Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem delu so podane glasoslovne in oblikoslovne značilnosti ter besedje velenjskega govora. Raziskovanje govora je temeljilo na vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA), na zvočnem zapisu prostega govora informatorjev ter na mojem osebnem poznavanju govora. Na osnovi zbranih podatkov in strokovne literature je velenjski govor umeščen v narečni prostor, podana je glasoslovna analiza jezika, ki zajema naglasne razmere, samoglasniški in soglasniški sistem ter izvor in razvoj glasov, z opisom posameznih besednih vrst pa so podane še značilnosti oblikoslovne ravnine jezika. Velenjski govor spada v srednjesavinjso narečje, le-to pa je del štajerske narečne skupine. Srednjesavinjsko narečje velja za vmesno oziroma prehodno narečje, saj je nastalo zaradi stikov med gorenjsko in štajersko narečno osnovo. Velenjski govor pozna jačinsko naglaševanje, kratki naglašeni samoglasniki so se po moderni vokalni redukciji podaljšali, kratko naglašen je ostal le polglasnik. Samoglasniški sistem je monoftongičen. V soglasniškem sistemu so največ sprememb doživeli zvočniki. Na oblikoslovni ravnini je največ sprememb pri prehodu srednjespolskih samostalnikov v moškospolske, nekaj sprememb je tudi pri oblikospreminjevalnih vzorcih. Besedje velenjskega govora je dokaj enotno. Veliko je germanizmov, a se jih, zaradi vpliva knjižnega jezika, rabi vse manj.
Ključne besede: Slovenski jezik, dialektologija, štajerska narečna skupina, srednjesavinjsko narečje, velenjski govor
Objavljeno v DKUM: 13.12.2013; Ogledov: 2684; Prenosov: 296
Celotno besedilo (6,05 MB)