| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
KLINIČNA IN GENETSKA RAZISKAVA BOLNIKOV Z EDEMOM GOLENI IN SINDAKTILIJO PRSTOV NOG
Tanja Planinšek Ručigaj, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Limfedem, periferni zastoj beljakovinsko bogate intersticijske tekočine v tkivu, nastane zaradi motenj v transportu limfne tekočine. Kaže se kot otekanje udov ali drugih delov telesa. Motnje v transportu limfne tekočine so lahko posledica presežka intersticijske limfne tekočine ali nepravilnega delovanje limfnega sistema. Slednje je v razvitem svetu v večji meri posledica zdravljenja rakavih obolenj (sekundarni limfedem), v manjšem deležu pa se pri bolnikih razvije primarni limfedem, ki je prisoten že ob rojstvu ali se pojavi kasneje v življenju. Primarni limfedemi lahko nastanejo zaradi dednih genetskih mutacij (okrog 10 % primarnih limfedemov), medtem ko je približno 90 % motenj v razvoju limfnega sistema (limfnega žilja ali bezgavk) posledica sporadičnih mutacij. Poleg tega podatki iz literature nakazujejo na možno genetsko ozadje tudi pri bolnikih z edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II. in III. nožnega prsta. Nezdravljen ali prepozno zdravljen limfedem privede do napredujočega slabšanja otekline, številnih zapletov in slabše kvalitete življenja bolnika. Z raziskavo smo želeli opredeliti genetsko ozadje slovenskih bolnikov z dednim primarnim limfedemom. Genetsko analizo smo želeli opraviti tudi pri skupini bolnikov s kožno sindaktilijo baze II. in III. prsta na nogi in otekanjem goleni. V raziskavo smo vključili pet slovenskih družin z znanim dednim primarnim limfedemom ter skupino 40 bolnikov z nepojasnjenim edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II. in III. nožnega prsta. Po natančni klinični opredelitvi smo za genetsko analizo uporabili metodo sekvenciranja naslednje generacije in sekvenciranja po Sangerju. S sekvenciranjem smo opredelili prisotnost mutacij v 26 genih, ki jih povezujemo z nastankom primarnnega limfedema, in v 19 genih, ki jih povezujemo s sindaktilijo. V prvi slovenski raziskavi bolnikov z dednim primarnim limfedemom smo pri treh družinah potrdili genetsko ozadje bolezni. V Družini 1 smo našli novo, do sedaj neopisano mutacijo gena FOXC2, kjer smo dokazali heterozigotno vstavitev adenozina za citozinom na nukleotidnem mestu 867 (c.867_868insA). Ker odkrita mutacija ni bila predhodno opisana v literaturi, smo dodatno testirali 182 zdravih posameznikov (kontrole), pri katerih omenjene mutacije nismo dokazali. V Družini 2, v kateri ima vseh sedem otrok dedni primarni limfedem, kar nakazuje na dominantno avtosomno dedovanje, nismo našli nobene mutacije v katerem koli izmed 26 preiskovanih genov, povezanih z nastankom dednega primarnega limfedema. V Družinah 3 in 4 smo pri družinskih članih z dednim primarnim limfedemom obeh spodnjih udov odkrili mutacijo Pro1137Leu (c.3410C>T) v eksonu 25 gena FLT4, ki je bila predhodno že opisana v literaturi. Pri dveh družinskih članih Družine 5 smo dokazali mutacijo Leu394Met (c.1180C>A) v eksonu 12 gena TSC2. Naša bolnika z različico TSC2 se od ostalih bolnikov, opisanih v literaturi, razlikujeta po tem, da nimata nobenih drugih kliničnih znakov tuberozne skleroze, ki je sicer povezana z mutacijami v TSC. V skupini bolnikov z edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II.-III. prsta nog nismo potrdili povezave med genetskimi variantami in limfedemom ali sindaktilijo. V doktorski disertaciji smo prvič genetsko opredelili slovenske bolnike z dednim primarnim limfedemom. Odkrili smo novo, v literaturi do sedaj še neopisano mutacijo v genu FOXC2, ter potrdili mutacije v genih FLT4 in TSC2. Pri družinah z dednim primarnim limfedemom, pri katerih nismo našli nobene mutacije v najpomembnejših genih, bodo potrebne nadaljnje raziskave za potrditev genetskega ozadja nastanka limfedemov. Opredelitev mutacij pri teh bolnikih je pomembna zaradi genetskega svetovanja mladim bolnikom pri načrtovanju družine, za svetovanje glede načina življenja, načrtovanja posamezniku prilagojene terapije, zaradi preprečevanja slabšanja edema ter pojava neželenih zapletov, do katerih lahko privede prepozno ali nepravilno zdravljenje in zagotavljanja boljše kvalitete življenja.
Ključne besede: dedni primarni limfedem, otekanje nog, sindaktilija prstov nog, genetska analiza, mutacija FOXC2, mutacija FLT4, mutacija TSC2
Objavljeno: 23.11.2018; Ogledov: 896; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (6,56 MB)

2.
A novel mutation in the FOXC2 gene
Tanja Planinšek Ručigaj, Matija Rijavec, Jovan Miljković, Julij Gyula Šelb, Peter Korošec, 2017, izvirni znanstveni članek

Opis: Background: Primary lymphoedema is a rare genetic disorder characterized by swelling of different parts of the body and highly heterogenic clinical presentation. Mutations in several causative genes characterize specific forms of the disease. FOXC2 mutations are associated with lymphoedema of lower extremities, usually distichiasis and late onset. Patients and methods: Subjects from three generations of a family with lymphoedema of lower limbs without distichiasis were searched for mutations in the FOXC2 gene. Results: All affected family members with lymphoedema of lower limbs without distichiasis, and still asymptomatic six years old girl from the same family, carried the same previously unreported insertion of adenosine (c.867insA) in FOXC2. Conclusions: Identification of a novel mutation in the FOXC2 gene in affected family members of three generations with lymphoedema of lower limbs without distichiasis, highlights the high phenotypic variability caused by FOXC2 mutations.
Ključne besede: primary lymphedema, FOXC2 mutation, distichiasis, lower limbs lymphedema
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 624; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (538,46 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Rekombinantne alergenske determinante in test aktivacije bazofilcev kot metodi odkrivanja klinično pomembne alergije pri bolnikih senzibiliziranih za arašide
Matjaž Homšak, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Alergija na arašide je ena izmed pogostejših alergij na hrano. Pri sumu, da gre za alergijo na arašide, naredimo test s celotnim alergenom arašida. Osebe s pozitivnimi testi na celotni alergen arašida so pogosto le senzibilizirane in nimajo težav pri uživanju arašidov. Z opisanimi alergološkimi testi oseb z alergijo na arašide ne ločimo od ljudi z le pozitivnim testom (senzibilizirani). Z uporabo novejših diagnostičnih metod, določanjem rekombinantnih alergenov arašida in testom aktivacije bazofilcev (BAT), lahko bolj zanesljivo dokažemo alergijo na arašide. V preiskavo smo vključili šestinšestdeset otrok iz severovzhodne Slovenije s pozitivnimi testi na arašid z določanjem sIgE na arašid in/ali kožnim vbodnim testom. Otroke smo razdelili v 3 skupine: skupino z anafilaksijo (AN), skupino s simptomi, kot sta OAS in/ali urtikarija (OASU), ter skupino brez simptomov (SZ). Pri vseh smo določili sIgE na celotni arašid, na rekombinantne alergene arašida (rAra h 1, rAra h 2, rAra h 3, rAra h 8 in rAra h 9). Dodatno smo pri sedemindvajsetih otrocih izpeljali še analizo izražanja s CD63 aktiviranih bazofilcev (test BAT) po stimulaciji z arašidi, izračunali občutljivost bazofilcev (CD-sens). Vrednosti koncentracij sIgE na celotni alergen arašida nimajo povezave z alergijo na arašide. Drugače je pri sIgE za rekombinantne alergene. Otroci z anafilaksijo imajo izrazito višje vrednosti sIgE na rAra h 2 (mediana 34,6 KE/L) kot skupina otrok z OASU (mediana 0,46 KE/L), p = 0,006; pri skupini SZ je mediana 0,1 KE/L. sIgE na rAra h 1 so pomembno višji za skupino AN (mediana 3,1 KE/L) OASU (mediana 0,1 KE/L), skupina SZ (mediana 0,1 KE/L). Skupini OASU in SZ se ne razlikujeta. Rezultati sIgE na rAra h 3 nakazujejo pomembno nižje vrednosti pri SZ (mediana 0,1 KE/L), skupino AN (mediana 0,79 KE/L) in OASU (mediana 0,1 KE/L). Pri sIgE na rAra h 8 ugotavljamo obrnjen vzorec senzibilizacije: najvišje vrednosti so pri skupini OASU (mediana 0,5 KE/L), sIgE na rAra h 8 so najnižji pri AN (mediana 0,1 KE/L), saj je p = 0,04. V analizi ROC je pomembna povezanost sIgE na rAra h 2 s AUC 0,85 (prag 0,17 KE/L) pri vseh otrocih s simptomi, pri tistih z anafilaksijo pa celo 0,91 (prag 0,47 KE/L) z občutljivostjo 100 % in specifičnostjo 79 %. Za druge komponente so rezultati primerljivi s testi določitve sIgE celotnega alergena arašida. Pri testu aktivacije bazofilcev so razultati še povednejši: pri 11 otrocih z anafilakso je prisoten izredno visok odgovor v izražanju CD63 na bazofilcih pri submaksimalnih koncentracijah alergena iz surovih arašidov (PA; konc. 0,03 ng/ml, mediana 69 vs. 9 %) in komercialnega pripravka (CA; konc. 30 ng/ml, mediana 82 vs. 5 %; p < 0,0001 do 0,03) za razliko od 16 otrok z blagimi simptomi. Pri izračunu CD-sens znaša za otroke z AN mediana 3000-krat več kot pri otrocih z OASU ob stimulaciji s surovimi arašidi (mediana 1667 vs. 0,5) in 10-krat več po stimulaciji s komercialnim pripravkom (mediana 10 vs. 0; obakrat p < 0,0001). sIgE na rAra h 2 nakazuje izrazito alergogenost. Verjetnost alergije na arašide se povečuje z višanjem vrednosti sIgE na rAra h 2, posebej anafilaksije pri dodatno prisotnih arašidnih sIgE na rekombinantne alergene rAra h 1 in rAra h 3. sIgE na rAra h 9 v naši populaciji ni potrdila alergogenosti. sIgE na rAra h 8 je povezan z alergijo na brezo zaradi homologije z rBet v 1. Vrednosti sIgE na rAra h 2 nad 0,47 KE/L nakazujejo možnost anafilaksije na arašide. Še izraziteje to velja za visok BAT CD-sens. Visoka občutljivost bazofilcev v testu BAT je neposredno povezana z anafilaktično reakcijo pri arašidih. Z nizkimi vrednostmi senzitivnosti (CD-sens) lahko z veliko verjetnostjo izključimo možnost anafilaksije in tudi verjetnost alergije na arašide.
Ključne besede: alergija na arašide, rekombinantni alergeni, test aktivacije bazofilcev, otroci
Objavljeno: 01.06.2015; Ogledov: 1584; Prenosov: 207
.pdf Celotno besedilo (2,73 MB)

4.
Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici