| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prisilni prodaji : magistrsko delo
Sandra Šuštaršič Simonič, 2019, magistrsko delo

Opis: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba. Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov. Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve.
Ključne besede: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1562; Prenosov: 252
.pdf Celotno besedilo (630,42 KB)

2.
Davčni inšpekcijski nadzor s študijo primera missing trader-ja
Sandra Šuštaršič Simonič, 2017, diplomsko delo

Opis: Ena izmed temeljnih dejavnosti državne uprave je učinkovito pobiranje dajatev, varovanje družbe in finančnih interesov države. V okviru Finančne uprave Republike Slovenije, ki je nosilec fiskalne vloge pri zagotavljanju virov financiranja javnofinančnih blagajn, se izvaja finančni inšpekcijski nadzor. To je ena izmed oblik finančnega nadzora, pomembna za učinkovito in zakonito izpolnjevanje davčnih obveznosti. Zaradi prisilne narave davčnih prihodkov postopek finančnega inšpekcijskega nadzora temelji na nekaterih načelih, z upoštevanjem le-teh pa se tako omeji oblast državnih organov nasproti zavezancem za davek. Davčni vrtiljak kot ena izmed oblik davčne utaje predstavlja bistveno nevarnost za javni interes, saj povzroča na eni strani neposredno oškodovanje proračuna, na drugi pa nelojalno konkurenco poštenim davčnim zavezancem ter s tem gospodarsko škodo. Finančna uprava, ki se bori zoper davčne goljufije, poleg ozaveščanja širše javnosti z raznimi pojasnili pri prepoznavi »sumljivih« poslov oz. »sumljivih« zavezancev, tudi sama izvaja nekatere ukrepe v boju zoper tovrstne goljufije.
Ključne besede: finančni nadzor, Finančna uprava RS, načela inšpiciranja, davčni vrtiljak, davčni postopek.
Objavljeno v DKUM: 30.10.2017; Ogledov: 1740; Prenosov: 222
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici