljuje pa se z analizo ene ali več dram, odvisno od obsega in kakovosti avtoričinega dramskega opusa. Dramska besedila so analizirana po naslednjem ključu: naslov drame, tema/snov in dramsko dogajanje, dramska fabula, dramski čas in dramski prostor, dramske osebe in karakterizacija, dramski motivi, ideja oz. ideologija besedila, dramski govor in jezik ter komentar dramskega opusa z zaključkom.
Ključne besede: sodobna dramatika, avtorice, Pavček, Grabnar Kogoj, Kosi, Muck, Potočnjak, Semenič, Stres, Šiler, Komljanec, Goljevšček Kermauner, Mirčevska
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 2393; Prenosov: 300
.pdf Celotno besedilo (379,55 KB)

4.
ZOFKA KVEDER KOT RAZBIJALKA PATRIARHALNIH VZORCEV V LITERATURI S POUDARKOM NA MOTIVU TELESNOSTI (V PRIMERJAVI Z IZBRANIMA AVTORICAMA SREDNJEEVROPSKEGA PROSTORA NA ZAČETKU 20. STOLETJA)
Barbara Fužir, 2009, diplomsko delo

Opis: V opusu Zofke Kveder je moč naleteti na izstopajoče motive s področja telesnosti. Ti se navezujejo na spolnost, porod, materinstvo, samomor in umor. Kvedrova je ubesedila nekatera do takrat literarno pretežno zamolčana področja, do določene mere presegla patriarhalne vzorce svojega časa. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bilo moč zaznati posebno krizo subjekta. Dve avtorici, Marija Majerová in Julka Hlapec ĐorÄ‘ević, ki sta tako kot Kvedrova delovali tudi na Češkem, ponujata s svojimi deli s področja upodabljanja ženskega subjekta primerjavo s pisateljico Kvedrovo.
Ključne besede: subjekt, objekt, identiteta, telo, spolnost, porod, samomor, umor, kriza subjekta, srednjeevropski kulturni prostor, češki kulturni prostor.
Objavljeno: 25.11.2009; Ogledov: 2593; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (680,04 KB)

5.
Značilnosti novejše kratke proze slovenskih avtoric po letu 2000
Iris Kaukler, 2010, diplomsko delo

Opis: Pričujoče diplomsko delo podaja značilnosti novejše kratke proze slovenskih avtoric po letu 2000, kakor se kaže v izbranih delih prozaistk. Avtorice vrstno najraje posegajo po kratki zgodbi napisani z prvoosebnim pripovedovalcem, odprtim začetkom in koncem, brez podrobne karakterizacije ter z značilno fragmentarnostjo. Dolžina kratke zgodbe je navadno relativna, ampak vedno tako dolga, da jo lahko bralec prebere v enem zamahu. V to jo sili tudi potreba revijalnega tiska, saj večina avtoric svoje zgodbe začne objavljati prav tam, kasneje pa izdajo kratke zgodbe v zbirkah. Za vsa izbrana besedila velja, da jih uvrščamo v obdobje slovenske literarne postmoderne. Za to obdobje je značilna izrazita heterogenost in pluralnost smeri, saj znotraj tega obdobja paralelno obstaja več različnih literarnih tokov. Pri tem dogajanju smo priča izredno opaznim tipološkim premikom v smeri raznolikosti sodobne slovenske kratke pripovedne proze. Za izbrane avtorice velja, da se obračajo k realističnemu pojmovanju sveta in se tako vračaj k majhni, vsakdanji zgodbi ali pa pišejo postmodernistično prozo, z vso svojo žanrsko raznolikostjo. Slednje velja predvsem za mlajše avtorice, rojene v osemdesetih letih, katerih zgodbe so prepojene z grozljivimi in (znanstveno)fantastičnimi elementi. Avtorice največkrat tematizirajo medčloveške odnose, v okviru katerih so odnosi med spoloma prevladujoči. S tem odnosom je vselej nekaj narobe. Navadno gre za pomanjkanje komunikacije, posledica tega je odtujen odnos. Avtorice črpajo snov iz urbanega sveta. Velikokrat je opazna tudi avtobiografska nota. V jeziku so opazni narečni in žargonski izrazi ter besedje iz tujega jezika, največkrat iz angleščine. Zasledimo tudi veliko medbesedilnih prvin v obliki raznih citatov, povečini besedila pesmi. Ta proza je tako raznolika in pluralno usmerjena, kot je raznoliko in pluralno obdobje v katerem prozaistke ustvarjajo. Za vsa besedila velja, da se obračajo vstran od velikih družbenopolitičnih tem prepojenih s feminističnimi toni in se vračajo k intimi vsakdanjega, malega človeka. Za vse avtorica pa lahko trdimo, da v svojem delu uživajo, uživajo v pripovedovanju zgodb.
Ključne besede: Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, slovenska literarna postmoderna, sodobne slovenske avtorice, ženska literatura
Objavljeno: 13.05.2010; Ogledov: 2965; Prenosov: 423
.pdf Celotno besedilo (724,46 KB)

6.
MEDBESEDILNOST V ROMANIH DRAGA JANČARJA
Martina Potisk, 2011, diplomsko delo

Opis: Osnovni namen diplomske naloge je bila analiza romanov Draga Jančarja z vidika načinov medbesedilnega sklicevanja, tj. citatnih figur in zvrsti, in določitev prevladujočih navezav. Na podlagi dejstev o slovenski postmodernistični literarni produkciji je prikazan položaj slovenskega romana v postmodernizmu s kratkim pregledom Jančarjevih romanov. Ob tem je razložena povezanost med medbesedilnostjo, metafikcijo in postmodernizmom, s poudarkom na podrobnejši členitvi posameznih opredelitev, pojmovanj in pojavov medbesedilnosti. Popis vseh ključnih medbesedilnih navezav je pokazal, da so poleg tradicionalnih medbesedilnih figur in zvrsti ter postmodernistične citatnosti prisotne tudi številne inovativne navezave novejšega izvora. Z uporabo medbesedilnosti namreč skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela.
Ključne besede: postmodernizem, roman, Drago Jančar, medbesedilnost, metafikcija, terminološke opredelitve, citatnost, načini medbesedilnega sklicevanja, predloge, medbesedilne figure in zvrsti
Objavljeno: 23.03.2011; Ogledov: 3230; Prenosov: 577
.pdf Celotno besedilo (3,02 MB)

7.
POETIKA KRATKE PROZE ANDREJA BLATNIKA
Sanda Gajsar, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Poetika kratke proze Andreja Blatnika preučuje pet Blatnikovih do sedaj napisanih zbirk kratke proze, in sicer Šopki za Adama venijo (1983), Biografije brezimenih (1989), Menjave kož (1990), Zakon želje (2000) in Saj razumeš? (2009). Andrej Blatnik je, skupaj z Igorjem Bratožem, Alešem Debeljakom, Juretom Potokarjem in drugimi, ena osrednjih osebnosti tako imenovane slovenske postmoderne generacije. Mlajša generacija začne v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja uvajati postmodernistično prozo, ravno vzpon postmodernizma pa je eden izmed glavnih razlogov za razširitev kratke zgodbe. Blatnik pri opredeljevanju kratke zgodbe postavi samo dve določili, in sicer da je kratka in da je zgodba. Blatnikove kratke zgodbe se najbolje pokažejo na ravni teme, ki je vedno marginalija, ta premik od velikih zgodb k majhnim pa prinaša tudi spoznanje o enakovrednosti in enakopomenskosti velikega ter majhnega. Tematski premik v intimizem v ospredje postavi majhne in intimne zgodbe o vsakdanjih ljudeh. Minimalizem odlikuje čut za atmosfero in zanimanje za intimne podrobnosti medčloveških odnosov, Blatnikove kratke zgodbe pa prikazujejo minimalistični subjekt, pri katerem je njegov intimni svet vedno pomembnejši od zunanjega dogajanja. Subjekti, ki so pri Blatniku večinoma moškega spola, odražajo vsakdanje preproste ljudi, ki se ukvarjajo z običajnimi problemi sodobnega človeka. Največji težavi se kažeta v minevanju, saj je subjekt nenehno ujet v labirinte časa, ter v nezmožnosti medsebojne komunikacije, ki še dodatno zaostri partnerske odnose in je tematska stalnica v vseh Blatnikovih zbirkah kratke proze.
Ključne besede: kratka zgodba, postmodernizem, minimalizem, intimizem, medosebni odnosi, minevanje, komunikacija
Objavljeno: 23.03.2011; Ogledov: 2602; Prenosov: 347 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (651,90 KB)

8.
ZGODOVINA KOT TEMA IN MOTIV V ROMANIH DRAGA JANČARJA
Katja Pavič, 2011, diplomsko delo

Opis: Drago Jančar je v svetu eden izmed najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev. Njegov literarni opus ni le obsežen, temveč je tudi po kakovosti izredno uravnotežen. Jančar se je najprej uveljavil s krajšo pripovedno prozo, pozneje se je posvetil še pisanju romanov pa tudi dramatiki in esejistiki. Njegova umetniška besedila se ne dotikajo le slovenskega duhovnega in kulturnega sveta, ampak izpričujejo tudi obče razumljivo literarno govorico. Tematsko so v njegovih delih v ospredju bivanjska vprašanja človeka, ki ga na eni strani obvladujejo mehanizmi zgodovine, na drugi pa njegova lastna zaznamovanost. Zgodovinska tematika s številnimi zgodovinskimi motivi je v njegovih delih zelo pogosta. V diplomskem delu podrobneje predstavljam zgodovinske teme in zgodovinske motive v njegovem romanesknem opusu. Jančar je v svojih romanih po zgodovinski tematiki posegal že od samega začetka ustvarjanja. Zanimala ga je grška mitologija, tuj mu ni bil niti čas antike, nadvse ga je zanimalo obdobje 17. in 18. stoletja, čas, ko je prevladal barok, ko so sežigali čarovnice in ko je po Evropi divjala kuga. V romanih je moč zaslediti tudi tematiko predvojnega, medvojnega in povojnega obdobja na slovenskih tleh pa tudi zgodovinski motivi so povezani z omenjenimi obdobji. Slednji se nanašajo tako na osebe kot na dogodke iz zgodovine. Jančar je napisal romane, ki so dobili oznako zgodovinski roman; v njih je zgodovinska tematika zasnovana širše. Ponekod pa se zgodovina pojavlja le kot motiv, torej Jančar skozi zgodovinska dejstva predstavlja sodobnega človeka in družbo. V njegovih delih se pogosto pojavljajo motivi iz zgodovine, ne samo v romanih, tudi v kratki prozi in dramatiki. Jančar zelo spretno prepleta preteklost s sedanjostjo, tako da včasih ne vemo, kateri čas je realni in kateri fiktivni. Jančarjeve stvaritve niso noben produkt okolja, pač pa so rezultat njegovega mišljenja.
Ključne besede: Drago Jančar, zgodovina, tema, motiv.
Objavljeno: 18.05.2011; Ogledov: 3120; Prenosov: 342
.pdf Celotno besedilo (905,67 KB)

9.
POETIKA ROMANOV DRAGA JANČARJA: TO NOČ SEM JO VIDEL, DREVO BREZ IMENA IN GRADITELJ
Alenka Korbun, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava poetiko romanov Draga Jančarja, in sicer To noč sem jo videl, Drevo brez imena in Graditelj, ki so izhajali med letoma 2006 in 2010. Izbrani romani z zgodovinsko, vojno in ljubezensko tematiko temeljijo na podobnih motivih, temah in idejah. Osrednja tema druge svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem se zrcali v motivih vojsk (partizani, domobranci, četniki, nacisti, itd.) in v motivih avtoritarne oblasti, ki izvaja nasilje nad posameznikom. Vpogled v krizni čas vojne in revolucije je podan z različnih strani: poražene in zmagovalne. Osrednja tema romanov se prepleta s temo ljubezni in z eksistencialno tematiko (notranje stiske, strahovi, paranoje, dvomi, zaskrbljenost). Po idejni plati romani svarijo pred ideologijami, ki totalitarnim mehanizmom nasilja služijo kot orodje za vladanje in slepilo za množice. Literarni junaki, največkrat individualisti, želijo živeti izven ideologije in nočejo biti ujeti v »kolesu zgodovine«. Jančarjev slog in tehnike pisanja v izbranih romanih nihajo med zmernim modernizmom (To noč sem jo videl, Graditelj) in radikalnejšim, bolj eksperimentalnim modernizmom (Drevo brez imena). Med postmodernističnimi pripovednimi postopki izstopa medbesedilnost oz. citatnost. Jančar se v treh romanih poglablja v temne strani življenja, razkriva neprijetno resnico oz. zamolčano zgodovino. O krivicah in krutostih nekega »ostrega in surovega časa« pripoveduje bodisi objektivno z distance bodisi subjektivno, angažirano in z moralnim poslanstvom.
Ključne besede: Drago Jančar, roman, To noč sem jo videl, Drevo brez imena, Graditelj, druga svetovna vojna, komunistična revolucija, eksistencializem, modernizem, postmodernizem, literarni angažma.
Objavljeno: 05.09.2011; Ogledov: 4111; Prenosov: 587
.pdf Celotno besedilo (827,04 KB)

10.
MOTIV TUJSTVA V PROZI ERICE JOHNSON DEBELJAK IN BRINE SVIT
Nina Lubec, 2011, diplomsko delo

Opis: Erica Johnson Debeljak in Brina Svit sta dve precej nenavadni slovenski pisateljici. Nenavadni zato, ker gre za dva fenomena. Prvi, Erica Johnson Debeljak, je Američanka, več kot dvajset let živeča v Sloveniji in sedaj uveljavljena kot slovenska pisateljica. In drugi, Brina Svit, Slovenka, že več kot dvajset let živeča v Franciji, in sedaj uveljavljena tudi kot francoska pisateljica, od romana Moreno naprej, namreč ustvarja tudi v francoščini. V diplomskem delu je predstavljeno njuno življenje in ustvarjanje, v ospredju pa so motivi tujstva in njihova analiza. Diplomska naloga podrobneje predstavlja motive tujstva v prozi Erice Johnson Debeljak in Brine Svit. V njunih proznih opusih jih poišče in razloži. Pri obeh avtoricah je bila emigrantska izkušnja pomemben mejnik v njunem ustvarjanju, saj je na primer Erica Johnson Debeljak posledično zaradi nje sploh začela pisati, pri obeh pa se le-ta zelo veliko pojavlja v njunih besedilih, tako lahko zdomstvo, tujino, svetovljanstvo, poliglotstvo, tujstvo, neznani izvor, drugačnost, nedomačnost, eksotičnost idr. spremljamo povsod skozi motive tujstva. Motivi tujstva pa se navezujejo tudi na oddaljenost, odtujenost, nepovezanost v medosebnih odnosih, saj kot pravi Erica Johnson Debeljak, smo tujci vsi, tudi tisti, ki nikoli nismo zapustili doma in domačih. Predvsem pa pri obeh izstopajo motivi tujstva med moškim in žensko, pri Brini Svit še med ožjim sorodstvom, med mamo in hčerjo ali pa med očetom in hčerjo.
Ključne besede: Erica Johnson Debeljak, Brina Svit, emigrantska izkušnja, motivi tujstva, oddaljenost, odtujenost, nepovezanost.
Objavljeno: 18.11.2011; Ogledov: 2068; Prenosov: 250
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici