| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Koncepti tujosti/drugosti ob liku umetnika v izbranih romanih Ivana Cankarja in Vladimirja Levstika
Polona Stergar, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni odnosi umetnikov do tujine in domovine v treh romanih Ivana Cankarja: Tujci (1902), Križ na gori (1904) in Novo življenje (1908) ter v dveh romanih Vladimirja Levstika: Zapiski Tine Gramontove (1919) in Sphinx patria (1910). V izbranih romanih se odražajo avtobiografske prvine pisateljev in kulturnozgodovinske okoliščine časa v slovenski družbi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Liki umetnikov se v izbranih romanih pojavljajo kot protagonisti, deloma tudi kot stranske literarne osebe. Glavne osebe so likovni umetniki (slikarji, kiparji), kot stranske osebe se pojavljajo tudi pisatelji, arhitekti in glasbeniki. Vsi so posebneži, drugačni od večinske družbe, nerazumljeni in prisiljeni, da zapustijo domovino, saj jim ta ne more nuditi pogojev za njihovo umetniško delovanje. Vsem umetnikom je skupna izkušnja tujine. Kipar Pavle Slivar v romanu Tujci zapušča domovino in se seli na Dunaj, slikar Mate Kovač v romanu Križ na gori prav tako odide od doma na tuje (kraj podrobneje v romanu ni naveden). Kiparja Antona Grivarja iz romana Novo življenje spremljamo v domovini, ko se vrne z Dunaja, v domovino se vrne tudi slikar Marjan Andrej iz romana Sphinx patria, ki je živel in ustvarjal v Parizu. Na Slovensko se vrne slikar Pavle Gorjanc iz romana Zapiski Tine Gramontove, ki je dolgo časa živel v Italiji in Franciji. V Italijo odide dvakrat, a se obakrat vrne domov. Pri analizi tujosti se opiram na Ortfrieda Schäfterja, ki razlikuje štiri koncepte tujosti: tuje kot resonančni prostor domačega, tuje kot nasprotje domačega, tuje kot dopolnitev domačega in tuje kot komplementarnost. Izkazalo se je, da se v romanih pojavljajo predvsem prvi trije omenjeni koncepti. Odnos umetnikov do tujine in domovine je pri vseh kompleksen. Cankarjevi umetniki, Pavle Slivar, Mate Kovač in Anton Grivar, so nad tujino razočarani, saj v njej ne morejo uspeti. So izrazito lastno odtujeni, zato se pri njih pojavljata še dva koncepta tujosti/drugosti: tuje kot potlačeno lastno in smrt kot skrajno tuje. V tujini hrepenijo po domu, ko so v svoji domovini, pa se jim le-ta zdi tuja in hladna. Do domovine čutijo ambivalentna čustva – ljubezen in obenem sovraštvo. Levstikovi umetniki so uspešnejši v svojem poklicu in družbenem življenju. V tujini si nabirajo izkušnje, ki jih kasneje izkoristijo doma. Do domovine gojijo izrazito pozitivna čustva. Vsi umetniki, Cankarjevi in Levstikovi, ugotovijo, da je samo domovina kraj, kjer je njihov pravi dom, po katerem hrepenijo.
Ključne besede: moderna, roman, Ivan Cankar, Vladimir Levstik, lik umetnika, koncepti tujosti/drugosti, stereotip
Objavljeno v DKUM: 09.06.2020; Ogledov: 1023; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici